Govor predsednika na Svetovni konferenci UNESCO o visokem šolstvu 2009

Pariz, 5.7.2009  |  govor

Govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na Svetovni konferenci UNESCO o visokem šolstvu 2009
Pariz, 5. julij 2009


Spoštovani generalni direktor Unesca gospod Koïchiro Matsuura,
dragi govorniki,
spoštovani ministri,
ekscelence,
gospe in gospodje!

V veliko zadovoljstvo mi je, da lahko nagovorim udeležence konference o visokem šolstvu na sedežu Unesca, in to ne le kot predsednik države članice Unesca, temveč kot nekdanji profesor mednarodnega prava na Univerzi v Ljubljani. Lahko si predstavljate, da sem veliko razmišljal o visokem šolstvu, njegovem pomenu in vlogi danes. Mislim, da kaj hitro spoznamo, da je bilo v zgodovini visoko šolstvo vrelec idej in znanja ter s tem ključni dejavnik razvoja. Dolgoročnejši pogled na zgodovino človeštva prav tako hitro razkrije, da je bilo ustanavljanje univerz in drugih visokošolskih ustanov verjetno najpomembnejši dosežek v razvoju človeštva.

Ko se ozremo na današnje visokošolske ustanove in to, kar potrebujejo, da bi bile uspešne, na njihov prispevek k človekovemu razvoju, se pokažejo številni dejavniki, ki vplivajo na njihove dosežke in so tudi pomagali v procesu. Odločil sem se, da bom govoril predvsem o treh področjih, ki jih moramo upoštevati pri vseh naših razmišljanjih o pomembnosti visokega šolstva z vidika razvoja. Najprej o akademski svobodi, nato o akademski kakovosti in odličnosti ter kot tretje o akademskem prispevku k mednarodnemu dialogu, dialogu med civilizacijami. Naj se na kratko dotaknem vsega trojega.

Pomembno je razumeti, da so visokošolske ustanove hrami metodološke temeljitosti, trdega dela in stroge discipline hkrati pa tudi neformalnosti in celo ekscentričnosti. Brez takšne kombinacije ne moremo pričakovati ustvarjalnih prispevkov, prav tako pa si brez tega ne moremo zamišljati takih ustanov. Svoboda je tako bistvo visokošolskih ustanov. Pomeni predvsem svobodo in neodvisnost samih ustanov, svobodo pri raziskovanju, poučevanju in umetniškem izražanju ter pripravljenost za dialog. Vse to je akademska svoboda. Toda pri svobodi se vedno vprašamo, svoboda pri čem in zakaj. Povsem očitno akademska svoboda pomeni svobodo pred nezaželenim zunanjim vmešavanjem v akademsko delo. Moramo pa se tudi vprašati, čemu je namenjena svoboda. Seveda najdemo več odgovorov, saj so akademske ustanove namenjene vrsti ciljev. Obstaja pa nek vsesplošen razlog, zakaj je akademska svoboda tako pomembna, in sicer zaradi zagotavljanja kakovosti in družbeno relevantne vloge akademskih ustanov, univerz in drugih visokošolskih ustanov.

V prizadevanju za relevantnost in kakovost moramo razmišljati o številnih dejavnikih, ki vplivajo na razvoj ustanov. Nedvomno moramo biti realistični, ker nič ne more nadomestiti človekove nadarjenosti in genialnosti, po drugi strani pa je pomembno ustvariti okolje, ustvariti pogoje, ki so naklonjeni uresničevanju človekove nadarjenosti in spodbujanju njegove genialnosti. Zaradi tega morajo visokošolske ustanove in vlade vlagati v kakovost. Nemogoče si je predstavljati, da bo kakovostno visoko šolstvo samodejna posledica delovanja tržnih sil ali konkurence med visokošolskimi ustanovami. Same ustanove in vlade morajo izvajati odločno zastavljene procese, odločno zastavljeno politiko.

Videti moramo, kako deluje napredek pri kakovosti. Med gradivom za današnjo konferenco sem našel zelo zanimivo poročilo o eni od regionalnih konferenc. Na konferenci septembra 2008 v Macau na Kitajskem so veliko pozornosti namenili kakovosti visokošolskega izobraževanja v azijsko-pacifiški regiji. Odkril sem pomembno in zanimivo dejstvo, da smo bili – čeprav smo kakovosti vedno namenjali pozornost – priča jasnemu premiku s prve stopnje na drugo. Na prvi stopnji je bil v azijsko-pacifiški regiji ospredju proces, ustanove, katerih naloga je bila izboljšati kakovost. Zdaj je v razvoju napočil trenutek, ko že lahko govorimo o standardih kakovosti, ki so primerljivi in dovolj natančni ter dovolj dobro razviti, da omogočajo primerjavo med različnimi ustanovami v vsej tej obsežni in raznoliki regiji. To je pomembno in menim, da bi ta konferenca lahko veliko prispevala, če bi se osredotočila na vprašanje izkušenj, pridobljenih na različnih koncih sveta, da bi se izboljšala kakovost kot vsesplošni cilj akademske svobode.

Generalni sekretar OECD je malo prej govoril o tem, da moramo kakovost povezati z relevantnostjo ter nas spomnil, da so včasih merila za najvišjo kakovost nekoliko redukcionistična. Priznam, da je pomembno, da objave in citiranje ostaneta najpomembnejši merili za merjenje kakovosti. Toda to nista edini merili. Treba ju je povezati z drugimi merili, in še zlasti jasno povezati s cilji merjenja kakovosti. Po mojem mnenju se bo tako ta konferenca spoprijela z zanimivo nalogo – nalogo primerjati obstoječe izkušnje in ugotoviti, kako bi lahko izboljšali kakovost visokega šolstva po vsem svetu.

Moja tretja točka se nanaša na vlogo akademskega življenja in akademskih izkušenj v medkulturnem dialogu o vprašanjih svetovnega pomena. Za izhodišče bi vzel evropsko izkušnjo. Evropa je že tradicionalno razmeroma odprta za intelektualne izmenjave. Seveda je tudi Evropa poznala ovire, državne meje in pozneje ideološke ovire. Nikoli pa niso bile absolutne in nikoli niso preprečile akademske komunikacije prek meja. Danes se je Evropa znašla v položaju, ko si zelo prizadeva ustvariti t. i. “enotni intelektualni prostor”, ki je tudi enotno raziskovalno območje, raziskovalno območje, ki bi bilo veliko bolj povezano, kot je zdaj. Eden od razlogov, zakaj moramo to storiti, ni povezan le s svobodo komuniciranja v akademskih krogih, temveč tudi s potrebo po krepitvi raziskovalne dejavnosti. Evropa ima vse premalo raziskovalcev. V preteklih desetletjih raziskovalno delo ni bilo ustrezno nagrajeno. To obdobje je bilo povsem svetu zaznamovano s hitrim ustvarjanjem dobička. Trdo delo, ki je del akademskega življenja in raziskovalne dejavnosti je bilo preslabo nagrajeno. Delo ni bilo poplačano in tudi ugled ni bil sorazmeren z vloženim delom. Zdaj, ko se spoprijemamo z novimi izzivi 21. stoletja, postaja vse bolj jasno, da se mora človeštvo zanesti na dosežke dobro organiziranega raziskovalnega dela. To je nekaj, kar Evropa zelo dobro razume. Komisarka Waldnerjeva je omenila celo vrsto projektov v Evropi, ki so namenjeni krepitvi njene raziskovalne dejavnosti in splošne akademske sposobnosti; omenila pa je tudi projekte, ki Evropo kot sorazmerno bogat predel sveta povezujejo z drugimi deli sveta. Vse to je zelo pozitivno in mora biti uvrščeno med najpomembnejše prednostne naloge v Evropi in drugod po svetu.

Delovalo pa bo, samo če najdemo prave metode in okvire za sodelovanje v svetu, kar me pripelje do Unesca kot zelo močne združevalne sile za izmenjavo svetovnih izkušenj o teh pomembnih vprašanjih. Akademska svoboda in akademska izmenjava morata biti namenjeni komuniciranju v svetu in izboljšanju komunikacije med civilizacijami. Pred stoletji je Evropa izkoristila dejstvo, da je tradicija grške znanosti in filozofije prek velikih učenjakov iz arabskega sveta postala del evropske dediščine. Razmislimo torej o tem zgodovinskem dejstvu in o tem, kaj to pomeni dandanes. Ali ni že napočil čas, da Evropa postane dejavnejša, bolj zavzeta v dialogu s tem delom sveta, z islamskim in arabskim svetom, pri poglabljanju akademskega dela in krepitvi dialoga, saj bi bilo to v pomoč vsem nam?

To je nedvomno samo primer, primer, ki ponazarja razsežnost nalog, o katerih lahko razmišljamo na tej konferenci. Pri tem pa nikoli ne smemo pozabiti na še osnovnejšo potrebo našega časa, in sicer, da zagotovimo možnost visokošolskega izobraževanja in izobraževanja na splošno vsemu človeštvu. Generalni direktor Matsuura je v uvodnem nagovoru omenil svojo zaskrbljenost glede doseganja razvojnih ciljev tisočletja. Ne smemo pozabiti, da so se ti cilji izoblikovali v dolgotrajnih mednarodnih pogovorih za razjasnitev odgovora na vprašanje, kaj danes pomeni razvoj. Zdaj, v času krize, so ti razvojni cilji ogroženi in odločno si moramo prizadevati izluščiti cilje, ki jih resnično lahko dosežemo, in ugotoviti, koliko lahko pri njihovem doseganju napredujemo od tega trenutka do leta 2015.

Spoštovani delegati, veselim se vašega dela, veselim se vaših dosežkov in skupaj z vami zatrjujem, da ta konferenca obravnava eno od ključnih vprašanj razvoja sveta danes. To je hkrati tudi priložnost za razpravo o drugih posebnih, včasih celo tehničnih izkušnjah, povezanih z akademsko odličnostjo in kakovostjo, vendar pa vključuje tudi najbolj velikopotezen in glavni cilj našega časa – to je uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja. Hvala.