Predsednik republike ob mednarodnem prazniku dela

Javorovica nad Šentjernejem, 1.5.2012  |  govor

Slavnostni govor predsednika republike dr. Danila Türka na slovesnosti v počastitev mednarodnega praznika dela ter spomina na padle borce 4. bataljona Cankarjeve brigade
Javorovica nad Šentjernejem, 1. maj 2012


Drage Dolenjke in dragi Dolenjci,
spoštovani borci in borke narodnoosvobodilnega boja,
spoštovani visoki gostje,

v veliko čast in veselje mi je, da sem lahko danes tu z vami, da skupaj proslavimo prvi maj, mednarodni praznik dela, in da se skupaj spomnimo na veličino narodnoosvobodilnega boja. Ta lep pomladanski dan, skorajda poletni dan, tudi z vremenom simbolizira pomen sporočil, ki so nas privedla na Javorovico.

Prvo med njimi je sporočilo narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda. Te dni smo se spomnili upora slovenskega naroda zoper okupatorja v drugi svetovni vojni. Ta upor je bil najpogumnejše dejanje v vsej zgodovini slovenskega naroda. Tega ne smemo pozabiti. To je trajna prvina, trajna podlaga našega bivanja in zlasti naše državnosti.

Korenine slovenske države in vse naše državnosti so prav v narodnoosvobodilnem boju, kajti boj zoper okupatorja je spremenil slovenski narod iz enega od podložnih narodov Evrope v narod, ki je vzel usodo v svoje roke, je postal gospodar svoje usode in je vsa naslednja desetletja ustvarjal podlago za to, da je na koncu pridobil tudi lastno državo. Kot predsednik republike sem ponosen na to zgodovinsko izročilo, na sporočilo narodnoosvobodilnega boja in na to, da se te dni povsod v Sloveniji, od Pohorja do Primorske, od Dolenjske do Gorenjske, spominjamo tega sporočila in črpamo moči za vse izzive, ki nas čakajo ta čas.

Nekateri med temi izzivi so povezani s praznikom dela in z našim pojmovanjem dela kot vrednote. Poudarjam, dela kot vrednote. Delo ni in ne more biti samo strošek. Delavci ne morejo biti samo strošek ali samo storitev. Delo in delovni človek sta vrednoti in bosta ostala vrednoti tudi za naprej. In to razumevanje moramo ves čas gojiti.

Vprašanje pa je, ali dobro razumemo vse zahteve, ki jih prinaša naš čas, ali dobro razumemo zahteve, ki jih prinaša tehnološki razvoj, in zahteve, ki jih prinaša svetovni gospodarski položaj. Kajti v prihodnosti bo vse več težkega in rutinskega dela organiziranega tako, da ga bodo opravljali stroji in roboti. Človeško delo bo postalo vse bolj dragoceno, vendar bo moralo biti tudi čedalje bolj tehnološko izpopolnjeno, ustvarjeno z dobrim znanjem in z dobrim ravnotežjem med vsem tistim, kar tvori proizvodno delo, in vsem tistim, kar tvori storitveno delo. Vse te oblike dela, vse, kar nam prinaša razvoj, moramo dobro razumeti in dobro vključiti v snovanje našega gospodarskega in socialnega razvoja. Če bomo to storili, in prepričan sem, da smo tega sposobni, bomo še naprej zagotovili tudi to, da bomo živeli v socialni državi.

Ta čas si upravičeno postavljamo vprašanja, ali z ukrepi, ki so predlagani, že načenjamo socialno državo do mere, v kateri je tudi sama ogrožena in v kateri je ogrožena naša ustavna ureditev, ki določa, da je socialna država ena temeljnih značilnosti naše države. Ta skrb je umestna, kajti od konkretnih ukrepov vlade in vseh nas je odvisno, ali bomo v prihodnosti imeli socialno državo. Toda verjamem, smo sposobni doseči take dogovore, ki nam bodo zagotovili razvoj in ki nas bodo tudi povedli na nove ravni razumevanja dela, tako da bo delo zagotavljalo socialno državo tudi vnaprej.

Pri tem pa vemo še nekaj. Smo del Evropske unije in delimo njeno usodo. Povsod v tej veliki skupnosti evropskih narodov, ki je nepovratno zaščitila mir – in upajmo tudi blaginjo Evrope – se danes pojavljajo številna vprašanja. Vsi se strinjamo, da je treba zagotoviti uravnotežene proračune. Vsaka dobra gospodinja ve, da je uravnoteženi gospodinjski proračun podlaga za uspešno življenje v družini. Vsak uspešen gospodar ve, da je uravnoteženje financ nujno potrebno za to, da gospodarsko podjetje dobro deluje, in vsak odgovoren politik ve, da potrebujemo uravnotežen državni proračun.

Toda potrebujemo še kaj več. Potrebujemo vizijo, sposobnost in instrumente, ki bodo zagotavljali rast, in velik del tega je odvisen od dogovorov na ravni Evropske unije. Danes se vse več evropskih politikov zaveda, da poleg pakta stabilnosti potrebujemo tudi pakt za rast. Konec prejšnjega tedna je tudi predsednik Evropske centralne banke v Evropskem parlamentu pozval vse evropske države, naj poleg pakta stabilnosti, ki zagotavlja proračunsko vzdržnost, pristopijo tudi k paktu za rast, ki bo zagotovil take instrumente, ki bodo povečali rast in zagotavljali zaposlitve v Evropski uniji. Brezposelnost je velik problem večine držav Evropske unije. In tu je treba nekaj storiti. Pozivam Vlado Republike Slovenije, da se priključi tem prizadevanjem in tem zahtevam. V Evropi potrebujemo pakt za rast. V Evropi potrebujemo rast in potrebujemo razvoj.

Seveda najprej potrebujemo fiskalno vzdržnost. Ampak s tem, ko jo zagotavljamo, ustvarjamo tudi izhodišče za to, da bomo imeli rast, razvoj, delovna mesta in spoštovanje dela v prihodnje.

Danes je seveda veliko odvisno od Evropske unije, veliko pa je odvisno tudi od nas samih. In prav v tem času moramo biti s posebno pozornostjo in pretanjenim občutkom vedno zraven, ko se razpravlja o naši rasti, o reševanju gospodarskih problemov, o zagotavljanju finančne vzdržnosti in reševanju drugih vprašanj. Vedno moramo pretanjeno in kritično poslušati vse, kar se sliši v teh dogajanjih.

Tu ne moremo biti vedno zadovoljni. Danes se včasih ustvarja občutek, da obstaja nekakšen nujen konflikt med tako imenovanim realnim sektorjem gospodarstva in javnim sektorjem. Ta občutek je umeten. Tak konflikt ne obstaja in nobenega razloga ni, da bi ga ustvarjali. Vsak odgovoren član naše družbe ve, da brez dobrega gospodarstva ne bomo imeli vzdržne in dobre socialne države. Hkrati pa vsak odgovoren član naše družbe ve, da brez dobrega šolstva, brez dobrega zdravstva, brez skrbi za upokojence, brez skrbi za mlade in brez dobre državne uprave tudi dobrega gospodarstva ne bomo imeli.

Vsi smo v istem čolnu. Vsi smo deležni iste usode – tisti v javnih službah in tisti v tako imenovanem realnem sektorju. Medicinske sestre, policisti, delavci v industriji, delavci v upravi, vsi smo – skupaj z delavci v gospodarstvu – v istem čolnu in skupaj moramo delovati, zato da bomo našli dobro pot naprej.

Danes je prvi maj. Ob prvem maju si postavljamo veliko vprašanj. Nekatera so povsem aktualna. V naslednjih dneh, takoj po koncu praznikov, bodo sledila kritično pomembna pogajanja med vlado in sindikati, ki bodo vključila tudi delodajalce in politične stranke. Od teh pogajanj bo odvisno, kako bo videti varčevalni paket, kako bo videti naš vzdržen finančni razvoj in kakšni bodo drugi ukrepi, ki sodijo v ta okvir. To bodo pomembna pogajanja.

Ko smo spremljali dosedanji potek teh pogajanj, tudi nismo mogli biti povsem zadovoljni. Vsi veste, da se že leta, ob vseh svojih javnih nastopih zavzemam za dialog in ob vsaki priložnosti, kakršna je današnja, ponavljam: dialog, dialog in še enkrat dialog. To je pomembno tudi danes. Toda kakšen dialog potrebujemo? Kakšen naj bo ta dialog?

Danes je treba pozivu k dialogu dodati še nekaj: potrebujemo sporazum, sporazum in še enkrat sporazum. To je tisto, kar potrebujemo danes. Odločitve, ki bi bile dosežene s preglasovanjem ali ki bi pustile občutek, da so vsiljene, ne bodo dobre. Potrebujemo sporazum, sporazum in še enkrat sporazum.

Pri tem pa moramo popraviti, spremeniti in izboljšati način poteka pogajanj. Ta pogajanja morajo potekati s polno poštenostjo, dobro vero, zaupanjem in predvsem voljo skleniti sporazum. Niso dobra pogajanja, kadar se slepo in predolgo vztraja na lastnih stališčih. Vsak pogajalec mora vedeti, da so tudi stališča druge strani legitimna in da je uspeh samo uspeh vseh, samo kadar se doseže sporazum. In k temu moramo težiti v naslednjih dneh.

Danes in jutri sta praznična dneva. Pogajalci počivajo. Naj počivajo. Zaslužili so si nekaj počitka. Toda takoj po praznikih se bodo pogajanja obnovila in takrat bo izjemno pomembno, s kakšno odgovornostjo in kakšnim občutkom za skupni dosežek se bodo nadaljevala. To je ključna faza tega trenutka in morebiti tudi naše dolgoročne prihodnosti. Zato pozovimo vse pogajalce, naj se pogajajo pošteno, naj se pogajajo v dobri veri in naj se pogajajo z občutkom za skupen sporazum.

Danes smo zbrani na slovesnosti, ki simbolizira tragično veličino revolucije in dosežkov v vseh teh desetletjih, spomin na odpor, spomin na tragedijo vojne in še na marsikaj drugega. Ko bomo položili vence na grob padlih borcev 4. bataljona Cankarjeve brigade, je prav, da se spomnimo tragičnosti naše preteklosti in sporočil, ki izhajajo iz te tragičnosti.

Eden od preživelih borcev Cankarjeve brigade, Janez Lužar, je v lepi in preprosti pesmi zapisal, da nas maščevanje ne bo peljalo naprej, da so tisto, kar nam zagotavlja prihodnost, sporazumevanje, sloga in prijateljstvo. Rad bi, da bi tudi današnja prireditev v tem lepem vremenu izzvenela v duhu sloge in prijateljstva, duhu iskanja rešitev, ki morajo biti skupne, duhu razumevanja, da so tragedije našega naroda že za nami in da so naloge, ki so pred nami, popolnoma uresničljive.

V tem optimističnem duhu vam želim lep dan. Zahvaljujem se vam, da te prišli. Želim vam lep praznik dela in dobro prihodnost. Hvala lepa.