Predsednik ob 90. obletnici Pravne fakultete v Ljubljani

Ljubljana, 17.12.2009  |  govor

Govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na slavnostni akademiji ob 90. obletnici Pravne fakultete Univerze v Ljubljani
Ljubljana, 17. december 2009


Spoštovani gospod dekan
spoštovani gospod rektor,
drage študentke in študentje, profesorice in profesorji,
spoštovani visoki gostje,
gospe in gospodje,

v pravu je nekaj svetovljanskega. To se je izrazilo tudi ob ustanovitvi pravne fakultete v Ljubljani, pred 90. leti. Okoliščina, da so prva ustanovitvena dejanja izvedli profesorji Ivan Žolger, Leonid Pitamic in Bogumil Vošnjak v Parizu, v času mirovne konference ob koncu prve svetovne vojne, je zgodovinsko na več načinov pomenljiva.

Najprej, tedanji vodilni pravniki so bili angažirani na mirovni konferenci in so se posvečali vprašanjem državnih meja, reparacij in zaščite manjšin, hkrati pa so bili z mislimi pri nalogah, povezanih z nastajanjem prve univerze na Slovenskem, Univerze v Ljubljani. Bili so poznavalci mednarodnega prava, hkrati pa so imeli polno razumevanje prava kot znanstvene discipline in kot dejavnosti, ki je življenjskega pomena za posameznika in za narod. Temelji zgradbe pravnih znanosti, ki so jih položili pred 90. leti v Parizu, so še danes trdni.

Ustanovitev Pravne fakultete Univerze v Ljubljani je pomenila izpolnitev zahteve, ki je bila postavljena na dnevni red skupaj z drugimi zahtevami revolucionarnega leta 1848, vendar v času habsburške monarhije ni doživela uresničitve. Šele ko se je podrl stari svet, so nastale razmere za nov vzgon in razvoj slovenskega naroda in njegove pravne zavesti. Ustanovitev Univerze v Ljubljani in njene Pravne fakultete je bila del tega novega vzgona in del novega sveta.

Pravna fakulteta v Ljubljani je v svojem razvoju delila usodo Univerze v Ljubljani v dobrem in slabem, v prijaznih in v težkih časih. Dekan je ravnokar opisal nekatere brutalne trenutke in težka obdobja v razvoju Pravne fakultete. Teh obdobij ne smemo pozabiti.

Hkrati pa moramo vedeti, da je Pravna fakulteta ves čas prispevala je k vsestranskemu razvoju slovenskega naroda in njegovemu dokončnemu izoblikovanju v kulturno in politično razvit evropski narod, ki je konec 20. stoletja vzpostavil svojo lastno suvereno državo. Dosežki pravnega raziskovanja in pravne znanosti, izobraževanje generacij pravnic in pravnikov, pravne ideje, pa tudi povsem praktično angažiranje učiteljev in študentov Pravne fakultete v Ljubljani – vse to skupaj tvori velik prispevek fakultete k razvoju slovenskega naroda in slovenske države.

Danes sta pravo v Sloveniji in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani vključena v razvoj evropskega pravnega sistema, katerega del je tudi Slovenija. Temeljna vprašanja prava, tudi vprašanje suverenosti, pa so še naprej aktualna, vendar na nov in današnjemu času primeren način. Pravno razmišljanje mora biti vselej poglobljeno in kritično, tudi do evropskih pravnih rešitev, in zato tudi svetovljansko.

Treba pa je priznati, da je fakulteta imela v preteklosti trenutke, ko se je zatekala v varno udobje normativizma, v pozitivizem brez dovolj razvite kritične vloge pravne znanosti. V tistih trenutkih je bil njen prispevek k oblikovanju družbene stvarnosti pod ravnijo optimalnega.

Vendar ta položaj ni posebno presenetljiv. Pravo je vselej v ambivalentnem položaju – je zaščitnik veljavnih odnosov in organizacijsko sredstvo sprememb. Je znanost z lastno kritično metodo in funkcijo, pa tudi sredstvo izvrševanja državne oblasti. Je nepogrešljivo sredstvo zaščite posameznika in človekovih temeljnih, naravnih pravic, hkrati pa najučinkovitejše sredstvo oblasti države in drugih organizacij nad človekom. Pravo je zato tudi nevarno. Prav ta nevarnost, ki jo pravo predstavlja za človeka in njegovo svobodo, zahteva največjo občutljivost v prizadevanjih za resnično razumevanje prava, za uveljavljanje človekovih pravic kot podlage vsega prava, za razlago in uporabo prava, ki ščiti človeka in mu odpira možnosti za razvoj. Od tod tako velik pomen, ki ga imata pravna znanost in pravno izobraževanje.

Kajti pravno izobraževanje, gospe in gospodje, je civilizacijska misija. Pravno izobraževnje ni le obvladovanje pravnih informacij. Je civilizacijska misija.

Toda kako razumeti to misijo? Seveda, dobro razumevanje misije pravnega izobraževanja najprej zahteva dobro razumevanje prava samega, v vseh njegovih funkcijah. To ni enostavno zaradi velike obremenjenosti prava z normami, ki zaposlujejo zelo velik del pravnega intelekta – tako študentov kot učiteljev prava in pravnih praktikov: sodnikov, odvetnikov, notarjev, pravnikov v upravi in drugih. Pravo se lahko kaj hitro poenostavi na poznavanje norm, na njihovo memoriranje in spretnost v praktični – četudi ne nujno vedno logični – uporabi pravnih izrazov. Tak normativistični redukcionizem si lahko hitro poišče navidezno zatočišče v teoriji, zlasti v pozitivizmu, pa tudi v čisti teoriji prava, ki ima na Slovenskem in na Pravni fakulteti v Ljubljani že kar tradicionalno velik vpliv.

Toda pravo je treba razumeti v vseh dimenzijah in na vseh ravneh njegovega učinkovanja. Pri tem nam posebej pomaga pravno zgodovinski pristop in, seveda, rimsko pravo. Sam se kot pravnik spominjam odličnih predavanj pokojnega profesorja Viktorja Korošca, zlasti njegovih razprav o pravu, kot so ga razumeli veliki rimski juristi. Pred kratkim sem iz tega, sedaj že skoraj štiri desetletja trajajočega spomina izbrskal – moram reči, z učinkovito pomočjo profesorja Janeza Kranjca, ki se mu za pomoč danes s tega mesta zahvaljujem – naslednjo misel, ki jo je izrekel rimski jurist Paulus, in o kateri nam je nekoč predaval Viktor Korošec:

Regula est, quae rem quae est breviter enarrat. Non ex regula ius sumatur, sed ex iure, quod est regula fiat.

Torej, pravilo, norma je tisto, kar na kratko povzema dejansko stanje. Pravo ne izvira iz pravne norme, marveč se pravno pravilo, pravna norma izoblikuje iz prava, kakršno to je.

Torej pravo, kakršno to je, je tisto, kar je treba spoznavati. Toda, bolj kot ga spoznavamo, bolj se nam zdi pravo zahtevnejše in usodnejše. Jasno je, da pozitivistično normativistični pristop pomeni nekaj bolj enostavnega, saj nas varuje pred globljimi pomeni prava. Toda pravo je še veliko več.

Najprej, pravo je sociologija, je odraz družbenih razmerij in vse družbene stvarnosti, odnosov v družbi in družbenih potreb. V njem prepoznavamo interese družbenih skupin in družbenih razredov, normativnih strategij za doseganje njihovih ciljev in interesov.

Toda, obstaja še globlja vsebina prava. Pravo je filozofija, ki v svojih normah zrcali pogled na svet, temeljne človeške in etične vrednote, je človeški poskus razumnega in mirnega urejanja nasprotij, je izraz težnje po predvidljivosti in urejenosti.

Ta značilnost prava ni prav nič tuja pravnemu praktiku, ki se v vsakodnevnem delu srečuje s številnimi izzivi uporabe prava. Pomislimo samo na potrebno subtilnost razlikovanja med nedopustno diskriminacijo, ki jo pravo prepoveduje na načelni ravni, in številnimi nujnostmi razumnega razlikovanja, ki jih zahteva življenje.

In tu smo pri naslednji ravni prava, pri pravu kot razumnem ravnanju v življenju, ki od udeležencev v pravnih razmerjih pričakuje razumno ureditev. Pravo je izbira med možnimi ravnanji, je oblast, ki nagrajuje in ki kaznuje.

Pravo se seveda lahko sprevrže iz pravice v krivico in iz razumne ureditve v nerazumno argumentiranje ali celo nasilje. Pravo je namreč tudi strategija za doseganje ciljev in ta se včasih izrazi v nerazumnem argumentiranju na škodo prava samega in njegove avtoritete, na škodo družbenega razvoja.

Vse te plasti prava nam povedo, kako pomembno je skrbeti za poglobljeni študij in kar je mogoče dobro razumevanje prava. Vloga pravnih fakultet je tu nenadomestljiva. Samo s poglobljenim študijem in zlasti z odličnim razumevanjem prava bomo zagotovili kakovost pravne ureditve in konkretnih pravnih rešitev. Dobre pravne rešitve pa so, kot vemo, pogoj za skladen in dovolj hiter družbeni razvoj.

Pri tem pa razvojno prizadevanje zahteva kritično presojo. Kot za vsako drugo družbeno znanost in akademsko disciplino, tudi za pravno znanost velja, da mora biti kritična. Samo tako nastaja kultura, ki ščiti družbo pred slabimi pravnimi rešitvami.

V naši zgodovini smo imeli tudi obdobja, ko so se uveljavile problematične rešitve, ki zahtevajo kritično oceno. Pred desetletji je bil uveden pravni sistem, temelječ na zanikanju lastniškega koncepta lastnine. Ta, ideološko zasnovani sistem je povzročil precej škode. Nekatere napake so bile storjene žal tudi kasneje. Tudi v procesu denacionalizacije je prišlo do nestandardnih pojavov – npr. do pojavov predaje premoženja dedičem – tujcem, ki s prvotno pravico do lastnine sploh niso imeli opravka.

Nauk, ki ga je mogoče povzeti iz tovrstnih izkušenj, je, da mora pravna znanost delovati kritično in aktivno. To seveda ne bo vselej zadostovalo za preprečitev škode, bo pa pomagalo ustvarjati kritično zavest in premislek za previdnejše ravnanje s pravom v prihodnje. Pomagalo bo tudi pri iskanju dobrih rešitev, tu in zdaj, ki jih potrebujemo na področjih, kot so lastnina, podjetniško upravljanje, reforma pravosodja, pravna ureditev zaščite okolja, uporaba naravnih virov in urejanje prostora. Vse to so področja, kjer resnično potrebujemo kvalitetno pravo. In v oblikovanju pravne zavesti, ki je nujna za dobre rešitve na teh področjih, imajo pravne fakultete, njihove raziskave in študij še posebno pomembno mesto.

Med vsemi področji prava, ki zaslužijo posebno pozornost in nenehno skrbnost, ni pomembnejšega, kot so človekove pravice, ki predstavljajo temelj, smisel in cilj pravnega reda. Naša družba zasluži kakovostno razumevanje in potrebuje najboljše rezultate pri varstvu človekovih pravic. V oporo jim morajo biti vse discipline prava: ustavno, kazensko, upravno, delovno, civilno in, seveda, tudi mednarodno pravo. Slovenija se je osamosvojila in konstituirala kot država, ki želi zagotoviti vse človekove pravice – državljanske in politične, ekonomske, socialne in kulturne – vsem ljudem na svojem ozemlju. Pravna fakulteta v Ljubljani je v tem prizadevanju pomagala, odločilno pomagala. Vendar pa delo še zdaleč ni dokončano in je tudi po svoji naravi takšno, da ne more biti nikoli zares dokončano. Vselej se moramo spraševati, kaj lahko storimo za človekove pravice – za človekove pravice tu in zdaj. Zavračati je treba selektivne, politične razlage, ki izključujejo to ali ono skupino žrtev kršitev človekovih pravic ali to ali ono skupino upravičencev do človekovih pravic ali to ali ono kategorijo človekovih pravic ali pa kršitve človekovih pravic povezujejo izključno s kakšno politično razlago zgodovine. Pravi preizkus zrelosti in civiliziranosti neke družbe je prav njen odnos do človekovih pravic v vsakokratni družbeni stvarnosti – tu in zdaj.

Pravo se gradi na svojih temeljnih vsebinah, kakršne so človekove pravice. Včasih pa se sreča z vprašanji visoke politične in čustvene napetosti. V takih primerih se še posebej opazi blaga civilizatorska funkcija prava. Ta čas se pri nas veliko razpravlja o predlogu arbitražnega sporazuma za rešitev mejnih vprašanj med Slovenijo in Hrvaško. Čustveno izražena stališča so razširjena, zlasti zaradi pomena in političnega značaja problema, ki ga državi poskušata rešiti. V razpravi, ki nujno spremlja ta poskus, se pojavljajo tudi mnenja, ki iščejo oporo v mednarodnopravni terminologiji, hkrati pa izkazujejo slabo poznavanje mednarodnega prava ali celo zavestno manipuliranje – na primer s pojmom sojenja "ex aequo et bono", ki v politično obarvanih razpravah v Sloveniji doživlja že naravnost absurdne razlage. V takih razmerah se je treba opreti na izkušnje in na resnično poznavanje prava, v tem primeru mednarodnega prava. Mednarodno pravo je treba poznati in zavarovati pred samovoljnimi in nekompetentnimi razlagami. Pravniki, ki ne poznajo prakse in načina funkcioniranja mednarodnega prava, so dolžni izkazovati potrebno strokovno in etično zadržanost. Vsi skupaj pa imamo priložnost prispevati k temu, da se mejni spor reši s pravnim sredstvom in da se na ta način okrepita tudi naša pravna kultura in naša državna suverenost.

Pot do okrepljene državne suverenosti naše domovine, naše Slovenije, in do večje civiliziranosti odnosov v družbi in v mednarodni skupnosti zahteva kompetentno uporabo prava, poznavanje prava in še posebej mednarodnega prava.

Spoštovani,

Devetdesetletnica Pravne fakultete ni samo priložnost za razmišljanje o pravu, je predvsem priložnost za dobre želje. Te imajo dobro podlago v dosedanjih dosežkih in dobro zagotovilo za naprej v odličnih mladih pravnicah in pravnikih, ki so izšli iz te fakultete in mnogih drugih, ki še študirajo na tej fakulteti. Izjemno spodbudno je, da se danes vse več mladih pravnic in pravnikov uveljavlja tudi mednarodno – z uspehi na mednarodnih tekmovanjih in sodnih simulacijah, s študijskimi uspehi na odličnih tujih fakultetah, z delom, ki ga v tujini opravljajo kot raziskovalci, kot učitelji, in v dejavnostih mednarodnih organizacij.

V pravu je nekaj svetovljanskega. Pred 90. leti so se trije odlični slovenski pravniki sestali v Parizu in ustanovili Pravno fakulteto v Ljubljani. Danes, devet desetletij kasneje, številne pravnice in pravniki, šolani na tej fakulteti, delujejo doma in po svetu. Ta napredek zavezuje k razmišljanju, kako naprej – kako Pravno fakulteto v Ljubljani še izboljšati, kako jo narediti za enega mednarodno spoštovanih centrov pravne misli, kamor bodo z veseljem hodili profesorji in študentje z vseh koncev sveta. Prepričan sem, da bomo čez deset let, ob stoletnici Pravne fakultete izražali dodatno zadovoljstvo in da se bomo vsi skupaj fakultete in napredka prava na Slovenskem veselili tako kot danes in še bolj kot danes.

Hvala lepa.