Predsednik: Partizanski upor proti okupatorju je bil odločilnega pomena za kasnejšo zgodovino
Nanos, 25.4.2010 | sporočilo za javnost, govor
Predsednik republike dr. Danilo Türk je bil slavnostni govornik na tradicionalni slovesnosti na Nanosu, kjer so počastili spomin na eno prvih bitk primorskih partizanov. Na "sveti gori" Primorcev se vsako leto spomnijo boja, ki je pomenil prelomnico v osvobodilnem boju ob zahodni meji. Kot je dejal predsednik republike, ni bila zavest o nujnosti narodnoosvobodilnega boja nikjer na Slovenskem bolj jasna kot na Primorskem. Vsesplošni oboroženi odpor je sčasoma zajel vso Slovenijo, čeprav je bil soočen s kruto vojaško okupacijo, delitvijo ozemlja z bodečo žico in nasiljem nad civilnim prebivalstvom. Ta boj je bil pravičen in zmagovit. Slovenski narod je bil zato med narodi, ki so se med drugo svetovno vojno borili za pravično stvar, ki je bila tudi zmagovita stvar. Smo narod zmagovalcev in tega ne smemo nikoli pozabiti, je poudaril predsednik republike v govoru na Nanosu.
Predsednik dr. Danilo Türk se je dotaknil tudi domoljubja, ki je bil ena temeljnih vrednot narodnoosvobodilnega boja. Opozoril je, da moramo domoljubju danes znati vdihniti prave vsebine, vrednote in iskrena čustva. Hujskanje zoper tujce ali zoper drugačne ni domoljubje, nasilje in sovražni govor nista domoljubje, je med drugim še dejal predsednik republike na slovesnosti na Nanosu.
Govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na spominski slovesnosti v spomin na nanoško bitko in dan upora proti okupatorju
Nanos, 25. aprila 2010
Spoštovane borke in borci narodnoosvobodilnega boja,
veteranke in veterani vojne za Slovenijo,
drage Primorke in Primorci, državljanke in državljani Slovenije,
spoštovani gostje,
danes smo se zbrali tu, na Nanosu, na tem templju slovenskega narodnoosvobodilnega boja in boja za Primorsko, da počastimo spomin na eno prvih bitk primorskih partizanov, ki je pomenila prelomnico partizanskemu odporu proti okupaciji na Primorskem, proti okupaciji Slovenije.
Bitka na Nanosu se je bila v najtežjem času druge svetovne vojne, v aprilu leta 1942. Takrat so Hitlerjeve armade še prodirale proti ruskim prostranstvom. Sile nacizma in fašizma so okupirale največji del Evrope, odpor na okupiranih ozemljih pa je bil šele na začetku. Tu, na Primorskem, pa je odpor proti fašizmu imel že globoke korenine. Primorska je ob vojaški okupaciji Slovenije že dve desetletji trpela zatiranje in ponižanja pod jarmom fašistične diktature. Imela pa je tudi odločnost, domoljubje in tudi oborožen odpor. Primorska je imela TIGR in že pred II. svetovno vojno je celotnemu slovenskemu narodu pokazala, kaj pomeni boj za človekovo dostojanstvo in za svobodo. Iz tigrovskega izročila je tudi pozdrav narodnoosvobodilnega boja: "Smrt fašizmu – svobodo narodu!"
Partizansko gibanje na Primorskem je bilo zgodnje in je imelo vsesplošno ljudsko podporo.
Osemnajstega aprila 1942 – to je bil po pričevanjih oblačen, deževen, meglen dan – je bila na Nanosu z vseh strani obkoljena skupina partizanov v treh enotah, ki so jim poveljevali junaki Mile Špacapan - Igor, Martin Greif - Rudi in Janko Premrl - Vojko. Majhno število partizanov, vsega skupaj 54, se je junaško upiralo številčno neprimerno močnejšim italijanskim silam. Boj na Nanosu je trajal ves dan. Janko Premrl - Vojko, ki je te kraje dobro poznal, se je s svojo enoto uspešno prebil iz obroča na zbirno mesto, ki je bilo določeno pod Sinjim vrhom v bližini vasi Otlica nad Ajdovščino na obrobju Trnovskega gozda. Ostali partizani so se prebijali v manjših skupinah.
V spopadu je padlo deset partizanov, enajst so jih zajeli in odpeljali v zapore. Posebno sodišče v Rimu je devet izmed njih obsodilo na smrt in 26. junija 1942 je bila usmrtitev tudi izvršena
Bitka na Nanosu je bila prva bitka primorskih partizanov s fašističnimi silami takratne Italije, ki je dala vzgon narodnoosvobodilnemu gibanju v teh krajih, dodaten vzgon. Ta spopad je še bolj razplamtel ogenj upora na Primorskem. Preboj Vojkove čete z Nanosa je naznanil širitev odpora. In iz partizanskega junaštva je zrasla močna vojska, vojska primorskega človeka, udarna pest slovenskega naroda v boju proti nacizmu in fašizmu. Iz tega junaštva je nastal znameniti IX. korpus, mogočna, zmagovita in vsestransko spoštovana vojska, ki je še danes ponos Primorske in vse Slovenije. Njegove tradicije so vtkane v celoten kasnejši razvoj naših oboroženih sil. Tudi danes želim tu, na tem mestu, kot predsednik Republike Slovenije, izreči zahvalo IX. korpusu in njegovemu prispevku za osvoboditev slovenskega naroda.
Zavest o nujnosti narodnoosvobodilnega boja ni bila nikjer na Slovenskem bolj jasna kot tu na Primorskem in prispevek Primorske in Primorcev temu boju je bil izjemen. Bitka na Nanosu, ki se je spominjamo danes, je pomemben del te epopeje slovenskega narodnoosvobodilnega boja.
Zatorej je danes trenutek, ko rečemo: Večna slava borcem, ki so izgubili življenja v bitkah za svobodo!
Večna slava tudi vsem tisočim, ki so se vključili v veličastno narodnoosvobodilno gibanje!
Te dni, 27. aprila bomo praznovali dan upora proti okupatorju, praznik, ki je povezan z dogodkom, edinstvenim v slovenski zgodovini in edinstvenem v evropski zgodovini. V nobeni okupirani državi se med drugo svetovno vojno ni načrtno izoblikovala tako močna zveza različnih antifašističnih in antinacističnih organizacij in društev – disidentov takratne družbe – komunistov, krščanskih socialistov, liberalcev, kulturnikov in drugih – s tako jasnim ciljem – premagati zlo fašizma in nacizma.
To dejanje, ta odločitev za upor proti okupaciji, je bila največja odločitev v dotedanji zgodovini Slovencev in je zahtevala odločen prelom s preteklostjo. Slovenski narod ni hotel – in tudi ni smel, če je hotel preživeti – več prepuščati svoje usode odločitvam drugim. Čas je zahteval jasno opredelitev do narodovega obstoja in do tega, da narod vzame usodo v svoje roke, in to z orožjem, z oboroženim bojem proti veliko močnejšemu vojaškemu stroju, podprtem z agresivno ideologijo nacizma in fašizma, stroju, ki je v tistem času zmlel vse, kar se mu je postavljalo po robu.
Vsesplošni ljudski odpor je sčasoma zajel vso Slovenijo, čeprav je bil soočen s kruto vojaško okupacijo, z delitvijo ozemlja z bodečo žico in nasiljem nad civilnim prebivalstvom. Ta boj je bil pravičen in je bil zmagovit. Slovenski narod je bil zato med narodi, ki so se med II. svetovno vojno borili za pravično stvar, ki je bila tudi zmagovita stvar. Smo narod zmagovalcev in tega ne smemo nikoli pozabiti.
Partizanski upor proti okupatorju je bil odločilnega pomena za kasnejšo zgodovino. Brez tega upora bi bil naš narod prepuščen volji in odločitvam drugih, narodova usoda pa bi bila popolnoma negotova. Z uporom pa je slovenski narod dokončno postal gospodar svoje usode in svoje prihodnosti. Vse, kar je bilo doseženega od takrat do osamosvojitve in po osamosvojitvi, ima svoj temelj v narodnoosvobodilnem boju.
Kar velja za naš narod in našo državo, v bistvu velja za Evropo in svet v celoti. Brez zmage nad nacizmom in fašizmom ne bi bilo svetovne ureditve, ki je bila leta 1945 zasnovana z Ustanovno listino Združenih narodov, in ki velja še danes. Ne pozabimo, Združeni narodi so nastali kot zmagovita antifašistična koalicija. Brez njene zmage ne bi bilo niti evropske niti svetovne varnosti. Brez nje ne bi bilo današnje Evropske unije in današnje blaginje.
Zato je prav, da se ob današnji priložnosti spomnimo tudi tistih mednarodnih sporazumov, ki so končali II. svetovno vojno in postavili temelje miru, ki ga uživamo danes. Eden takih sporazumov je Pariška mirovna pogodba z Italijo, ki je še danes ena od pomembnih osnov za povojni mir in stabilnost v Evropi in za graditev odnosov, v katerih je nastala Evropska unija. To se včasih pozablja. Včasih slišimo, tudi z visokih mest v našem sosedstvu, trditve, da se je trpljenje začelo nekje proti koncu vojne, in da so kraške fojbe simbol vsega trpljenja v teh krajih. Takšne trditve ne samo, da niso prepričljive. Tudi verodostojne niso. Selektivni spomin je etično vprašljiv. Kadar pa se namerno spregleda ali zamolči vzroke vojne in vse njene grozote, kadar se zamenja vzrok s posledico, pa je to moralno in politično nesprejemljivo. Vsem takim sprevračanjem zgodovine moramo nasprotovati – nasprotovati dostojanstveno, kulturno, vendar tudi jasno in odločno.
Povedati moramo in po potrebi vztrajno ponavljati, da je bil fašizem v tem delu Evrope prvi totalitarizem, ki je prizadejal veliko gorja – Slovencem, Italijanom in drugim. Fašizem je bil med pobudniki agresivne vojne, druge svetovne vojne, ki se je končala pred petinšestdesetimi leti z njegovim porazom. In fašizem se ne sme in ne more nikoli vrniti. Res je, da so naš prostor usodno zaznamovale tudi druge ideologije, nasilje in velike kršitve človekovih pravic. Vse te kršitve zaslužijo obsodbo. Sistem, ki jih je omogočil, se ne bo obnovil in se ne sme obnoviti. Vendar ne smemo pozabiti ali zamolčati prvega zla, tistega, iz katerega je izšlo vse drugo. Če ne bi bilo fašizma, verjetno ne bi bilo svetovne vojne in ne bi bilo njenih posledic. To moramo vedno znova poudarjati.
Odgovarjati moramo jasno in preudarno, z mirnostjo in dostojanstvom, kajti slovenski narod je bil zmagovit v boju. Danes smo lahko samozavestni in dostojanstveni v miru in v zavesti zmage. To od nas terja etika zmagovalcev.
Prav ti isti razlogi pa nam nalagajo tudi dolžnost skrbeti za zgodovinsko resnico in za politični dialog. Današnji čas zahteva vsestranski dialog, med vsemi, ki jih resnično zanimajo zgodovinske resnice in med različnimi skupinami civilne družbe. Tak dialog je nujen, da bi se v javnem mnenju uveljavila polna zgodovinska resnica in odpravili preostali predsodki, da bi se ustvarilo potrebno ozračje zaupanja. Zaupanje pa seveda potrebujemo za reševanje nerešenih vprašanj. Potrebujemo ga tudi zato, da bomo bolje izkoristili možnosti, ki nam jih daje skupno bivanje v Evropi miru in blaginje.
To velja za vse. To velja tako v odnosih med Slovenci in Italijani, med Slovenijo in Italijo pa tudi v naši, slovenski družbi. Mir, svoboda in demokracija niso le dobrine, niso dobrine, ki jih imamo in uživamo. So tudi odgovornost –odgovornost za spoštovanje resnice, za medsebojno spoštovanje in za graditev medsebojnega zaupanja. Vsega tega še nismo v polni meri zagotovili in za vse to se moramo še potruditi.
Ko se danes oziramo nazaj, v slavne dni naše zgodovine, se sprašujemo za kakšno Slovenijo so se borili in umirali slovenski partizani? Kako so razumeli in kako so izkazovali svoje domoljubje? Smo dobri nasledniki njihovih dejanj? Smo v svojih dejanjih vredni njihovih velikih žrtev?
Izročilo in vrednote narodnoosvobodilnega boja nas morajo navdihovati tudi v prihodnje. Naši demokraciji moramo zagotoviti treznost, preudarnost in – ne bojmo se tega izreči – višjo raven politične kulture. V našem ekonomskem razvoju moramo zagotoviti potrebno podjetnost in ustvarjalnost. Naš sistem socialnih pravic mora zagotavljati enakopravnost in solidarnost. In pri vsem tem moramo še naprej gojiti domoljubje.
Domoljubje ni prazna beseda in ni preživela vrednota. Tudi v Evropski uniji je naša domovina Slovenija, ki je naše zagotovilo varnosti in naše samobitnosti. Ne pozabimo na to. Toda domoljubju moramo vdihniti prave vsebine, prave vrednote in prava iskrena čustva. Hujskanje zoper tujce ali drugačne ni domoljubno. Skrbeti nas morajo pojavi, ki jih vidimo, pojavi nasilja in homofobije, ki poskušajo prikriti svoje početje za domoljubno retoriko. Nasilje ni domoljubno! Sovražni govor in hujskanje zoper drugačne ni domoljubje! Vse to moramo ne le zavrniti, ampak tudi zagotoviti, da se plemenita misel domoljubja ne bo zlorabljala za cilje, ki so domoljubju tuji.
Partizani, ki so padli v boju na Nanosu, so se borili za svobodo in za boljši svet. Danes se nam za te cilje ni treba boriti z orožjem. Toda prizadevanje za boljši svet ostaja. Tudi danes potrebujemo odločnost in pogum. Kadarkoli se nam zazdi, da nam teh lastnosti primanjkuje, se moramo spomniti: V preteklosti je naš narod bil sposoben velikih dejanj. Tudi danes moramo zbrati to sposobnost.
Z vero, da vse to tudi resnično zmoremo, sem danes tu in vam čestitam ob bližnjih praznikih. Vsem organizatorjem in zlasti vsem udeležencem današnje slovesnosti pa se zahvaljujem za prijazen sprejem in vsem nam želim prijetno partizansko srečanje.