Govor predsednika republike ob mednarodnem prazniku dela
Debenec, 1.5.2008 | sporočilo za javnost, govor
Predsednik republike dr. Danilo Türk se je danes udeležil 27. Prvomajskega srečanja na Debencu, ki ga je organizirala območna organizacija Zveze svobodnih sindikatov Slovenije Dolenjske in Bele krajine. V slavnostnem nagovoru je predsednik republike poudaril, da delo še naprej ostaja najpomembnejša družbena vrednota, ki opredeljuje človeka. Po govoru je predsednik podelil priznanja območne organizacije zaslužnim sindikalistom in v nadaljevanju slovesno prerezal trak ob odprtju prenovljenega doma na Debencu, ki ga je konec leta 2004 uničil požar.
Govor predsednika republike dr. Danila Türka na 27. prvomajskem srečanju na Debencu
Debenec, 1. maj 2008
Velja govorjena beseda!
Hvala lepa vsem, da ste prišli,
in najprej čestitke vsem vam Dolenjkam in Dolenjcem,
Belokranjicam in Belokranjcem,
vsem drugim iz vseh drugih krajev Slovenije, ki ste prišli danes na ta čudovit praznik, da skupaj proslavimo naš dan dela in da se spomnimo vsega, kar je bilo že narejeno, in da skupaj razmislimo o tistem, kar moramo še napraviti.
Hvala, da ste me povabili, da spregovorim nekaj besed in ob tej priložnosti bi rad povedal eno samo temeljno misel. Delo ostaja najpomembnejša družbena vrednota. Dela ni mogoče razvrednotiti. Delo bo ostalo še naprej tisto, kar opredeljuje človeka, in vsega tega se moramo spominjati ob prazniku dela.
Ta prireditev je tradicionalna prireditev. Dan, ko praznujemo pomembne simbole in dogodke iz preteklosti, ki so se zgodili pred več kot 120 leti. Pomemben vidik tega današnjega praznovanja je praznovanje mednarodne solidarnosti in utrjevanja vrednot, ki so povezane s človekovim delom in s kvaliteto življenja.
V obdobju, ko je nastal ta praznik, so bili postavljeni temelji sodobne organizacije dela in s tem tudi sodobne človeške družbe. Vzpostavljeni so bili minimalni standardi človekovih pravic, med katere spada tudi osemurni delavnik, pravica do počitka in druge delavske pravice, ki so bile kasneje zapisane v Splošno deklaracijo človekovih pravic pri Združenih narodih. To niso pravice samo neke države, to niso pravice samo nekega dela naše zgodovine, to so pravice celotnega sveta in to so večne pravice. Prav je, da se zato spomnimo obdobja, ko so te pravice nastale in obdobja, ko so demonstracije, stavke, pogajanja z delodajalci in druge oblike delovanja delavskega gibanja omogočile, da so človekove pravice postale popolne.
Danes je delo široko sprejeto kot temeljna vrednota in je svetovno sprejeto kot tako. Delo ni blago in delo mora imeti svoje dostojanstvo. To se včasih seveda pozablja, ampak ob prazniku, kakršen je današnji, v času, ko gledamo skozi daljšo perspektivo, tega nikakor ne smemo pozabiti. Prvi maj je bil v teh krajih kot praznik uzakonjen leta 1948, v nekaterih državah že prej, v nekaterih državah pa še vedno ni.
To je tudi čas, ko se spominjamo drugih zavez in odgovornosti, ki jih od nas zahteva sodobno življenje. Delo zahteva vedno več, tako v duhovnem, organizacijskem kakor tudi materialnem smislu. Sam sem profesor na Pravni fakulteti v Ljubljani in kot tak sem se vedno počutil kot delavec te fakultete, kot človek, ki je dolžan kaj narediti. Ta etika dela me spremlja celo življenje. Vem tudi, da delo ne more doseči vseh svojih ciljev in vseh svojih vrednot brez civilnodružbenega organiziranja. Civilnodružbene organizacije, s sindikati na čelu, so ostale pomembne in so na nek način danes bolj odgovorne in bolj pomembne, kot so bile nekoč.
Tako kot sindikati smo tudi vsi posamezniki vpeti v družbena dogajanja. Danes živimo v časih globalizacije in v časih, ko druge vrednote postajajo pomembne, ko se zdijo odločilne. Vendar pa moramo vedeti, da civilnodružbena organiziranost ostaja kritičnega pomena zato, da se lahko v novih razmerah znajdemo, da so v novih razmerah sadovi dela ustrezno cenjeni in da bi bili sadovi globalizacije porazdeljeni bolj enakomerno. Globalizacija je prinesla velik napredek človeštvu, vendar hkrati globalizacija ni razdelila vseh sadov tega napredka pravično in za to pravičnost delitve sadov dela se moramo še pošteno potruditi. Velik del sveta živi v nevzdržnih razmerah, brez dobrega upanja v prihodnost. To seveda vsi vemo, vendar to ni dovolj. Spoznanje o tem zahteva, da se aktivno vključujemo v odpravljanje krivic tako doma kot po svetu, da posamično in kot organizirane skupine delujemo za odpravljanje problemov in krivic, ki so značilni za današnji svet.
Ob današnjem prazniku dela moramo vedeti tudi, da delo in dostojanstvo, ki ga delo prinaša, ne bo imelo polne izpolnitve, če ne bomo skrbeli za take cilje, kot so varovanje okolja, obvladovanje podnebnih sprememb, razumevanje modernih oblik revščine, modernih oblik, ki izključujejo človeka iz družbe, če ne bomo razumeli in delovali dovolj pravočasno za boljšo medgeneracijsko solidarnost, za odpravljanje vseh oblik nasilja in pritiskov na delovnem mestu, v družbi in v mednarodnih odnosih. Vsega tega se moramo spominjati ob delavskem prazniku, ob mednarodnem dnevu dela.
Ob tem moramo imeti tudi samozavest, kajti odkar imamo svojo državo, smo že veliko dosegli. Mislim, da smo lahko ponosni na prehojeno pot od osamosvojitve do sedanjih časov kot pot ekonomsko uspešne države, ki uživa mednarodni ugled in zaupanje. Vse to moramo utrjevati in za to moramo skrbeti. Samo na ta način bomo ustrezno razvijali našo identiteto in našo kulturo. Z vstopom v Evropsko unijo so se za Slovenijo odprle nove možnosti vsestranskega razvoja. Te zahtevajo močnejšo povezavo z našim okoljem in so nova priložnost. Vendar se nobena priložnost ne uresniči sama od sebe. Sami bomo morali poskrbeti za našo identiteto, za našo kulturo, za naše dostojanstvo, za dostojanstvo našega dela. To je odvisno samo od nas. Evropska unija je prijazno okolje, vendar nam ničesar od tega sama po sebi avtomatično ne zagotavlja. Za našo kulturo, za naše dostojanstvo, za našo kvaliteto življenja bomo morali poskrbeti sami. Zato bomo tudi morali razvijati našo skupnost kot kulturno bogato in kulturno ozaveščeno skupnost. Tudi zato bomo morali sami poskrbeti, da bo kvaliteta našega gospodarstva primerna. Samo tako bomo napredovali.
Dolenjsko-belokranjska regija, kjer se danes zbiramo in kjer danes praznujemo, sodi med tiste, ki se hitro razvijajo in ki so po vseh pokazateljih uspešne. K temu ste veliko prispevali vi sami, vi ki ste danes tukaj – s svojim delom in s svojim odrekanjem. Na ta način ste pripomogli k večji konkurenčnosti, k večji produktivnosti in k hitrejšemu razvoju teh krajev. Dobički v teh okoljih so veliki, v nekaterih pogledih med najvišjimi v državi, trend zaposlovanja je dober. Skratka, ni razlogov, da bi izkazovali nezadovoljstvo, kadar o teh stvareh govorimo načelno, kadar o teh stvareh govorimo makroekonomsko. Vse to pomeni, da dobro delate, da dobro gospodarite. Vse to bi se moralo nekje poznati. Vendar marsikdo, ki pregleduje svoj položaj, svojo plačo in svojo kupno moč, pogosto ugotovi, da ni deležen vseh sadov donosnosti, konkurenčnosti in hitro razvijajočega se okolja in da se mu blagostanje odmika. Dobro gospodarjenje, učinkovito delo in dobri rezultati se morajo poznati tudi pri izboljševanju življenjskih razmer, tudi pri rasti standarda posameznika in pri njegovem večjem zadovoljstvu. In prav prvi maj je dobra priložnost, da se tega spomnimo in da stvari postavimo na pravo mesto.
Razlogov, da smo zadovoljni sami s seboj, s svojo družino in s svojim okoljem je veliko. Vendar pretirano samozadovoljstvo ni na mestu. Veliko je razlogov, ki zahtevajo tehten razmislek, ali so odnosi med kapitalom in socialno varnostjo pravilno naravnani, ali so naravnani do te mere, da lahko sebi in drugim priznamo, da smo socialna država, kjer lahko vsak posameznik sam sebi s svojim delom zagotavlja spodobno življenje. To ni samo naš problem, to je problem cele Evrope, kot smo lahko videli ob nedavnem obisku in skupnih manifestacijah sindikatov iz vse Evrope v Ljubljani. Prispevek dela in delavcev k ekonomski stabilnosti in ekonomski uspešnosti je velik, vendar ne vselej ustrezno priznan. Delež plač ni vselej ustrezen v družbenem bogastvu in delež dobičkov, kapitala, nagrad managerjev, odpravnin in podobnih razdelitev je včasih prevelik. Vsa ta vprašanja je treba postaviti na dnevni red. O vseh teh vprašanjih se je treba pogovarjati in praznik dela je dober trenutek, da še enkrat opozorimo, kako je o vsem tem treba govoriti, kako je za vse to treba najti rešitve.
O tem se bomo seveda lahko v naslednjih mesecih še veliko pogovarjali. Želel pa bi, da je današnji praznik, drage Belokranjice in Belokranjci, drage Dolenjke in Dolenjci, dragi vsi ostali, takšen kot je prav, da je. To je praznik gostoljubnih, pridnih in bistrih ljudi, kakršni ste tukaj, predvsem pa praznik dobrih in prijaznih ljudi. Želim, da bi tudi ta praznik in to druženje še naprej potekalo v tem značilno prijaznem dolenjskem okolju. Da bi se vsi skupaj dobro imeli, da bi se dobro imeli danes, ko praznujemo prvi maj, predvsem pa, da bi se dobro imeli še naprej. Nekaj bomo morali še prediskutirati, o nekih stvareh se bomo morali še pomeniti, neke stvari bomo mogoče morali spremeniti. Ampak z dobro voljo, kakršna je danes tu, je vse dosegljivo.
Hvala lepa in lepo se imejte.