Govor predsednika republike dr. Danila Türka ob odkritju spomenika dr. Vekoslavu Grmiču

Sv. Jurij ob Ščavnici, 22.6.2008  |  govor

Govor predsednika republike dr. Danila Türka ob odkritju spomenika dr. Vekoslavu Grmiču
Sv. Jurij ob Ščavnici, 22. junij 2008
Velja govorjena beseda!


Spoštovani,

Današnja slovesnost je posvečena spominu na dr. Vekoslava Grmiča, humanista, škofa, krščanskega misleca in predvsem človeka velike srčne kulture in širokega intelektualnega obzorja. Z odkritjem spomenika se bomo vsaj malo oddolžili njegovemu spominu.

Mnogi, ki smo tukaj, smo škofa Grmiča poznali. Naša poznanstva so bila različna, vsi pa se bomo strinjali, da smo ga poznali kot človeka, privrženega dialogu in nenehnemu iskanju resnice.

Tudi moje poznanstvo z njim je bilo takšno. Spoznala sva se pred dobrimi 25 leti. Govorila sva o človekovih pravicah in o pravici do razvoja – ideji, ki je tisti čas začenjala svojo pot med univerzalno priznane človekove pravice. Škof Grmič je tudi najin pogovor vodil kot zgled strpne in prijateljske razprave med dvema različnima sogovornikoma – med veliko starejšim in bolj učenim človekom in nekom iz mlajše generacije. Dobro se spominjam njegovih opozoril, da pri človekovih pravicah ne gre pretiravati z individualizmom, ki pogosto privede do sebičnosti pa tudi ne z racionalizmom, ki človekove pravice vklene na Prokrustovo posteljo pravniških definicij. Opozarjal je, da je bistvo človekovih pravic etika, in da je zato treba njihove raznovrstne izrazne oblike iskati z največjim občutkom za potrebe izboljšanja položaja človeka v družbi.

Škof Grmič je bil velik mislec. Bil je profesor, velik poznavalec teologije in filozofije, hkrati pa poln razumevanja za resnične probleme ljudi. Njegova doktorska disertacija ga že s svojim naslovom predstavlja v tej celovitosti: »Teološka vsebina strahu v eksistencializmu«. Takšno temo lahko obdeluje samo nekdo, ki je hkrati predan temeljitemu teološkemu študiju in hkrati odprt za aktualna filozofska iskanja, pa naj se zdijo še tako oddaljena od teologije.

Tudi teologijo je jemal kot disciplino, ki daje odgovore na aktualna vprašanja, in ki je odprta za sodobne argumente. Njegovo delo sta prežemala dva temeljna postulata. Prvič, da si človek ne sme domišljati sposobnosti dokončnega spoznanja, kar pa ga hkrati zavezuje k iskanju novih spoznanj. In drugič, pomembnost etike kot podlage njegove vernosti, pa tudi njegovega filozofskega iskanja in praktičnega dela.

Strokovnjaki, ki bolje poznajo Grmičevo delo, so ga že primerjali s Trubarjem. Ta primerjava je na več načinov umestna. Najprej gre za globoko in etično utemeljeno privrženost krščanskemu nauku in veri, ki je oba velika moža motivirala pri njunem delu. Nadalje, gre za širino duha. Oba sta bila evropsko oblikovana intelektualca, hkrati pa v svojem praktičnem delu popolnoma privržena slovenskemu narodu in njegovim potrebam. In končno, intelektualna odprtost je pri obeh omogočila veliko privrženost dialogu.

Za škofa Grmiča se je vedelo, da je njegova privrženost dialogu vsestranska. Izkazana je bila v njegovem ekumenizmu, v njegovem dialogu z ateisti pa tudi v njegovi pripravljenosti odpirati najbolj žgoče družbene in politične teme. To ni bilo brez nevarnosti, saj se taka odprtost izpostavlja mnogim nevarnostim, med njimi tudi nevarnosti politične manipulacije in mobilizacije nasprotnikov. Vse to je škof Grmič okusil. Vendar mu nič od tega ni omajalo volje, nič mu ni odvzelo njegove pokončnosti in veličine, nič ni zmanjšalo njegove vere v človeka.

Kot profesor je bil dr. Vekoslav Grmič cenjen zaradi širine svojega znanja, zaradi odprtosti svojih pogledov in zaradi svojih sposobnosti pritegniti k razpravi zelo širok in raznovrsten krog udeležencev. Bil je cenjen v Sloveniji in v celotni tedanji Jugoslaviji, v Evropi in v svetu. Skrbno je spremljal razvoj teološke misli v Evropi in v Latinski Ameriki. Bil je udeleženec številnih razprav o socialnih vprašanjih in o problemih socialne pravičnosti. Nobeno resnično človeško vprašanje mu ni bilo tuje.

Hkrati pa je bil tudi praktično misleč človek. Kot kaplan in župnik v Vranskem, kasneje kot pomožni škof in kot upravitelj mariborske škofije se je izkazal s svojim praktičnim delom, s svojim živim stikom z ljudmi in s svojim praktičnim delom pri obnovi in oskrbi cerkva, pri vodenju mariborskega bogoslovja in z dveinpolletnim vodenjem mariborske škofije. Izkazal se je pri praktičnem delu in dal tudi na tej ravni velik prispevek.

Ko se danes klanjamo spominu škofa dr. Vekoslava Grmiča, pa se tudi sprašujemo, kaj od njegovega obsežnega dela naj si zapomnimo najbolj. Katere med njegovimi mislimi so danes najbolj aktualne in najbolj potrebujejo nadaljevanje? To so vprašanja, ki si jih zastavlja vsakdo sam zase in gotovo je odgovorov veliko.

V mojem spominu na pogovore, v katerih je sodeloval škof Vekoslav Grmič, pa so najmočnejši vtis zapustila opozorila za krepitev dialoga in razumevanja med nami, Slovenci samimi. Škof Grmič je znal dramatično ponazoriti slovenske delitve in izključevanja in je včasih uporabil primer ljudi na obeh bregovih reke. Eni in drugi menijo, da imajo prav, njihova izmenjava besed pa je zelo glasna, ker morajo vpiti čez reko, ki jih deli. Eni in drugi morajo vedeti, da se na ta način ne bodo zbližali in tudi prepričali ne. Graditi morajo mostove ali na nek drug način poskrbeti za zbližanje. Te pripravljenosti pa je bilo premalo v času življenja škofa Vekoslava Grmiča in bi je tudi danes morali imeti več.

Nujnost krepitve sposobnosti za dialog je ena temeljnih potreb na Slovenskem. Njeno nujnost so ustvarile globoke delitve iz preteklosti, ki jih še nismo do konca presegli. Škof Vekoslav Grmič je dobro vedel, da dialog zahteva, da sprejmemo razpravo o vseh vprašanjih, ki delijo ljudi. Nikoli se ni umikal težkim družbenim temam, kot so tiste iz časov II. svetovne vojne na Slovenskem, ali pa temam povojne revolucionarne oblasti in zatiranja pravic posameznika. Narodnoosvobodilni boj je pojmoval kot upravičen odgovor, porojen iz silobrana zoper tujo okupacijo in uničevalne načrte in zato nujen za preživetje slovenskega naroda. Njegova analiza nacizma in fašizma je temeljito osvetlila razsežnosti teh uničevalnih in zločinskih ideologij. Njegova analiza pomaga bolje razumeti nekatera najtežja vprašanja naše preteklosti.

Seveda pa je bilo težišče njegovega dela povezano z razmišljanji o stiskah sodobnega človeka. Veliko se je posvečal problemom, katerih rešitev potrebujemo danes vsaj enako kot v njegovem času, problemom človeške govorice, medsebojnega sporazumevanja in ubeseditve sporočil. Njegova prva pozornost je bila seveda namenjena razumevanju in razlagi Svetega pisma in problemom sporazumevanja o njegovi razlagi. Njegove misli pa so pomembne ne le pri razlagi Svetega pisma, ampak pri razlagi slehernega pomembnega besedila in sleherne pomembne misli. V vseh teh primerih je treba biti pazljiv in skrbeti za avtoriteto resnice, za razumevanje vseh okoliščin, ki jih razlaga naslavlja in za odprtost dialoga o razlagi. V nasprotnem primeru se avtoriteta resnice kaj hitro nadomesti z resnico avtoritete, z razlago močnejšega ali z doktrino institucije. Tak razvoj pa ne more osvobajati človeka, ne more služiti človekovi svobodi.

Misel Vekoslava Grmiča je bila vselej izrazito svobodoljubna. Kazala je podobo krščanstva, kakršna ustreza modernemu, a iskreno vernemu človeku in kakršna navda s spoštovanjem pripadnike drugih ver in ateiste. Z zavzetim sodelovanjem v razpravi o številnih aktualnih vprašanjih se je zapisal z neizbrisnimi črkami v zgodovino slovenskega naroda in v anale evropske kulture. V spominu ga imamo kot humanista, kot človeka iz ljudstva in človeka za ljudstvo. Zato bo spomin nanj večen, ta večni spomin pa bo izražal tudi spomenik, ki ga bomo odkrili danes.