Predavanje na Narodni univerzi Vasilija Nazareviča Karazina v Harkovu

Harkov, 12.10.2011  |  govor

Oporne točke za predavanje predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na Narodni univerzi Vasilija Nazareviča Karazina na temo "Nove države v mednarodni skupnosti: primer Slovenije in Ukrajine"
Harkov, 12. 10. 2011


1. Razpad socialističnih federacij v letih 1991–93 (SFR Jugoslavija, Sovjetska zveza in Češkoslovaška) je odprl več vprašanj. Države naslednice, ki so dobile polno suverenost in postale nove polnopravne članice mednarodne skupnosti, so jih morale rešiti. Med njimi so najpomembnejše tri skupine vprašanj: (a) vprašanja nasledstva; (b) vprašanja varnosti in (c) vprašanja vključenosti v mednarodne integracije. V vseh teh vprašanjih je zanimiva primerjava med izkušnjami Slovenije in Ukrajine.

Nasledstvo (sukcesija)

2. Tako Slovenija kot Ukrajina sta morali rešiti vprašanja nasledstva po prenehanju obstoja nekdanjih skupnih držav (SFR Jugoslavije in Sovjetske zveze). Medtem ko so na tehnični ravni bila mnoga vprašanja sorodna, pa sta imeli državi v nekaterih temeljnih vidikih drugačen položaj. Sovjetska zveza je razpadla sporazumno. S sporazumom iz Alma Ate, 21. 12. 1991, so se države naslednice dogovorile glede glavnih vprašanj sukcesije in kontinuitete ter se sporazumele, da bodo skupaj predlagale vstop v OZN tistim naslednicam, ki tega statusa še niso imele. Ukrajina je bila med ustanovitvenimi člani OZN od l. 1945. Slovenija je zaprosila za članstvo l. 1992, postala članica in se zavzemala za načelo enakopravnosti vseh naslednic. To načelo je bilo uresničeno l. 2000, ko je zadnja med naslednicami nekdanje SFR Jugoslavije (ZR Jugoslavija, Srbija-Črna gora) vstopila v OZN kot nova članica organizacije.

3. Druga pomembna razlika je bila varnostnega značaja. Ukrajina je imela na svojem ozemlju jedrsko orožje. Temu orožju se je odpovedala in pristopila k pogodbi o neširjenju jedrskega orožja (NPT) kot nejedrska država. To je bila modra politika Ukrajine, ki jo moramo v mednarodni skupnosti ceniti. Slovenija jedrskega orožja ni imela.

Mednarodna varnost

4. Kljub obstoju številnih mednarodnih organizacij in varnostnih zvez imajo tudi v današnjih razmerah temeljno vlogo za mednarodni mir in varnost države. Te morajo najti poti za zagotavljanje političnih, vojaških in drugih zagotovil varnosti v novih časih. Pri tem je kritičnega pomena krepitev zaupanja med državami. Sedaj, 20 let po koncu hladne vojne, ko ni več ideoloških sovražnikov in ko nas ogrožajo skupne nevarnosti, bi morali imeti višjo raven medsebojnega zaupanja, kot jo imamo. Slovenija se nenehno zavzema za vse tiste oblike sodelovanja med državami, ki krepijo mednarodno zaupanje kot temeljni pogoj varnosti.

5. V tem okviru je treba razumeti pomen človekovih pravic, politične stabilnosti in demokracije ter človeške varnosti kot faktorjev mednarodnega miru in varnosti danes. Tako imenovani "mehki vidiki" varnosti so danes bistvenega pomena. Vprašanje ni, ali jih bomo upoštevali ali ne, vprašanje je, kako jih bomo razvijali v korist splošnega izboljšanja varnosti.

6. Človekove pravice moramo jemati resno – kot merilo stabilnosti in blaginje družbe. Vedeti pa moramo, da njihovo uveljavljanje v stvarnosti zahteva potrpežljivost in vztrajnost. Izogibati se moramo moraliziranju, poučevanju in vsiljevanju slabo premišljenih rešitev. Mednarodno pravo človekovih pravic naj deluje po svojih mehanizmih. Upoštevajmo raznovrstnost kultur, zlasti specifike politične kulture vsake države. Uporabimo načelo vladavine prava na način, ki bo krepil pravne inštitucije in v resnici pomagal uresničevati človekove pravice. Predvsem pa, človekove pravice je treba jemati resno. Povečati moramo možnosti za dejansko uporabo pravice do svobode gibanja. Vizne režime v Evropi je treba bistveno liberalizirati, zlasti za vstop državljanov Vzhodnega partnerstva, seveda vključno z Ukrajino, v države Evropske unije.

7. Mednarodni varnostni sistem pa mora – poleg dolgoročnih nalog – poskrbeti za reševanje konfliktov, vključno z zamrznjenimi konflikti, ki trajajo že predolgo. Pri mnogih med njimi je treba neutrudno ubirati pot malih korakov – lokalnih ukrepov za krepitev zaupanja, političnih potez, ki lahko pomagajo posredno, z izboljšanjem politične klime in z umirjanjem političnih strasti. Hkrati moramo iskati domiselne splošne rešitve – upoštevaje legitimne interese vseh vpletenih. Slovenija je aktivno angažirana pri utrjevanju miru na Balkanu. Ukrajina lahko veliko prispeva – zlasti pri iskanju rešitve za problem Moldove, pa tudi za rešitve na Kavkazu.

Mednarodne organizacije in pomen vključenosti držav v mednarodne integracije

8. Reševanje konfliktnih situacij bo lažje, če bomo uspeli razviti partnerstvo različnih mednarodnih organizacij: Svet Evrope, Evropska unija, OVSE, NATO, Skupnost neodvisnih držav, Organizacija pogodbe o kolektivni varnosti, Šanghajska organizacija za sodelovanje in druge. Vsaka od njih ima svoj del naloge prispevati k mednarodnemu miru in varnosti. Vse skupaj lahko storijo veliko. Seveda pa morajo delovati v okviru načel Ustanovne listine OZN in v dobri medsebojni koordinaciji in v koordinaciji z OZN.

9. Vprašanje povezovanja mednarodnih organizacij za celovito politiko trajnega miru, varnosti in blaginje pa je v veliki meri odvisno od angažiranja držav članic in ustreznega mesta vsake od njih v okviru mednarodnih organizacij. Slovenija in Ukrajina aktivno sodelujeta v mednarodnih organizacijah in sta bili članici Varnostnega sveta OZN – Slovenija v letih 1998–1999, Ukrajina v letih 2000–2001. Med državama pa so tudi razlike. Slovenija je velik del svojega obdobja po osamosvojitvi posvetila prizadevanjem za vstop v EU in NATO in se v obe organizaciji vključila l. 2004. Ukrajina si danes aktivno prizadeva za sklenitev sporazuma o asociaciji z EU in za perspektivo članstva v EU, Slovenija pa jo pri tem podpira.

10. Ukrajina ima pomembno mesto v današnji Evropi. Po svojem geografskem položaju, velikosti in ekonomski moči je Ukrajina bistvenega pomena za stanje varnosti in blaginje v Evropi. Evropska perspektiva je naravna in legitimna orientacija Ukrajine in strateška potreba Evropske unije. Realno približevanje Ukrajine Evropski uniji in članstvu v njej je zahteven in dolgotrajen proces, katerega bistvo je postopno izpolnjevanje kriterijev EU za članstvo. Politična volja je pomemben pogoj za napredek, vendar ne zadošča: vse nove države članice so morale izpolniti kriterije za članstvo – ekonomske, pravne in politične. To prilagajanje je vselej dolgotrajno. Vztrajnost in pripravljenost države na prilagajanje sistemu EU je bistvenega pomena.