Predsednik Türk na 13. srečanju vojnih invalidov Slovenije

Celje, 26.5.2012  |  govor

Nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na 13. srečanju vojnih invalidov Slovenije
Celje, 26. maj 2012


Spoštovani predsednik Zveze društev vojnih invalidov Slovenije,
spoštovane članice in člani zveze,
gospod župan,
spoštovani gostje,

prisrčno se zahvaljujem za priložnost, da lahko spregovorim na vašem 13. srečanju. Vaše letošnje srečanje je pomembno iz več razlogov. Spominjamo se 20. obletnice vstopa samostojne Slovenije v Združene narode kot njene 176. članice. Spominjamo se tudi 70. obletnice prvih partizanskih brigad in 70. obletnice slovenske partizanske sanitete.

Vendar mi najprej dovolite, da ob tej priložnosti izpostavim pomen skrbi za invalide, ki se mora nenehno izboljševati. Kot sem že večkrat poudaril v svojih javnih nastopih, pa je ob vsej skrbi bistven tudi dialog z invalidi in med samimi invalidi v okviru vaših organizacij, kakor tudi dialog invalidov z vlado in z ostalimi nevladnimi organizacijami. Pomemben del tega sporazumevanja in dialoga je načelo, da se nič ne odloča brez invalidov in brez njihovega glasu, kar je implementirano tudi v sedanjo invalidsko politiko. To je pomembno dejstvo, ki ga je treba upoštevati in na ta način prispevati k izboljševanju zaščite in statusa invalidov.

Ob današnji priložnosti bi želel spregovoriti nekaj besed tudi o staranju, ki mu nihče od nas ne more ubežati ali se mu izogniti. V tem procesu smo pravzaprav vsi na "isti ladji", vendar smo v različnih položajih. Invalidi, bodisi civilni ali vojaški, ste v tem procesu v bistveno manj ugodnem položaju, saj ste za marsikaj prikrajšani. Vendar so ne glede na navedeno vzpodbudni podatki o višanju povprečne pričakovane življenjske dobe, kar je rezultat civilizirane družbe, izboljšanih življenjskih in delovnih pogojev ter zanesljivo boljših življenjskih razmer nasploh. Živimo v mirnem času, brez vojn, v katerih bi doživljali dogodke, ki ste jih vi doživeli osebno. Od naše osamosvojitvene vojne je minilo 21 let, zapuščenih neeksplodiranih ubojnih sredstev skorajda ni več. Imamo vojsko, ki je visoko usposobljena, in v njej se nesreče redko dogajajo. Seveda pa naši vojaki sodelujejo v operacijah, kjer nesreče niso izključene. Zaradi novih in drugačnih razmer, v katerih živimo, pa naša skrb za vaš status, za status vojaških vojnih in vojaških mirnodobnih invalidov, ne sme biti nič manjša.

Slovenija je ratificirala "Konvencijo o pravicah invalidov" in se s tem zavezala, da bo uveljavila enake možnosti in enake priložnosti za vse ter preprečila kakršnokoli diskriminacijo na osnovi invalidnosti. Konvencija je pomemben prispevek k uresničevanju človekovih pravic invalidov, saj ponuja tudi nove možnosti, nova orodja in poti sodobnega invalidskega varstva.

Slovenija pri razvoju invalidske politike upošteva smernice Organizacije združenih narodov, Evropske unije in drugih mednarodnih organizacij. Sprejeli smo več kot 60 zakonov in podzakonskih aktov, ki urejajo invalidsko problematiko na področjih socialne varnosti, zdravstvenega varstva in zavarovanja, vzgoje in izobraževanja, zaposlovanja, usposabljanja za delo in na drugih področjih. Najširša podlaga pa je seveda v ustavnih načelih, ki vojnim invalidom zagotavljajo posebno socialno varnost. Zato tudi ugotovitev vaše zveze, da slovenska pravna ureditev večino pravic oz. obveznosti do invalidov redno in korektno opravlja, navdaja z optimizmom, čeprav bo treba doseči še nekaj izboljšanj na različnih področjih. Prav je, da tudi v sedanji gospodarski in finančni krizi organi vaše zveze opozarjajo in se trudijo, da se položaj vojnih invalidov ne bi poslabšal. Kot sem opozoril že v uvodu svojega govora, pa se morajo vse spremembe, tudi spremembe zakonodaje, oblikovati v temeljitem dialogu z invalidi, kajti s takšnim načinom uveljavljanja nujnih sprememb se lahko izognemo nepotrebnim nesporazumom in napačnim odločitvam.

Spoštovani,

kljub razmeram, ki niso najboljše in predvsem ne takšne, kakršne bi si vsi želeli, se ne smemo predati malodušju. Vojni invalidi in invalidi nasploh ste posebna skupina ljudi, ki je v življenju veliko pretrpela in tudi zato na življenje gledate z več optimizma. Karkoli ste morali postoriti, ste v to morali vložiti bistveno več truda kot ostali. Zato je drugačno tudi vaše razumevanje zgodovine in vaš spomin na težke trenutke, ki ste jih preživljali, in z vami tudi ves slovenski narod. Cenite in spoštujete marsikaj, kar počasi bledi v spominu slovenskega naroda. Spomin na ustanovitve prvih partizanskih brigad pred 70 leti je spomin na slovensko partizansko vojsko, je izraz spoštovanja borbe slovenskega naroda zoper fašizem in nacizem ter občutek ponosa na zmago nad tem zlom, ki je želelo podjarmiti Evropo in svet. Naj pa bo to tudi spomin na humanost, kajti ustanovitev slovenske partizanske sanitete, katere 70. obletnice se danes prav tako spominjamo, je bila nekaj posebnega in nekaj, česar marsikatere druge članice zmagovite koalicije niso imele. Pogoji, v katerih so se partizanski zdravniki in celotno sanitetno osebje z nadčloveškimi napori borili za življenja ranjencev, so bili takšni, da njihovega dela ni mogoče opisati drugače kot herojsko. Naj nam tudi spomin na tiste herojske čase in ljudi vliva novih moči in upanje, da bomo premagali tudi današnje krizne razmere.

Seveda pa so se tudi v naši novejši zgodovini zgodili dogodki, na katere moramo biti ponosni. Čas naše osamosvojitve je prav gotovo tak dogodek in zato ostaja svetel spomin v zavesti našega naroda. V samo treh letih – od leta 1990, ko se je začelo sklepno dejanje procesa osamosvajanja, vključno z osamosvojitveno vojno leta 1991, do maja 1992 – smo bili sprejeti v Združene narode kot 176. polnopravna članica. Bodimo ponosni na takšne dosežke. Naj nam ravno takšni dosežki dajejo upanje in pogum, kajti današnje razmere so čas za sprejemanje pogumnih odločitev – tako na splošni, družbeni kot tudi na osebni ravni.

Spoštovane, spoštovani!

Globoko sem prepričan, da bo vaša zveza tudi v prihodnje uspešno uresničevala svoje poslanstvo, saj je bila ustanovljena z namenom, da ugotavlja, predstavlja in zagovarja interese in potrebe vojnih invalidov ter svojcev padlih v vojnah in svojcev umrlih invalidov, da jim pomaga pri uveljavljanju njihovih zagotovljenih pravic, pri premagovanju življenjskih težav, ki jih povzroča invalidnost, in pri usposabljanju za čim bolj neodvisno življenje.

Vse našteto in še posebej vaše današnje srečanje dokazuje, da ste tudi organizacija, ki vzdržuje spomin in tradicijo na dogodke iz preteklosti, ki so pomembno prispevali k naši samoohranitvi. Med sporočili, ki jih prenašate na mlajše generacije, sta tudi domoljubje in opozorilo na vojne dogodke, ki so terjali življenja in pustili trajne posledice. Zato so vrednote, ki jih s svojim delovanjem vzdržujete in razširjate, pomembna osnova za našo prihodnost.

Zahvaljujem se vam za vabilo in priložnost, da sem vas lahko nagovoril. Vsem vam želim dobrega počutja in zdravja. Še posebna zahvala velja neutrudnim organizatorjem posameznih društev in seveda Zveze vojnih invalidov Slovenije.

Ob tej priložnosti se zahvaljujem dolgoletnemu predsedniku in vašemu aktivnemu članu Ivanu Pivku za njegov velik prispevek k uveljavljanju pravic ter urejanju statusa vaših članov, kakor tudi za njegov neutruden in vsebinsko bogat prispevek v koordinaciji veteranskih in domoljubnih organizacij.

Želim vam lep dan in prijetno druženje!