Predavanje predsednika republike dr. Danila Türka na Touro Law School
New York, 24.9.2008 | govor
Predsednik republike dr. Danilo Türk je imel predavanje na Touro Law School na temo "60 let globalnih človekovih pravic: Ključni poudarki splošne deklaracije"
60 let globalnih človekovih pravic: Ključni poudarki splošne deklaracije
New York, 24. september 2008
Hvala za dobrodošlico in prisrčno predstavitev. V imenu svoje delegacije izražam zadovoljstvo, da je bil predstavljen prav vsak njen član, vključno z gospo Sanjo Štiglic, slovensko veleposlanico pri Združenih narodih, ki je pomagala organizirati ta dogodek.
Kot nekdanji profesor prava sem vedno vesel, ko dobim priložnost, da »mučim« ljudi v razredu s svojim trenutnim razmišljanjem o pravnih vprašanjih. Danes je v tem prečudovitem akademskem okolju moja dolžnost in hkrati zadovoljstvo, da povem nekaj besed o človekovih pravicah pri šestdesetih, namreč ob 60. obletnici Splošne deklaracije človekovih pravic. Seveda so človekove pravice veliko starejši koncept, vendar pa so postale del mednarodnega sistema šele pred kratkim, tako da govorimo o 60-letnici kot o obletnici, ob kateri lahko razpravljamo o našem napredku pri zamisli o človekovih pravicah v mednarodnem merilu.
Če prav razumem, ima običajno govornik na voljo približno 30 minut za predstavitev, ki ji sledi razprava. Seveda me zelo zanimajo morebitni vaši pogledi, komentarji in vprašanja.
Danes dopoldan sem se v svojem govoru na zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov osredotočil na človekove pravice, vendar ne zato, ker bi želel govoriti o določenem področju dela Združenih narodov, temveč zato, ker sem želel ponazoriti energijo preoblikovanja, ki je značilna za človekove pravice in je bila ključnega pomena za Združene narode in za napredek vsega sveta. Leta 1948, ko so spisali Splošno deklaracijo človekovih pravic, je bilo na svetu veliko slabše kot danes. Tudi danes ni idealno, vendar je veliko boljše kot leta 1948. Pomislite samo na to, da se je takrat pred kratkim končala druga svetovna vojna in je bil velik del sveta fizično uničen, da je bil v Evropi to čas stalinističnega diktatorstva, ki ni prizadel samo Sovjetske zveze, ampak tudi velik del Evrope. Imeli smo le peščico demokracij. V velikem delu Afrike in v delih Azije je vladal kolonializem. V Južni Afriki so uvajali apartheid. S stališča kratkoročnega učinka razmišljanje o človekovih pravicah v tistem času ni bilo realno. Takrat je bilo veliko ljudi skeptičnih. Filozofi, organizirani v okviru Unesca, so razpravljali o tem, da je konceptualna podlaga za vsesplošen pristop k človekovim pravicam pomanjkljiva, da so, filozofsko gledano, kulture na svetu tako različne, da je očitno zelo težko priti do skupnega razumevanja, ki je posledično nujno za zakonodajo. Skeptiki so bili zelo močni.
Kljub temu so se snovalci Splošne deklaracije človekovih pravic odločili za drugačen pristop in mislim, da je drugačen pristop zelo pomemben za sodobne Združene narode in sodelovanje v svetu. Odločili so se za optimističen in aktivističen pristop, bili so optimisti in aktivisti, vedeli so, da se mora svet spremeniti in da to med drugim lahko dosežemo z uspešnejšim uveljavljanjem človekovih pravic, ki naj tudi postanejo resničnost. Njihov pristop je bil optimističen. Zanje ni bil značilen le aktivizem, temveč tudi prepričanje, da se bodo stvari izboljšale. To je tudi prevladalo in pripeljalo do preoblikovanja Združenih narodov in številnih družb po svetu.
Poznejše pisanje ustav po svetu je bilo močno zaznamovano s Splošno deklaracijo človekovih pravic. Navdihnila je velik del ustavne ureditve v vseh novo nastalih neodvisnih državah. Sklenjenih je bilo veliko mednarodnih pogodb in veliko se je dogajalo na področju uveljavljanja človekovih pravic.
Tako so se stvari izboljšale, seveda pa niso idealne. Če pa poslušamo današnje razprave, slišimo kritična stališča glede napredka, ki so ga Združeni narodi in svet naredili na področju človekovih pravic. Naj navedem včerajšnji govor ameriškega predsednika Georgea Busha. Ne vem, koliko vas je njegov govor ali odlomke že prebralo. Morda ste opazili, da je govoril o 21. stoletju, ki zahteva samozavestne in učinkovite Združene narode. V svojem govoru je močno poudaril multilateralnost. Nato pa je nadaljeval: »Če članice niso izpolnile svojih obveznosti, je treba strogo ukrepati. Morali bi, na primer, takoj vzeti pod drobnogled Svet za človekove pravice, ki rutinsko ščiti kršitelje človekovih pravic.« Z drugimi besedami, predsednik Bush je kritiziral telo Združenih narodov, ki je jedro sistema človekovih pravic.
Zdaj na Svet za človekove pravice gledajo kot na organ, ki je po mnenju predsednika Busha »rutinsko ščitil kršitelje človekovih pravic«. Svet za človekove pravice sestavljajo države članice Organizacije združenih narodov, ki so bile vanj izvoljene. Volitve in države so v bistvu po naravi politične. Nemogoče si je predstavljati države ali volitve kot nekaj nepolitičnega. Taka politična resničnost pa se zrcali v sestavi Sveta za človekove pravice, ki je mešana. V njem so pravi in resni zagovorniki človekovih pravic, države, ki veliko naredijo za človekove pravice doma in v mednarodnem merilu, so pa tudi države članice, ki so manj predane človekovim pravicam, ki imajo zadržke pa tudi države, ki se potrudijo za izvolitev, da bi bile varne pred kritikami na račun človekovih pravic. To je politična realnost, ki jo je tudi treba upoštevati. V Združenih narodih bo treba še naprej obravnavati probleme in proučiti, kako kar najbolje zmanjšati politično selektivnost, ki obstaja v vsakem političnem procesu, tudi procesu medvladnih teles Združenih narodov, ki se ukvarjajo s človekovimi pravicami. Rezultati Združenih narodov na področju človekovih pravic se bodo še izboljšali, če zmanjšamo selektivnost.
Ta vidik sem navedel kot primer, da se razprave o človekovih pravicah nadaljujejo, da bodo zelo verjetno mnenja tudi v prihodnosti različna in da bo zelo verjetno prišlo do razhajanj glede tega, kako dobro, odločno ali resno bo prizadevanje Združenih narodov v prihodnosti. Po mojem mnenju bo v teh razpravah kritičnega pomena, da vsakršno kritiko danes razumemo v kontekstu celotne evolucije človekovih pravic od leta 1948 naprej. Če samo na hitro pogledamo ta razvoj, vidimo, da je bil storjen velik napredek. To je neverjeten napredek.
Razvoj od leta 1948 je razdeljen v dve fazi. V prvi fazi je šlo predvsem za zakonodajni proces, sprejemanje mednarodnih pogodb, razvijanje standardov na področju človekovih pravic in tako naprej. Kot verjetno veste, sta bila leta 1966 sprejeta dva pakta, ki sta začela veljati leta 1976, in sicer o državljanskih in političnih pravicah ter o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. To je bil primer snovanja pogodb v Združenih narodih. Danes imamo sedem temeljnih pogodb in številne druge pogodbe, vrsto deklaracij in drugih pravnih instrumentov, ki določajo trenutne standarde na področju človekovih pravic. Zakonodajno delo je pretežno opravljeno, bilo je pomembno in je končano. Temu so telesa Združenih narodov namenila večino svojega časa v obdobju med letom 1948 in začetkom sedemdesetih. Vzporedno s tem so takrat v ospredje procesa Združenih narodov vedno bolj postavljali vprašanje izvajanja. V drugi fazi vprašanje izvajanja prevladuje v razpravah o človekovih pravicah in delu Združenih narodov na tem področju.
Naj na kratko orišem nekaj glavnih faz tega procesa krepitve izvajanja. Če si pogledamo celoten razvoj vse od leta 1948 do danes, ločimo štiri faze, v katerih se je razvijal proces izvajanja. Morda bi bilo koristno najprej spomniti na pomembno določbo Splošne deklaracije človekovih pravic, ki veliko pove o tem, kako zagotoviti, da človekove pravice postanejo resničnost. V 28. členu splošne deklaracije najdemo formulo, ki pravi, da je »vsakdo upravičen do družbenega in mednarodnega reda, v katerem se lahko v polni meri uresničujejo vse njegove pravice.« Drugače povedano, že sama splošna deklaracija je opredelila upravičenost vsakega posameznika do družbenega reda v državah in mednarodnega reda, ki bi v celoti omogočila uresničitev človekovih pravic. Govorimo o popolni uresničitvi in dolgoročnem procesu, ki vključuje veliko sprememb in razvoj v družbenem in mednarodnem redu. To so spoznali že leta 1948.
Proces izvajanja, ki je sledil takoj zatem, pa je bil veliko ožji. V začetku so ga popolnoma obvladovali pravniki, ki so se osredotočali predvsem na vprašanja snovanja mednarodnih pogodb in spremljanja njihovega izvajanja. Zakonodajni proces, ki sem ga že omenil, je vključeval oblikovanje strokovnih teles, ki so bistveni del sistema mednarodnih pogodb. Na podlagi sedmih pomembnejših mednarodnih pogodb so se oblikovala strokovna telesa, ki v bistvu opravljajo dvoje: obravnavajo redna poročila držav članic, ki so pogodbenice teh mednarodnih pogodb, hkrati pa obravnavajo tudi pritožbe. Z drugimi besedami, posamezniki iz držav, ki so te mednarodne pogodbe ratificirale, imajo, potem ko so izčrpali notranjepravna sredstva, imajo dostop do organov, ustanovljenih s temi pogodbami. Tovrstni postopek ni poenoteno vzpostavljen z vsemi novimi mednarodnimi pogodbami in je neobvezen. Vseeno pa je danes to temeljna značilnost sistema mednarodnih pogodb na področju človekovih pravic. Razvoj sistema mednarodnih pogodb je en način premika k uresničevanju človekovih pravic. Uresničevanje človekovih pravic je odvisno od samih mednarodnih pogodb, njihove ratifikacije, ki jo izpeljejo države članice, od izvajanja s pravnimi mehanizmi in od postopkov za pregledovanje in pritožbe na mednarodni ravni.
Tako se je ta proces začel. In danes bi rad poudaril, da so to stvari, ki so za pravnike izredno zanimive; pravniki imamo radi tovrstne mehanizme. Moramo pa priznati, da ti mehanizmi še zdaleč niso dovolj, če se želimo posvetiti celotnemu problemu človekovih pravic v vseh njegovih razsežnostih. Niso dovolj samo mednarodne pogodbe, niso dovolj redna poročila, niso dovolj pritožbeni postopki; treba je veliko več. In kaj to je? Kaj je potrebno? To je pomembno vprašanje in organizacija ZN išče odgovor nanj. Ta odgovor pa prihaja po delih.
Druga faza, ki vključuje prvi del dodatnega izvedbenega pristopa, se je začela sredi sedemdesetih let. Takrat je Komisija ZN za človekove pravice začela imenovati posebne poročevalce za obravnavo najhujših kršitev človekovih pravic v različnih državah po svetu. Leto 1975 je bilo prelomno leto, mejnik; takrat so Združeni narodi imenovali posebnega poročevalca za Čile. Kot veste, je bil v Čilu leta 1973 izveden državni udar, ki je imel za posledico toliko mučenja in neprostovoljnih izginotij, da so Združeni narodi morali nekaj ukreniti. Takrat je bil torej imenovan posebni poročevalec, ki je poročal o množičnih kršitvah človekovih pravic, ki so se takrat dogajale v Čilu. To je bila pomembna sprememba, ker se je priznalo, da obstajajo situacije, ki so tako resne, da je potreben poseben strokovnjak, ki bo te kršitve proučeval in o njih poročal mednarodno ter si prizadeval za mednarodne ukrepe za odpravo teh kršitev. Združeni narodi so ugotovili, da tovrstno delo zahteva veliko časa, da je politično zelo občutljivo in zelo sporno in da tudi rezultati ne pridejo hitro. Imenovani so bili tudi poročevalci za številne druge države, vključno z Afganistanom, ki je bil zelo pomemben primer v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Potem so bili tu še postopki, povezani z izginotji v Argentini, posledicami državljanske vojne v Gvatemali in drugih državah.
Poleg tega so tekli tematski postopki, ki so bili vzpostavljeni za vprašanja, kot so prisilna ali neprostovoljna izginotja, neodvisnost sodstva in podobno. V drugi fazi so poleg obstoječih postopkov začeli nastajati še dodatni posebni postopki v zvezi s spremljanjem mednarodnih pogodb.
Tretja faza se je začela leta 1993, ko so Združeni narodi imenovali visokega komisarja za človekove pravice. Zamisel o visokem komisarju za človekove pravice takrat ni bila nekaj novega. O njej je bil govor že dolgo časa in leta 1993 – kmalu po koncu hladne vojne – so mednarodne politične okoliščine omogočile odločitev o takem institutu v sistemu Združenih narodov in o imenovanju osebe na ta položaj. Kot posledica imenovanja visokega komisarja za človekove pravice so se vzpostavili tudi različni novi mehanizmi.
Rad bi še posebej poudaril eno vrsto dejavnosti – namreč urade Združenih narodov za človekove pravice po svetu, ki so se začeli s prvim visokim komisarjem, to je bil Jose Ayala-Lasso, ki je bil imenovan leta 1994; on je prepričal kolumbijsko vlado, da je sprejela zamisel o uradu za človekove pravice v Bogoti, uradu, ki bo spremljal vse vidike problemov v zvezi s človekovimi pravicami v državi. V Kolumbiji so bili zelo dolgo vojaški spopadi z različnimi gverilskimi skupinami, posledica pa so bile najrazličnejše kršitve človekovih pravic. Zakonodaja ni vedno poskrbela za človekove pravice in obstajali so še drugi razlogi, zakaj so taki uradi postali potrebni. Seveda pa je velik dosežek prepričati suvereno vlado, naj na svoje ozemlje sprejme mednarodno ustanovo, da bo proučevala stanje človekovih pravic v tej državi. Včasih tovrstni dosežek utone v pozabo ali pa ni dovolj cenjen, vendar pa mislim, da je treba dati vse priznanje Joseju Ayali-Lassu, ki je kolumbijsko vlado prepričal, naj sprejme ta urad na svoje ozemlje in naj z Združenimi narodi začne podrobno razpravo o kršitvah človekovih pravic in o potrebi, da se izboljša pravni sistem v državi. Ta urad še vedno obstaja in je opravil že veliko dobrega dela. Pogosto je urad zašel v resen spor z vlado, a nekako je uspelo ohraniti ta urad in ohranjati tudi dialog ter do neke mere izboljšati razmere.
Četrta faza je precej novejšega datuma. To je faza, ki se je začela v letu 2005 z ustanovitvijo Sveta za človekove pravice. Spomnimo se, mimogrede, da je Svet za človekove pravice telo, ki ga je kritiziral predsednik Bush. Svet je bil ustanovljen leta 2005 kot posledica pričakovanja, da Združeni narodi potrebujejo nov organ, ki bi bil v sistemu Združenih narodov glavni organ za obravnavanje človekovih pravic in bi v glavnem opravljal dve vrsti nalog. Svet bi univerzalno redno pregledoval in proučeval stanje na področju človekovih pravic v vsaki državi na svetu. Pregledi naj bi bili univerzalni in redni ter organizirani po načelu, da je treba najprej natančno proučiti pregledovalce. Z drugimi besedami, najprej bi pregledali države, ki sodelujejo v Svetu za človekove pravice, nato pa še druge države. Na podlagi tega pregleda bi se razvila razprava o stanju na področju človekovih pravic v vseh državah članicah Združenih narodov. Menili so, da bi to pomagalo zmanjšati in nato celo odpraviti stopnjo selektivnosti, ki je prevladovala v razpravah o človekovih pravicah v različnih državah po svetu.
Drugi vidik pa je bil, da se vzpostavijo ali nadaljujejo, racionalizirajo in razvijajo nadaljnji primerni posebni postopki, vključno s posebnimi poročevalci o stanju v različnih državah, in tematski poročevalci, pa tudi drugi posebni postopki.
To je bila vizija, ki je dala spodbudo Združenim narodom v letih 2004 in 2005, ko je bilo to telo ustanovljeno. V približno treh letih po njegovi ustanovitvi vemo, da je izvajanje še vedno težavno. Do določenega napredka je prišlo pri organizaciji univerzalnega rednega pregleda. Metodologija pregleda se izboljšuje; seveda pa je še prezgodaj govoriti o čem določnem, kaj šele o dokončnem uspehu.
Tu bi rad dodal svoje lastno mnenje o pričakovanju glede univerzalnega rednega pregleda. Mislim, da je tovrstna v izvajanje usmerjena dejavnost lahko dolgoročno uspešna, če so izpolnjeni trije pogoji.
Prvič, univerzalni redni pregled naj bi omogočal in razvijal resnični dialog z državo, ki se pregleduje. To pa ni vedno tako in dialog je tudi težko doseči, ker države, ki jih pregledujejo, včasih menijo, da so kritike ali celo napadi nanje neupravičeni. To je resničen problem, ki ga ne gre podcenjevati. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko sem bil slovenski veleposlanik pri Združenih narodih, se spominjam, da je prišla skupina naših strokovnjakov, da bi predstavila poročilo o konvenciji o položaju žensk. Mislili smo, da smo kar v redu, da je Slovenija prijetna država s primernimi usmeritvami in spodobnimi ravnmi uspeha, za kar nas je treba pohvaliti. Tako smo mislili mi. Ko pa smo se sestali s strokovnjaki, so nam zastavili vrsto vprašanj. Temeljito so vrtali v nas in nas kritizirali in naša stran je dobila občutek, da nas neupravičeno kritizirajo. Pozneje smo ta vprašanja še enkrat pregledali in ugotovili, da niti niso bila tako slaba, da je bil tak dialog pravzaprav kar koristen. To je bilo zato, ker smo veliko premišljevali. Hočem povedati, da lahko celo pri državah s spodobnim stanjem na področju človekovih pravic in odprtostjo za razgovor nastanejo nesporazumi in težave pri vzpostavitvi pristnega dialoga med nacionalno vlado in telesom Združenih narodov. Tako je torej dialog pomemben dejavnik za Svet za človekove pravice in njegov univerzalni redni pregled. Doseči ga je mogoče le sčasoma in z veliko potrpljenja.
Druga zahteva, ki mora biti izpolnjena, da bo univerzalni redni pregled dosegel svoj namen, pa je, da je treba omogočiti, da se pri njem obravnavajo posamezna vprašanja, ki se ne nanašajo izključno na zakonodajo. Velikokrat se države, ki poročajo OZN, omejijo na poročanje o svoji zakonodaji. V poročilo zapišejo: »Sprejeli smo tak in tak zakon in zadeve so torej urejene.« Seveda pa je treba ustreznemu organu OZN pojasniti, kako se izvaja ta zakonodaja, kar pa zahteva precej dela. Kako sploh priti do dobrega ustreznega vzorca zadev, s katerim se lahko pokaže, kako posamezen zakon deluje? Na primer za medije, svobodo izražanja in druga podobna področja. Mislim, da Združene narode čaka še veliko dela, da bodo našli način, kako sistematično obravnavati posamezne praktične vidike v Svetu za človekove pravice.
In končno, tretja zahteva, ki mora biti izpolnjena, je kontinuiteta. Univerzalni redni pregled mora biti organiziran tako, da omogoča kontinuiteto pri pripravi poročil, njihovi obravnavi in poznejšem spremljanju nadaljnjih dejavnosti.. Združeni narodi te kontinuitete ne znajo prav dobro organizirati in menim, da je prav univerzalni redni pregled priložnost, da se naredi več. Veliko lahko pri tem naredijo nevladne organizacije, najprej pri pripravi poročila, potem pri njegovi obravnavi in pozneje pri nadaljnjih dejavnostih.
Drug pomemben vidik dela Sveta za človekove pravice so posebni postopki. Svet za človekove pravice je v zadnjih treh letih podaljšal ali uvedel devet mandatov posebnih postopkov po državah: v Burundiju, Kambodži, Demokratični ljudski republiki Koreji, na Haitiju, v Liberiji, Mjanmaru, Somaliji, Sudanu in Palestini. Uvedel je tudi 26 tematskih mandatov, ki pokrivajo celo vrsto vprašanj od zagovornikov človekovih pravic do izginotij, samovoljnih usmrtitev in tako naprej. Predvidenih je torej precej tematskih mandatov v okviru posebnih postopkov, ki posebnim poročevalcem omogočajo, da se kjer koli na svetu ukvarjajo z vsakim vprašanjem kršitve človekovih pravic, ki ga predvideva njihov mandat. Manfred Nowak, posebni poročevalec za mučenje, je na primer postal mednarodno znan, ko je obiskoval zapore v Braziliji in drugje ali ko je kritiziral nekatere prakse, ki so zadnja leta negativno vplivale na stanje v Iraku. Mučenje je problem po vsem svetu in zelo pomembno je, da imajo Združeni narodi posebnega poročevalca za to področje in da se z njim ukvarjajo vsepovsod.
Tematski posebni postopki so še naprej izredno pomembni. Dobro je, da se njihovo število ne zmanjšuje, da se vodijo še naprej v okviru sistema Združenih narodov in da se izvajajo pod okriljem Sveta za človekove pravice.
Poleg tega pa so pri sedanjem razvoju Sveta za človekove pravice izjemno pomembni uradi, ki delujejo na ozemljih nekaterih držav članic OZN. Na začetku sem omenil ustanavljanje uradov v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. Danes jih je nekaj več, vsega skupaj so Združeni narodi ustanovili enajst uradov. Tukaj včasih naletimo na zanimive okoliščine.
Omenil bi primer, s katerim sem se ukvarjal kot funkcionar Združenih narodov, natančneje med letoma 2002 in 2005: urad ZN za človekove pravice v Nepalu. Primer je po mojem mnenju zanimiv, ker je bilo splošno znano, da je bila v Nepalu že dolga vrsta let državljanska vojna. Maoistični upor se je razširil na vso državo, nasilje je bilo vsepovsod, vlada se je nanj odzivala zelo brutalno. Razmere so zahtevale mednarodno pozornost. Seveda so bile politične razmere v Nepalu take, da je kakršno koli politično vmešavanje v državo zelo težavno. In to ne samo zaradi notranjih zadev. Nekatera vprašanja so bila temeljna. Nepal je bil kraljevina in v državi je obstajalo močno politično gibanje, ki je ustavno ureditev države želelo spremeniti iz kraljevine v republiko. O taki spremembi seveda lahko odloča edino narod, ki v tej državi živi. Mednarodne organizacije se s takimi vprašanji zelo težko ukvarjajo. Kar je še pomembnejše, Nepal je stisnjen med dve veliki azijski velesili, Indijo in Kitajsko, kar še bolj zmanjšuje možnost mednarodnih organizacij, da bi dajale politične pobude. Tako s političnega vidika Združeni narodi niso mogli narediti prav veliko v razmerah, v katerih je bilo jasno, da bo, če se bodo še naprej razvijale v tej smeri, privedle do humanitarne katastrofe in političnih zapletov, s katerimi se bo moral ukvarjati Varnostni svet.
Hkrati pa se je v Nepalu odprla možnost za delovanje visokega komisarja za človekove pravice. Nihče ne zna razložiti, kako se je to zgodilo, ampak iz neznanega razloga je nepalska vlada, ki je bila na oblasti v letih 2003 in 2004, je sprejela človekove pravice kot objektivno izhodišče, na podlagi katerega lahko pričakuje svetovanje in sodelovanje pri ustavnih spremembah. To se je zgodilo, čeprav nihče z gotovostjo ne more povedati kako,, ampak nepalska vlada je tako odločitev sprejela in visoki komisar za človekove pravice je odprl urad, v katerem so delali strokovnjaki za ustavna vprašanja in strokovnjaki za vse vrste človekovih pravic. Urad je začel sodelovati z vlado in dejansko pomagal pri spreminjanju ustave in drugih političnih vprašanjih, kar je sčasoma privedlo do oblikovanja nove vlade in novega upanja za Nepal.
Ne morem trditi, da je zdaj stanje tam urejeno, prav gotovo pa je boljše, kot je bilo takrat, ko so Združeni narodi šele iskali načine, da bi lahko ponudili svojo pomoč. Kot pomočnik generalnega sekretarja za politične zadeve v tistem času sem lahko občutil, kje so meje političnih prizadevanj v povezavi s preventivno diplomacijo. Združeni narodi imajo celo vrsto načinov, kako se spopadati z vprašanji, ki so pravzaprav tičejo izključno notranje zakonodaje posamezne države. Včasih lahko ponudijo pomoč pri volitvah in je tudi hvaležno sprejeta. Pomoč pri volitvah se lahko pokaže v številnih tehničnih vidikih in nekatere od teh Združeni narodi zelo dobro obvladajo. V drugih primerih so usluge, ki jih obzirno ponudi generalni sekretar Združeni narodov. In končno, kot je bilo v Nepalu, so človekove pravice možnost za Združene narode, da ponudijo svojo pomoč, ki lahko pripomore, da se stvari obrnejo na bolje.
Ta primer kaže, da je slika zelo zapletena, da pa je tam, kjer je upanje, tudi napredek, in da moramo delovati v duhu snovalcev Splošne deklaracije človekovih pravic, v duhu optimizma in aktivizma ter se zavedati, da sedanje stanje človekovih pravic zahteva, da še naprej delujemo na mednarodnem področju. Združeni narodi seveda niso popolno orodje, morajo pa razviti resne načine delovanja, ki bodo smiselni, koristni in bodo sčasoma privedli do sprememb.
Seveda ostaja veliko vprašanj odprtih. V tej povezavi naj omenim koncept odgovornosti za zaščito, ki ga seveda vsi poznate. Ideja o pravočasnem mednarodnem posredovanju, da se zaščitijo ljudje, ko grozi nevarnost, da bodo vsesplošno kršene človekove pravice ali genocid, je že stara. Koncept, ki je bil razvit v Združenih narodih, je bil sprejet leta 2005 s formalno izjavo na vrhu ob šestdeseti obletnici organizacije, vendar praktično še ni bil uporabljen. Še najbolj podobno temu, kar bi lahko bilo storjeno, je dejavnost prejšnjega generalnega sekretarja Združenih narodov Kofija Anana, ki je vodil organizacijo dva mandata in se je upokojil konec leta 2006; v prvih mesecih leta 2008 je bil v Keniji, kjer je opravil izredno težko diplomatsko nalogo, ki je privedla do ustavne ureditve delitve oblasti. To je stabiliziralo razmere v Keniji, vsaj za zdaj. Razmere so bile take, da bi lahko zasejale seme in požele genocid. Dejstvo, da se je problem učinkovito rešil z diplomatskimi sredstvi, je vir upanja za vse, ki so in smo prepričani, da je mednarodno ukrepanje na področju človekovih pravic smiselno in da je lahko učinkovito.
Če želite podrobneje razpravljati o tem, kako so stvari potekale v Keniji, bom med razpravo z veseljem odgovarjal na vaša vprašanja. Naj sklenem, da to le en primer, ki kaže, da je odgovornosti za zaščito smiseln koncept, ki ga lahko še naprej razvijamo in ga tudi praktično uveljavimo.
In končno bi želel poudariti, da delo, povezano z uveljavljanjem človekovih pravic, še zdaleč ni končano. Če primerjamo današnje stanje z besedami, ki so bile uporabljene pri pisanju splošne deklaracije pred šestdesetimi leti, lahko vidimo, da bil storjen velik napredek, da pa smo še zelo daleč od ideala splošne uresničitve človekovih pravic, ki jo zahteva deklaracija. Prav tako smo še daleč od vzpostavitve družbenega in mednarodnega reda, v katerem bi bile lahko človekove pravice povsem uresničene. Tak red še ne obstaja. Počasi mu gremo naproti, z majhnimi koraki, s poskusi in napakami, ampak gremo v pravi smeri in ostajamo optimisti.
Najlepša hvala.