Govor predsednika republike ob dnevu ustavnosti

Ljubljana, 18.12.2008  |  govor

Predsednik republike dr. Danilo Türk se je udeležil slovesnosti ob dnevu ustavnosti, kjer je imel slavnostni govor.

---

Govor predsednika republike dr. Danila Türka na slovesnosti ob dnevu ustavnosti
Ljubljana, 18. december 2008


Spoštovani
predsednik Ustavnega sodišča RS,
predsednik Državnega zbora RS,
predsednik Vlade RS,
predsednik Vrhovnega sodišča RS,
varuhinja človekovih pravic,
sodnice in sodniki Ustavnega sodišča,
spoštovane gostje in gosti!

Danes praznujemo dan ustavnosti, praznik, posvečen temeljem naše politične skupnosti in naše družbene organiziranosti. Praznujemo pomemben praznik naše države. Vendar pa ta dan mnogi razumejo kot zadevo pravnikov in kot nekaj strokovnega, skoraj komornega, kar lahko praznuje razmeroma ozek krog ljudi. V takih pojmovanjih se zrcali velik zgodovinski paradoks. Za vsako družbo, zlasti pa za družbo v takem obdobju prehoda, kot je naša, je ustavnost temeljno, eksistenčno vprašanje. Od nje je odvisno, ali in kako se bo družba razvijala, kako uspešno bomo reševali družbene probleme. Od resnosti našega dojemanja, razlage in uporabe ustavnih pojmov je odvisna tudi stopnja naše družbene civiliziranosti.

Ustava je temeljna družbena pogodba, to je pogodba med državljani in njihovo državo. Je tudi temeljna listina in pravno zagotovilo suverenosti in mednarodne samostojnosti države. V naših časih sta obe temeljni funkciji ustave aktualni in vsaka od njiju je zase tudi problem.

Drugače tudi ne more biti. Ustava ni zgradba, ki se postavi enkrat za vselej in obstoji v svoji arhitektonski veličini in prepričljivosti. Ustava je živ organizem, ki terja skrb vseh državnih institucij in vseh državljanov. Državljani ji dajejo življenje s svojimi ravnanji, s svojimi razlagami in s svojimi pogledi na družbeni vsakdan. Vsi ustavni pojmi so vsak dan, pa najsi to vemo ali ne, predmet naše uporabe, naših razlag in naših konfliktov. Interesno razumevanje ustavnih pojmov, njihova interesna razlaga in uporaba, vse to je naravno in razumljivo. Prav nič presenetljivo ni, kadar državljani razlagajo ustavne pojme kot sredstvo za doseganje lastnih ciljev, včasih kot strategijo za cilje, ki utegnejo biti celo tuji ustavnemu besedilu in ustavnim načelom. Ideološke, populistične, demagoške, prepirljive in druge razlage ustave so pričakovane, posebej še v državi z razmeroma kratko ustavno tradicijo, kakršna je naša. Kristalizacija in učvrstitev razumevanja ustave in njenih norm, tudi ta zahteva svoj čas.

Prav zato pa moramo ustavo jemati resno, v vseh njenih razsežnostih.

Ustava je vest vsake sodobne države, je njeno ogledalo in je izraz prepričanja v pravnost, pravičnost in spoštovanje dostojanstva državljank in državljanov, ki v njej živijo. Njen pomen se ne omejuje le na pravne postopke. Že sam obstoj Ustave kot temelja skupnega življenja in skupnega dela krepi zavest o skupnih vrednotah, skupnih ciljih in prepričanju o pripadnosti družbi. Ta pripadnost skupnosti pa ustvarja potrebo po spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter potrebo po institucijah, ki temu služijo.

Za varovanje Ustave in zagotavljanje njenega spoštovanja si morajo prizadevati vsi državni organi, tako zakonodajne, izvršilne in sodne veje oblasti, vsak v okviru svojih pristojnosti in z njimi povezanih odgovornosti. Nihče ne sme prepustiti skrbi za spoštovanje ustavnega reda drugim ali spregledati lastno odgovornost za ustavnost svojega ravnanja. Načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršno in sodno pomeni, da mora vsaka veja oblasti na svojem področju poskrbeti za ustavnost svojih ravnanj in za spoštovanje ustave.

Seveda pa to tudi pomeni, da so vsi državni organi dolžni v polni meri izvrševati svoje ustavne pristojnosti in s tem prevzemati tudi ustavno določene odgovornosti, pa najsi gre za Državni zbor, Vlado ali za predsednika republike. In zato na tem mestu poudarjam, da se tudi sam zavedam pomena svoje prisege ob nastopu funkcije in da bom tudi vnaprej delal vse, kar je v mojih močeh, da se zagotovi spoštovanje ustavnega reda, da bom deloval za blaginjo Slovenije in da bom svoje delovanje še naprej usmerjal po svoji vesti, ne glede na morebitne občasne kritike, podtikanja ali nerazumevanje ustavnega položaja, vloge in odgovornosti predsednika republike.

Le ob zavedanju svojih dolžnosti in ob kar največji skrbi ter dobrovernem prizadevanju za spoštovanje ustavnih temeljev pravne in državne ureditve lahko nosilci oblasti upravičimo zaupanje, ki so nam ga naklonili državljanke in državljani za opravljanje njihove funkcije. Le tako je mogoče zagotoviti vzajemno spoštovanje, tako med državljani samimi, kot tudi med njimi in izvrševalci državnih funkcij. To seveda ne pomeni, da nosilci oblasti niso sposobni storiti napak, saj je prav razumevanje, da so tudi nosilci državnih funkcij podvrženi zmotam eden od temeljev moderne ustavnosti. Vendar pa zaupanje državljank in državljanov ni zaupanje v nezmotljivost, temveč je zaupanje v dobrovernost: da se bomo vsi trudili za zagotovitev reda, pravičnosti svojega ravnanja in da si bomo prizadevali svoje delovanje še izboljšati. Z vzpostavljanjem medsebojnega zaupanja pa se na najbolj učinkovit način zmanjša število sodnih in drugih sporov ter vzpostavlja stabilnost in ustvarjalnost. Oboje, stabilnost in ustvarjalnost bosta v času preizkušenj, pred katerimi stoji naša država, bistvenega pomena.

Zaupanje je temeljnega pomena za medsebojne odnose v demokratični družbi. V tem okviru je še posebno velikega pomena zaupanje v delovanje Ustavnega sodišča. Ustavno sodišče so državljanke in državljani sprejeli kot najvišjega varuha ustavnosti in mu podeljujejo svoje zaupanje, da bo kot zadnja pravna možnost v primeru kršitev človekovih pravic in temeljih svoboščin s svojo modrostjo, s svojim pravnim znanjem, s svojim širokim pogledom in z moralno avtoriteto zagotovilo njihovo pravno varstvo in upoštevanje. Zato je spoštovanje odločb Ustavnega sodišča temeljnega pomena za ohranjanje in krepitev tega zaupanja v družbi nasploh. Vsaka odločba Ustavnega sodišča, ki ostane neizvršena, pa to zaupanje ruši in vzbuja dvom v resničnost zaveze države in njenih organov, da bodo pri svojem delu v resnici varuhi Ustave in njenih vrednot. Res je, da uresničitev nekaterih odločb Ustavnega sodišča utegne biti težja od drugih, vendar pa zahtevnost uskladitve pravnega reda in ravnanja države z Ustavo ne sme biti odvisna od tega, ali je za dosego tega cilja potrebnega več ali manj napora. Nihče od prizadetih posameznikov se namreč ne sme znajti v situaciji, ko bi varstvo njegovih temeljnih človekovih pravic lahko postalo neučinkovito le zaradi tega, ker je to za državne organe zahtevna naloga. Državni organi so dolžni do meja izvedljivega in mogočega skrbeti za to, da so ustavne pravice zavarovane. Za neizvrševanje ni mogoče najti nobenih izgovorov. Zato tudi pozdravljam napoved nove vlade, da bo uresničila vse odločbe Ustavnega sodišča, ki so do sedaj ostale neizvršene in računam, da bo vlada zvesta tej svoji obljubi.

Vloga in položaj ustavnega sodišča se v sleherni državi, tudi v naši, razvijata, tudi spreminjata. Ustavno sodišče, ki je na začetku svojega delovanja vzpostavljalo temelje naše nove ustavne ureditve in je zato na široko odprlo svoja vrata najrazličnejšim sporom in pobudam, je sedaj postalo preobremenjeno in le s težavo še opravlja svoje temeljno poslanstvo, to pa je oblikovanje splošnih pravnih načel in pravil ustavnega reda ter varstva ustavnih pravic, ki jih morajo upoštevati sodišča in drugi državni organi pri svojem delu. Ustavno sodišče je namreč treba najprej razbremeniti: razbremeniti obravnavanja nepregledne množice posamičnih zadev, ki so sicer lahko občutljive za posameznika, vendar pa nimajo temeljnega pomena za zagotavljanje varstva človekovih pravic in svoboščin v naši državi. V takih primerih bi moral zadoščati načelni in precedenčni pomen že izrečenih sodb Ustavnega sodišča, ki vodijo s težo svojih misli in stališč ter ne s količino in obsegom.

Taka razbremenitev bo odprla pot do prave in za naš čas potrebne dodatne obremenitve Ustavnega sodišča: obremenitve s primeri, ki bodo na podlagi poglobljenega preučevanja lahko vsebovali načelne pravne rešitve ter postavili temeljna vodila za sojenje in odločanje vseh drugih sodišč in državnih organov.

Ena rešitev je z drugo povezana, saj brez navedene razbremenitve ni mogoče zahtevati intenzivnejše obremenitve, prav slednja pa bo postajala vse bolj pomembna, ko bo Ustavno sodišče, tako kot v drugih primerljivih evropskih državah s svojimi jasnimi stališči predvsem usmerjalo varstvo ustavnih pravic pred drugimi organi, tako da bo lahko posameznik dosegel učinkovito varstvo svojih človekovih pravic in temeljnih svoboščin že na prvostopenjskem sodišču, ne da bi moral za to prehoditi dolgo in drago pravno pot preko vseh pravnih sredstev do Ustavnega sodišča, kot se sedaj žal prepogosto dogaja v praksi. Izkušnja Ustavnega sodišča tudi zelo dobro odraža stanje zrelosti naše ureditve. Ta zrelost še ni dosegla stopnje, na kateri bi Ustavno sodišče zlasti usmerjalo druge, ne da bi se spuščalo v sodno odločanje kot dodatna instanca. Vendar pa je že dozorelo spoznanje, da je tudi pri nas mogoče napraviti premik.

Prav zaradi tega sem Državnemu zboru Republike Slovenije letos spomladi predložil pobudo za spremembo določb Ustave, ki urejajo položaj in pristojnosti Ustavnega sodišča. Sedaj, ko se je konstituiral in pričel z delom nov Državni zbor, je tudi prava priložnost, da se o navedeni pobudi resno razmisli ter da se k njej pristopi konstruktivno in se najde možnost za rešitev nastalega položaja. Zato naj se moj današnji govor razume tudi kot poziv Državnemu zboru in Vladi Republike Slovenije, da pristopita k obravnavi te teme in da skupaj z Ustavnim sodiščem poiščeta rešitve za dosego ciljev, ki sem jih navedel danes in jih predstavil tudi v svoji pobudi. Potreben je odločen premik, ki se bo izrazil tudi v ustrezni, četudi tekstualno ne nujno zelo veliki spremembi ustavnega besedila. Popravki, kakršne se lahko naredi z zakonom, ne bodo zadoščali. Prišel je čas za odločnejši poseg.

Z okrepitvijo svoje vloge bo Ustavno sodišče pridobilo možnost, da se posveti temeljnim vprašanjem ustavnosti in uporabe prava. In na tem področju odprtih izzivov in vprašanj ne manjka, še posebej v današnjem času, ko se zaradi ogromnega števila sporov morda posveča premalo poglobljene pozornosti nekaterim temeljnim načelom, ki veljajo na vseh področjih prava, tudi na področju javnega prava in varstva ustavnih pravic.

Eno tovrstnih načel je načelo dobre vere, načelo bonae fidei, ki ga pravo pozna od svojih začetkov, in ki sodi med temeljna pravna načela, ki jih priznavajo civilizirani narodi. V praksi se to načelo najpogosteje uporablja v civilnem pravu, vendar pa se vedno bolj poudarja njegov pomen tudi v javnem pravu, med drugim tudi na področju uveljavljanja in varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pomen načela dobre vere se kaže na mnoge načine tako v nacionalnih pravnih sistemih pa tudi v mednarodnem pravu. Tako lahko načelo dobre vere razumemo kot iskren namen delovanja brez uporabe nepravične prednosti v razmerju do druge osebe. V mednarodnem pravu se načelo bonae fidei izraža v zavedanju položaja in interesov drugega ter v iskanju razumnega kompromisa ob pripravljenosti spremeniti lastno stališče. To razumevanje načela dobre vere lahko koristi pri reševanju prav vseh mednarodnih sporov.

Načelo dobre vere pomeni po eni strani zapoved vzajemnega upoštevanja interesov drugega. Pomeni pa tudi odpoved lastnemu protislovnemu ravnanju. S tem pa je načelo dobre vere v pravu utemeljilo temeljni moralni vidik izvrševanja prava. Tako kot pri civilnem pravu gre tudi pri javnopravnih oblastvenih razmerjih za potrebo po vključitvi morale v izvrševanje prava, torej moralnega odnosa do izvrševanja pravic in obveznosti. To seveda v prvi vrsti velja za nosilce oblasti, ki razpolagajo z močjo države, velja pa tudi za državljane same. Če velja, da je pravo pravzaprav precizno definiran minimum morale, in če velja, da so človekove pravice minimum prava, potem je logično, da predstavlja načelo dobre vere eno najglobljih pravnih načel, ki usmerja temeljna pravna razmerja in kroji temeljno pravno kulturo.

Načelo dobre vere kot temeljno ustavno načelo je tesno povezano s samim pojmom pravne države, pa tudi z ustavno pravico do varstva človekove osebnosti in dostojanstva, ki jo Ustava Republike Slovenije razglaša v svojem 21. členu. Tako je vzpostavljen temelj vseh odnosov med državo in posameznikom, saj mora država v izhodišču obravnavati svoje državljane kot osebe, ki ravnajo v dobri veri in skladno s tem tudi oblikovati svoje ravnanje.
Načelo bonae fidei terja zaščito vseh, ki delujejo v dobri veri, zato mora biti odnos države do svojih državljanov in do pravnih oseb primarno usmerjen v zagotavljanje pravno pravilnega delovanja nosilcev oblasti, v zagotavljanje učinkovitih pravnih sredstev in učinkovitega, neodvisnega in nepristranskega sodnega varstva.

Z vidika delovanja države načelo dobre vere pomeni zlasti obveznost varovanja zaupanja v pravo, torej varstvo upravičenih pravnih pričakovanj državljank in državljanov, kar je razvila tudi slovenska ustava in slovenska sodna praksa. Načelo zaupanja v pravo tako omejuje poseganje oblastvenih organov preko spremembe predpisov v upravičena pravna pričakovanja državljank in državljanov. Država posamezniku zagotavlja, da mu njegovega pravnega položaja ne bo poslabšala arbitrarno, torej brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu. Državljanu mora biti omogočeno, da predvidi možne posege države v njegov pravni položaj in da lahko svoje ravnanje temu vnaprej prilagodi; mora mu biti omogočeno, da lahko zaupa v to, da bo njegovo ravnanje, ki bo skladno z veljavnim pravom, s strani pravnega reda priznano z vsemi s tem izvirno povezanimi oziroma tedaj veljavnimi pravnimi posledicami. Prav zato spreminjanje pravnih predpisov ne sme biti preveč pogosto ali celo premalo premišljeno.

Načelo dobre vere pa zavezuje poleg države tudi državljane in pravne osebe. Iz tega izhajajo določene omejitve izvrševanja, pa tudi varstva človekovih pravic in svoboščin. Pri tem je na prvem mestu prepoved zlorabe pravic, ki velja tudi za ustavne pravice. Vsaka izraba pravice, ki je namenjena povzročitvi škode, je v nasprotju z načelom dobre vere.

Le za navidezno izvrševanje pravice gre, če njen nosilec ravna z izključnim ali očitnim namenom, da drugemu škoduje. V tej luči je treba razumeti tudi določbo 15. člena Ustave, da so človekove pravice omejene s pravicami drugih, in da sta v primerih, ki jih določa Ustava, njihovo sodno varstvo in pravica do odprave posledic njihove kršitve zagotovljena, če so človekove pravice in svoboščine tudi v resnici prizadete. Prepoved zlorabe pravic ni le specifično civilnopravna norma, temveč je to splošno pravno načelo, ki velja tudi na področju zaščite človekovih pravic in drugih področij javnega prava in omejuje tudi izvrševanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. To pomeni, da bi bilo nedopustno tisto sklicevanje na ustavne pravice, katerega cilj je škodovati drugemu ali državni skupnosti. Seveda pa je tako nedopustno motiviranost sklicevanja na ustavne pravice treba dokazati.

Tudi človekove pravice so pravni pojmi in so zato podvržene temeljnim načelom prava, njegove razlage in uporabe. Izvrševanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin mora zato poznati tudi določene omejitve, ki so utemeljene na splošnih pravnih načelih, med njimi tudi načelu njihove dobroverne uporabe. Spoštovanje pravic je treba zagotoviti z obeh strani, tako s strani spoštovanja, ki ga morajo izkazovati državni organi, kot s strani posameznikov.

Razmišljanje o pomenu poudarka moralnih načel na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin je namenjeno tudi temu, da vsi, tako nosilci oblasti kot tudi državljanke in državljani resno razmislimo o tem, ali ni mogoče zasledovati naših skupnih ciljev tudi z zmanjšanim številom sporov, kar bi dosegli s spoštovanjem načela dobre vere in osnovnim medsebojnim zaupanjem in poštenjem. Postali smo skupnost, ki jo močno obremenjuje rastoče število sporov in družbenih konfliktov, katerih rešitve iščemo po sodni poti. Nagnjenjhnost k pravdanju se zadnja leta krepi. Medijska praksa, značilna za naš čas, povečuje konfliktnost spornih zadev in še dodatno otežuje prizadevanje za mirno in učinkovito reševanje sporov. Tudi to prispeva k preobremenjenosti sodišč in k sodnim zaostankom.

Kje so torej rešitve? Med najpomembnejšimi strategijami, ki jih moramo razviti, je tudi strategija krepitve avtoritete in učinkovitosti pravosodja kot celote. Ključnega pomena pri tem je vloga Ustavnega sodišča, ki usmerja razlago in uporabo prava in na ta način kaže pot pravosodju kot celoti. Uporaba temeljnih pravnih načel, ki jih priznavajo civilizirani narodi, kakršno je načelo dobre vere, je eden od bistvenih, v dolgi zgodovini civilizacije preizkušenih načinov urejanja odnosov med ljudmi, in zagotavljanja dobrega delovanja države. Oboje bomo potrebovali, še posebej v zahtevnejših časih, ki jih napovedujejo sedanje ekonomske razmere.

S tem pa vloga Ustavnega sodišča v prihodnje ne bo izčrpana. Vse več pozornosti bo treba posvetiti uvajanju prava Evropske unije v naš pravni sistem in zagotavljanju suverenosti naše države v tem kontekstu. Slovenija je z vstopom v Evropsko unijo prenesla nekatere vidike izvrševanja naše suverenosti na organe Unije. Vendar se svoji suverenosti ni odrekla. Slovenija vključuje v svoj pravni red obsežno evropsko regulativo. Vendar se lastnemu pravnemu redu s tem ni odpovedala. V pričakovanju Lizbonske pogodbe in nadaljnje krepitve EU je treba evropskemu pravu posvečati vso pozornost. Smo dobri učenci evropskega prava in bomo v prihodnje gotovo še boljši. Vendar smo postali tudi soustvarjalci evropskega pravnega reda in s tem enakopravni člani med vsemi državami Evropske skupnosti. Tudi ta skupnost mora zato temeljiti na dobrovernem prizadevanju za boljšo prihodnost vseh državljanov Evrope in na medsebojnem spoštovanju in zaupanju. Tako smo spet pri vprašanju dobre vere. Pritiski in nestrpnosti do stališč, ki so znotraj te skupnosti morda v manjšini v nekem trenutku, pa vseeno izvirajo iz dobrovernih in legitimnih interesov posameznih držav, ne vodijo v skupno prihodnost, kot bi si jo želeli. Biti med tistimi, ki so s svojimi prepričanji glede prave usmeritve v prihodnost v nekem trenutku v manjšini, ne pomeni, biti med tistimi, ki se motijo: to smo Slovenci lahko jasno spoznali tudi v preteklosti iz izkušenj našega skupnega življenja v bivši Jugoslaviji. Smo pa tudi sedaj odločeni ohraniti suverenost naše države in poskrbeti moramo, da jo bomo v resnici ohranili. Oblikovanje suverenosti države je vselej pravni proces. Tudi suverenost je pravna kategorija in torej ni absolutna. Vendar pa moramo razvoj pravnega reda Evropske uniji, ki ji pripadamo, skrbno nadzirati in paziti, kako se uporabljajo tisti vidiki suverenosti, katerih izvrševanje smo prenesli na Evropsko unijo.

Spoštovani,
Ustavno sodišče je vselej v središču najpomembnejših družbenih odločitev. Tako je tudi danes in tako bo v prihodnje. Ko ob letošnjem dnevu ustavnosti opazujemo izzive našega trenutka, je jasno, da je vloga Ustavnega sodišča osrednjega pomena za naše skupno, družbeno soočanje z njimi. Ustavnemu sodišču danes čestitam za njegov dosedanji prispevek k razvoju našega prava in naše družbe in mu želim veliko uspešnega dela, zlasti pa izboljšanega položaja v našem sistemu v prihodnje. Vsem državljankam in državljanom in vsem ustanovam in pravnim osebam pa želim, da bi se naš pravni sistem okrepil. Prav ta krepitev je med nujnimi pogoji za naš uspešen nadaljnji razvoj.

Hvala lepa.