Slavnostni govor predsednika republike ob spominskem dnevu občine Hrpelje-Kozina
Rodik, 20.7.2008 | govor
Predsednik republike dr. Danilo Türk se je udeležil komemoracije ob spominskem dnevu občine Hrpelje–Kozina, kjer je imel slavnostni govor:
Slavnostni govor predsednika republike dr. Danila Türka na komemoraciji ob spominskem dnevu občine Hrpelje–Kozina
Rodik, 20. julij 2008
Velja govorjena beseda!
Spoštovani svojci padlih, spoštovane borke in borci narodnoosvobodilnega boja,
Spoštovani gostje,
spoštovani gospod Milan Kučan, prvi predsednik Republike Slovenije,
dragi krajani, gospe in gospodje,
Vsako leto se v teh julijskih dneh spomnimo žrtev iz Rodika. Mineva štiriinšestdeset let, odkar se je v teh krajih zgodil hud vojni zločin. Nacistična vojska je takrat zverinsko mučila in pobila pet mladih ljudi in očeta petih otrok iz Rodika ter požgala Artviže. Spomin na junaštvo in mučeniško smrt teh mladih ljudi je še vedno živ in vsako leto, vsa ta leta po koncu druge svetovne vojne, zbere ljudi na tej ganljivi svečanosti. Prav je, da se poklonimo njihovemu spominu. Njihovo junaštvo in tveganje v oboroženem boju z mnogo močnejšim okupatorjem nas navdajata z občudovanjem. Njihova vera v zmago nad silami zla, ki so povzročile drugo svetovno vojno, je vir navdiha za nove generacije.
Junaštvo mladih ljudi iz Rodika je bilo del velike drame, spopada, ki je v tistem času zajel ves svet. Druga svetovna vojna je povzročila ogromno zla. Poreklo tega zla je znano. Fašizem in nacizem, dve zločinski ideologiji dvajsetega stoletja, sta ustvarili politične razmere, ki so privedle do druge svetovne vojne in do njenih grozodejstev.
Tu, na Primorskem je bila zatiralska in zločinska narava fašizma očitna od začetkov, odkar je fašizem prišel na oblast v Italiji. Zatiranje Slovencev, zatiranje slovenske narodne identitete in pravic slovenskih ljudi, mučenje in pobijanje Slovencev so bili med prvimi zločini fašizma, še v času, ko drugod po Evropi njegove zločinske narave niso razumeli. Prav je, da se danes spomnimo tudi tega. Brez fašizma ne bi bilo razmer, ki so postopoma potiskale Evropo in svet v vojaški spopad. Brez fašizma morebiti tudi nacizem ne bi prišel na oblast. Brez fašizma in nacizma ne bi bilo druge svetovne vojne. Brez fašizma in nacizma ne bi bilo posledic druge svetovne vojne, ne bi bilo povojnih obračunavanj s pravimi in domnevnimi vojnimi hudodelci. Prav tako pa ne bi bilo povojne prevlade stalinizma, nedemokratične komunistične oblasti in kršitev človekovih pravic.
Vse to se včasih pozablja. Še več, včasih slišimo, tudi z najvišjih mest v našem sosedstvu, trditve, da se je trpljenje začelo nekje ob koncu druge svetovne vojne. Organizirajo se svečanosti in manifestacije, ki propagirajo to popačeno podobo zgodovine. Tudi v teh krajih ste doživeli eno takih manifestacij. Vse to se počne s političnimi računi, ki jih ni težko prepoznati v luči sedanjih političnih tokov. In vse to je politično in moralno nesprejemljivo. Selektivni spomin je vselej etično vprašljiv. Spomin, ki zavestno zamenjuje vzrok in posledico, ali pa noče priznati vzrokov, pa je etično popolnoma nesprejemljiv. Vselej, kadar se o koncu druge svetovne vojne govori, ne da bi se omenil njen vzrok – fašizem in nacizem – je treba protestirati: odločno, jasno in javno, vendar pa tudi mirno in dostojanstveno – z dostojanstvom zmagovalcev.
V Sloveniji ne smemo nikoli pozabiti, da smo bili Slovenci med prvimi žrtvami fašizma. Ne smemo pozabiti, da smo bili med drugo svetovno vojno na pravi strani, na pravični strani, ki je bila tudi zmagovita stran, in ki je spravila s sveta zločinski ideologiji fašizma in nacizma. Zmaga v tej vojni je dala Mirovno pogodbo z Italijo, ki je še danes med temeljnimi dokumenti sodobne ureditve sveta. Z njo smo Slovenci dobili moralno, v določeni meri pa tudi materialno odškodnino, četudi z vsemi določbami mirovne pogodbe nismo bili zadovoljni. Pogodbe je treba spoštovati. Tega temeljnega pravnega in civilizacijskega načela se v Sloveniji držimo in to pričakujemo tudi od naših sosedov in od drugih držav.
Zmaga nad nacizmom in fašizmom je še danes pomembna in to na veliko načinov. Omogočila je svetovno ureditev, katere sadove uživamo danes. Prav je, da skrbimo, da naš spomin na korenine sodobne ureditve ne bi zbledel. V Organizaciji združenih narodov, ki je in ostaja temeljna ustanova sodobnega sveta, je to dobro razumljeno. S posebno deklaracijo Združenih narodov je bil nedavno proglašen dan spomina, 27. januar, dan osvoboditve koncentracijskega taborišča Auschwitz. S tem je spomin na moralne razsežnosti druge svetovne vojne dobil dodatno oporo. Svet ne bo pozabil in ne sme pozabiti. Dobro je, da je tudi Državni zbor Republike Slovenije sprejel ta datum kot dan spomina na holokavst in na žrtve koncentracijskih taborišč, med katerimi so bili tudi številni Slovenci. S takimi dejanji dokazujemo naš zgodovinski spomin in utrjujemo vrednote humanizma in človeške svobode, na katerih temelji naša družba.
Prav zaradi temeljnih vrednot humanizma in človeške svobode moramo ohranjati spomin na narodnoosvobodilni boj. Ta boj je bil spontani izraz odpora slovenskega ljudstva zoper okupacijo in zoper poskus uničenja. Zavest o nujnosti narodnoosvobodilnega boja ni bila nikjer na Slovenskem bolj jasna kot tu, na Primorskem. Prispevek Primorske in Primorcev k narodnoosvobodilnemu boju slovenskega naroda je bil izjemen in je močno zaznamoval ves kasnejši razvoj Slovenije. Priključitev večjega dela Primorske matični domovini pred šestdesetimi leti je bila veličastna uresničitev sanj primorskega človeka in zgodovinska zaokrožitev celovitosti Slovenije.
Ta čas se spominjamo velikih dogodkov iz preteklosti in ti nas navdajajo z občudovanjem in spoštovanjem. Ponosni smo, da smo Slovenci v zgodovini uspeli zavarovati svoj narodni obstoj in ustanoviti lastno državo. Danes je Slovenija sprejeta v svetu kot uspešna država. Nismo le članica Organizacije združenih narodov, ampak tudi Evropske unije, ki smo ji v preteklih mesecih uspešno predsedovali, smo članica Nata in številnih drugih organizacij. Naši uspehi nam vlivajo vero in zaupanje v našo prihodnost.
Toda ta vera in to zaupanje bosta doživeli potrditev samo, če bomo sposobni odgovoriti na izzive našega časa. Danes stoji Slovenija pred novimi možnostmi, a tudi pred novimi nevarnostmi. Te nevarnosti sicer ne bodo zahtevale žrtev, kakršne so se zgodile med drugo svetovno vojno, zahtevale pa bodo zrelo odločanje in odprtost v svet. Poiskati moramo najboljše potenciale v vsakem človeku na Slovenskem in ljudi spodbuditi k mislim in uresničevanju vsega, kar je potrebno za graditev naše skupne prihodnosti. Krepiti moramo ustvarjalnost in podjetnost, sposobnost misliti bolje, zlasti pa misliti za naše skupno dobro. Krepiti moramo ustanove pravne države, saj brez njih ne moremo pričakovati uspešnega reševanja družbenih problemov in kakovostnega razvoja. Krepiti moramo politično kulturo, ki bo presegala našo prislovično prepričanje v lastni prav in našo zamerljivost. Krepiti moramo sposobnost za dialog, za iskanje konsenza in za soglasje o nujnih in dobrih rešitvah, ki nas bodo peljale naprej.
Vse te kvalitete nujno potrebujemo, da bi bili uspešni v globaliziranem svetu. Smo v Evropski uniji, toda tudi Evropska unija je na začetku procesa sprememb, ki jih potrebujemo. Svetovna konkurenčna tekma se bo v prihodnje zaostrila. Učinki globalnega segrevanja so že tu in čutili jih bomo čedalje bolj. Tudi naša varnost bo soočena z novimi izzivi. Prihajajoči svet bo še bolj zaznamovan s konkurenco in tveganji, še zahtevnejši bo od današnjega. Še večjega pomena kot doslej bo graditev družbe znanja. Še pomembnejša bo naša sposobnost poiskati take rešitve, ki bodo zagotavljale napredek. Znanje, ustvarjalnost in podjetnost bodo pomembnejše lastnosti kot kdajkoli doslej.
Na Slovenskem imamo dobre možnosti, da se za nove čase še pravočasno usposobimo, in da si zagotovimo razvoj, kakršnega si želimo – in zaslužimo. Toda zavedati se moramo, da je treba pri nas še marsikaj izboljšati. Prav na ta način pa bomo dosegli tudi to, da bomo v svetu še bolj cenjeni in spoštovani. Bilo bi prav, da tem vprašanjem posvetimo vse sile. Rodiške žrtve nas zavezujejo k temu iskanju, in če bomo v tem uspešni, se jim bomo najbolje oddolžili.