Predsednik republike ob 90. obletnici delovanja Univerze v Ljubljani

Ljubljana, 1.12.2009  |  govor

Govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na Slavnostni akademiji ob 90. obletnici Univerze v Ljubljani
Ljubljana, 1. december 2009

Hvala lepa, spoštovani gospod rektor, hvala lepa za ta prijazen uvod in prijazno povabilo. Verjemite mi, da mi kot profesorju te univerze predstavlja zelo veliko zadovoljstvo, veselje, čast in nekaj čisto posebnega, da imam danes priložnost nagovoriti ta zbor ob tej pomembni obletnici, 90. obletnici Univerze v Ljubljani.

Spoštovani gospod rektor, profesor dr. Stanislav Pejovnik,
spoštovani člani senata, dekani, dekanje,
spoštovane profesorice in profesorji, študentke in študenje,
spoštovani visoki gostje, gospe in gospodje,

letos slavimo 90. obletnico Univerze v Ljubljani in njenih prvih fakultet. Naše slavje pa poteka v času, ko naša družba potrebuje najboljše intelektualne prispevke za naš razvoj, ko potrebujemo odgovore na zahtevna etična vprašanja naše družbe in predvsem ko potrebujemo boljše stanje duha v naši družbi. Povsem naravno je, da pri vsem tem pričakujemo velik, morebiti odločilen prispevek Univerze v Ljubljani, katere 90. obletnico praznujemo danes.

To pričakovanje je povsem naravno, saj v naši državi verjetno ni nobene druge ustanove, ki bi bila tako tesno povezana z duhovnim in materialnim razvojem slovenskega naroda in vse naše skupnosti, naše države, kot je Univerza v Ljubljani.

20. stoletje je bilo odločilno za oblikovanje slovenskega naroda v kulturno in politično razvit narod, ki je naposled konec stoletja ustvaril tudi lastno suvereno državo. 20. stoletje pa je bilo tudi stoletje Univerze v Ljubljani in njenih številnih prispevkov v našem razvoju. Razvoj slovenskega naroda in nastajanje slovenske države so oblikovale ideje, znanstvena spoznanja, pa tudi povsem praktično angažiranje profesorjev in študentov Univerze v Ljubljani. Znanstveni dosežki, filozofska spoznanja, umetniška dela, razvoj slovenskega jezika in praktično delo na vseh področjih našega bivanja so bili življenjskega pomena za naš obstoj in za naš razvoj. Zato je prav, da se slovenska država ob 90. obletnici zahvali Univerzi v Ljubljani. Z visokim državnim odlikovanjem, Redom za izredne zasluge, ki bo podeljeno nekaj kasneje, država danes ponovno izkazuje svojo hvaležnost in svoje priznanje.

Obletnica, ki jo danes slavimo, pa je tudi priložnost za razmislek o univerzi danes, o naših nalogah in pričakovanjih, o tem kako želimo naš razvoj usmerjati v prihodnje. Nobenega dvoma ni, da bodo pri tem imele izjemno veliko vlogo slovenske univerze, vključno z Univerzo v Ljubljani.

Leta 1919, ko je nastala Univerza v Ljubljani, so bili prelomni časi. S prvo svetovno vojno se je podrl stari svet in njegov evropski red. Ponovno je bilo treba postaviti v ospredje načelo o pravici narodov do samoodločbe. V Evropi je vrela revolucija. Velike sile so z največjimi težavami na Pariški mirovni konferenci vzpostavile novi evropski red, temelječ na novem političnem zemljevidu Evrope. Slovenski narod je v tistem času uresničil samo del svojih legitimnih hotenj. Politične rešitve, ki so bile tedaj možne, so bile daleč od tistega, kar je narod potreboval, in še dlje od idealnih razmer za njegov poln razvoj. V teh razmerah je nastala Univerza v Ljubljani, s svojimi petimi fakultetami - pravno, filozofsko, teološko, tehnično in medicinsko. Tudi materialne razmere so bile vse prej kot zadovoljive. Vendar se je prav v tistih časih univerza izoblikovala v najpomembnejšo ustanovo narodovega duha, narodovega razvoja. Iz nje so kmalu izšli odlični znanstveniki, pravniki, filozofi in umetniki. Postala je središče narodove duhovne rasti in zagotovilo njegove sposobnosti napredovati med razvite evropske narode.

Univerza v Ljubljani je dala izjemno velik prispevek v narodnoosvobodilnem boju med drugo svetovno vojno, po vojni pa se je uveljavila kot žarišče znanstvene misli, kot jedro razvoja visokega šolstva, kot skupnost fakultet, na katerih so pridobile visoko izobrazbo generacije mladih ljudi iz vseh delov Slovenije, in kot ustanova, ki je pomembno pomagala pri razvoju mreže slovenskih univerz. Tudi v osamosvojitvenem prizadevanju konec 20. stoletja je bil prispevek Univerze v Ljubljani izjemen. Iz nje so izšle ne le pomembne ideje, ki so oblikovale civilno družbo in proces osamosvajanja, ampak tudi strokovno premišljeni odgovori na vprašanja tistega usodno pomembnega časa in strokovnjaki, ki so prevzeli najodgovornejše naloge v vodenju nove države, njenega gospodarstva, uprave, diplomacije in njenih obrambnih sil.

To je bogata dediščina in ta dediščina zavezuje. V devetdesetletnem razvoju so se utrdila temeljna spoznanja in načela, ki vodijo razvoj univerze. Nastalo je tudi spoznanje o mestu Slovenije in njenih univerz v Evropi in svetu. Vse jasneje se vidijo veliki izzivi, ki jih pred našo družbo in naše univerze postavljata konkurenca globaliziranega sveta in nove razvojne potrebe. Danes so naloge so bolj raznovrstne in zahtevne kot kdajkoli doslej, pa tudi najbolj vznemirljive in obetavne, torej idealne za angažiranje univerz.

Današnje naloge je mogoče strniti v štiri načela, to so: akademska svoboda, vrhunska kakovost, odprtost v svet in kultura uspeha.

Vsaka dobra univerza je kombinacija tradicije in inovacije, stroge znanstvene metode in polne ustvarjalne svobode, samodiscipline, pa tudi sproščenosti in celo določene ekscentričnosti. Vse to mora soobstajati v življenju univerze, da bi resnično bila tisto žarišče znanstvene misli in duhovne ustvarjalnosti, ki poganja družbeni razvoj. Univerza ni nikoli monolitna in nespremenljiva. Kljub zavezanosti univerzitetnim tradicijam mora biti odprta novemu in resničnim spremembam. Kritičnost do preživelih tradicionalnih vzorcev in do slabo premišljenih novih rešitev je nujna značilnost dobrih univerz in to v Evropi vemo od Ulricha von Huttena in satiričnih obračunavanj s sholastično okostenelostjo evropskih univerz 16. stoletja, pa vse do današnjih dni in do današnjih razprav.

Prav vse te značilnosti univerze opozarjajo, kako bistvenega pomena za univerzo je načelo akademske svobode. Kako pa vsebino in pomen načela akademske svobode pojmujemo danes, pa se da izvedeti iz evropske Magne Charte Universitatum, ki poudarja največji pomen treh vidikov te svobode - najprej avtonomijo univerze kot institucije, nato svobodo raziskovanja, poučevanja in umetniške ustvarjalnosti in tretjič, odprtost univerze za vsestranski dialog. Akademska svoboda mora biti zagotovljena univerzi kot ustanovi in posameznikom - učiteljem, študentom, raziskovalcem in umetnikom, ki tvorijo univerzo. V naši polpretekli zgodovini smo imeli več desetletij trajajoče obdobje omejevanja akademske svobode. To za Univerzo v Ljubljani ni bilo dobro in je pustilo posledice.

Kaj so torej funkcije akademske svobode danes? Vprašanje ni le, kako svobodo zavarovati. Seveda je to temeljno vprašanje. Zavarovati svobodo pred nedopustnimi vplivi in pritiski. Ampak čemu naj bo svoboda namenjena, kaj naj bo njen cilj?

Eden od najbolj temeljnih smislov akademske svobode je akademska kakovost. Povezovanje vrhunskega raziskovalnega dela z odličnim pedagoškim delom, resno in sistematično vlaganje v infrastrukturo in v raziskovalne projekte, prestiž, ki ga prinašajo veliki dosežki, ugledni profesorji in uspešni študentje, vse to so zahteve, ki jih pred sodobne univerze postavljata čas in mednarodna primerljivost. Vse nas v Sloveniji veseli, da je Univerza v Ljubljani na svetovni listi med petsto najboljšimi univerzami, med tremi odstotki najboljših univerz na svetu. Ta položaj je treba obdržati in izboljševati. Da pa bi to lahko dosegli, moramo upoštevati, da odlične univerze ne nastanejo kot rezultat spontane konkurence, ampak kot rezultat dobrega in vizionarskega vodenja ter resnih vlaganj. Karizmatičnost profesorjev, ustreznost razmerja med številom profesorjev in številom študentov, količina in kakovost vloženih sredstev - vse to so merila za presojo pogojev, v katerih se gradi odlična univerza. Akademska svoboda ni abstraktno načelo, je nujen pogoj kakovosti in zlasti je intelektualni in normativni okvir za resno delo in za resna vlaganja. Načelo najvišje znanstvene, filozofske in umetniške kakovosti pa je tista vsebina, ki daje akademski svobodi polno veljavo in končni smisel.

Tretje življenjsko pomembno načelo univerze je njena odprtost v svet. Danes seveda tega ni treba obširno dokazovati, saj je tako rekoč aksiomatično, da odlične univerze ne morejo brez razvitih povezav s svetom. Znanost in umetnost, ki ju gojijo univerze, nista bili nikoli nacionalni ali kako drugače omejeni.

V Evropi je to spoznanje močno in danes se odraža v naporih za ustvarjanje enotnega evropskega intelektualnega prostora. Tak enotni intelektualni prostor je v Evropi pred obdobjem nacionalnih držav že obstajal, četudi na veliko nižji stopnji družbenega, gospodarskega, pa tudi intelektualnega razvoja. Konec prejšnjega stoletja, konec 20. stoletja pa so padle močne ideološke omejitve tej odprtosti, omehčane pa so tudi nacionalne ovire. Evropa želi biti družba znanja, ta pa zahteva sproščenost in prežetost njenega celotnega prostora z živahno intelektualno in zlasti inovativno komunikacijo. Zahteva pa resna vlaganja. V Evropi nasploh, to ni samo naš problem, primanjkuje usposobljenih raziskovalcev. Evropa kot celota mora krepiti svoj raziskovalni potencial, da bo v prihodnje lahko odigravala resno vlogo v znanosti, tehnologiji in na področju inovacij v čedalje bolj konkurenčnem in čedalje bolj globalnem svetu. Evropa bo morala kritično pregledati rezultate dosedanjih ukrepov, vključno z bolonjsko reformo, in oceniti, kje naj z dosedanjimi pristopi nadaljuje, kje je treba kaj spremeniti in kje nam rezultati kažejo, da je treba poiskati nove poti. To so velike naloge, toda odločilne za dolgoročni razvoj Evrope, pa tudi za nas v Sloveniji

In kje je pri tem vloga Univerze v Ljubljani in vseh slovenskih univerz? Predvsem se moramo vsi skupaj zavedati, da smo del Evrope in del sveta in da smo od našega okolja življenjsko odvisni. Tudi sedanja recesija nas je boleče opozorila na to. Usposobiti se moramo za primerjavo, za komunikacijo, za sodelovanje in za tekmovanje z najboljšimi. Imamo temelje, na katerih je tak razvoj mogoče zasnovati in izvesti. Imamo ljudi - v Sloveniji in po vsem svetu -, ki jih lahko vključimo v tako preobrazbo. Sedaj gre za to, da ne zamudimo trenutka, ko je to mogoče in ko je to tudi nujno. Slovenija ima vse pogoje, da postane priljubljena destinacija, ne le za turiste, ampak zlasti za raziskovalce in umetnike, za študente in profesorje. Svoje vrhunske izobraževalne storitve moramo tržiti mednarodno in to veliko bolje in veliko širše kot doslej. Svoje centre odličnosti moramo veliko bolj odpreti tujim sodelavcem in skupaj snovati nove dosežke.

Pravimo, da je naša domovina lepa in prijetna za bivanje. To je res. Torej je tudi primerna kot akademsko okolje za zbiranje najboljših od vsepovsod in na vseh ravneh. Seveda pa moramo za tak razvoj najti tudi praktične rešitve. Med njimi so tudi take, ki ne zahtevajo velikih finančnih vlaganj. Poučevanje in raziskovanje v angleščini ne bi smelo biti omejeno na sedanji obseg. Nasprotno, treba je poiskati organizacijske oblike, ki bodo naše univerze še naprej razvijale kot ustanove slovenske narodne kulture, slovenskega jezika in narodne zavesti, hkrati pa zagotavljale ustvarjalno komunikacijo vsem tistim v tujini, s katerimi želimo in s katerimi moramo sodelovati. Pri tem ne gre za izbiro med narodno identiteto in mednarodnim povezovanjem. Potrebujemo namreč oboje. Gre za to, kako uspešno razvijati oboje in prav v tem je izziv današnjega časa.

In naposled, Univerza v Ljubljani je bila vselej med tistimi centri dogajanja pri nas, ki kažejo pot naprej. Pogled nazaj nam kaže, da smo bili v preteklosti v marsičem uspešni. Sedanje svetovne lestvice dosežkov na različnih področjih uvrščajo Slovenijo med najbolj uspešne države sveta, bolje kot katerokoli drugo državo, ki je izšla iz velike postkomunistične tranzicije ob koncu 20. stoletja. Včasih na to pozabimo. V svetu smo opaženi in znamo biti uspešni. Vse razloge imamo, da podedovani slovenski pesimizem in malodušje nadomestimo s kulturo uspeha in s potrebno samozavestjo.

Seveda nam uspeh ni sam po sebi zagotovljen. Vsaka priložnost je priložnost le za tiste, ki znajo in zmorejo. In prav takih je na Univerzi v Ljubljani veliko, na različnih področjih znanosti in družboslovja, humanističnih ved in umetnosti, teologije in drugod. Imamo intelektualno moč, pa tudi sposobnost poiskati etične odgovore tam, kjer znanstveni in družbeni razvoj odpirata nova ali zaostrujeta stara etična vprašanja. Imamo priložnosti prenesti velik del univerzitetnega dela v prakso, v proizvodna in storitvena podjetja in na ta način ustvarjati novo bogastvo. Pri tem lahko izkoristimo marsikatero izkušnjo, ki se je že obnesla v tujini. Priložnosti so tu. Gre za to, da jih izkoristimo. Od Univerze v Ljubljani lahko pričakujemo, da bo uspešna in da bo v naši družbi gojila kulturo uspeha.

Spoštovani zbor,

pred devetdesetimi leti je ustanovitev Univerze v Ljubljani pomenila prehod slovenskega naroda na novo raven razvoja in kulture, izražene v njenih najžlahtnejših vsebinah - v znanosti in umetnosti. Danes je naš položaj veliko boljši, vendar tudi veliko zahtevnejši. Naloge, pred katerimi stoji Slovenija, zahtevajo prehod na nove stopnje kultiviranosti našega razvoja. Iz nekdanje ujetosti v omejeno, "šentflorjansko" družbo se moramo spremeniti v kultivirano in svetovljansko družbeno skupnost, ki zna svojo samobitnost varovati, ampak ki jo varuje in razvija na način, primeren 21. stoletju. Samo tako se bomo dokončno poslovili od spominov na nekdanji zamudniški značaj našega naroda in se dokončno vzpostavili na mestu, ki nam med modernimi narodi že pripada. Definicij tega razvoja in konkretnih modelov ne bo mogoče razviti brez vsestranskega angažiranja naših najboljših intelektualnih moči in velik del teh moči je prav na Univerzi v Ljubljani. Zato so današnje čestitke Univerzi v Ljubljani tudi izraz pričakovanj, upanja in zaupanja. Slovenija mora naprej. Današnja slavljenka, Univerza v Ljubljani, pa naj bo spet med tistimi, ki kažejo pot. Ko bomo čez desetletje slavili stoletnico Univerze v Ljubljani, ji bomo, prepričan sem, čestitali in se zahvalili za prispevek na tem kosu poti, ki nas naslednje desetletje še čaka.

Hvala lepa.