Nagovor predsednika na Dnevu slovenskih elektroenergetikov

Ljubljana, 14.4.2010  |  govor

Nagovor predsednika republike dr. Danila Türka na Dnevu slovenskih elektroenergetikov
Ljubljana, 14. april 2010


Lepo pozdravljeni in čestitke ob vašem dnevu, ob strokovnem posvetu ob dnevu slovenske energetike, za katerega sem ravnokar izvedel, da je prvi tovrstni posvet. Zdi se mi še posebej pomembno izpostaviti, da je ta podatek presenetljiv, saj je področje energetike in skrbi, ki jo moramo posvečati v naših javnih razpravah, takšno, da bi pravzaprav zahtevalo redno, letno opravljanje takih posvetov. In, vsekakor, zahtevalo bi prizadevanje in večji vpliv za čim večjo zrelost javne razprave o teh pomembnih vprašanjih.

Današnje posvetovanje je povezano z nekim zgodovinskim povodom, to je z nastankom in razvojem izmeničnih tokov in prve elektrarne na Slovenskem, ki je začela delovati prav tukaj, v tem Gradu Fužine, pred 113 leti. To je impresivna obletnica, tudi zato, ker je ta elektrarna začela z obratovanjem komaj dve leti po začetku prve komercialne elektrarne, ki je bila zgrajena na Niagarskih slapovih v Združenih državah Amerike. To govori o tehničnem napredku, ki je v tistem času obstajal in ki je bil v mednarodnih primerjavah impresiven.

Vprašanje je, kakšno sporočilo nam ta podatek daje za danes. Da pa bi se temu vprašanju lahko popolnoma posvetili, se mi zdi, da je prav, da se spomnimo nekega majhnega detajla iz Šubičeve knjige o elektriki iz leta 1897, ki ugotavlja – z določeno otožnostjo –, da so na Slovenskem pogosto v ospredju razne razprtije in da potem tisto, kar je napredek, in tisto, o čemer je nujno treba razpravljati, ne pride dovolj močno v ospredje in ni dovolj deležno dovolj velike pozornosti.

Sam sem nedavno dobil povod, da se na to dejstvo spomnim. Pred kakšnim dobrim tednom dni sem gledal televizijsko oddajo, ki jo je vodila gospa Vida Petrovčič, v poznih nočnih in zgodnjih jutranjih urah, o stanju slovenske energetike in o načrtih za prihodnost. Pogovor, ki je bil izjemno zanimiv in ki sem ga z veseljem gledal v celoti. Takrat se mi je zazdelo in to sem tudi večkrat povedal v raznih pogovorih, ki sem jih imel, da je pravzaprav pri nas marsikaj postavljeno na glavo. Mi bi morali tovrstne razprave imeti v centru naše pozornosti. Mi bi morali tem razpravam posvečati najbolj gledana obdobja naših televizijskih programov. In morali bi celoten družbeni diskurz voditi z občutkom za ustrezno mesto – ki ga mora imeti vprašanje energetike in naše energetske prihodnosti, naše ekološke prihodnosti, našega razvoja.

S tem seveda nikakor ne želim reči, da je možno politiko spremeniti v nekem kratkem obdobju. Vendar bi rad, da bi se tudi današnje srečanje razumelo kot priložnost, da se da opozorilo. Opozorilo, da so vprašanja energetike, energetskega razvoja osrednja vprašanja in da morajo dobiti bistveno večjo pozornost, kot so jo dobivala doslej.

To, da smo nekoč v Sloveniji na samih začetkih bili tako blizu svetovnih vrhov razvoja, je seveda nekaj, kar bi nas moralo navdihovati tudi danes. Spomniti se moramo tudi to, da potrebujemo podjetniški pogum, da potrebujemo sposobnost soočanja z velikimi izzivi in sposobnost prevzemanja resnih odločitev. In seveda, spomniti se moramo tudi tega, da je elektrifikacija na svojem začetku pomenila veliko tehnološko revolucijo in veliko preobrazbo sveta. O tem se seveda veliko piše. Piše se o tem tudi v zvezi s sedanjo fazo globalizacije in sprememb, ki jih je povzročila revolucija na področju informacijskih tehnologij. In pogosto se postavlja primerjava med revolucijo, ki jo je prinesla uvedba elektrike, in revolucijo, ki jo je prinesla uvedba informacijskih tehnologij.

Te primerjave so izjemno zanimive, kajti povedo nam, da je treba na sedanjo fazo globalizacije gledati z določeno skromnostjo. Kajti globina sprememb, ki jih je prinesla elektrifikacija, je bila veliko večja od globine sprememb, ki jih prinaša revolucija v informacijskih tehnologijah. Revolucija v informacijskih tehnologijah ima neko drugo značilnost. Bila je zelo hitra in je učinke povzročila za veliko večje število ljudi v veliko krajšem času. Zato je bila tudi izjemno opažena in predmet velikega navdušenja. Toda tudi navdušenje pred več kot 100 leti ni bilo manjše in pričakovanja niso bila manjša. Pričakovalo se je, da bo novi svet, ki ga omogoča drugačna energetska baza, tudi boljši svet. Vendar se to ni zgodilo. Tisti svet ni bil boljši. Pripeljal je do prve svetovne vojne in pokazalo se je, da tehnološka in energetska osnova še ne pomeni izboljšanja družbe.

Vse to so misli, za katere se mi zdi, da je prav, da jih dam pred vas ob tej priložnosti, kajti ta priložnost ni samo priložnost za razpravo o tehničnih in ekonomskih vprašanjih, ampak priložnost za razmislek o celovitem družbenem pomenu teme, ki jo obravnavate. Seveda se ta družbeni pomen da opazovati na več načinov. Sam sem nekako površno skiciral nekatere primerjave, ki so globalnega značaja in ki so relevantne za naš današnji trenutek. Lahko bi pa izbrali nekatere družbene poudarke, ki so novejšega datuma, pa mogoče bolj direktno zadevajo vprašanja, ki so predmet odločanja v teh časih.

Prav je, da se spomnimo, da smo imeli v naši nedavni zgodovini problem z načrtovanjem proizvodnih zmogljivosti in da smo imeli pred kakšnimi 40 leti resno krizo na področju oskrbe z energijo. Iz tiste resne krize izšla tudi določena politična problematika. Spominjam se dobro nekega šaljivega elementa. To je bil čas, ko so se pisali takratni ustavni amandmaji in je nekdo v šali predlagal, naj bo eden od amandmajev "vedno mora biti elektrika".

Ta detajl, ki je seveda nepomemben, omenjam zaradi tega, ker bi rad opozoril, da smo imeli resno krizo, ki so jo čutili vsi pri nas in ki je povzročila, da se je v nadaljnjih letih marsikaj popravilo, da so se proizvodne zmogljivosti povečale, da smo dobili razmeroma uravnoteženo energetsko bilanco in da je danes trenutek, ko se lahko zamislimo, ne samo nad temi globalnimi primerjavami in dolgoročnimi zgodovinskimi primerjavami, ampak tudi nad našo neposredno zgodovino, ki je še v spominu mnogih, saj kolikor gledam tukaj po dvorani, se mi zdi, da je velika večina udeležencev takih, da se tudi osebno dobro spomni teh časov in ima osebno zasluge pri tem, da so se stvari pozneje popravile.

Če imamo v mislih te izkušnje, potem seveda moramo z veliko resnostjo razmišljati o današnjih problemih, o današnji situaciji, v kateri je še vedno tako, da je glavni vir električne energije predelava fosilnih goriv. To je še vedno prevladujoče stanje. Imamo obveznost, da pravilno uravnavamo to okoliščino, da se pravilno znajdemo in da poiščemo tudi ustrezno kombinacijo in ustrezno ravnotežje energetskih virov za naprej.

Seveda ni vse direktno povezano s proizvodnjo električne energije. Mi imamo tu, v tem času, veliko razmišljanj o plinovodih, o Južnem toku, o stvareh, ki se tičejo splošne energetske bilance. In prav je, da o tem razmišljamo temeljito in trajno. Prav je, da razmišljamo tudi o tem, ali naša družba zagotavlja dovolj dober razvoj tehničnih znanj in dovolj tehnične inteligence, ki je sposobna obvladovati te procese. To so vprašanja, ki seveda spadajo med osrednja ta čas.

Nadalje je tu vprašanje, kako razvijati obnovljive vire energije v kontekstu splošne energetske bilance. Večkrat se sliši mnenje, da je to nujno in da je to perspektiva. Drugič se spet sliši mnenje, kako pravzaprav obnovljivi viri energije ne morejo biti odločilni po svojem obsegu, po količini energije, na katero se lahko zanesemo, da pa je po drugi strani ravno razvoj na teh področjih bistven v širšem, ekološkem smislu. In dejansko je tako. Mi imamo v Sloveniji bogate izkušnje in to zgodovinsko utemeljene izkušnje z gradnjo vseh vrst hidroelektrarn, ki so še vedno najpomembnejši dejavnik proizvodnje električne energije iz obnovljivega vira – tekočih voda.

Te izkušnje so pomembne in nekako premalo javno poudarjene. Premalo so javno poudarjene glede na njihov pomen, ki ga imajo pri nas, za naše reševanje današnjih problemov, pa tudi v mednarodnih primerjavah. Sam imam velikokrat priložnost na svojih mednarodnih obiskih slišati vprašanja gostiteljev, ali lahko Slovenija s svojimi izkušnjami pomaga, kajti uporaba hidroenergije postaja čedalje pomembnejša tudi v krajih, ki so sicer dovolj dobro založeni s fosilnimi viri energije, pa vendar razumejo, da je hidroenergija danes pridobila na pomenu in da je treba tu narediti kakšen korak naprej in izkoristiti izkušnje tam, kjer so. In Slovenija je med tistimi državami, ki ima tudi na tem področju bogate, stoletne izkušnje.

In seveda vprašati se moramo, ali imamo glede na to vizijo razvoja raznovrstnih virov energije in različnih vrst proizvodnje električne energije ustrezno razvite načrte za prenos energije, za omrežno infrastrukturo. O tem je treba voditi najširšo javno razpravo.

Slovenija je v letošnjem letu pridobila neko novo funkcijo s tem, ko postaja gostiteljica evropske Agencije za sodelovanje energetskih regulatorjev. To je tema, o kateri, verjamem, ste razpravljali, o kateri je vredno razpravljati strokovno, ampak o kateri je treba razpravljati tudi širše v naši družbi. Mi smo seveda ponosni na to, da nam je pripadla ta čast, da gostimo, kot država, takšno agencijo. Vprašanje je, ali smo dovolj sposobni, da bi izkoristili njeno prisotnost in da bi to prisotnost uporabili tudi za našo močnejšo vlogo v okviru Evropske unije pri razpravah o energetski diverzifikaciji, o energetskem razvoju in o raznih drugih vprašanjih, ki so temeljnega pomena za razvoj, pa tudi za politične odnose v Evropi, kjer je energetska problematika na samem vrhu političnih problemov.

Gre tudi za geopolitiko, ne samo v smislu tranzitne funkcije, ki jo Slovenija pridobiva s plinovodom Južni tok. Gre tudi za to, ali Slovenija lahko računa in ali je sposobna vključiti se v razpravo, ki bo morala na novo definirati odnose med Evropsko unijo in Rusijo, med dvema velikima subjektoma tega prostora. Geopolitična vprašanja teh medsebojnih odnosov niso definirana dobro. Ta vprašanja zahtevajo nov, bolj kreativen pristop in nič ni odveč, če se v razpravah o tem pojavijo tudi novi udeleženci. Slovenija bi lahko bila taka nova udeleženka v teh razpravah in bi lahko tudi na ta način poskušala valorizirati svoj poseben in geografski položaj, svojo specifično zgodovino in svojo tehnično usposobljenost za kompetentno vključevanje v razpravo o bodoči energetski in geopolitični prihodnosti Evropske unije in njene velike strateške partnerice Rusije.

Kot vidite, se ob tem posvetu, ki ste ga danes organizirali, porajajo številna pomembna vprašanja. Moja želja je, da bi ta vprašanja prišla bolj v središče naših razprav, da bi bila deležna tiste pozornosti, ki jo zaslužijo in ki jo moramo razviti, če hočemo doseči resnično dober razvoj za naprej.

Seveda je naša javna scena pod pritiskom raznovrstnih tem, nekaterih bolj, drugih manj vrednih. Vsekakor pa bi bilo prav, da izkoristimo prav vse priložnosti, da naredimo vprašanja energetskega stanja in prihodnosti eno osrednjih tem celotnega našega javnega razpravljanja.

To je tista misel, s katero sem želel začeti in končati ta svoj prispevek. Opravičujem se, ker nisem mogel biti dopoldne na vašem pogovoru, bom pa z veseljem prebral karkoli je iz tega nastalo, in upam, da boste hrabro nastopali tudi v medijih in da vam bodo mediji za to dali priložnost.

Hvala lepa.