Predsednik republike v Državnem zboru Republike Slovenije
Ljubljana, 24.4.2008 | sporočilo za javnost, govor
Predsednik republike dr. Danilo Türk je danes poslankam in poslancem Državnega zbora Republike Slovenije predstavil svoj pogled in svoja stališča o vprašanjih, povezanih z delom, vlogo in učinkovitostjo delovanja ustavnega sodišča in drugih organov sodne veje oblasti v Republiki Sloveniji:
Govor predsednika republike dr. Danila Türka v Državnem zboru Republike Slovenije
Ljubljana, 24. april 2008
Velja govorjena beseda!
Spoštovani predsednik državnega zbora,
spoštovane gospe poslanke, spoštovani gospodje poslanci,
spoštovani državljanke in državljani Republike Slovenije,
Najprej se vam želim zahvaliti za navzočnost na današnji seji, na kateri vam želim, v skladu 224. členom poslovnika Državnega zbora, predstaviti nekaj svojih mnenj in stališč. Za to pobudo sem se odločil po tehtnem premisleku in upoštevaje resnost tematike, o kateri želim spregovoriti, in o kateri sem pisal predsedniku Državnega zbora, 9. aprila letos. Pri pobudi pa me je vodila tudi izkušnja: najprej, sporočilo predsednika Državnega zbora, da bi vi, poslanke in poslanci, tako mojo pobudo z veseljem sprejeli. Kasneje so mi posvetovanja s poslanskimi skupinami - v času priprave predloga štirih kandidatov za ustavne sodnike – omogočila, da sem vsem poslanskim skupinam razložil zamisel o mojem nastopu v Državnem zboru.
Tema, ki sem jo izbral za današnji nastop spada med najbolj temeljne s stališča delovanja države. Gre za položaj Ustavnega sodišča, ki se nahaja v težavnem položaju. Posredno pa gre za položaj pravosodja v celoti in, najširše vzeto, za vprašanje avtoritete državnih ustanov Republike Slovenije nasploh. Ni dvoma, da je s stališča razvoja, posebej še s stališča našega razvoja v tem obdobju ena temeljnih zahtev prav avtoriteta državnih institucij in učinkovitost opravljanja njihovih funkcij, ki je tudi pogoj za njihovo verodostojnost in zaupanje državljanov. In pri tem ne moremo biti zadovoljni, nekateri pojavi pa nas morajo celo skrbeti.
Neodvisno, učinkovito in spoštovano sodstvo je temelj vsake pravne države. Kot v vsaki mladi neodvisni državi pa se tudi v Republiki Sloveniji šele vzpostavlja tradicija in razumevanje vloge in pomena sodstva, zato pa imam, kot predsednik države, nalogo, da ta razvoj spremljam, da predstavim svoje poglede nanj in da opozorim na določena temeljna vprašanja, ki so se pojavila. Nekatera od teh vprašanj, povezanih z vlogo sodne veje oblasti so tako resna, da so me privedla do sklepa, da moram o njih spregovoriti tudi v Državnem zboru kot najvišjem organu zakonodajne veje oblasti. Ta nastop je namenjen kot povabilo poslankam in poslancem k skupni skrbi in odgovornosti za širše procese, ki krepijo ustavnost in zakonitost v državi, avtoriteto in zaupanje v državne ustanove in v tem okviru še posebej avtoriteto sodstva, katerega delovanje je največjega pomena za spoštovanje pravic človeka, za uveljavljanje ustavnosti in zakonitosti in s tem pravne države v celoti. S svojim nastopom želim prispevati tudi k širši družbeni razpravi in spodbuditi širjenje zavesti o njihovem pomenu. Upam, da bodo predstavljena stališča upoštevana tudi pri nadaljnjem obravnavanju in odločanju o zadevah iz pristojnosti Državnega zbora.
Na prvem mestu je vprašanje oblikovanja, položaja in vloge ustavnega sodišča. Postopek volitev štirih novih ustavnih sodnikov je uspešno zaključen, zato se je možno posvetiti širšim vprašanjem položaja ustavnega sodišča v našem pravnem sistemu, njegovih pristojnostih in nenazadnje tudi o sami pravni ureditvi postopka volitev ustavnih sodnikov.
Na podlagi ugotovitev pravnih strokovnjakov ter samega Ustavnega sodišča je dozorelo spoznanje, da je potrebno za dosego učinkovitega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter za učinkovito ohranjanje ustavnega in pravnega reda Republike Slovenije spremeniti tiste določbe VIII. Poglavja Ustave Republike Slovenije, ki so se z vidika navedenih temeljnih namenov pokazale za neustrezne. Ustavno sodišče v vrsti svojih letnih poročil ugotavlja, da je v sedanjem ustavnem okviru preobremenjeno z zadevami, ki po svojem pomenu in teži ne potrebujejo ustavnosodnega varstva, to pa povzroča, da je varstvo in ukrepanje Ustavnega sodišča lahko pomanjkljivo ali prepočasno prav tam, kjer bi bilo v resnici potrebno. Pravna stroka že kritično ocenjuje nekatere odločitve Ustavnega sodišča, v katerih ni obravnavalo za pravni sistem pomembnih vprašanj. Spremembe Zakona o ustavnem sodišču so sicer že bile uveljavljene, vendar se je v praksi Ustavnega sodišča pokazalo, da brez spremembe Ustave bistvenega izboljšanja sedanje situacije ne bo mogoče doseči.
Tako je nujno, da pristojni organi Republike Slovenije skupaj s strokovnjaki s področja ustavnopravnih znanosti pristopijo k izdelavi konkretnejših predlogov rešitev, ki bodo usmerjene v izboljšanje sedanjega stanja. Morda ne bo moglo priti do konkretnejših rezultatov še v tem mandatu Državnega zbora, prav pa je, da se ta postopek čimprej prične, saj ni videti nobene ovire, da se ne bi mogel zaključiti tudi po tem, ko bo svoj mandat nastopil nov Državni zbor. Tako bo na voljo dovolj časa za strokovno in javno razpravo, ne da bi obravnavanje teh vprašanj zastalo, čakajoč na nedoločen "primeren trenutek", ki ponavadi nikoli ne pride.
Skladno s tem, dajem pobudo, da se spremenijo določbe Ustave Republike Slovenije, ki se nanašajo na pristojnost in delovanje Ustavnega sodišča. Ta pobuda vsebuje naslednjih šest točk:
Prvič, Ustavno sodišče preneha s presojo glede ustavnosti in zakonitosti podzakonskih predpisov. Ta vprašanja bi lahko reševala redna sodišča v okviru svojih postopkov, pri tem pa so v Ustavi že na voljo mehanizmi, ki varujejo posameznika v primeru neustavnosti ali nezakonitosti podzakonskih aktov;
Drugič, Ustavno sodišče preneha z odločanjem o sporih glede pristojnosti med sodišči in drugimi državnimi organi. Ta pristojnost bi morala biti dana rednemu sodstvu;
Tretjič, vlaganje pobude za oceno ustavnosti zakona se omeji na tiste primere, ko pravna ali fizična oseba nima možnosti vložiti ustavne pritožbe za varstvo svojih ustavnih pravic. Zahtevo za presojo ustavnosti zakona je namreč mogoče vložiti tudi v okviru sodnih postopkov, ustavne pravice strank pa lahko po zaključku postopka varuje tudi Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe, kolikor presodi, da je to potrebno;
Četrtič, Ustavnemu sodišču se zagotovi možnost, da prosto odloči o tem, katero ustavno pritožbo bo glede na njen pomen za pravni red in varstvo ustavnih pravic strank sprejelo v obravnavo, ne da bi se moralo formalno opredeljevati do vseh vloženih ustavnih pritožb. Na ta način bi bilo Ustavno sodišče razbremenjeno formalnih postopkov v tistih zadevah, kjer ustavnih pritožb sploh ne bi sprejelo v obravnavo, tako da bi se lahko posvečalo tistim, ki so v obravnavo sprejete, pri tem pa bi glede na svoje kapacitete lahko samo določilo obseg pripada zadev, ki bi omogočal učinkovito izvrševanje ustavnosodne funkcije. To bo zahtevalo samozavestno in avtoritativno izvrševanje ustavnosodne oblasti, ki je povezano tudi z veliko odgovornostjo Ustavnega sodišča;
Petič, v Ustavi se določi, da Ustavno sodišče lahko v manj pomembnih stvareh odloči v ožjih senatih, saj bi se na ta način enako kot pri drugih državnih in meddržavnih sodiščih doseglo racionalno udeležbo ustavnih sodnikov pri odločanju;
Šestič, spremeni se sistem volitev ustavnih sodnikov. O podrobnostih nove ureditve bo treba razpravljati celovito. Pri tem je bistvenega pomena, da se zagotovi pravočasno imenovanje vrhunskih pravnih strokovnjakov na mesta sodnikov Ustavnega sodišča, postopek pa mora ohranjati spoštovanje in primeren odnos do kandidatov za te najvišje sodne funkcije. Pri tem je lahko zgled tudi primerjava z ureditvami v drugih evropskih državah.
Spoštovane poslanke in poslanci,
Povzel sem bistvene točke, pobudo z navedeno vsebino sem danes izročil predsedniku Državnega zbora. Želim si skrbne preučitve in konstruktivne razprave, ki bo omogočila reformo, kakršno nujno potrebujemo.
Dodatno k vprašanju reforme Ustavnega sodišča in načina volitev sodnikov tega sodišča pa želim opozoriti še na enega temeljnih problemov ustavnega sodstva in spoštovanja pravne države v našem času. Iz poročila Ustavnega sodišča za leto 2007 izhaja, da je bilo ob koncu preteklega leta neizvršenih kar 17 odločb, od tega 13 odločb, s katerimi je bila ugotovljena neustavnost zakonov, pa se zakonodajalec nanje ni odzval. To je visoko število neuresničenih odločb Ustavnega sodišča. Pozivam državni zbor, da vloži nove napore za razrešitev vprašanj, ki izvirajo iz omenjenih odločb, in da odpravi neustavnosti.
Naslednje vprašanje, o katerem želim spregovoriti, je do neke mere povezano z ravnokar omenjenim, vendar je nekoliko splošnejše in sicer, ali je v Republiki Sloveniji delovanje organov sodne veje oblasti v celoti zadosti učinkovito in kaj vpliva na sedanjo stopnjo učinkovitosti.
Ustavno in druga sodišča, tako sodišča splošne, kot tudi sodišča specializirane pristojnosti, se nahajajo pred velikimi izzivi, kako na učinkovit ter pravno skrben in odgovoren način zagotoviti ustrezno reševanje sporov, ki se pred njimi nahajajo. Ne sme se namreč pozabiti, da je prepozna pravica pogosto tudi že izgubljena pravica in da je zato treba vsaki stopnji sodnega odločanja zagotoviti ustrezno vlogo ter natančno določiti razmerja med njimi. V sodobni pravni državi je nedopustno, da se na prvo obravnavo spora med strankami lahko čaka tudi po več let in da se na pravnomočno sodbo v sporu lahko čaka skoraj desetletje. K razrešitvi teh problemov si s programom "Lukenda" že nekaj let resno prizadeva tudi vlada, želel pa bi tudi sam dodati nekaj stališč in predlogov.
Najprej želim poudariti strokovno podprte ugotovitve, da dolgotrajnost sodnih postopkov ni le posledica neustreznega ali celo slabega dela sodnikov in sodišč, kot se občasno poenostavljeno prikazuje to situacijo. Učinkovitost sodne veje oblasti je namreč odvisna tudi od drugih okoliščin, ki vplivajo na sodno odločanje, ter na spoštovanje in izvršljivost pravnomočnih sodb, s katerimi je sodišče odločilo v sporu.
Kot glavni razlog za tak obseg sodnih zaostankov je treba poudariti število sporov, o katerih sodišča odločajo. Po statističnih podatkih sodišča vsako leto dobijo v reševanje več kot pol milijona novih zadev, od katerih jih sodišča več kot 100.000 štejejo za pomembnejše zadeve. Ta podatek je več kot zaskrbljujoč, saj pomeni, da je praktično vsak drug državljan udeležen v kakšnem sodnem postopku. Načinov, kako v Sloveniji zmanjšati tako veliko število medsebojnih sodnih sporov je verjetno več.
Za zmanjšanje števila sodnih postopkov se mora naš odnos do drugih sodržavljanov v temelju spremeniti. Sodišča namreč ne morejo razreševati vseh naših medsebojnih razprtij ter osebnih nesoglasij. Sodišča tudi ne morejo nadomestiti naše volje in sposobnosti za medsebojno spoštovanje in sporazumevanje. Osnovna človeška poštenost, sposobnost razumevanje pogleda in položaja drugega in pripravljenost na kompromis, kadar je ta potreben, so vrline, ki jih na Slovenskem imamo, in jih moramo bolj ceniti in razvijati. Teh ne more nadomestiti noben sodni postopek, zato se mora še utrditi zavedanje, da je vložitev tožbe zadnje sredstvo, ko res noben medsebojni sporazum ni več mogoč in ko odpovejo tudi druge oblike izvensodnega reševanja sporov. Le na ta način se bo obremenitev sodišč lahko zmanjšala na razumno raven in bo mogoče tiste nerešljive medsebojne spore hitro in učinkovito rešiti tudi po sodni poti.
Poleg tega je v našem pravnem sistemu treba razviti in uveljaviti alternativne mehanizme reševanja sporov med strankami: mediacijo, spravo, arbitražo, pa tudi predhodno ocenjevanje možnosti uspeha pravde. Sodišča je treba razbremenjevati in njihovo vlogo razvijati za potrebe najbolj zapletenih sporov, za katere si je treba vzeti tudi največ časa. Pri alternativnih oblikah reševanja pa bi ravno naglica in ekspertni značaj svetovanja strankam, kar je v izvensodnih postopkih vselej bolj naravno kot v pravdi, pomagala zagotoviti uspešnejše reševanje sporov. Razumljivo je, da se bi takšne metode reševanja sporov uveljavile v civilnih in nekaterih upravnih zadevah, zlasti tistih na področju varstva okolja, medtem ko je na kazenskem področju takih možnosti manj.
Med okoliščinami, ki bistveno vplivajo na delo sodišč je izrednega pomena tudi pogosto spreminjanje zakonodaje, po kateri sodišča sodijo. Nenehno in vseobsežno spreminjanje zakonov in zato tudi njihova pogosta nekonsistentnost namreč vodi do izjemnih obremenitev sodnikov pri iskanju odgovorov na nova odprta vprašanja, ki izvirajo iz zakonskih ureditev in pri vzpostavljanju povsem nove sodne prakse. Hitro in ponavljajoče se spreminjanje zakonske ureditve vodi tudi do tega, da je državljanom nejasno, kaj je tisto, kar je zakonito in pravno dopustno, zato je tudi možnost medsebojnega sporazuma manjša. Posledično so tudi tožnikom in tožencem nejasne možnosti za uspeh v sodnem sporu, to pa vodi do neutemeljenih pričakovanj in nezadovoljstva z delom sodišč, ki za take rezultate niso in ne morejo biti odgovorna. Vsaka zakonska sprememba, pa četudi potrebna, zato s seboj nosi tudi določen čas, ki je potreben za prilagoditev in s tem določeno podaljšanje sodnih postopkov in povečevanje njihovega števila. Predvsem pa temeljni sistemski zakoni terjajo temeljit strokovni premislek – na kar sem že opozoril pred nekaj dnevi v govoru na Pravni fakulteti v Ljubljani - in kar najširšo podporo v Državnem zboru. Oboje pa je pomembno zagotovilo njihove avtoritete.
Zato pozivam Državni zbor, da omeji obseg sprejemanja novih zakonskih rešitev in da pri vsakem novem zakonskem predlogu skrbno preveri, ali gre res za razmerja, ki zahtevajo novo zakonsko ureditev ter ali ne bo prinesel nesorazmernih obremenitev sodišč. To še posebej velja v občutljivem času pred splošnimi volitvami, v katerem lahko v ospredje prehitro zaidejo drugi cilji in kratkoročni interesi, kot pa sta varovanje pravic državljanov ter blaginja in dolgoročni razvoj naše države.
Posebno vprašanje, ki kot pomemben vidik pravne države spremlja obe predstavljeni temi se nanaša na to, ali je v Republiki Sloveniji zagotovljena avtoriteta in spoštovanje organov sodne veje oblasti pri izvrševanju njihove funkcije. Sodstvo opravlja pomembno funkcijo, saj skrbi za razreševanje sporov, ki nastanejo pri življenju in delu državljank in državljanov Republike Slovenije ter presoja zakonitost aktov in dejanj državnih organov in s tem opravlja pomembno nadzorstveno funkcijo in funkcijo omejevanja samovolje oblasti. S tem omogoča nadaljnji razvoj, ki bi bil brez tega otežen, če ne onemogočen. Pri tej skrbi za zagotavljanje zakonitosti pa je nujno zagotoviti avtoriteto in spoštovanje tako odločitev sodišč, kot tudi same institucije.
Zato vprašanje odnosa državnih organov in posameznikov do pravnomočnih sodb in sodišč, ki so jih izdale, odločilno vpliva na učinkovitost dela sodišč. V pravu je že od antičnih časov poznano pravilo "res iudicata pro veritate habetur" - stvar, o kateri je odločilo sodišče, velja za resnično. To pravilo pomeni, da je s pravnomočno sodbo spor končan ter da je sodbo treba spoštovati in izvrševati, pa čeprav se morda z njo ne strinjamo. Na tej točki stoji in pade pravna država. Če bi se namreč sodbe izvrševale samo tedaj, ko bi se stranke z njimi strinjale, ne bi bilo mogoče razrešiti niti najbolj običajnega spora med sosedi, zapreti storilcev kaznivih dejanj, zaključiti dedovanja, razveljaviti nezakonite ali nepravične odločitve upravnega organa in tako naprej.
Naj zato še enkrat poudarim: Spoštovanju sodb mora dajati vzor tudi sam Državni zbor pri izvrševanju odločb Ustavnega sodišča, s katerimi mu je naložena odprava neustavnosti določenega predpisa. Ta pot je lahko tudi zahtevna in težavna, kot je poznano ne le pri nas, na primer v zadevi t.i. »izbrisanih«, temveč tudi v tujini - vsi poznamo primer odločitve avstrijskega ustavnega sodišča v zvezi z dvojezičnimi krajevnimi napisi na avstrijskem Koroškem - vendar pa mora pripeljati do konca, ki potrdi spoštovanje sodbe. Odprta vprašanja, ki izvirajo iz kar 17 neizvršenih sodb Ustavnega sodišča, morajo torej razrešiti vsi tisti organi, ki so za to pristojni, in to na način, ki je predviden po Ustavi in zakonu.
Spoštovane poslanke in poslanci,
strinjali se boste z oceno, da je nedopustno, da se pri nas sodišča izpostavlja pavšalni ali celo povsem nebrzdani medijski kritiki, ki je včasih politično motivirana. Nezadovoljstvo s posamezno sodbo samo po sebi ne pomeni, da je sodba krivična. Mnenje, da je sodba napačna, ne sme privesti do razumevanja, da zaradi tega sodbe ni potrebno spoštovati. Vsako sodbo je sicer mogoče podvreči strokovni kritiki, celo sodbe najvišjih sodišč, vendar pa mora biti taka kritika stvarna, pravno argumentirana in ohranjati spoštovanje do institucije sodstva. V svetu so države, kjer je svoboda izražanja bistveno bolje in močneje razvita kot pri nas, hkrati pa odnos do sodne veje oblasti veliko bolj spoštljiv. Svoboda ni samopašnost. Svobode ni brez elementarne odgovornosti javnega izražanja. Kritika mora torej biti pravno argumentirana, prav tako pa mora biti jasno, da iz nje ne izvira nespoštovanje sodbe, še posebej pa ne nespoštovanje sodišča. Vsakdo od nas potrebuje neodvisno, nepristransko in spoštovano sodišče z ustrezno avtoriteto, četudi se zdi, da se vsi tega ne zavedajo. Omalovaževanje in nespoštovanje sodišča v primeru izgube spora pomeni tudi, da to sodišče ne bo več upoštevano tudi v naslednjem primeru, ko bo drugi spor dobljen. S tem pa se izgubi prav tisti forum, ki je namenjen avtoritativnem dokončanju začetega spora, ki se kljub pravnomočni sodbi še naprej nadaljuje in obremenjuje vse prizadete.
Sodišča in sodniki niso politični akterji, ki bi bili vključeni v javno nastopanje in katerih funkcija bi terjala javno podporo. Zato tudi ni mogoče pričakovati, da bodo za svoje odločitve iskali oporo drugje kot v pravu in da se bodo odločali glede na pričakovano javno mnenje. Nasprotno, sodnik mora biti vzor nepristranskosti in neodvisnosti, zato ga popularna podpora in pritiski ne smejo in ne morejo voditi pri njegovih odločitvah. Če gre za zaščito pravic posameznika, mora pri tem včasih nastopiti tudi proti volji večine. Zaradi tega pa se uspešnosti sodstva ne da meriti zgolj na podlagi zadovoljstva javnosti z delom sodišč in na tej podlagi sodnike bodisi nagrajevati bodisi kaznovati. Če bi to počeli, bi se odmaknili od zasledovanja pravičnosti in pravne države, in bi naposled lahko prišli v položaj, v katerem bi ponovno oblikovali "ljudske tribunale", ki se jih z obžalovanjem spominjamo iz različnih revolucionarnih obdobij. Zato ponavljam svoj poziv, da se je treba nasploh, še posebej pa v predvolilnem obdobju, vzdržati neutemeljenih in pavšalnih kritik na račun sodstva in pravosodja pri tekmovanju za višjo javnomnenjsko podporo oziroma boljši volilni rezultat.
Iz želje po učinkovitem delovanju sodne veje oblasti se zastavlja vprašanje, kako zagotoviti, da bodo sodno funkcijo tudi v prihodnje izvrševali odlični pravniki. Le ob zagotavljanju ustreznega položaja sodstva in sodnika, njunega spoštovanja, ter ob učinkovitem varstvu neodvisnosti sodne veje oblasti, je mogoče pričakovati, da se bodo v okviru ustavnega sodišča in drugih sodišč tudi v bodoče zaposlovali najuglednejši pravni strokovnjaki. Poklic sodnika je resen, odgovoren in zahteven. Opravljanje sodne funkcije je resnično "poklic" v smislu, ki ga je pri nas zastopal Primož Trubar in ki se je kot izraz uveljavil tudi v slovenskem jeziku: nekdo je "poklican" k temu, da po svoji vesti,z vsemi svojimi močmi in strokovnim znanjem zasleduje pravičnost in zakonitost. Ta poklic danes sodnice in sodniki, gledano v celoti, opravljajo dobro, zavzeto in predano. Ob mnogih kritičnih obravnavanjih posameznih sodnih odločitev se namreč prepogosto pozabi, da so tisti, ki opravljajo poklic sodnika v Republiki Sloveniji za reševanje stotin tisoč zapletenih zadev zaslužili tudi pohvalo. In na tem mestu jim pohvalo tudi izrekam.
Zaskrbljujoče pa je, da se poklic sodnika vrednoti neprimerno zahtevnosti in pomenu njihove funkcije, kar v posameznih primerih že vodi do neuspešnih razpisov za mesta sodnikov in pomanjkanje zanimanja vrhunskih pravnikov za ta poklic, še posebej v manjših slovenskih krajih. Za delovanje pravne države je to zaskrbljujoč razvoj, ki ga je treba prekiniti in preusmeriti. Nedopustno je namreč, da gre razvoj v smeri, ko bo (še naprej) potrebno za mesta ustavnih sodnikov, vrhovnih sodnikov in drugih nosilcev sodne funkcije vrhunske pravnike posebej vabiti in jih prepričevati, da je zaradi zagotavljanja splošne blaginje to delo treba sprejeti in to kljub neustreznemu položaju, izpostavljenosti neodgovornim kritikam in napadom. In težko bo vsem nam, ko se bodo vrhunski pravniki na te pozive prenehali odzivati in si raje poiskali manj odgovorne, pa zato bolje plačane službe drugje. Še tako dobri in pravno kvalificirani tožniki in toženci pa ne morejo upati na uspeh in zmago njihovih argumentov, če ne bodo le-ti razumljeni in presojani s strani odličnih pravnih strokovnjakov, ki bodo kot sodniki o njih odločali. Zato je potreben temeljit premislek o tem, ali je zamišljeni sistem nagrajevanja sodnikov, ki so ga sami zavrnili kot nezaželenega, v resnici tisti, ki ustrezno prispeva k kvalitetnemu in uspešnemu zagotavljanju sodne funkcije. Ne sme pa se pozabiti, da je položaj sodnika kot nosilca sodne oblasti samoumevno podvržen tudi ustrezni odgovornosti za njegovo delo, zato je treba tudi zagotoviti izvajanje ustreznih postopkov za uveljavljanja sodnikove odgovornosti, vendar pa mora ta temeljiti na zagotavljanju neodvisnosti sodnika in ustrezati temeljnim postulatom ustavnega reda.
Ob neodvisnosti sodstva je treba omeniti tudi neodvisnost ostalih delov pravosodja, ki prav tako bistveno vplivajo na učinkovitost sodišč: zlasti ustavno zagotovljeno samostojnost in neodvisnost odvetništva. Prav slednja je ena ključnih, zato jo je treba varovati in spoštovati, način izvrševanja te službe pa urejati le po tehtnem premisleku in ob najresnejšem spoštovanju navedenih ustavnih standardov.
Spoštovane gospe poslanke, spoštovani gospodje poslanci.
Zagotavljanje učinkovitega delovanja sodne veje oblasti je proces, ki ga je treba pravilno usmerjati in ohranjati v ospredju naših skupnih prizadevanj. Hitre in enostavne rešitve niso vselej mogoče, zato je treba usmeriti dolgoročni razvoj v pravo smer in verjamem, da bomo ob sodelovanju vseh državnih organov in ob razumevanju ter podpori državljank in državljanov Republike Slovenije to tudi zmogli. Temu cilju, okrepiti naš skupen napor za izboljšanje kakovosti pravosodja je namenjen tudi moj današnji nastop.
Kar sem danes povedal o pravosodju velja v širšem smislu tudi za druge državne institucije. Pravna in socialna država zahtevata učinkovito in odgovorno javno oblast. Brez te bo naš razvoj počasnejši, morebiti celo neustrezen. Blaginja naše družbe in vsakega posameznika v njej zahtevata kakovostno državo, ta predpostavlja pravno državo, ta pa se začne s pravosodjem. Zato mu je vredno posvetiti posebno pozornost in prvo skrb. Prav zato sem - upoštevaje resnost problemov, ki jih imamo na tem področju - izbral to problematiko za svoj današnji nastop pred Državnim zborom.
Hvala lepa.