Predsednik republike na 8. Dnevu spominov in tovarištva

Murska Sobota, Tišina, 8.5.2009  |  sporočilo za javnost, govor

Predsednik republike dr. Danilo Türk je danes obiskal Prekmurje. Na Trgu zmage v Murski Soboti je ob dnevu zmage nad fašizmom in nacizmom v spomin na padle slovenske partizane in sovjetske vojake položil venec pred Spomenik zmage.

Zatem je obiskal prireditev "Evropska vas", na kateri so prekmurski šolarji ob dnevu Evrope predstavili pestrost, raznolikost ter prepoznavnost držav in kultur Evropske unije. Predsednik je čestital vsem šolarjem, ki sodelujejo v tej akciji, ob kateri se veliko naučijo in tudi zabavajo. Dan Evrope sovpada tudi z datumom konca druge svetovne vojne v Evropi in Evropa se je iz tiste tragične izkušnje marsikaj naučila, je dejal predsednik dr. Danilo Türk. Naučila se je, kako vreden in pomemben je mir in kaj vse se lahko naredi z dobrim in strpnim sodelovanjem, je pojasnil. Poudaril je, da sta mir in sodelovanje izjemno pomembni vrednoti. V zaključku nagovora pa je šolarjem zaželel, da jim njihovo delo ne bi pomagalo samo pri boljšem poznavanju Evrope, ampak tudi v življenju nasploh, in da bi imeli v skupni evropski domovini čimlepšo prihodnost.

Predsednik dr. Danilo Türk se je nato odpravil v Občino Tišina, kjer se je srečal z županom in drugimi predstavniki občine. V pogovoru mu je župan Jožef Poredoš predstavil razmere v tej pretežno kmetijski občini, ki zaradi slabše gospodarske razvitosti načrtuje vzpodbujanje podjetništva, predvsem na področju deficitarnih poklicev. Spregovorili so tudi o pozitivnih izkušnjah občine z integracijo romskega prebivalstva, ki so rezultat sistematičnih prizadevanj skozi več desetletij. Dokaz za dobro vključevanje Romov v lokalno samoupravo sta kar dva predstavnika Romov v občinskem svetu. Župan je izpostavil, da so imeli vsi romski šolarji v njihovi osnovni šoli, ki predstavljajo približno desetino vseh učencev, v lanskem šolskem letu pozitiven uspeh v šoli. Med pomembnimi dosežki pa je navedel tudi vpisovanje romskih otrok v vrtec in dodal, da imajo v občini tudi Rome, ki se šolajo v srednjih šolah, višjih šolah in na fakultetah. Predsednik republike se je s predstavniki občine pogovarjal tudi o izkušnjah pri črpanju evropskih sredstev in o ukrepih za soočanje s finančno in gospodarsko krizo.

Predsednik se je nato udeležil kulturne prireditve "8. Dan spominov in tovarištva", kjer je nagovoril udeležence prireditve. Tradicionalna prireditev, ki jo vsako leto ob dnevu zmage organizira Ustanova dr. Šiftarjeva fundacija, je potekala v Vrtu spominov in tovarištva, ki je posvečen vsem žrtvam fašističnega nasilja in predstavlja enega najbogatejših rastlinskih parkov v Sloveniji. V njem je predsednik dr. Danilo Türk simbolično posadil drevo vrste španski bezeg s Pohorja. V zaključku svojega obiska si je predsednik ogledal prostore Raziskovalne postaje Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter se vpisal v knjigo gostov ustanove.

---

Govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na prireditvi "8. Dan spominov in tovarištva"
Petanjci, 8. maj 2008


Spoštovani gospod župan,
prisrčna hvala za prijazen pozdrav,
spoštovani gospod akademik dr. Anton Vratuša,
prisrčna hvala za vse delo, ki je bilo vloženo v ta park spominov in tovarištva,
spoštovani visoki gostje, gospe in gospodje,

v veliko čast si štejem, da ste me povabili, da spregovorim nekaj besed kot govornik ob današnji prireditvi, prireditvi, ki je polna simbolike. Ta simbolika po eni strani posega v naš spomin na drugo svetovno vojno, na vzroke, ki so to vojno povzročili, na trajanje te vojne, na posledice te vojne, po drugi strani pa posega na druga področja, na ustvarjalno delo, na ustvarjalno misel, na iskanje izvirnih poti v težkih časih, skratka na vse tisto, s čimer nas je zadolžil profesor Vanek Šiftar.

Dovolite mi, da spregovorim nekaj besed o teh dveh pomembnih simbolih, o katerih moramo veliko razmišljati tudi v današnjem času. Jutri bo dan, ko bomo slavili konec druge svetovne vojne, pravzaprav bomo slavili konec oboroženih sovražnosti v Evropi. Svetovna vojna se 9. maja 1945 še ni povsem končala. Nadaljevala se je tudi na Slovenskem s sovražnostmi po kapitulaciji Nemčije, nadaljevala se je na drugih bojiščih v svetu. Morda je prav, da se spomnimo, kdaj se je ta vojna začela in da bomo letos 1. septembra imeli razloge, da se spominjamo 70. obletnice začetka druge svetovne vojne. To je bila dolga vojna, največja vojna v zgodovini človeštva, povzročila je 55 milijonov mrtvih.

Vprašanje je, kaj je privedlo do te velike vojne in ali je iz tega možno za današnji čas povzeti kakšen nauk. Prav gotovo. Ta vojna se je začela z zanikanjem človekovih pravic, z ustvarjanjem pogojev za agresivno politiko in za vojaško agresijo, ki jo je rodila agresivna politika. To moramo vedeti. Uničenje človekovih pravic v nacistični Nemčiji in fašistični Italiji je povzročilo razmere, v katerih je bilo mogoče začeti tako veliko agresivno svetovno vojno. In to, da so bile človekove pravice zatrte, je nekaj, česar človeštvo ne more več tolerirati. Takih situacij ni mogoče več tolerirati.

Druga svetovna vojna je vrgla celoten svet z njegovih moralnih tečajev in povzročila vojne zločine nepopisnih razsežnosti. Samo pomislimo na holokavst, na šest milijonov civilistov, pripadnikov judovske skupnosti v raznih državah Evrope, ki so bili ubiti v tej vojni. Pomislimo samo na številne žrtve, tako v uniformah, zlasti pa civilne žrtve druge svetovne vojne. Sloveniji nikakor ni bilo prizanešeno v nobeni fazi te vojne.

Pomisliti moramo tudi na številne žrtve, ki so se zgodile potem, ko so se sovražnosti v drugi svetovni vojni že končale. Tudi leto 1945 je bilo leto velikih žrtev. 12 milijonov izgnanih z njihovih domov po koncu druge svetovne vojne. Nekatere ocene imajo še večje številke. Dva milijona ubitih po koncu druge svetovne vojne. Vse to mora biti v našem spominu. In prav je, da ta spomin ne oslabi. Spomin na drugo svetovno vojno, na njene grozote in na njen temeljni moralni nauk, na temeljno zahtevo po varstvu človekovih pravic mora ostati za vselej. Zato je prav, da imamo spominske slovesnosti, zato je prav, da tudi v tem parku in tudi ob današnji priložnosti ne pozabimo na celotno razsežnost druge svetovne vojne.

Danes seveda živimo v popolnoma drugačnem času. Danes živimo v času, ki ga je omogočila zmaga nad nacizmom in fašizmom v drugi svetovni vojni. Danes smo ponosni na Evropsko unijo in druge oblike organiziranega sožitja v Evropi. Vendar ne smemo pozabiti: Evropa se je dokopala do spoznanj o nujnosti takega sožitja šele po svetovnih vojnah. Evropa mora zato s potrebno skromnostjo, s potrebno ponižnostjo razumeti, da je do velikih dosežkov prišla šele po težkih izkušnjah.

Iz tega sledijo mnoga nadaljnja sporočila. Danes moramo razumeti, da evropska integracija zahteva od nas, da smo zvesti tistemu izročilu, tistemu sporočilu, ki ga je dala druga svetovna vojna in iz katerega črpamo tudi tisto energijo, ki jo potrebujemo za ohranitev vsega dobrega, kar je v Evropi nastalo po drugi svetovni vojni. To ni prazna fraza. Kajti Evropska unija je tudi danes pred preizkušnjami. Danes, v časih krize se pogosto zdi, da je naravno zatekanje politike pod okrilje nacionalne države. Mnogi so celo pripravljeni sprejeti protekcionizem in druge oblike nacionalno motivirane politike, kot odgovor na krizo. To je zaskrbljujoče. Take poti ne bodo dobre za bodočnost Evropske unije kot celote. Prihodnost Evropske unije ni avtomatično zagotovljena. V globaliziranem svetu, kakršnega imamo in kakršnega lahko pričakujemo v prihodnje, bo potrebno storiti veliko, če hočemo, da bo Evropska unija ostala pomemben partner svetovnega razvoja in da bo partner novim velikim silam, ki se pojavljajo na svetovnem prizorišču.

Vse to moramo upoštevati, vse to moramo razumeti. In v Sloveniji predvsem ne smemo nikoli pozabiti, da smo del Evrope in da smo del sveta. In to v vseh pogledih. Ne samo geografsko, ne samo zgodovinsko. Vedeti moramo, da smo del Evrope tudi kot narod, ki se je v času druge svetovne vojne znal postaviti na pravično stran, na pravo stran in na zmagovito stran. Mi smo narod zmagovalcev in zaradi tega moramo ves čas gojiti tudi odgovornost in etično držo zmagovalcev. Ne sme nas niti presenetiti, kaj šele kakorkoli vreči iz ravnotežja, če slišimo kakšne poskuse revidiranja zgodovine. Etika zmagovalca zahteva mirno, zbrano in dostojanstveno reagiranje in predvsem to, da se na dejstvo, da je slovenski narod bil na pravični in zmagoviti strani, nikoli ne pozabi.

Ravno tako moramo vedeti, da je slovenski narod v okviru nekdanje skupne države, jugoslovanske države, vsa ta desetletja prispeval pomemben prispevek k evropski varnosti in sodelovanju. Tudi tega se moramo zavedati. In zavedati se moramo, da danes kot država članica Evropske unije skupaj z drugimi gradimo boljšo Evropo. Skupna graditev Evrope je tudi naša odgovornost. Slovenija je članica Evropske unije zato, da bo v njej aktivna država, sooblikovalka politike Evropske unije in sooblikovalka bodočnosti sveta. Tudi to moramo vedeti in tudi to izhaja iz dejstva, da je bil slovenski narod na pravični strani in zmagoviti strani v drugi svetovni vojni.

Simbolika tega parka pa je izredno raznovrstna. Kadar pridemo sem, se moramo spominjati dr. Vaneka Šiftarja in njegovih številnih prispevkov k razvoju, rasti slovenskega naroda, njegove intelektualne podobe in izvirnosti. Sam sem profesorja Vaneka Šiftarja poznal le bežno, poznal in spoštoval sem ga kot profesorja ustavnega prava. Zavedal sem se tudi številnih drugih prispevkov, ki jih je profesor Šiftar dal slovenskemu narodu. V času, ko je predaval ustavno pravo, ustavnost kot politična in kot pravna kategorija še ni imela tiste pomembne teže, kakršno ima danes, ko je Slovenija samostojna in demokratično pluralistično organizirana država. To so bili časi, ko je bilo treba idejo ustavnosti in pomen ustavnosti gojiti z veliko skrbnostjo, ko je bilo potrebno na razne načine dokazovati, da je ustavni red, da je pravna norma, da so ustavna načela bistveni pogoj civiliziranega sobivanja in bistvene prvine vsakega razvoja.

To je profesor Vanek Šiftar znal. Ne samo, da je to vedel, to je znal prenašati na druge in zlasti na mlade generacije. Zato se vsi tisti, ki se ga spominjamo iz naših študentskih časov, spominjamo z velikim spoštovanjem in z občutkom, da nam je dal pomembna spoznanja - spoznanja, ki so osnova tega, kar počnemo še danes. Ta spoznanja niso bila omejena samo na pravo kot disciplino in na ustavnost kot pomembno politično, filozofsko in pravno kategorijo. Ta spoznanja so tudi na drugih področjih. Eno od njih je področje uveljavljanja novega razumevanja sožitja. Dobro se spominjam časa, ko je izšla, danes lahko rečemo znamenita knjiga profesorja Vaneka Šiftarja o romski skupnosti v teh krajih. Izid tiste knjige je bila neke vrste revolucija. Bila je nekaj novega, bila je celovita, problemska študija in spremljale so jo številne razprave, v katerih je mnogokrat profesor Šiftar tudi sam sodeloval. Dobro se spominjam nekaterih od tistih razprav, v katerih je brez slehernega zanikanja, brez slehernega prikrivanja govoril o problemih, o izkušnjah, o svojih številnih kontaktih s predstavniki romske skupnosti, o problemih, ki jih je videl in za katere je želel, da se rešijo. Tista knjiga je povzročila za tedanje čase zelo zahtevno razpravo in mnogi niso verjeli, da je taka razprava lahko koristna in da lahko povzroči velike spremembe, pozitivne spremembe. Vendar je čas pokazal tehtnost njegovega prispevka.

Danes lahko prav tu, v teh krajih govorimo o velikih uspehih v vključevanju, v integriranosti romske skupnosti v vse oblike življenja. To ne pride avtomatično. To pride kot rezultat dolgoletnega prizadevanja, premišljene politike, strpnosti in številnih prispevkov, ki jih dajejo ljudje, od šolskih svetnikov do vseh drugih, ki se vključujejo v graditev sožitja med romsko skupnostjo in ostalimi. Tudi tu moramo razumeti veličino dosežka. Razumeti moramo, da smo v Sloveniji nekaj pomembnega in velikega dosegli, nekaj, kar lahko pokažemo Evropi s potrebnim ponosom. Ne sme nas motiti okoliščina, da govorimo o razmeroma maloštevilnih skupnostih. To ni najpomembnejše, pomembnejša je kvaliteta odnosov, ki se tu vztrajno, postopoma gojijo. Vem, da problemi še obstajajo, na področju izobraževanja, na področju zaposlovanja in še marsikje. Vendar so tisti temelji sožitja, za katere se je zavzemal profesor Vanek Šiftar vzpostavljeni in dosežki v razvoju tega sožitja so realni. Prav zaradi tega moramo biti ob takih priložnostih, kot je današnja, ponosni, da se je to doseglo, in zavedati se moramo izhodišč, iz katerih je bil ta dosežek napravljen.

Kot vidite, je možno ob današnji priložnosti govoriti o marsikateri vrednoti. O vrednotah, ki nam jih je zapustil uspešen boj zoper fašizem in nacizem, o vrednotah, ki so povezane s človekovimi pravicami, in o tem, kako je zavzemanje za uresničitev človekovih pravic trajno prizadevanje in kako je spomin na profesorja Vaneka Šiftarja eden od mnogih dokazov o tem, kako z inovativno, novo mislijo lahko ustvarjamo boljše odnose v družbi. Vse to je danes z nami. Vsa ta sporočila so v tem parku danes z nami.

Gospod župan je na začetku, v svojem pozdravu omenil tudi lepo vreme. Jaz sem seveda tega lepega vremena še posebno vesel. Pogosto prihajam v Prekmurje, ob vsakem letnem času in ob vsakem vremenu. Lahko računate, da bo tudi poslej tako, dokler bom na funkciji predsednika republike, pa tudi kasneje. Z veseljem bom prihajal v te kraje. Če bo lepo vreme, bo seveda moj obisk imel še dodatno prijetno razsežnost. Ampak tudi če lepega vremena ne bo in tudi če se bo treba pogovarjati o kakšnih težkih vprašanjih, bom tu.

Hvala lepa, da ste me poslušali. Hvala lepa vsem, ki ste organizirali to prireditev. Veliko uspeha Znanstvenoraziskovalnemu centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter vsem tem, ki skrbite za to, da se ta park razvija in da sporočila, ki jih sporoča, živijo naprej. Hvala lepa.