Govor predsednika republike na konferenci "The Role of Law and Ethics in the Globalized Economy"

München, 22.5.2008  |  govor

Izziv globalizacije in odziv politike
Govor profesorja Danila Türka, predsednika Republike Slovenije
München, 22. maj 2008
Velja govorjena beseda!


Uvod

Leta 1998, torej pred desetimi leti, so knjigarne v New Yorku poročale o zanimivem pojavu: na seznamu uspešnic se je pojavil nepričakovan naslov – Komunistični manifest avtorjev Karla Marxa in Friedricha Engelsa, knjižica, ki je natančno pred stoletjem in pol izšla v izvirniku v Londonu leta 1848.

Zakaj je prišlo do tega? Odgovor je čisto preprost. Konec devetdesetih let je bil čas vznemirjenja, ki so ga povzročale razprave o globalizaciji, zaradi česar so bralci vse bolj iskali ustrezne razlage, nove in stare. V modo so prišle naslednje vrstice iz Komunističnega manifesta:

"Stalno revolucioniranje proizvodnje, nenehno vnašanje nemira v vse socialne razmere, trajna negotovost in agitacija razlikujejo buržoazno razdobje od vseh predhodnih ..." Nekaj vrstic nižje beremo: "Potreba po nenehnem širjenju trgov za njene proizvode žene buržoazijo po vsej zemeljski obli. Povsod se mora ugnezditi, povsod naseliti, povsod vzpostaviti zveze. Buržoazija je s svojim izkoriščanjem svetovnega trga dala proizvodnji in potrošnji v vseh državah svetovljansko naravo."1

Dramatičnost te pripovedi se dobro ujema s sedanjim vznemirjenjem zaradi globalizacije. Spoznanje, da ni drama globalizacije niti približno tako nova, kot smo imeli občutek v devetdesetih letih, je pomembna sestavina sedanjih razprav.

Jasno, da navedene Marxove besede niso le besede iz devetnajstega stoletja, ki nas opominjajo, da se je globalizacija začela veliko prej in dobila enega svojih zgodnejših zagonov z industrijsko revolucijo. Razlika med globalizacijo danes in v prejšnjih obdobjih je ta, da današnji procesi vplivajo na veliko več ljudi po vsem svetu in da se njeni učinki občutijo takoj. Čeprav je definicija iz devetnajstega stoletja ustrezna, pa jo je treba vseeno dopolniti.

Razprava o naravi globalizacije se nadaljuje. Na eni strani imamo globalizacijske optimiste, kot je Thomas Friedman, ki verjamejo, da je zemlja ploska in da sodobna tehnologija ustvarja položaj, v katerim imajo vsi enake možnosti. To po mnenju optimistov zagotavlja primerljive priložnosti za vsakogar na svetu in veliko prihodnost za vse.

Obstaja pa tudi veliko skeptikov, zlasti med zgodovinarji, ki svarijo pred tehnološkim optimizmom in poudarjajo, da so bile spremembe, ki jih je s seboj prinesla elektrika, za vsakdanje življenje in načine proizvodnje dramatičnejše kot pa tiste, ki so jih v naši dobi prinesli računalniki. Vendar pa velike tehnološke spremembe niso zagotovile blaginje za vse in preprečile velikih političnih prevratov 20. stoletja. Svet je vedno znova spoznal, da nove tehnologije in gospodarske priložnosti samodejno še ne pomenijo večje svobode ali trajnejšega miru. Optimizmu ob koncu 19. stoletja je sledila katastrofa I. svetovne vojne, s katero se je dejansko končalo obdobje svetovne prevlade Evrope, do tedaj nesporne vodilne sile v tehnologiji, gospodarstvu in diplomaciji.

Politično vodenje sveta v tistem času je bilo izrazito neustrezno in ta neustreznost je morala imeti posledice. In kot se je izkazalo, hude posledice. Politično odločanje je avtonomno.

Seveda to ni novo spoznanje. V vsakem zgodovinskem obdobju so bili politični odzivi na nove tehnološke in gospodarske pojave avtonomni. Politika se lahko v daljših časovnih obdobjih sicer tudi spreminja, vendar pa ne postane ne obsoletna niti ne izgubi svoje avtonomnosti. Zato je razumljivo, da organizatorji te konference iščejo politične odgovore na globalizacijo kot na samostojno vprašanje.


Zavedanje globalizacije v današnji politiki

Po obdobju navdušenja nad globalizacijo lahko v novejših analizah beremo o spoznanju, da globalizacija ustvarja nove in zaostruje nekatere stare nevarnosti in da so sadovi globalizacije porazdeljeni neenakomerno, kar spet povzroča nove težave. Oblikovalci politike morajo ta spoznanja jemati resno. Katerim težavam je treba dati prednost in se jih nemudoma lotiti? Kaj lahko storimo za odpravljanje krivic, ki spremljajo globalizacijo?

Določitev mednarodnega dnevnega reda o vprašanjih nevarnosti in krivic, ki jih povzroča globalizacija, je pomembna naloga mednarodnih voditeljev in voditeljev držav. Po svojem bistvu ima pravzaprav politično naravo. Ali naj ima vprašanje globalnega segrevanja status najpomembnejše prednostne naloge? Kakšni so razlogi za dvig cen hrane in kako jih odpraviti? Katere oborožene spopade je treba rešiti nemudoma, da bi preprečili njihovo širitev in njihove, običajno razjedajoče posledice? Kateri so pripravljeni za rešitev? To je nekaj težavnih vprašanj, o katerih je treba odločati na mednarodni ravni.

Voditelji držav imajo svoje skrbi. Dojemanje javnosti, kar v demokratičnih družbah pomeni dojemanje volivcev, da globalizacija prinaša s seboj nevarnosti in tveganja, je pogosto močnejše od dojemanja priložnosti, ki jih ponuja globalizacija. Ljudi je torej treba prepričati, da je globalizacija tu za vedno in da se ji moramo prilagajati.

Pogosto morajo taka prepričevanja spremljati dejanja, ki dokazujejo, da so nacionalne potrebe in interesi zaščiteni. Zaščita seveda ne pomeni osamitve, pač pa lahko vključuje precej stroge ukrepe, kot so uvozne omejitve, omejitve pri izvozu živil ali omejitve pri priseljevanju ljudi. Protekcionistični nagibi v mednarodni trgovini niso nikoli daleč od mnenja volivcev in tako tudi ne od mnenja nosilcev političnega odločanja.

Pri globalizaciji lahko razlikujemo med dvema pristopoma do zaščite nacionalnih interesov. Prvega lahko opišemo kot "negativno zaščito". Oblikovalec politike opredeli tiste stvari, situacije ali posledice, ki so nezaželene in jih je treba preprečiti. Zaradi obrambne narave je ta pristop daleč od optimalnega, ker izbiro ukrepov, ki naj bi jih sprejeli, omeji na prepovedi in pasivno držo. Obramba je le redko najboljša strategija – v vojni ali miru. Pogosto je primernejši aktivnejši, vendar ne nujno tudi "agresivni" pristop.

Opisali bi ga lahko kot pristop, ki se opira na "aktivno zaščito". Na tistih političnih področjih, na katerih je mogoč, ga je treba nedvomno spodbujati. Osredotočen je na prepoznavanje meril sprejemljivosti in zaželenosti ter jih zaokrožuje s političnimi ukrepi. Pri tem določene vrste izmenjave spodbuja, druge pa izrecno zavrača.


Odločanje o migracijah, zlasti v Evropski uniji

Migracije, značilnost globalizacije, so zadosten primer obeh vrst oblikovanja politike. V nekaterih državah priseljevanja se prevladujoč politični pristop opira na preprečevanje priseljevanja. Migracije se obravnavajo kot nezaželen ali nevaren pojav, ki se dopušča le pod strogimi pogoji.

Pozitivni pristop, za katerega se zavzemajo v drugih državah, temelji na spoznanju, da je priseljevanje potrebno ter da ga je treba spodbujati in obvladovati kot načelno vprašanje, pri tem pa se negativni ali preventivni pristop dopušča le zelo redko. Pozitivni pristop predpostavlja, da lahko nove veščine, novo znanje in nova delovna sila prispevajo k nadaljnjemu razvoju za vse.

V državah članicah Evropske unije se politike priseljevanja razlikujejo od države do države. To ni dobro in se ne sklada s potrebo po skladnem političnem in državniškem odzivu Evropske unije v dobi globalizacije.

Zakaj Evropska unija potrebuje skladno politiko priseljevanja?

Evropa se kot celota stara, zato brez učinkovitih prebivalstvenih politik ne bo sposobna igrati globalne vloge. Te politike bodo vključevale potrebo po obvladovanju priseljevanja. Evropa potrebuje nove prišleke, ki bodo pozitivnega duha in sposobni prispevati svoj delež pri ustvarjanju blaginje za vse. Seveda pa bo moralo obvladovanje priseljevanja zajemati različne ukrepe kot pomoč pri vključevanju priseljencev v družbo. V tem smislu sta gospodarska blaginja in večja socialna mobilnost zelo pomembni. Pri vključevanju v družbo je nujen tudi dostop do kakovostne izobrazbe, vključno z jezikovno, in do univerz.

Migracije so neizogiben del globalizacije. Oblikovanje politike in politična priprava odločitev morata potekati na več ravneh. Poleg odločitev na ravni držav je treba okrepiti tudi oblikovanje politike Evropske unije. Nujen se zdi cilj oblikovati skupni evropski azilni sistem do leta 2010. Evropska unija bi morala biti sposobna predložiti organom Združenih narodov, kot je Visoki komisariat za begunce ZN, usklajene usmeritve in preseči sedanji položaj, v katerem se visoki komisar pritožuje zaradi pomanjkanja skladne politike EU in cele vrste razhajajočih se politik držav. Evropska unija bi morala okrepiti tudi svojo vlogo v dialogu ZN na visoki ravni o mednarodnih migracijah.

Pri migracijah gre za občutljivost, ki jo je treba upoštevati pri političnem odzivu na vprašanje, značilno za globalizacijo. Poudarja pa tudi potrebo po realizmu, še eni temeljni zahtevi politike. Pristopi k politiki morajo dozoreti, za kar pa je na občutljivih področjih včasih potrebno veliko časa.

S tem sem prišel do dveh dodatnih primerov, povezanih z delom Evropske unije v tem času. Evropska unija se pogosto srečuje z zahtevami po odločitvah o takojšnjem ukrepanju in drugih, za katere je potrebna vztrajnost. Pogosto je treba obe vrsti odločitev sprejeti hkrati, učinek obojih pa je globalen. Evropska unija je vse bolj svetovni akter. Včasih pa se od nje pričakuje tudi vodilna vloga na svetovni ravni.



EU kot svetovni akter in njena vodilna vloga na svetovni ravni: dva primera

Globalno segrevanje

Le malo jih bo oporekalo temu, da so potrebni mednarodni voditelji, ki bodo opozorili na pomen nujnega ukrepanja za blažitev učinkov globalnega segrevanja. Sprejemljivo je tudi, naj bi EU kot glavno gospodarsko gibalo globalizacije in najbolj izkušen gospodarski akter imela vodilno vlogo. Na začetku tega leta je Evropska komisija določila posebne cilje za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov v državah EU. Naj vas spomnim, da je Komisija predlagala 20-odstotno zmanjšanje toplogrednih plinov do leta 2020 v primerjavi z letom 1990. To bi se moralo doseči na podlagi samostojne zaveze. Pobuda za še velikopoteznejši cilj naj bi bila del svetovnega sporazuma, ki naj bi bil sklenjen do konca naslednjega leta, to je leta 2009. Evropska unija bi bila tako v skladu s predlogom Evropske komisije pripravljena doseči kar 30-odstotno zmanjšanje v istem obdobju.

To je velikopotezni cilj, resen izziv politiki in oblikovanju politike v naši dobi globalizacije in resnično etično vprašanje. Velikopoteznost predloga Komisije EU je dobrodošla zaradi tega, ker ponuja jasno in preobrazbeno vizijo globalnega oblikovanja politike v okoljskih zadevah, s tem da sprejme predpostavko, da postopna sprememba ne zadošča. Zahtevajo se preobrazbene politike. Oblikovanje takih politik pa pomeni prevzemanje vodilne vloge.

Slišati pa je že namige, da ti cilji niso povsem stvarni, da je treba prisluhniti vodilnim industrijam, ker lahko zaradi strogih obveznosti izgubijo svojo konkurenčno prednost, in da se še zlasti zdaj, ko se svetovna rast upočasnjuje in ko je konkurenca ostra, zahteva postopni pristop. Vse to so tehtni premisleki. Vendar pa nas pustijo v etični dilemi: Kakšni sporazumi naj prevladujejo nad odločanjem na takem temeljnem področju, kot je globalno segrevanje? Moj odgovor je, da morajo vsi udeleženci sprejeti temeljno odločitev: preobrazba ali postopne spremembe. Ker postopne spremembe ne bodo zadoščale in bo preobrazba zahtevala svojo ceno, moramo razpravljati o njej in pogledati, kako doseči, da bo sprejemljiva.

To očitno ni tehnično vprašanje. To je globoko politično in etično vprašanje, ki zahteva moralno in politično vodenje. Ali bo EU lahko prevzela tako vodilno vlogo? To se bo razjasnilo v kakšnem letu ali več. Ta primer je še posebej zanimiv zaradi tega, ker se celoten svet, današnji globalizirani svet, obrača k Evropski uniji in njenemu izzivu, da prevzame vodilno vlogo. Upajmo, da se bo EU odzvala z občutkom za vizijo in velikopoteznost, ki je vreden vodilne vloge na svetu.


Človekove pravice

Naslednje področje globalizacije, na katerem se preskuša vodilna vloga EU, čeprav – pravilno ali napačno – z manjšim občutkom nujnosti, so človekove pravice. Zavzemanje EU za človekove pravice je nedvomno. S pričakovanim začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe bo celoten spekter civilnih, političnih, gospodarskih, socialnih in kulturnih pravic državljanov EU in rezidentov, ki so določene v Listini temeljnih svoboščin Evropske unije, postal pravno zavezujoč.

Hkrati pa svetovna slika ni spodbudna. Človekove pravice se še naprej obsežno, sistematično in nenehno kršijo v mnogih delih sveta. Nekatere teh kršitev so posledica brezobzirnega hlastanja za gospodarskimi koristmi ne glede na potrebe lokalnega prebivalstva in okolja. Zlasti revnemu in domorodnemu prebivalstvu grozijo obubožanje, lakota, ponekod pa tudi izumrtje. V oboroženih spopadih v nekaterih delih Afrike in Azije se še naprej dogajajo krutosti, ki pomenijo zločin proti človečnosti.

Te lastnosti so tudi značilne za globalizirani svet. Kateri so načini za resnične izboljšave? Mednarodno ukrepanje na področju človekovih pravic se je do zdaj osredotočalo na oblikovanje pravnih norm in postopkov, s katerimi je že vzpostavljena tesno stkana mreža pravnih predpisov. Izvajanje pa ni odvisno samo od pravnih norm in postopkov. Svet potrebuje učinkovite modele trajnostne rasti, zavzeto diplomatsko in politično delovanje v dobro človekovih pravic, in kadar je to potrebno, ustrezno človekoljubno pomoč.

Politični odzivi na globalizacijo ne morejo biti popolni, če se ne ukrepa na teh področjih.

Telesa EU naj bi posvetila več energije globalnim problemom človekovih pravic. Še zlasti Evropski parlament je priložnost za redne obravnave, razprave in svetovanja, usmerjena v celovito izboljšanje človekovih pravic. Razumljivo je, da potem ko ni več motivacije, ki jo je za boj za človekove pravice dajala hladna vojna, svet pričakuje strožje, ne pa manj strogo ukrepanje. To je enostavno zato, ker človekove pravice postajajo kritični preizkus razvoja v skoraj vseh družbah sveta.

Poleg neposrednega delovanja v dobro človekovih pravic morajo države članice EU in telesa EU narediti več za okrepitev organizacije Združenih narodov in njenih mehanizmov. Nedavno ustanovljen Svet za človekove pravice še vedno razvija svoj način delovanja. Njegova prizadevanja za vzpostavitev sistema splošnega rednega pregleda človekovih pravic so obetavna, vendar še vedno na začetni stopnji in njegova uspešnost je še pod vprašanjem. Njegovo delovanje ob množičnem in sistematičnem kršenju človekovih pravic ni dovolj celovito. To se lahko sčasoma popravi. Toda to se bo zgodilo samo s prevzemom vodilne vloge tistih držav članic ZN, ki se zavzemajo za človekove pravice ter so pripravljene vložiti znanje, diplomatske spretnosti in finančna sredstva v ustrezne programe ZN. V resnici se to ne more zgoditi brez EU in njenih držav članic.

Mednarodno delovanje na področju človekovih pravic bo zahtevalo tudi nadaljnje ustvarjalno razmišljanje o konceptu človekovih pravic. Obstoječi zakonsko določeni koncept ne zajema celotnih potreb po uresničevanju človekovih pravic. Instrumenti, kot so programi dobrega upravljanja in programi za krepitev sodstva, so za uresničevanje človekovih pravic pomembni in treba jih je podpreti, če že obstajajo, in oblikovati, če še niso vzpostavljeni. Uresničevanje človekovih pravic mora postati občutljivejše za kolektivne pravice posameznika, kakor so družina in etnična ali verska skupnost, ki ji posamezniki pripadajo. Ustrezna kontekstualnost mednarodnega odločanja na področju človekovih pravic bo bistvena naloga pri prizadevanjih za delovanje na tem področju v prihodnjih desetletjih.

In na koncu, noben mednarodni akcijski program za človekove pravice ne more biti popoln brez odločne podpore mednarodnemu kazenskemu pravosodju. Pravni razvoj zadnjih dveh desetletij je mednarodnemu kazenskemu pravosodju odprl najnovejše in najvelikopoteznejše poglavje. V globaliziranem svetu države ne morejo v celoti monopolizirati kazenske jurisdikcije. V prihodnosti si lahko predstavljamo širitev mednarodne kazenske jurisdikcije od vojnih zločinov in zločinov proti človečnosti do trgovine z drogami in nekaterih vrst terorizma. Toda to se ne bo zgodilo brez poprejšnjega uspeha na obstoječih področjih, ki so povezana z najgnusnejšimi zločini, storjenimi v oboroženih spopadih.


Sklepne ugotovitve

Misel o mednarodnem kazenskem pravosodju se zdi primerna za zadnjo temo tega govora. Kakovost globalizacije se lahko in se mora meriti, človekove pravice pa so eno od meril, ki se morajo uporabiti. Globalizacijo je mogoče šteti za dobro, če pomaga pri širjenju blaginje in izboljšanju standardov blaginje človeka in svobode.

Politika je prav tako pred izzivi. Ali bo mednarodna skupnost v obliki ZN in drugih mednarodnih akterjev vključno z EU lahko ustvarila dovolj veliko podporo, tako da bodo lahko instrumenti za uresničevanje človekovih pravic in delovanje mednarodnega kazenskega pravosodja postali učinkoviti? Če se bo to zgodilo, bomo vedeli, da je globalizacija dosegla zrelo stopnjo. Če pa se ne bo, bomo vedeli, da se globalizacija nanaša v glavnem na tehnološki razvoj in gospodarsko povezovanje. Toda to v resnici ni novo spoznanje. Karl Marx in Friedrich Engels sta o tem vidiku globalizacije pisala že več kot pred stoletjem in pol.