Predsednik republike ob 60. obletnici Inštituta Jožef Stefan

Ljubljana, 24.3.2009  |  govor

Nagovor predsednika republike na slovesni akademiji ob 60. obletnici Inštituta Jožef Stefan
Ljubljana, 24. marec 2009


Spoštovani gospod direktor,
spoštovani visoki gostje,
spoštovane znanstvenice in znanstveniki,

v veliko čast mi je, da ste me povabili, da spregovorim nekaj besed v tem pozdravnem nagovoru ob tej pomembni obletnici. Šestdeseta obletnica nastanka Inštituta Jožef Stefan je razlog za razmišljanje in razmišljati imamo o mnogočem. Najprej imamo dobre razloge, da razmišljamo o dosežkih in pomenu Inštituta Jožef Stefan danes. V celotnem 60-letnem razvoju je Inštitut Jožef Stefan postal, kot se včasih popularno reče, "trgovinska znamka slovenske znanosti". Nekaj, kar predstavlja Slovenijo in njeno znanost v svoji najboljši, najbolj žlahtni podobi pred celotnim svetom. Upravičeno smo ponosni, da imamo tako imeniten inštitut in tako dobre dosežke. Ko to poudarjam, upoštevam, da ima inštitut danes med svojimi 870 zaposlenimi več kot 400 doktorjev znanosti, in to doktorjev znanosti in drugih raziskovalcev, ki ustvarjajo vrhunske dosežke, da objavi v enem letu 1.200 znanstvenih publikacij, da ima v enem letu 9.000 objav v mednarodnih znanstvenih revijah. Vse to so izjemno lepi dosežki, ki izkazujejo visok nivo naše znanosti. Pomemben dosežek je tudi to, da je delo inštituta in njegovo financiranje projektno organizirano. Naj se to ne sliši prozaično ali celo trivialno. Današnji razvoj znanosti v Evropi in v svetu se vse bolj premika od proračunskega financiranja k projektnemu financiranju. In tisti, ki to znate in zmorete, ste v prednosti.

Inštitut Jožef Stefan je torej ponos in realna podlaga našega upanja za razvoj znanosti v Sloveniji in za naš obči razvoj nasploh. Kadar govorimo o občem razvoju, moramo poudariti, da je v teh časih tudi vprašanje razvoja v celoti predmet številnih razmišljanj. V teh razmišljanjih postaja vse bolj očitno, da je znanost nujni pogoj nadaljnjega razvoja sveta, nadaljnjega razvoja vsake družbe, tudi naše in morda še posebej naše. Seveda moramo takoj dodati, da znanost ne ustvarja čudežev in da si nihče ne sme domišljati, da znanost sama po sebi lahko razvoj tudi zagotovi. Tisto, kar moramo zagotoviti, je povezovanje, je sinergija med znanostjo, ekonomijo in politiko. Vsaka od teh človeških dejavnosti ima pomembno, izredno pomembno vlogo zagotavljanja razvoja. Seveda je jasno, da nobena od kombinacij ne more biti uspešna brez znanosti. In ker je tako, in ker smo to spoznali v kriznih razmerah, ki so temeljito izpostavile dvom v hitre oblike bogatenja, v virtualnost razvoja, smo se v teh razmerah zavedeli pomena realne ekonomije, realnega znanja, realne znanosti, moramo tudi o znanosti razmišljati temeljito in kritično.

Vprašanje je, kaj je znanost. Seveda obstajajo definicije. Seveda obstajajo spoznanja. Obstajajo pa tudi novi družbeni izzivi. Vedno je bilo tako, da je znanost tista dejavnost, ki na podlagi stroge znanstvene metode zagotavlja novo in resnično znanje. Vendar se moramo danes vprašati, če razmišljamo o znanosti v kontekstu novih razvojnih izzivov, ali ni morebiti ena od zahtev tudi ta, da znanost ustvarja bogastvo? Da je torej znanost tisto, kar po strogih metodoloških kriterijih ustvarja novo znanje, hkrati pa tudi novo bogastvo. Ali je prav, da si znanstveniki in znanstvene institucije zadajo za nalogo direktno ustvarjati novo znanje in predvsem novo bogastvo? Ali bi potemtakem moralo biti prav, da se v povezavah med znanstvenimi inštituti in gospodarskimi organizacijami razmišlja še bolj ambiciozno, tako da se znanstveniki direktno vključujejo v delo podjetij in ta podjetja s svojim vodstvom zagotovijo pogoje, ki bodo omogočili takšno vključevanje? Morebiti je čas takšen, da moramo o tehnologijah, kot so membranske tehnologije ali nanotehnologije razmišljati ne samo s stališča ustvarjanja novega znanja, ampak predvsem s stališča ustvarjanja novega bogastva in iskati tiste povezave med gospodarstvom in znanostjo, ki bodo omogočile ustvarjanje novega bogastva. Seveda v tem pogledu tudi brez politike ne gre, kajti politika s svojo zakonodajno močjo, s svojo izvršno močjo zagotavlja pomemben del pogojev za tako povezovanje. Zato smo danes lahko zadovoljni, da je tukaj vrh naše zakonodajne in izvršne oblasti, ki praznuje skupaj z Inštitutom Jožef Stefan, in da s tem svojim deležem in s svojo prisotnostjo dokazuje svojo privrženost iskanju novih poti povezovanju med znanostjo in gospodarstvom, med znanostjo, gospodarstvom in politiko.

V Sloveniji imamo razloge, da o tem razmišljamo, razloge, ki niso samo povezani s krizo, so tudi strukturnega značaja. Med njimi je eden v tem, da sicer veliko namenjamo za izobraževanje, blizu šest odstotkov bruto nacionalnega proizvoda, vendar nam še vedno manjka nekaterih pomembnih profilov strokovnjakov, ravno na področjih, na katerih je Inštitut Jožef Stefan posebno močan, se pravi matematikov, inženirjev naravoslovcev in drugih. To je problem o katerem moramo razmišljati in o katerem bi morali razmišljati tudi v razmerah, ko ne bi bilo krize. Danes v kriznih razmerah moramo razmišljati tem bolj. Razmišljati moramo tudi o tem, ali namenjamo dovolj velik delež našega bruto družbenega proizvoda za znanost. Trenutno je ta naš prispevek okrog poldrugega odstotka in s tem smo nekako na 25. mestu v svetu. Vendar v pogledu povezovanja med znanostjo in ekonomijo, po kriterijih, ki obstajajo danes in ki se pogosto citirajo, nismo tako visoko. Današnji delež ne izkazuje tistih stopenj povezovanja, ki jih potrebujemo. Tu smo nekje na 43. mestu v svetu. Vprašanje torej je, ne samo ali in kako povečati delež, ki ga družba prispeva za razvoj znanosti, ampak tudi, kako ta delež umestiti v naš družbeni razvoj tako, da bo povečeval povezanost med znanostjo in ekonomijo. In tudi to je eno temeljnih vprašanj, o katerih moramo razmišljati danes.

In naposled in ne najmanj pomembno, ves čas moramo vedeti, da smo del Evrope in del sveta. Znanost je v svojem bistvu mednarodna oziroma nadnacionalna. Mednarodne primerjave znanstvenih institutov in posameznih raziskovalcev so nujne. Inštitut Jožef Stefan je tukaj zelo dober zgled vsem našim raziskovalcem, vsem našim znanstvenikom. Vendar vedeti moramo, da se svet spreminja in da se spreminja na načine, o katerih moramo razmišljati intenzivno. Ena od takih sprememb je ustvarjanje enotnega raziskovalnega prostora na območju Evropske unije. V času slovenskega predsedovanja Evropski uniji preteklo leto, so bili sprejeti dokumenti, ki imajo za cilj do leta 2020 vzpostaviti območje držav članic Evropske unije kot enotno raziskovalno območje. Območje, kjer naj bi bile postopoma ukinjene ovire za pretok znanstvenikov in raziskovalcev. To se na prvi pogled sliši preprosto. Vendar je v bistvu zahtevnejše, kajti zahteva ne samo pretoke intelektualnih spoznanj in znanstvenih informacij, zahteva tudi zagotovitev pogojev, ki bodo omogočili, da mladi raziskovalci, mladi znanstveniki in vsi znanstveniki in vsi raziskovalci spreminjajo svojo lokacijo, svoje delovno mesto, da to počnejo bolj pogosto in z večjo intenzivnostjo, kot je v Evropi običaj ta čas, in da pri tem ohranjajo polno socialno varnost in zadovoljiv dohodek.

Predolgo smo živeli v razmerah, v katerih znanstveno delo ni bilo dovolj vrednoteno. Ni bilo dovolj cenjeno in ne dovolj spoštovano. Sam se še spominjam časov, več desetletij nazaj, ko je v svetu vladal znanstveni optimizem, ko se je veliko pričakovalo od znanosti. Potem pa so prišla leta, v katerih se je ta znanstveni optimizem nekako raztopil pod pritiskom logike in ideologije profita, ko se je zdelo, da je za napredek potreben zlasti hiter profit in hiter zaslužek. Mnogi mladi ljudje so se oblikovali v takih razmerah. Znanost pa ni imela prave, polne veljave, kakršno zasluži. Razmere se spreminjajo in tudi naš zavest se bo spremenila. Spremenile se bodo tudi razmere v Evropi. Pretoki bodo postali še aktivnejši, še bolj intenzivni. Nobenega razloga ni, da ne bi bil del teh pretokov usmerjen proti Sloveniji, da ne bi tudi Slovenija postala mesto, kamor prihaja vse več raziskovalcev, kamor prihajajo ljudje, ki želijo ustvarjati nova spoznanja in ki želijo na nove načine povezovati znanstveno spoznanje z bogastvom in družbenim razvojem. Vse to je možno. Nič od tega pa ni nujno. Vse to je možno in je v veliki meri odvisno od tega, kako bomo snovali naš razvoj v prihodnje in kako atraktivno bomo naredili našo domovino za znanstvenike slovenskega porekla in za vse druge, ki bi morebiti želeli priti k nam. In spet bo odločilnega pomena naša sposobnost povezovanja znanosti, politike in ekonomije.

To je nekaj misli, ki se utrnejo, kadar razmišljamo o tako pomembni obletnici, kot je 60. obletnica Inštituta Jožef Stefan. Danes bodo podeljene nagrade nekaterim najboljšim raziskovalcem, avtorjem najboljših dosežkov, ljudem, ki so dosegli svetovni sloves s svojim delom. Prav je, da počastimo njihovo delo in njihove dosežke. Prav pa je tudi, da se ob tej obletnici korenito zamislimo nad nalogami, ki nas čakajo. Sam izhajam iz univerzitetnega okolja in veliko razmišljam o tem, kako bi bilo pravzaprav treba bolje povezati akademski svet in svet politike, akademski svet in svet ekonomije. Tu nas čakajo velike naloge. Te naloge niso samo naloge politikov, niso samo naloge akademikov, ampak nas vseh skupaj. Upam, da bomo v prihodnjih letih našli način, kako ustvariti tak dialog, tak razvoj pri nas, ki nas bo peljal naprej, ki nas bo peljal v čas, ko bomo spet z znanstvenim optimizmom, z močjo realne ekonomije in realnega razvoja ustvarjali tisto vizijo in tisti optimizem, ki ga potrebujemo za to, da bomo v tem stoletju lahko zadovoljni. Čas je sedaj, čas za akcijo je sedaj. In temu sem želel posvetiti nekaj besed v tem današnjem pozdravnem nagovoru.

Vsem vam, ki delate v inštitutu, želim veliko uspeha. Želim, da bi bili vaši znanstveni dosežki še naprej v ponos Sloveniji in v korist svetovnemu razvoju in našemu razvoju. Vabim pa vas tudi, da razmislite o nekaterih od tem, ki sem jih odprl v tem nagovoru, kajti verjamem, da bomo o njih morali razmišljati skupaj.

Hvala lepa za vašo pozornost in še enkrat čestitke vsem.