70. obletnica ustanovitve prvih štirih partizanskih brigad
Črnomelj, 9.9.2012 | sporočilo za javnost, govor
Predsednik republike dr. Danilo Türk je na Gričku nad Črnomljem položil venec k spomeniku 1.250 padlim borcem in žrtvam fašizma iz Bele krajine.
Nato se je v Črnomlju udeležil srečanja borcev narodnoosvobodilnega boja domicilnih enot VII. korpusa ob 70. obletnici ustanovitve prvih štirih partizanskih brigad Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije.
V slavnostnem govoru je poudaril pomen partizanskega boja, socialne partnerje pa je pozval k resničnemu dialogu in dobremu sporazumu o ključnih reformah.
Slavnostni govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka ob 70. obletnici ustanovitve prvih štirih partizanskih brigad Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije
Črnomelj, 9. september 2012
Spoštovane borke in borci narodnoosvobodilnega boja,
spoštovane veteranke in veterani vojne za Slovenijo,
spoštovani gostje,
danes, na srečanju ob 70. obletnici ustanovitve prvih štirih partizanskih brigad Narodnoosvobodilne vojske Slovenije in partizanskih odredov Slovenije smo se zbrali, da ponovno obudimo spomin na tiste težke – in herojske – čase našega naroda. Nikoli ne bo in ne sme biti odveč ne samo spominjati se, ampak tudi glasno ponavljati: takrat, ko se je s krvjo pisala zgodovina našega naroda, se je narod odločili prav! Odločili smo se za upor zoper fašizem in nacizem, z orožjem v roki in za ceno življenj. Slovenski narod se je odločil prav, preživel je in obstal na svoji zemlji. To je bil velik zgodovinski dosežek in podlaga za vse kasnejše dosežke našega naroda.
Tudi zato je bila naša odločitev za samostojno Slovenijo, za lastno državo, leta 1991, lažja in uspešnejša, kajti imeli smo zaokroženo ozemeljsko celovitost Slovenije, pridobljeno z narodnoosvobodilnim bojem. Imeli pa smo tudi potrebno državno strukturo in uspešne obrambne sile – Teritorialno obrambo in slovensko milico. Naše obrambne sile so imele močne korenine v partizanski, narodnoosvobodilni vojski. Pred dobrima dvema desetletjema smo, drugič v 20. stoletju, imeli podporo slovenskega naroda, ki se je na plebiscitu z veliko večino odločil za samostojnost. Ta široka, ljudska podpora je dala moč našim obrambnim silam v vojni za Slovenijo leta 1991 in zato s ponosom povejmo: osamosvojitev je last vseh nas, vseh državljank in državljanov Republike Slovenije ter vseh generacij, ki so gradile temelje, na katerih danes stoji naša Slovenija, naša domovina.
Današnja spominska slovesnost pa je označena z nečim posebnim. Spominjamo se odločilnih časov pred sedemdesetimi leti, ko je partizanska vojska storila enega svojih najpomembnejših korakov naprej. Današnja slovesnost je posvečena spominu na prve štiri partizanske brigad: na prvo slovensko narodnoosvobodilno udarno brigado Toneta Tomšiča, na drugo slovensko narodnoosvobodilno udarno brigado Matije Gubca, na tretjo slovensko narodnoosvobodilno udarno brigado Ivana Cankarja in na četrto slovensko narodnoosvobodilno udarno brigado Ljuba Šercerja.
Kako veliko je simbolike že v izbiri imen teh prvih štirih brigad! To sta imeni dveh narodnih herojev, ime legendarnega voditelja kmečkega punta in ime našega največjega pisatelja. S temi imeni je bilo takrat, pred 70 leti povedano, kako pomemben je bil spoj med junaštvom časa in našim zgodovinskim izročilom, med narodovim bojem za preživetje in narodovo kulturo.
Ustanovitev narodnoosvobodilnih udarnih brigad je zrasla iz začetkov boja v letih 1941 in 1942, iz krvi borcev, ki so z velikimi dejanji in pogumom zagotovili nadaljnji razvoj NOB.
Spomnimo se tudi tistega začetnega obdobja: po poljanski vstaji na Gorenjskem je nastalo prvo osvobojeno ozemlje na območju ljubljanskih vrat, ko sta bila Hitler in Mussolini na višku svoje moči! V času, ko je kljukasti križ pokrival ozemlje od Norveške do severne Afrike in ko so nemške enote prodirale proti Moskvi, je v Sloveniji najprej nastala "Loška republika" in nato še "Ižanska republika"! Junija 1942 pa je meja svobodnega ozemlja segala od Ljubljanskega barja do Kolpe in od Save do Snežnika!
Sledila je reakcija tako Italijanov kot Nemcev. Namesto policijskega "čiščenja ozemlja" so začeli uporabljati velike vojaške enote in tako je bilo v Sloveniji odprto novo bojišče v Evropi. Poleti 1942 se je začela velika italijanska ofenziva, roška ofenziva, ki je trajala od julija vse do novembra 1942. V tretji fazi tiste ofenzive so se na Notranjskem pojavile tudi kolaborantske vojaške enote.
Vendar ves ta vojaški potencial roške ofenzive ni uspel uničiti partizanske vojske. Slovenska partizanska vojska je takrat ob podpori prebivalstva vzdržala vse preizkušnje. Z ustanovitvijo štirih udarnih brigad pa se je preoblikovala v še trdnejšo vojaško silo, sposobno za večje manevrske akcije. Ta rast je bila nezadržna in že leto zatem, sredi leta 1943, je narodnoosvobodilna vojska imela tri strateške grupacije: sedmi in deveti korpus ter četrto operativno cono.
V tej rasti partizanske vojske so imele prve štiri narodnoosvobodilne udarne brigade nepretrgano bojno kontinuiteto, vse do končne zmage. Bile so udeležene v številnih manevrskih bojih v mnogih delih Slovenije, izvajale so diverzantske akcije na ključne železniške komunikacije in pomembno prispevale k zavezniškemu vojnemu naporu. Branile so osvobojeno ozemlje Bele krajine in zavarovale nastajanje slovenskih državnih institucij.
Z razvojem bojnih enot so se razvijali tudi pomembni elementi vojaške podpore, zlasti partizanske sanitete in mreže kurirskih zvez. Skrite in zavarovane bolnišnice so bile uresničitev humane zamisli partizanskih zdravnikov in sanitejcev. Omogočile so zdravljenje več tisočih ranjencev. Razvijala se je kulturna – publicistična in odrska – dejavnost kot tudi partizansko šolstvo. Narodnoosvobodilno gibanje je postalo celovito vojaško in družbeno gibanje.
Vse to je izkazovalo visoko prepletenost – danes bi temu rekli – civilno-vojaških razmerij v tistem vojnem času. Tudi naša Teritorialna obramba in naše obrambne sile kot celota so črpale ideje iz tistega časa in nekatere od teh idej tudi uporabile v naši osamosvojitveni vojni leta 1991. Zaledno podporo sta Teritorialni obrambi dajala civilna obramba in civilno prebivalstvo. Blokada vojašnic Jugoslovanske armade se je izvajala istočasno po celotni globini Slovenije. Hkrati z blokado garnizonov so potekali boji s kolonami Jugoslovanske armade v vseh naših pokrajinah. Na ta način bojevanja moramo biti ponosni. Borci Teritorialne obrambe niso zatajili izkušenj partizanskega vojskovanja.
Danes nima nihče pravice zanikati pomena partizanskega boja in partizanskih borcev v letih 1941–45 ali partizanskega izročila v boju Teritorialne obrambe in slovenske milice v osamosvojitveni vojni leta 1991. Bodimo ponosni na našo zgodovino, bodimo ponosni, da smo Slovenci v svoji zgodovini znali zavarovati svoj narodni obstoj in ustanoviti lastno državo. Uživamo visoko raven mednarodnega spoštovanja, imamo razvito demokratično ureditev in visoko stopnjo gospodarske razvitosti. Vse to nam mora omogočiti dober razvoj, pa tudi razumen pogovor o naši nedavni zgodovini.
V svojih nastopih in govorih vselej obsojam nacizem, fašizem in kolaboracijo z njima. Obsojam pa tudi vse povojne kršitve človekovih pravic, posebno povojne poboje, storjene brez sodbe in milosti. Zavzemam se za polno narodno pomiritev in spravo, kar oboje potrebujemo za našo skupno in dobro prihodnost. Od prve spravne slovesnosti pred dobrima dvema desetletjema do danes je Republika Slovenija storila že marsikaj – ne le na simbolni ravni, temveč tudi z zakoni in odškodninami – vse z namenom popraviti nekoč storjene krivice in zagotoviti podlago za pot naprej. Vendar so še danes vse preveč pogoste umetno ustvarjene delitve in obtoževanja. Še vedno je veliko političnih kalkulacij, ki nas presenečajo z dejanji, ki ne morejo imeti drugega učinka, kot so nepotrebni, umetno ustvarjeni spori in škodljive delitve, ki odvračajo pozornost od resničnih problemov našega časa.
Vse to je razlog za upravičeno zaskrbljenost. Vendar ni in ne more biti prepozno za potrebno politično modrost, spravljivost in pomiritev. Te lastnosti bomo potrebovali v naši neposredni in bolj oddaljeni prihodnosti. Potrebovali bomo razumevanje in solidarnost, tudi solidarnost med generacijami. Prav na solidarnosti mora temeljiti tudi naša materialna varnost. Potrebujemo trden medgeneracijski most, medgeneracijsko pogodbo, ki bo mladim zagotavljala kakovostno šolanje in zgodnje vključevanje v delovni proces, starejšim pa varno in dostojanstveno starost. Reforme delovnopravnih razmerij in pokojninskega sistema so med nujnimi prvinami medgeneracijske solidarnosti in pogoji dobre prihodnosti.
V prihodnjih tednih se bodo začela pogajanja socialnih partnerjev o ključnih reformah. Ta pogajanja bodo priložnost za izkazovanje strokovne premišljenosti in politične modrosti. Od pogajalcev pričakujem smisel za to, da bodo poslušali drug drugega, torej smisel za resničen dialog in za dober sporazum. Za tak sporazum pa je vselej potreben tudi pogum – pogum za to, da se poiščejo ustvarjalne rešitve, pogum za oceno o tem, kaj je dosegljivo in kaj je dobro, in zavest, da smisel pogajanj ni premagati drugega, ampak doseči tisto najboljše, kar lahko sprejmejo vsi. Dialog in pogum, pogum za ustvarjalne rešitve in za sporazum je tisto, kar najbolj potrebujemo danes.
Spoštovane borke in borci,
spoštovani zbrani,
obletnica, katere se danes spominjamo, je trenutek vznesenih čustev in resnega razmisleka. Oboje ste borke in borci NOB velikokrat že izkazali. Veliko spoštovanje zasluži vaša neomajna privrženost domoljubju. Veliko spoštovanja zasluži vaša skrb za zgodovino NOB in za ohranjanje njegovih vrednot. Danes uživamo svobodo in mir in vojna ostaja vse bolj oddaljen spomin. Vendar tudi v miru potrebujemo etiko zmagovalcev in vse njene vsebine – dostojanstveno spoštovanje resnice, občutek za pravičnost, odgovornost do generacij, ki prihajajo, in skrb za razvoj. Predvsem pa: bodimo samozavestni in zaupajmo vase in v našo prihodnost.