Predsednik: Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča je elitna zdravstvena organizacija

Ljubljana, 15.1.2010  |  govor

Nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na slovesnosti ob pridobitvi naziva Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije - Soča
Ljubljana, 15. januar 2010


Spoštovani direktor mag. Robert Cugelj,
spoštovani rektor prof. dr. Stane Pejovnik,
spoštovana strokovna direktorica prof. dr. Helena Burger,
direktor Direktorata za invalide mag. Cveto Uršič,
direktor Direktorata za zdravstveno varstvo Janez Remškar, dr. med.
dragi sodelavci rehabilitacijskega inštituta in dragi gostje,

vesel sem bil vašega povabila na slavnostno prireditev ob podelitvi naziva Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Republike Slovenije - Soča. S tem ste pridobili status, ki vas uvršča med elitne znanstvenoraziskovalne in pedagoške organizacije na področju zdravstva. Univerzitetni status ni le čast, je tudi zaveza pridobivanju in posredovanju višjih ravni znanja, razvoju, uvajanju novih metod, iskanju novih načinov zdravljenja in tudi rehabilitaciji, ki je vaša osrednja dejavnost.

Ta status je vaš inštitut že imel. Vendar ga je tudi v času, ko ga ni imel, v bistvu vsakodnevno uresničeval in izvajal. Pridobitev tega naziva in statusa pomeni nadaljevanje dolgoletne tradicije, znanstvenoraziskovalnega in pedagoškega dela na področju rehabilitacijske medicine za paciente s funkcijsko in delovno oviranostjo. Vaše temeljno poslanstvo je ves čas bilo, da človeka ponovno vrnete v življenje in delo, da ga z znanjem s področja medicine, sociologije, socialnega dela, inženirstva in psihologije usposobite za samostojno in neodvisno življenje. To poslanstvo pa je pravzaprav tudi osnova za uveljavljanje univerzitetnega statusa.

Delovanje na višji ravni, ki ga utemeljujete s formalnim imenovanjem, mora izhajati iz osnovnega poslanstva, ki je vedno pokrito tudi z izhodišči in nameni institucije, kot je vaša. To še posebej velja za ustanovo s področja zdravstva, v kateri se srečujete s pacienti in ljudmi v stiski. Le-ti imajo velika pričakovanja in so mnogokrat popolnoma odvisni od zdravstvenih delavcev in drugih strokovnjakov v zdravstveni ustanovi. Univerzitetni status vsake institucije mora biti v osnovi povezan s tem spoznanjem, ne glede na raven znanja ali tehnologije, ki omogoča izvajanje zdravstvenega programa ali pa posamezne zdravstvene storitve.

V tem kontekstu se mi zdi izredno pomembna splošna empatija institucije in še posebej vsakega zaposlenega v njej. Ustrezna organizacijska kultura in kultura odnosov vedno predstavljata dobro osnovo za primerno komunikacijo in odlično izhodišče za aktivno vključevanje bolnikov v proces zdravljenja. Mogoče se vam zdi neobičajno, da prijaznost postavljam v okvir univerzitetnosti, vendar so me strokovnjaki prepričali, da so rezultati zdravljenja, pa tudi učinki zdravil bistveno večji, če bolnika pridobimo za čim boljše sodelovanje v procesu zdravljenja, če mu ustvarimo ustrezno okolje, v katerem se prijetno počuti, in če vzpostavimo pravo mero medsebojnega spoštovanja in zaupanja. Tudi ta znanja, veščine in analiza teh odnosov so naloga univerzitetnih ustanov, ki poleg tega, da prakticirajo visoko raven znanosti, raziskovanja in pedagoškega dela, imajo tudi ustrezno organizacijsko kulturo, da to izkušnjo in znanje posredujejo tudi drugim ustanovam, ki delujejo na tem področju.

Univerzitetni rehabilitacijski inštitut je bil že s svojo ustanovno listino iz leta 1954 določen za osrednjo republiško ustanovo za rehabilitacijo. Kot vidimo, je inštitutu uspelo razvijati univerzitetni status, status vrhunskosti in vsesplošnosti in, kar je nadvse pomembno, tudi ohranjati od svojega začetka do danes. Nobenega dvoma ni, da mu to ne bi uspevalo tudi v prihodnje. Že ob svojem nastanku, ko je še nosil naziv Zavod za rehabilitacijo invalidov Republike Slovenije, je uspešno povezoval različne ravni obravnave invalidov. Uravnaval je delovanje drugih rehabilitacijskih ustanov, povezoval je različne inštitute in fakultete, med katerimi je nujno potrebno omeniti Inštitut Jožefa Štefana, Fakulteto za elektrotehniko, Medicinsko fakulteto, ter vse takratne visoke šole. Ta integracijska vloga inštituta je izredno pomembna. Tudi zato, ker izvaja t.i. kompleksno rehabilitacijo, v okviru katere se morajo srečati znanja s področja medicine, psihologije, sociologije, inženirstva, socialnega dela, fizioterapije, delovne terapije, zdravstvene nege in mnogih drugih področij. Vsa ta znanja se morajo srečati ob konkretnem pacientu s povsem konkretnimi osebnimi, zdravstvenimi in rehabilitacijskimi problemi.

Povezanost vseh teh znanj in uveljavljanje doktrine timskega dela je po mojem mnenju in izkušnjah pomembna osnova za utemeljitev in razvoj univerzitetnosti. Zdravljenje in rehabilitacija postajata kompleksna stroka, ki brez mnogih znanj in postopkov vsaka sama po sebi ne moreta dajati pravih rezultatov in učinkov. Menim, da mora biti ravno ta izkušnja inštituta, torej izkušnja povezovanja med storitvenimi, raziskovalnimi, pedagoškimi in drugimi institucijami, temeljno sporočilo današnjega dne, ko ponovno razglašamo univerzitetni status inštituta, kakor tudi za prihodnost drugih univerzitetnih ustanov, ne glede na to, na katerem področju delujejo in s kakšno vsebino se ukvarjajo.

To, da je inštitutu uspelo skozi zgodovino ohranjati status odličnosti rehabilitacijske institucije, dobre raziskovalne organizacije in prvovrstne pedagoške institucije, ni slučaj. Inštitut je imel skozi vso svojo zgodovino odlične mentorje in sodelavce, prvovrstne učitelje z akademskimi nazivi, med katerimi mi dovolite, da omenim vsaj dva: akademika prof. dr. Bojana Breclja in prof. dr. Lojzeta Vodovnika. Prof. dr. Brecelj je postavil temelje te rehabilitacijske ustanove, prof. dr. Lojze Vodovnik pa dokazal, da je lahko inštitut prvovrstna, mednarodno primerljiva znanstvenoraziskovalna institucija z vsemi dokazi odličnosti, referenčnosti. To inštitut dokazuje tudi v sedanjem času. Je tudi ena prvih ustanov, ki je pridobila status evropskega učnega zavoda, evropsko specializacijo iz rehabilitacijske medicine, najvišje mednarodno priznane certifikate o kakovosti na področju poklicne rehabilitacije in akreditacije za posamezne programe. Mogoče se vse to premalo ve, ker je medicina žal naravnana tako, da vsa njena področja nimajo enake teže in enake veljave. Mnogi, ki so se zdravili na inštitutu, pa vedo, da so jim tukaj vrnili zmožnosti in sposobnosti za samostojnost, neodvisnost, pa tudi za novo poklicno kariero. Inštitut se ponaša tudi s priznanji Združenih narodov, Svetovne federacije veteranov in mnogih drugih. Vsa ta priznanja so izpostavila pomen univerzitetnosti v izvorni razlagi tega pojma, kot osnovo za izkazano pozornost.

V Sloveniji in po svetu je inštitut deležen pozornosti in spoštovanja. Mnogi pa imajo z delom inštituta pomembne izkušnje. Moja izkušnja z inštitutom sega nedaleč nazaj, ko sem se v začetku lanskega leta vrnil iz Palestine. Tam sem se srečal z mnogimi žrtvami vojne v Gazi in predvsem z najbolj ranljivimi skupinami: z otroki, ki jim je vojna pustila težke poškodbe. Razmišljal sem predvsem o tem, kako bi jim lahko pomagali. V humanitarno akcijo za rehabilitacijo otrok, žrtev vojne v Gazi, se je Univerzitetni rehabilitacijski inštitut vključil kot ena izmed najbolj referenčnih ustanov na svetu na področju rehabilitacije žrtev vojn in kot edina institucija, ki je v tem trenutku sposobna združiti toliko znanja in kapacitet, da lahko naenkrat rehabilitira dvajset otrok.

Neprecenljive izkušnje z rehabilitacijo žrtev min v JV Evropi so bile pravzaprav prva in temeljna osnova, na podlagi katere je lahko inštitut vstopil v tako obširen in prepoznaven slovenski humanitarni projekt, projekt rehabilitacije otrok, žrtev vojne v Gazi. Dosedanje delo, ki je bilo opravljeno v tej instituciji, je tudi svojevrsten dokaz, da je ta ustanova sposobna prestopiti lokalne okvire in opraviti delo na področju rehabilitacije v najširših in svetovno primerljivih razsežnostih. Ta sposobnost je tudi dobra popotnica za univerzitetni status v prihodnosti, ne samo zaradi humanitarnih in drugih ciljev, ampak tudi zato, ker se vodstvo inštituta zaveda, da mora svojo strokovno, profesionalno, pedagoško, pa tudi poslovno primerljivost in učinkovitost iskati izven lokalnih okvirov, s komerkoli in kjerkoli na svetu.

Spoštovani,

na koncu bi rad izpostavil še dve dejstvi, ki na videz nimata neposredne povezave z današnjo slovesnostjo. V svoji več kot petdesetletni zgodovini je imel inštitut to srečo, da je imel odlično vodstvo, ki ni razmišljalo le od danes na jutri, ampak na daljši čas. Njihove odločitve so bile takšne, kakršne so tudi danes: proaktivne in usmerjene v prihodnost. Kolikor vem, je menedžment, tako v preteklosti kot tudi danes, pomembno prispeval k utrjevanju poslanstva, pa tudi vizije te ustanove. Značilnost vseh dosedanjih vodij tega inštituta je bila namreč ta, da so se vsi po vrsti zavedali, da so osnovni in ključni kapital te institucije zaposleni: s svojim znanjem, predanostjo in osredotočenostjo na delo, ki ga opravljajo. Ves čas je bila vsa pozornost vodstva usmerjena v ljudi in njihovo usposabljanje, kar je končno še kako pomembno za utrjevanje univerzitetnega statusa. Dovolite mi, da omenim še eno posebnost, ki je v zdravstvu pravzaprav zelo redka. Inštitut je v zadnjih letih veliko investiral, zgradil je novo bolnico, nov center za otroke, nabavil odlično diagnostično in znanstvenoraziskovalno opremo in organiziral center IRIS za uvajanje sodobne rehabilitacijske tehnologije. Vse to se je zgodilo mirno, brez aneksov in brez spreminjanja osnovne investicijske vrednosti in pretežno z lastnim denarjem, ki so ga zaslužili s prodajo vrhunskih storitev na tujih trgih.

Čestitam vam k pridobitvi tega naziva. Še enkrat se vam zahvaljujem za povabilo, zahvaljujem pa se vam tudi za vaše dosedanje delo, ki ste ga opravili, in vam želim uspešno prihodnost.