Slavnostni govor predsednika republike ob dnevu državnosti
Ljubljana, 24.6.2008 | sporočilo za javnost, govor
 | Predsednik republike dr. Danilo Türk je danes dopoldan ob dnevu državnosti položil venec v spomin na padle v vojni za Slovenijo. Popoldan se je predsednik republike udeležil sprejema za svojce padlih Teritorialne obrambe Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve in civilnih žrtev vojne za Slovenijo. Zatem se je udeležil slavnostne seje v Državnem zboru Republike Slovenije in nastopil kot govornik na osrednji državni počastitvi dneva državnosti. |
Slavnostni govor predsednika republike dr. Danila Türka na osrednji državni počastitvi dneva državnosti
Ljubljana, 24. junij 2008
Velja govorjena beseda!
Drage Slovenke in Slovenci, dragi rojaki po svetu,
državljanke in državljani Republike Slovenije!
Spoštovani gostje!
Tu, na tem zgodovinskem mestu, so doživele svojo uresničitev naše sanje o državnosti in polni suverenosti Slovenije. Tu, na tem mestu, se vsako leto znova spomnimo besed prvega predsednika Republike Slovenije, Milana Kučana, ki je tistega zgodovinskega večera napovedal nov dan – dan, ki je postal začetek mnogih novih dni. Na tem mestu se vsako leto ozremo na prehojeno pot in skupaj razmišljamo o izzivih našega časa in obetih za našo prihodnost.
Prvi dnevi naše državnosti so bili težki. Soočeni smo bili z agresijo takratne jugoslovanske vojske in z zavračanjem naše osamosvojitve v velikem delu mednarodne skupnosti. Upravičenost naše državnosti smo morali dokazati na bojnem polju in za diplomatsko mizo. V tistih trenutkih so bili na preizkušnji naša volja, odločnost in naš pogum, nič manj pa naše intelektualne sposobnosti, duhovna moč, naša enotnost, odgovornost in državniška modrost. Slovenija je dokazala, da vse to ima. In prav zato, ker smo vse to dokazali že v prvih tednih naše državne neodvisnosti, nam je bilo poslej marsikaj lažje. Nič pa nam ni bilo prihranjeno in nič nam ni bilo podarjeno. Lastno državo smo si zaslužili. Zato smo napredovali hitro in dosegli veliko. Naše domoljubje je bilo izkazano. Naš ponos je upravičen.
Ob današnjem prazniku se spominjamo vseh tistih, ki so nosili največje breme osamosvojitvenega dejanja: vojakov in častnikov Teritorialne obrambe, pripadnikov policije ter številnih drugih udeležencev vojne za osamosvojitev, ki so zavarovali našo državnost. Nekateri so v boju izgubili življenje, nekateri so bili ranjeni in nekateri še danes trpijo posledice. Vsem njim in njihovim družinam gre ob današnjem dnevu posebna hvaležnost.
Enako hvaležni smo tudi vsem tistim, ki so osamosvojitveno vojno in z njo povezano politično in diplomatsko akcijo vodili, pri tem pa pokazali strateško spretnost in modrost, zaradi katere je bila naša zmaga dosežena hitro in z manj žrtvami.
Naš spomin na osamosvojitveno vojno vključuje vse žrtve, tudi tiste pripadnike jugoslovanske armade, ki so bili poslani v agresivno vojaško akcijo, ki je niso niti želeli niti razumeli, in vse tiste tuje državljane, ki jih je pri nas zatekla krutost vojne in so pri nas izgubili življenje. Žal nam je tudi nečloveškega trpljenja nekdanjih sodržavljanov, žrtev vojn na ozemlju razpadle Jugoslavije. Te vojne so opomin za celotno človeštvo, kaj lahko povzroči agresivnost zatiralskega nacionalizma večjih narodov na račun manjših in kaj lahko pomeni zanikanje pravice narodov do samoodločbe in zanikanje človekovih pravic posameznika.
Po sedemnajstih letih se nam včasih zdi spomin na začetke naše države že zgodovina, in to še toliko bolj, ker nam je razvoj v teh sedemnajstih letih prinesel toliko novega. Napredovali smo hitro in dosegli veliko. Te dni končujemo uspešno šestmesečno predsedovanje Svetu Evropske unije, te velike skupnosti evropskih narodov, ki v našem sedanjiku velja za simbol miru in varnosti, blaginje, politične zrelosti in zaupanja v boljši svet. Od osamosvojitve naprej smo prehodili pomemben del razvojne poti in si zagotovili mesto med uspešnimi državami. Imamo tudi izkušnjo, samozavest in ponos naroda, ki je vzel usodo v svoje roke in dokazal, da zna s to usodo odgovorno ravnati. Pogled nazaj nam pove, da smo danes, ko predsedujemo Evropski uniji, dosegli enega vrhov v razvoju naše države in našega naroda.
Toda ocena prehojene poti ni edina perspektiva, v kateri ocenjujemo dosežke. Nekdanji generalni sekretar Združenih narodov Dag Hammarskjöld je nekoč dejal: »Nikoli ne ocenjuj višine gore, preden prideš na njen vrh. Šele ko si že na vrhu, vidiš, kako nizek je.«
Človeško prizadevanje je vedno znova na preizkušnji. To velja za nas in za vse druge člane Evropske unije. Pred dvema tednoma so irski volivci na referendumu sporočili, da Evropska unija ne dosega demokratičnih pričakovanj mnogih Evropejcev. To je resno sporočilo. Ne gre le za oviro v procesu sklepanja Lizbonske pogodbe o reformi Evropske unije. Ne gre le za diplomatsko in pravno vprašanje, ki ga lahko rešijo diplomati in pravniki. Ti bodo že prispevali svoj delež. Irski »ne« je predvsem povabilo vsem državljanom držav Evropske unije za razmislek o tem, kakšen instrument naj bo Evropska unija, da nam bo pomagala najti prave odgovore na izzive sveta v času globalizacije, in da se bomo v njej počutili kot v svoji razširjeni domovini. Vprašati se moramo, ali ni morebiti v Evropski uniji nastal demokratični in vrednostni primanjkljaj, ki ga moramo skupaj odpraviti, če želimo, da bodo predlagane nove ustanove, med njimi predsednik Evropskega sveta, uživale potrebno legitimnost in zagotavljale potrebno učinkovitost.
Teh vprašanj se ne smemo bati. Postavljati jih moramo odkrito in nanje poiskati prepričljive odgovore. Zavračanje razprave in resničnega iskanja odgovorov bi bilo izraz birokratske okostenelosti in politične kratkovidnosti. Tega pa si v Evropi ne moremo želeti in ne smemo privoščiti.
Slovenija je danes močno integrirana v Evropo in v svet. Je del Evrope in sveta. Ima vse odgovornosti, ki jih prinaša ta položaj. Zanje ni niti premajhna niti premalo izkušena. Nasprotno, ozemeljska razsežnost in mladost naše države sta tudi naši prednosti. Ponujata možnosti za neobremenjenost in svežino, dve kvaliteti, ki nam omogočata misliti z lastno glavo in z dobrim občutkom za prihodnost. Lahko si privoščimo – in kadar je treba, si moramo privoščiti – tudi kritičnost v razmerju do velikih. Če je treba povedati resnico tistim, ki imajo moč, jo povejmo. Če imamo dobre ideje, jih ponudimo v razpravo. Če imamo prave predloge, se za njih bojujmo. Naša državnost pomeni tudi odgovornost – do lastnih državljank in državljanov, pa tudi do mednarodne skupnosti, v kateri želimo biti aktiven in odgovoren dejavnik.
K taki drži nas, državljane Slovenije, zavezuje naša neodvisnost, ki jo praznujemo danes, neodvisnost, ki smo si jo zaslužili sami in glede katere nimamo nobenih dolgov. K taki pokončni in samozavestni drži pa nas zavezuje tudi današnje stanje sveta. Ni nam vseeno, kakšen je ta svet danes in kakšen bo jutri, saj nas položaj sveta neposredno zadeva. Zato želimo k snovanju in izvedbi pravih rešitev prispevati svoj delež.
Odgovori, ki jih potrebuje svet, pa niso lahki. Končuje se obdobje konjunkture, obdobje poceni hrane, ki je trajalo skoraj tri desetletja, in obdobje zmernih cen nafte. Podnebne spremembe postajajo čedalje bolj očitne in zaskrbljujoče. Že dosedanja povišanja cen nafte in hrane in dosedanji problemi na mednarodnih finančnih trgih so začeli ogrožati izpolnitev globalnih razvojnih ciljev, ki jih je ob prelomu tisočletja oblikovala Organizacija združenih narodov. Poiskati bo treba resnične razvojne alternative, in to kljub zaostritvi mednarodne tržne konkurence. Potrebno je iskanje novih načinov življenja.
Toda, ali smo pripravljeni za oblikovanje potrebnih odgovorov? In, če jih najdemo, ali smo pripravljeni živeti v skladu z njimi? Že od grških filozofov naprej vemo, da je človek nepopolno bitje, zato se mora z lastno zavestjo in lastno voljo potruditi za izboljšanje svoje usode. V naših časih to pomeni, da moramo razumeti potrebe razvoja človeštva v celoti in temu razumevanju prirediti našo razvojno paradigmo. Minili so časi znanstvenega in ekonomskega optimizma, ko smo se zanašali, da bo znanost v ustreznih tržnih razmerah že sama našla rešitve za probleme naše prihodnosti. Danes ima človeštvo na voljo več informacij in več znanstvenih spoznanj kakor kdajkoli doslej. Nekatere tehnologije, ki obetajo rešitve ključnih vprašanj energije in varstva okolja, obstajajo, druge pa bi lahko bili sposobni razviti še pravi čas. Toda znanstveni razvoj je ustvaril tudi sredstva, ki lahko uničijo življenje na planetu, in tehnologije, ki lahko porušijo etične temelje človeške družbe. Znanost ne daje avtomatičnih rešitev, ampak orodja, ki jih mora človek uporabljati s potrebno modrostjo. Trg ne zadošča. Na preizkušnji je sodobna politika, ki mora biti sposobna poiskati poti, ki bodo zagotovile preživetje človeštva in preprečile stranpoti, ki peljejo v njegovo uničenje. Dosegli smo stopnjo, na kateri smo sposobni in dolžni razmišljati o vsem tem.
Današnji razvojni izzivi v svojem bistvu skrivajo etične dileme. Kako uporabljati jedrsko energijo, ki po razširjenem mnenju lahko srednjeročno pomaga poiskati odgovore za energetsko prihodnost človeštva, vendar hkrati odvrniti nevarnost jedrskih katastrof in jedrske oboroževalne tekme? Kako uporabiti dognanja genetike v korist človekovega zdravja in se hkrati izogniti nevarnostim zlorabe? Kako zagotoviti dovolj hrane za človeštvo in poskrbeti za njeno ekološko neoporečnost? Kako določiti vse nujne ekološke rešitve in se hkrati izogniti nevarnostim ekonomskega nazadovanja, česar se bojijo mnogi?
Ta vprašanja zadevajo vse nas, v politiki pa se jih moramo zavedati še posebno odgovorno. Odgovori na ta vprašanja niso v moraliziranju. V politiki se je moraliziranje že večkrat pokazalo kot stranpot, ki odpira nevarnost odločanja v imenu visokih ciljev, vendar na škodo človekove svobode in človekove demokratične udeležbe v odločanju. Samo tista politika, ki širi polje človekove svobode in daje človeku na voljo sredstva odgovornega odločanja, sme upati na uspeh v iskanju odgovorov, ki jih zahteva naš čas. Zato potrebujemo reforme, tudi v politiki. To velja za vsako politično skupnost – tako za mednarodno kakor tudi za našo domačo, slovensko politično skupnost.
S tem izzivom so soočene vse najpomembnejše mednarodne organizacije. Vse bi morale temeljito razmisliti o svojih reformah in se spremeniti. Ta vprašanja so tudi naša vprašanja in slovenska zunanja politika se jim mora kar najbolj posvečati.
Evropska unija bo morala razmisliti o svojem demokratičnem primanjkljaju in poiskati rešitve, kakršne zahtevata čas in vloga, ki jo je Evropska unija dolžna igrati v svetu.
Zveza NATO bo morala razmisliti o poteh za dokončanje svoje pretvorbe v organizacijo kolektivne varnosti in določiti svoje mesto v okviru svetovnega sistema Organizacije združenih narodov.
Organizacija združenih narodov se bo morala reformirati tako, da bo sposobna resnično prispevati k človeški varnosti na vseh področjih in dati državni suverenosti ustrezen, sodobni pomen. V takem sistemu suverenost ne sme biti izključujoča pravica, ampak v prvi vrsti odgovornost držav, ki so dolžne same in tudi z mednarodnim sodelovanjem poskrbeti za izboljšanje usode ljudi na svojih ozemljih.
Pri vsem tem ima tudi Slovenija svoje mesto in svoj del odgovornosti.
Tudi v Sloveniji moramo razmišljati o vseh teh vprašanjih, o prihodnosti sveta, ki mu pripadamo, in skupaj z drugimi iskati rešitve. Slovenci nismo bili nikoli izvzeti iz svetovnega dogajanja, tudi takrat ne, kadar smo se počutili najbolj prepuščeni sami sebi. Naša osamosvojitev pred sedemnajstimi leti je bila prav tako del svetovnega spreminjanja. Šlo je za temeljno dilemo razvoja sveta, namreč ali bo ta razvoj temeljil na osvobojenem posamezniku ali pa na vnaprej določenih skupnostih, tudi takih, ki omejujejo človekovo svobodo in pravice, kakršna je bila nekdanja Jugoslavija. Naša osamosvojitev je dala odgovor. Složno smo se odločili za pot širitve človekove svobode in pravic. Vsi naši uspehi, ki so sledili, so bili plod te temeljne izbire za svobodo in človekove pravice.
Zato moramo biti vselej še posebno občutljivi za vse posege, ki kakorkoli zadevajo našo državljansko svobodo. Polje svobode se ne sme zmanjševati. Politika naj bo odprta za inovacije. Iskati mora poti za boljše in celovitejše povezave z državljani, poskrbeti za učinkovitejše oblike samonadzora, ki bo onemogočil zlorabe oblasti, kakršne so korupcija, koncentracija moči in poseganje na najobčutljivejša področja državljanskih svoboščin, kot je svoboda izražanja. Vselej velja upoštevati, da sta prav državljanska svoboda in uresničevanje človekovih pravic najpomembnejše zagotovilo našega razvoja.
V naši zgodovini, pa tudi v novejšem času, smo Slovenci pogosto slišali, da moramo za naš razvoj več in bolje delati. To že dolgo ni več naša prva prednostna naloga. Danes moramo predvsem več in bolje misliti in čim več vedeti. Več moramo storiti za našo intelektualno moč, za našo ustvarjalnost in predvsem – za našo sposobnost razmišljati v skupno dobro. Od teh sposobnosti bo odvisna kakovost našega razvoja v 21. stoletju. Zato spodbujajmo nove načine mišljenja in splošne inovativnosti – v razvoju tehnologij, v razvoju demokratičnih načinov odločanja in v našem življenjskem slogu. Na vseh ravneh si moramo prizadevati za novo kakovost in višjo stopnjo kulture. Kultiviranje našega življenja je nujna prvina razvoja. Ne gre le za to, da bi imeli več, gre zlasti za to, da bi bilo naše bivanje boljše. Kulturo je zato treba dojemati v vseh njenih razsežnostih, ne le kot umetnost in znanost, marveč tudi kot kulturo vsakdanjega življenja, kot kulturo krajine in kulturo skrbi za okolje, kulturo dialoga in sporazumevanja ter kulturo odgovornosti posameznika do celotne družbe.
Tak razvoj pa ne pride sam od sebe. Zanj je potrebna zavestna odločitev. Zahteva tudi materialna vlaganja in spremembe vzorcev ravnanja. Odločitev zanj pa pomeni, da bi za znanost in inovacije morali namenjati več materialnih sredstev, kakor smo jih doslej. Naše izobraževanje je treba nenehno usmerjati h krepitvi kakovosti in zlasti na univerzitetni ravni poskrbeti, da bi vse institucionalne rešitve ustrezale najstrožjim kriterijem znanstvene kakovosti, ki edina zagotavlja napredek. Naše zdravstvo bi morali razvijati tako, da bo dostopno vsem, in da bo upravljano s potrebno gospodarnostjo in učinkovitostjo. Več pozornosti bi morali nameniti starejšim, tako zaposlenim kakor tudi onim, ki so se že upokojili. Mladim bi morali odpreti čim širše perspektive in možnost, da si zagotovijo dostojno samostojnost dovolj zgodaj – samo to je namreč pot do njihove polne vključitve v družbo, do njihovega polnega ustvarjalnega prispevka. Samo to je pot do medgeneracijske solidarnosti in do tega, da bomo v naši družbi postopoma prišli do tako zelo potrebne rasti družin in normalizacije rasti prebivalstva.
Solidarnost in odgovornost sta pomembni vrednoti, ki ju je treba gojiti z veliko skrbnostjo na vseh ravneh. Hkrati sta tudi zrcalna slika človekovih pravic: čim boljše bo stanje človekovih pravic, tem več bo možnosti, da razvijamo odgovornost in solidarnost. Čim več bo solidarnosti in odgovornosti, tem boljše bodo možnosti za uresničevanje človekovih pravic.
Verjamem, da smo v Sloveniji tako kot pred sedemnajstimi leti tudi danes pripravljeni in sposobni sprejeti izzive časa. Vendar pa za tak kultiviran razvoj nujno potrebujemo odločitev za kakovost politike in politično kulturo. Prav je, da se posvetimo odpravljanju ovir, ki so napoti takemu razvoju. V našem političnem dogajanju je še vedno preveč izključevanja, zamerljivosti in trmastega vztrajanja pri svojem. Vse premalo je argumentirane razprave, odprtega razmišljanja in sposobnosti za iskanje skupnega interesa. Slednje pa je edina pot, ki omogoča oblikovanje najboljših rešitev.
Tudi spoštovanje avtoritete državnih ustanov, ki so kritičnega pomena za nadzor zakonitosti, ni na zadovoljivi ravni. Posebno zaskrbljuje odnos do pravosodja, ki nastaja v naši politiki in v javnosti in ki pravosodju vse bolj odreka avtoriteto. Vse prevečkrat slišimo lahkotne in cinične ocene na račun dela sodišč. Država, v kateri postaja omalovaževanje sodišč politična manira, v resnici ne računa na pravno državo in na stabilen in uspešen razvoj. Tak odnos do pravosodja in do prava pomeni žaganje veje, na kateri sedimo, in ga je treba spremeniti.
Posebno nas mora skrbeti neupoštevanje sodb Ustavnega sodišča. Ta čas je kar sedemnajst sodb neuresničenih. Trinajst je takih, ki zahtevajo popravo zakonov. To je zaskrbljujoče in kaže na prešibko avtoriteto ustave. Sodbe o »izbrisanih« so še vedno predmet političnega manevriranja in vse premalo je volje za njihovo reševanje. Sodbe Ustavnega sodišča je treba uresničevati z največjo resnostjo. V zrelih demokratičnih državah, kjer se avtoriteta pravosodja šteje za danost, je to normalno. Narediti bo treba tudi nekatere posege v samo ustavno besedilo, saj bomo le tako lahko vzpostavili pogoje za razbremenitev in ustrezno avtoriteto Ustavnega sodišča, s tem pa tudi za avtoriteto drugih sodnih in državnih institucij.
Tako velike naloge nujno zahtevajo ustrezno angažiranje Državnega zbora. Verjamem, da je tudi tu možno izboljšanje. Hitenje z večinskimi odločitvami in prevlada glasovalne moči nad močjo argumenta zaskrbljujeta. Celo pri reformi kazenske zakonodaje, ki vključuje, na primer, zelo občutljive posege v človekovo pravico do svobode izražanja, je manira hitenja prevladala. Ne moremo biti zadovoljni s parlamentarnimi preiskavami, ki se pretvarjajo v sredstvo političnega obračunavanja, v iskanju resnice pa ostajajo neuspešne.
Državljanke in državljani si nedvomno želimo boljše politične prakse in politične kulture. Zato so tudi pomanjkljivosti našega političnega življenja danes v naših mislih. Ob nespornih dosežkih, ki jih imamo, si lahko privoščimo tudi kritičen razmislek o samih sebi. Še več, tak razmislek je potreben, saj bi nas zapiranje oči pred stvarnimi vprašanji stalo preveč. Gre za našo državo in za naš razvoj.
Kako torej naprej? Kako do sprememb?
Imamo samozavest in ponos, imamo izkušnje in znanje. Prepričan sem, da tudi danes zmoremo dovolj moči za iskanje skupnega interesa in najboljših poti za vse nas. Tako kakor pred sedemnajstimi leti smo tudi danes sposobni dokazati sebi in svetu, da je naša državnost zaslužena in da jo znamo upravljati, da smo sposobni zrelega odločanja, ki nas pelje naprej in ki pomaga v globalnem iskanju rešitev.
Bližnje volitve v Državni zbor so pomembna priložnost takega odločanja in prav bi bilo, da se tako v predvolilnem obdobju kakor tudi po volitvah uveljavijo vrednote, ki jih potrebujemo za naš nadaljnji razvoj. V Sloveniji imamo vse razloge, da izkažemo sposobnost pustiti zamere za sabo in da uveljavimo moč argumenta. To se nam ne sme zdeti nedosegljivo ali pa tuje – tudi v predvolilnemu boju ne. Volivke in volivci dobro razumejo konstruktivnost, prepričljivost argumentov in kakovost predlaganih rešitev, pa tudi verodostojnost kandidatov, ki se za take rešitve zavzemajo. To se je pokazalo že v preteklosti in ni razlogov, da tako ne bi bilo tudi v prihodnje.
Današnji svečani trenutek in jutrišnji praznik sta dobra priložnost za razmislek o našem razvoju in o poteh do izboljšanja v našem političnem vsakdanjiku. Pred sedemnajstimi leti smo zmogli vzpostaviti medsebojno razumevanje in skupno poiskati najboljšo pot. Naši današnji izzivi ne zahtevajo od nas nič manj.
Izročilo osamosvojitvenega dne je tudi zato pomembno za našo prihodnost. Ne pozabimo ga! Ne izneverimo se mu! Poiščimo skupne rešitve! Uspelo nam bo!
Za praznik naše domovine in vseh nas pa si zaželimo vse dobro na naši skupni poti v prihodnost.
Srečno, Slovenija!