archived page

Predsednik o načelih razvojne paradigme za novo stoletje

Brdo pri Kranju, 8.10.2012  |  govor


Slavnostni nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na slovesni podelitvi listin novim rednim in izrednim članom Inženirske akademije Slovenije
Brdo pri Kranju, 8. oktober 2012


Spoštovani gospod dr. Igor Emri, predsednik Inženirske akademije Slovenije,
spoštovane inženirke in inženirji,
spoštovani visoki gostje,

Predsednik republike dr. Danilo Türk se je udeležil slovesne podelitve listin novim rednim in izrednim članom Inženirske akademije Slovenije (foto: Daniel Novakovič/STA)v veliko čast si štejem, da ste me povabili na današnjo slovesnost ob podelitvi listin zaslužnim in uspešnim članom Inženirske akademije Slovenije.

Vaša slovesnost poteka v času, ko so razvojna vprašanja spet v ospredju, v času, ki ga zaznamujejo velike spremembe v zavesti in praksi. Te spremembe ponujajo priložnost za ponovno tehtanje razvojnih izhodišč in strategij ter za odločitve, ki v polni meri sprejemajo pomembno vlogo inženirstva za razvoj.

Pretekla desetletja so nam zapustila dediščino dveh popolnoma različnih pristopov. V Sloveniji smo desetletja po drugi svetovni vojni živeli v času hitrega in obširnega industrijskega razvoja in razmeroma velikega jugoslovanskega trga, ki je potreboval industrijske izdelke. To je bil tudi čas nadomeščanja uvoza in močnega spodbujanja industrializacije, čas znanstvenega optimizma in velikega prestiža inženirstva na vseh področjih: v strojništvu, elektrotehniki, gradbeništvu, rudarstvu, računalništvu in drugod. To je bilo tudi obdobje razvoja na podlagi že prej obstoječih in zgodovinsko utrjenih industrijskih tradicij, ki jih v Sloveniji ni bilo malo in ki so še danes pomemben del naše materialne in kulturne dediščine.

Oboje skupaj, starejše in bolj nedavne industrijske ter z njimi povezane inženirske tradicije so pomemben del naše kulturne dediščine. Pomemben, a premalo cenjen. Slovenija je šele letos uspela vpisati rudnik živega srebra v Idriji na Unescov spisek kulturne dediščine. To nam veliko pove o tem, kaj smo zanemarili, in nam, upajmo, tudi sporoča, da so pred nami drugačni časi.

Spremembe potrebujemo, saj se v Sloveniji nismo najbolje znašli v našem postindustrijskem obdobju, ki v glavnem sovpada z našo državno neodvisnostjo. Seveda postindustrijsko obdobje ne pomeni konca industrij. Prav nasprotno, pomeni večjo raznovrstnost, večjo znanstveno in tehnološko zahtevnost, bolj sofisticirane poslovne modele in zlasti sposobnost nastopanja na mednarodnem, globalnem trgu.

V Sloveniji smo se tem novim zahtevam prilagajali spontano z neustrezno ravnijo vizije in planiranja, s prešibko sposobnostjo za določanje nacionalnih prioritet in, zaradi obojega, s premajhno razvojno prodornostjo. O teh problemih ste podrobno razpravljali na okroglih mizah in ob drugih priložnostih v okviru projekta "Tehnološka avtocesta", ki ga je sprožila prav inženirska akademija. Vaša kritika in predlogi so dobrodošel prispevek v našem sedanjem iskanju poti iz ekonomske in razvojne krize, v kateri je naša država.

Namenoma uporabljam izraz "razvojna kriza", ne pa morebiti katerega drugega, bolj modnega opisovanja sedanjega kriznega stanja. Sedanja kriza ni samo naša, podobne probleme kot Slovenija imajo mnoge druge evropske države. Pravzaprav lahko rečemo, da so ti problemi značilni za vse države, ki so zašle na spolzke poti iluzij o hitrih in vzdržnih dobičkih, povezanih s finančnim rokohitrstvom. Zanimivo je, da so nekateri to finančno rokohitrstvo opisovali kot finančni "inženiring", kar se mi zdi žaljiv izraz za prave inženirje in njihove resnične dosežke.

V razvojni krizi našega časa pa so se že potrdile nekatere temeljne zahteve oziroma temeljna načela razvojne paradigme za novo stoletje. Te zahteve bi lahko strnili v štirih točkah.

Predsednik republike dr. Danilo Türk se je udeležil slovesne podelitve listin novim rednim in izrednim članom Inženirske akademije Slovenije (foto: Daniel Novakovič/STA)Prvič, za katerokoli spremembo, ki ima značaj razvojnega koraka naprej, potrebujemo trdno znanstveno podlago.

Drugič, na tej znanstveni podlagi mora temeljiti domiselna, torej inovativna in prodorna inženirska dejavnost, da bomo lahko naredili korake, ki jih želimo.

Tretjič, potrebujemo poslovno pronicljivost in poslovno vodenje, ki je sposobno uporabiti ali na novo razviti ustrezne poslovne modele.

In četrtič, potrebujemo politično razumevanje in pametno usmerjanje razvojnega odločanja, ki edino lahko zagotovi ustrezen splošni ambient za razvojni napredek.

Nobena od teh zahtev ni popolnoma nova in vse so že marsikje dodobra preizkušene v praksi. Za Slovenijo pa so vendarle vredne nenehnega opozarjanja, saj jim naša praksa in zavest sledita prepočasi in premalo organizirano. Njihova uresničitev je prepogosto prepuščena posameznim ustvarjalnim in podjetnim ljudem, med katerimi so številni inženirji, posameznim podjetjem, ki s svojimi uspehi dajejo zgled drugim, posameznim raziskovalcem in raziskovalnim inštitutom ter posameznim politikom. Vse to moramo znati bolje povezovati in usmerjati.

Da pa bi bili resnično pripravljeni za tak razvojni pristop, potrebujemo še dvoje.

Prvič, razumevanje, da tudi v našem času ni kvalitetnega splošnega razvoja brez trdnega jedra industrijskega razvoja. Prav sedanja kriza je pokazala, da so v njej manj trpele države z dobro in moderno industrijo, raznovrstno in tehnološko napredno, v veliki meri usmerjeno k varstvu okolja, okolju prijaznim tehnologijam in dobremu razumevanju zahtev trajnostnega razvoja v najširšem pomenu te besede. Ne preseneča, da so tem zahtevam še najbolj ustregli v tistih državah, ki so tudi po drugih kriterijih najuspešnejše.

Drugič, inženirskemu delu je treba zagotoviti spoštovanje in prestiž, ki ga je nekoč že imelo. To načeloma ni težko, prebiti pa bo treba različne miselne blokade in, seveda, inženirje bolje plačevati. Sedanji beg možganov, o katerem zaskrbljeno pišejo mediji prav te dni, je povezan prav z vprašanjem vrednotenja – tako materialnega kot tudi simboličnega – ki ga mora uživati inženirsko delo.

V Sloveniji smo zadnja leta poglobili razpravo o teh temah in s prijemi, kot so centri odličnosti, poskušali razviti bolj sistematičen pristop k spodbujanju razvoja na podlagi znanosti in krepitve inženirske dejavnosti. Imamo tudi nekaj uspehov. Toda storiti je treba še veliko več.

Dovolite mi tri komentarje v zvezi s tem.

Mnenje inženirske akademije o stanju v Sloveniji in vaši predlogi za spodbuditev gospodarske rasti so dragocen prispevek k razpravi, ki jo ta čas najbolj potrebujemo. Strinjam se z vami, ko pravite, da mora država ustaviti zapiranje tovarn povsod tam, kjer je taka zaustavitev zapiranja tehnološko smotrna. Sam sem obiskal kar nekaj tovarn, ki so zaradi pravočasnega angažiranja inženirjev in managerjev in ob ne pretirano veliki podpori države ohranila, posodobila in preusmerila proizvodnjo in so danes tržno uspešna. Še enkrat je treba poudariti: imamo zelo dobro industrijsko tradicijo in povsod, kjer smo se znali nanjo opreti in jo primerno razviti, smo tudi uspeli. Iz te izkušnje bi morali črpati splošno usmeritev za prihodnost.

Zahtevnejše so naloge revitalizacije industrijskih panog, ki so utrpele veliko nazadovanje. Dober primer je lesna industrija, ki z nekaj izjemami še ne kaže skupnih značilnosti za naprej. Zaskrbljujoče je dejstvo, da pri vsem našem gozdnem bogastvu in industrijski tradiciji nismo mogli ohraniti vsaj toliko proizvodnje, da bi iz nje danes lahko razvijali nov, četudi po obsegu skromnejši razvoj.

In naposled, na poslovni in državni ravni se moramo posvetiti izkušnjam grozdenja, oz. "clusteringa". Angleški izraz uporabljam, ker je široko sprejet v današnji praksi, pri nas pa je uspel v avtomobilskem grozdu. Bi lahko v Sloveniji razvili še kakšen "grozd" – seveda po tehnoloških in poslovnih zahtevah, ki utegnejo biti znatno drugačne od tistih iz avtomobilskega grozda?

Spoštovani zbrani,

današnja slovesnost je priložnost za kritičen razmislek in za oceno možnosti za naprej. Hkrati pa je predvsem priložnost za čestitke dobitnikom listin Inženirske akademije Slovenije, za zahvalo za njihove prispevke k našemu razvoju in za najboljše želje za prihodnost. Te pa izrekam tudi inženirski akademiji in vsem njenim članom.
© 2008 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani  načrt strani