Predsednik: Uspešne osamosvojitve ne bi bilo brez naše enotnosti

Vipava, 24.10.2009  |  govor

Govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na slovesnosti ob 18. obletnici odhoda zadnjega vojaka Jugoslovanske Armade iz območja Republike Slovenije
Vipava, 24. oktober 2009


Spoštovane veteranke, spoštovani veterani,
pripadnice in pripadniki Slovenske vojske,
spoštovani organizatorji današnje slovesnosti
dragi gostje,

v zgodovini vsakega naroda in vsake države so dogodki, ki ne smejo biti pozabljeni. Tak dan je 26. oktober 1991, to je dan, ko je iz Luke Koper odplula ladja z zadnjimi vojaki in opremo jugoslovanske vojske, poražene v vojni za Slovenijo. Vojske, ki smo jo imeli za ljudsko, in je ta naziv imela v svojem s takratno Ustavo določenem imenu. Vendar, z izvedeno agresijo na Slovenijo je ta naziv dokončno uničila. Njeno ime smo nehali izgovarjati v celoti - ostala je samo še Jugoslovanska armada, še bolj pogosto pa "jugovojska". Postala je - ne le sovražna sila, ampak tudi vojska brez sleherne vojaške časti in nevredna kakršnega koli spoštovanja. Tisto vojsko so na ozemlju že neodvisne Republike Slovenije premagale slovenske oborožene sile, naša teritorialna obramba in milica. S to zmago si je Slovenija že zagotovila samostojnost. Z izplutjem zadnjih vojakov jugoslovanske vojske iz Luke Koper pa je Slovenija dokončno postala suveren gospodar na svojem celotnem ozemlju.

Prav je, da razumemo veličino in pomen te zmage, prav pa je tudi, da našo zmago razumemo kot del procesa, ki se je začel že v osemdesetih letih v širšem evropskem prostoru, predvsem v državah t.i. vzhodnega bloka, in ki se je najbolj tragično končal ravno na prostoru naše bivše skupne države, Jugoslavije.

Ob koncu osemdesetih let je v Sloveniji že nastala družbena klima, ki je zahtevala odločne spremembe, zlasti pa spoštovanje človekovih pravic in politično demokracijo. Ne enega ne drugega v nekdanji Jugoslaviji ni bilo. Spomladi 1988 je prišlo do aretacije ter nato do procesa proti četverici, kar je povzročilo revolt velikanske večine Slovencev. Ustanovljen je bil odbor za varstvo človekovih pravic, ki je združeval več kot tisoč različnih organizacij in čez sto tisoč posameznikov. Nastalo je gibanje iz katerega je izšla nova, demokratična in pluralistična ureditev.

Maja 1989 je bila na Kongresnem trgu slavnostno in z domoljubjem prežeto prebrana Majniška deklaracija, ki je postala temeljni program demokratične opozicije. Istega leta je bil ustanovljen Zbor za Ustavo, v kateri je bila pripravljena vrsta predlogov za spremembo naše slovenske republiške ustave. Spremembe so uveljavile tudi "trajno, celovito in neodtujljivo pravico slovenskega naroda do samoodločbe". Pred kratkim je minilo 20 let od tega pomembnega dogodka - spremembe so bile sprejete 27. septembra 1989 - ko je Slovenija jasno pokazala, da hočemo, da imamo voljo, in da si bomo sami oblikovali svojo prihodnost.

Z amandmaji k ustavi Socialistične Republike Slovenije je bilo uzakonjeno ustanavljanje političnih strank in tudi demokratične volitve, ki so se zgodile aprila 1990. Na plebiscitu 23. decembra 1990 se je 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev izreklo za samostojno in neodvisno državo.

Ta demokratični razvoj in to oblikovanje volje po neodvisnosti in svobodi pa sta se morala soočiti z odpori. Začeti je bilo treba priprave, da se v primeru potrebe uresničevanje političnih odločitev podpre z orožjem. Decembra 1990 je bil preprečen "miting resnice". Takratna slovenska milica je z odlično vodeno in izvedeno akcijo preprečila uvoz mitinga resnice iz Miloševićeve Srbije v Slovenijo.

Jugoslovanske oblasti so izvedle delno razorožitev TO, kar pa ni preprečilo priprav na osamosvojitev in ni vzelo poguma naši teritorialni obrambi. Njene priprave so se nadaljevale. Ustanovljena je bila Manevrska struktura narodne zaščite in v jeseni 1990 je novoustanovljeni Republiški štab za TO prevzel vodenje in poveljevanje nad obrambnimi silami. Začelo se je usposabljanje slovenskih vojakov v dveh novoustanovljenih učnih centrih.

Spomladi 1991 so razmere dozorele do končnih odločitev in odločilnih akcij. Žal ni šlo brez nasilja in povsem nepotrebnih žrtev agresivnosti jugoslovanske vojske. V Mariboru je pod kolesi vojaškega oklepnika Jugoslovanske armade padla prva žrtev - gospod Josef Šimčik.

Proces osamosvajanja pa se je nadaljeval. 25. junija 1991 je Skupščina Republike Slovenije sprejela Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji. S tem je bila uvedena državna samostojnost Republike Slovenije in naša trobojnica, zastava nove slovenske države ponosno zaplapolala. Veliko oči je bilo vlažnih, vendar ne od žalosti, ampak od ponosa, sreče in veselja.

Že v zgodnjih jutranjih urah naslednjega dne pa smo bili v vojni, ki si je nismo želeli, ki nam je bila vsiljena, na katero pa smo bili pripravljeni. Pripravljeni s tisto malo količino orožja, vendar z vero v zmago in poenoteni, kot še nikoli. O osamosvojitveni vojni je bilo povedanega že mnogo. vendar je ob današnji priložnosti potrebno še enkrat poudariti kako uspešna je bila ta vojna, kako je bil ta uspeh v veliki meri odvisen od Teritorialne obrambe, milice in vseh struktur, ki so bile medtem že vzpostavljene.

Prav tu v Vipavi je delovala ena močnih tankovskih enot nekdanje Jugoslovanske vojske, ki je poskušala z ustrahovanjem in z ognjeno močjo preprečiti pot slovenske osamosvojitve. In prav v krajih severne Primorske so bile izbojevane nekatere odločilne zmage osamosvojitvene vojne.

Uspešna osamosvojitvena oborožena akcija je bila kratka in učinkovita. Zmago smo dosegli v nekaj tednih. Vsem tistim, ki smo v tistem času in kasneje opravljali diplomatske naloge, je bilo jasno: naloge slovenske države in slovenske diplomacije so bile veliko lažje, kot bi lahko bile. Prav zato, ker je bila naša oborožena akcija tako dobro organizirana, tako dobro vodena, tako odločno izpeljana in ker je temeljila na prispevku tako velikega števila usposobljenih ljudi, so bile vse vojaške naloge opravljene uspešno in v razmeroma kratkem času.

In zato smo zmagali - zato, ker smo bili prepričani v svoj prav, ker se nismo delili na vaše in naše, na bolj ali manj zaslužne. Zato, ker nam je več pomenila nova slovenska oznaka na kapah teritorialcev in miličnikov, kot pa preračunljivost in misel na medalje in nagrade. Takim teritorialcem in takim policistom so ljudje popolnoma zaupali.

Novinarji so zrli resnici in dejstvom v oči in niso potrebovali nikogar, ki bi jim resnico razlagal in njihova poročila in slike so obšle svet. Vojno informacij in vojno za resnico smo tako dobili.

Občani so nudili vse, kar so naše mlade obrambne sile vključno z milico, prostovoljci, gasilci, pripadniki Civilne zaščite ter drugimi potrebovale. Zdravniki in medicinsko osebje so oskrbeli vse poškodovane in ranjene, ne glede, ali so nosili slovenske oznake ali zvezde JA.

Vendar, ne pozabimo, Slovenija je zmagala, predvsem zato, ker so sodelujoči v naši obrambni vojni bili pripravljeni žrtvovati svoja življenja. Na žalost se je zgodilo tudi to in zato vsem žrtvam vojne za Slovenijo izrekam globoko spoštovanje.

Zaradi vsega navedenega smo zmagali, zaradi tega sta tako milica kot TO lahko vzorno organizirali, izvedli in 25. oktobra 1991 omogočili izplutje zadnjega vojaka JA iz Luke Koper - iz Slovenije.

Zakaj sem našteval nekatere dogodke iz leta 1988, 1989 in 1990?

Predvsem zato, da vemo, da bi naša osamosvojitev bila bistveno težja, bistveno bolj dolgotrajna in bistveno bolj tragična, če ne bi bilo vseh naštetih dogodkov. Ustvarjene so bile pravne podlage za vsa kasnejša dejanja, vse do organiziranja obrambnih sil, izvedbe oboroženega odpora ter našega mednarodnega priznanja. Izvedene so bile vse možne priprave in zagotovljena je bila polna politična enotnost.

In zaradi tega se moramo tudi teh dogodkov in ljudi spominjati, biti ponosni na te dogodke in jih ne prepustiti pozabi. Mnogi so veliko prispevali za naš danes, eni s peresom, drugi z mečem. Danes pa se ne moremo izogniti vprašanju, kako to, da smo takrat vse to zmogli, danes pa se počutimo skorajda nemočni pred, po mojem mnenju, bistveno manjšimi težavami?

V začetku 90-ih let smo izgubili trge bivše Jugoslavije, vendar smo našli dobre rešitve in omogočili razvojni zagon. Ta zagon je v zadnjem desetletju opešal in v času recesije se zato bolj kot prej vidijo vse naše razvojne pomanjkljivosti. Tako kot ne bi bilo uspešne osamosvojitve brez naše enotnosti in vere v prihodnost, ni tudi uspešnega izhoda iz recesije brez uspešnega gospodarstva. Danes ponovno potrebujemo nov zagon in voljo, pa tudi višjo stopnjo enotnosti in ne novih delitev. Ob priložnosti sem dejal, da preveč govorimo pomanjkljivostih, težavah, da smo preveč pesimistični. da je naša stvarnost boljša, kot bi jo radi prikazali pesimisti. Med ljudmi bodisi v poslovnem svetu ali politiki, ki se čutimo odgovorne, ne sme biti prostora za pesimizem. Ljudem, ki doživljajo izgubo služb in doživljajo druge krivice, moramo vlivati realno vero v prihodnost, ki bo podkrepljena s konkretnimi ukrepi, ki prinašajo rešitve za ljudi in njihove družine.

Gojiti pa moramo tudi domoljubje - in mu dajati današnjemu času primerno vsebino. Kakšna naj bo Slovenija, na katero bomo ponosni vsi, zlasti pripadniki mlade generacije? To je lahko le strpna, politično zrela država, ki spoštuje človekove pravice, in v kateri so vsi enaki pred zakonom in v kateri se dobra dela nagrajuje, kazniva dejanja pa kaznuje. To je država, ki nagrajuje ustvarjalnost, ki spoštuje delo in spodbuja podjetnost. To je država, ki nenehno dviguje raven kulture, v kateri je zagotovljeno varstvo okolja. In predvsem, to je država, ki zaupa vase in je sposobna reševati vse svoje probleme, tako tiste doma kot tudi probleme s sosedi in druge mednarodne probleme. Tako državo smo si priborili pred osemnajstimi leti. Odhod zadnjih vojakov jugoslovanske vojske s slovenskega ozemlja je bil močan simbol našega uspeha. In prav zavest, da smo sposobni uspeti nas mora voditi tudi danes.

Spoštovani organizatorji današnje slovesnosti, društvo veteranov SEVER Severnoprimorske, želel bi, da je tudi današnji dogodek prispeval k tej zavesti. Sodelovanje in delovanje vseh vas v veteranskih in domoljubnih organizacijah ponovno dokazuje, da lahko skupaj zmoremo veliko. Seveda zmoremo še več. Naj bo torej današnji dan in današnja slovesnost priložnost za dodatno samozavest in za korake k novim uspehom.