Govor predsednika republike ob mednarodnem prazniku dela

Sveti Jošt nad Kranjem, 1.5.2009  |  govor

Govor predsednika republike dr. Danila Türka na 35. tradicionalnem prvomajskem srečanju na Svetem Joštu nad Kranjem
Sveti Jošt nad Kranjem, 1. maj 2009


Drage delavke, dragi delavci,
državljanke in državljani Republike Slovenije,
lepo pozdravljeni in hvala lepa za ta prisrčen sprejem tu na Joštu nad Kranjem, na tej tradicionalni prireditvi ob prvem maju, mednarodnem prazniku dela.

Letos je drugo leto mojega predsedniškega mandata. Lani, v prvem letu, sem govoril na podobni prireditvi na Debencu na Dolenjskem, in kot takrat pred letom dni bi rad tudi danes dal v ospredje svojega nagovora dejstvo, da je delo vedno bilo, je danes in bo tudi v prihodnje temeljna družbena vrednota. To je nekaj, kar se je pri nas včasih pozabilo. Prevladovale so druge vrednote, prevladovale so tudi navidezne, pa tudi lažne vrednote. Vendar danes bolj kot kdajkoli prej razumemo, da je delo temelj sleherne vrednosti, da je jedro vsake družbene organizacije in podlaga mnogih, če ne večine človekovih pravic.

Delo je človekova pravica in iz njega izhajajo take pravice, kot so pravica do dela, pravica do osemurnega delavnika, pravica do počitka, pravica do poštenega plačila za pošteno delo in še druge pravice. To niso pravice, ki bi bile vezane samo na nek določen čas ali kraj, na neko ideologijo ali družbeno ureditev. To so temeljne človekove pravice, to so univerzalne pravice, ki pripadajo vsem, in za katere se je treba vselej boriti. Te pravice niso nastale naključno in tudi niso nastale brez boja. Več kot 150 let je potekal boj za to, da so te pravice postale priznane in da so danes splošno sprejete. So splošno sprejete, ne pa tudi splošno uresničene. Danes bolj kot kdajkoli razumemo zakaj je treba za uresničevanje teh pravic vlagati nove in nove napore.

To razumemo danes, v časih, ko je svet zajela velika gospodarska in finančna kriza. Ta kriza je več kot le gospodarska in finančna kriza. To je kriza, ki postavlja pred nas vprašanje vsega - našega načina življenja, naših upov glede prihodnosti, naših vrednot, našega pojmovanja pravic. Pravica do dela mora biti v središču tega pojmovanja in tega našega novega prizadevanja. Svetovna kriza ni obšla Slovenije, tudi pri nas je bilo mnogo ljudi odpuščenih in je izgubilo delo. Tudi pri nas mnogi ljudje težko živijo. Tudi pri nas je veliko skrbi in zaskrbljenosti spričo prihodnosti, in tudi pri nas moramo zlasti razmišljati o tem, kakšne ukrepe bomo sprejeli in kaj bomo storili, da bomo iz krize izšli čimprej, čimbolje in čim močnejši.

Pri tem razmišljanju nas morajo voditi prave vrednote. Danes je čas, ko moramo razmišljati o vrednotah z največjo resnostjo. Ni več časa, ni več razlogov za sprejemanje iluzornih vrednot in lažnih vrednot. Prave vrednote, ki nas bodo vodile naprej, so jasne. Solidarnost in podjetnost sta na osrednjem mestu med njimi. Solidarnost zahteva, da vselej, pri vsakem našem delovanju mislimo na skupnost, da mislimo na vse, na našo skupno prihodnost. Solidarnosti ne smemo pojmovati omejeno, tako kot se včasih pojmuje zgolj kot pomoč najšibkejšim ali pa kot socialni transfer. Solidarnost je veliko več, solidarnost je tisto, kar mora prežemati vso politiko, vsa naša ravnanja, vsa naša prizadevanja. In solidarnost je tesno povezana s podjetnostjo. Če pomislimo, kakšno delo si moramo zagotoviti za naprej, kaj moramo početi in kako moramo delati, kako skrbeti za našo solidarnost, potem je jasno, da moramo v delo vlagati čedalje več znanja, čedalje več podjetnosti ter novih in novih oblik, ki nam bodo zagotavljale gospodarsko prihodnost. Solidarnost in podjetnost sta zato nerazdružljivo povezani vrednoti.

Imamo oboje, skozi desetletja smo gradili družbeno solidarnost in občutek za skupnost. Zadnja leta se je ta občutek nekoliko razrahljal, ni pa prenehal. Še vedno obstaja in na njegovi podlagi lahko gradimo prihodnost. Slovenci smo podjetni ljudje, radi si izmislimo kaj novega, radi naredimo kaj bolje. Podjetnost je tu, organizirati jo moramo in skrbeti moramo za to, da bo na podlagi te podjetnosti zraslo novo gospodarstvo in naša moč za prihodnost. Imamo sposobne menedžerje, imamo sposobne poslovne ljudi. Zaupajmo jim, sodelujmo delavci in poslovni ljudje v skupnem solidarnem prizadevanju za boljšo družbo! Danes se pogosto upravičeno kritizira tiste med poslovnimi ljudmi in tiste med lastniki, ki so s svojo neodgovornostjo in s svojim pohlepom prispevali k težavam, ki jih danes čutimo vsi. Prav je, da jih kritiziramo, prav je, da tam, kjer so bila storjena protipravna dejanja, uvedemo tudi ustrezne postopke. Toda ne smemo pozabiti, da so med poslovnimi ljudmi v menedžerskem sloju številni napredni ljudje, taki, ki nas peljejo naprej, in v skupnem prizadevanju smo lahko uspešni.

Seveda pa to prizadevanje ne bo vodilo k uspehu brez ustrezne politike. Imamo vlado, ki se je opredelila za socialno čutečo politiko. Vlado, ki je na prvo mesto svojih ukrepov v krizi dala socialne ukrepe. Ukrepe, ki ščitijo delovna mesta, ki investirajo v tista podjetja, ki so primorana skrajšati delovni čas, in ki bodo z nadaljnimi ukrepi tudi zagotovila, da čakanje na novo delo ne bo predolgo in da ne bo prazno. Prav je, da ima vlada postavljene prioritete, prav je da postavlja v središče delo, zaščito delovnih mest in da prispeva kolikor je mogoče k ohranitvi delovnih mest in k nastajanju novih. Vendar od vlade pričakujemo še več prodornosti in še več odločnosti. Kriza še ni premagana. Kriza se komaj začenja in odločnost ter prodornost vladne politike bosta med odločilnimi pogoji za to, da bomo iz krize lahko izšli. Danes, tu na tem mestu bi rad dodal svoj glas vsem tistim glasovom državljank in državljanov Slovenije, ki ta čas od vlade zahtevajo največjo prodornost, največjo odločnost in največjo skrbnost v zaščiti dela, zaščiti delovnih ljudi in v iskanju naše skupne boljše prihodnosti.

Ukrepi, ki jih od vlade pričakujemo, niso samo socialni in niso samo tisti, ki so neposredno posvečeni zaščiti dela. Med njimi morajo biti čedalje bolj v ospredju razvojni ukrepi, taki ki naš dohodek usmerjajo v tiste dejavnosti, ki bodo zagotovile naš nadaljnji razvoj. Tudi tu je še veliko nejasnega in veliko več se bo dalo narediti. Pomislimo samo na možnost, da država kot lastnik mnogih podjetij sprejme sklep, da bo del ali pa morebiti celoto dividend v času krize preusmerjala v razvoj, v investiranje, za nove tehnologije, za nova delovna mesta. Možnosti za take odločitve so. Prav je, da jih vlada poišče, in da jih predloži v temeljito razpravo v socialnem dialogu.

Socialni dialog potrebujemo danes bolj kot kdajkoli doslej. Včasih se slišijo kritike, da bi vlada morala ukrepati hitreje in nekako obiti sindikate ali iti mimo drugih udeležencev v socialnem dialogu. Tak pristop bi bil popolnoma zgrešen. Vsi ukrepi bodo lahko uspešni samo, če bodo premišljeni, če bodo vse praznine odpravljene že na začetku, in če bodo narejeni tako kvalitetno, da bodo lahko dali najboljše rezultate. Za take ukrepe pa potrebujemo socialni dialog. Za take ukrepe potrebujemo sodelovanje med vlado in sindikati, med vlado in delodajalci, med delodajalci in sindikati. Za take ukrepe potrebujemo družbeno podjetnost in družbeno solidarnost.

To so naše naloge danes. In pred temi nalogami stojimo vsi, najbolj pa tisti, ki smo sprejeli odgovorne politične funkcije. Ko govorimo o teh ukrepih, seveda nikakor ne mislimo, da je treba pozabiti na bolj dolgoročne, sistemske spremembe, ki jih potrebujemo. Danes je pri nas vse preveč mladih ljudi, ki nimajo stalne zaposlitve, ki so odvisni od kratkoročnih pogodb, ki si ne morejo ustvariti družine. To nas mora skrbeti. To je problem številka ena, če govorimo o dolgoročnih problemih naše družbe. Več pozornosti je treba posvetiti problemom mladih ljudi, ki vstopajo v aktivno življenje, in zagotoviti pogoje, tudi zakonske pogoje, tudi tako ureditev delovne in druge zakonodaje, ki bo omogočala, da bodo ljudje vstopali v delovni proces z občutkom stalnosti, z občutkom zanesljivosti, z občutkom, da si lahko ustvarijo družino in da imajo zagotovljeno prihodnost. Za kaj takega bomo potrebovali sistemske ukrepe.

Sistemske ukrepe bomo potrebovali tudi pri urejanju položaja gospodarskih družb. V preteklih letih smo videli, kam lahko pripelje koncentracija kapitala, ki gre preko meja in ki omogoča samovoljo. Takih pojavov si v prihodnosti ne bomo smeli dovoliti. Spremembe sistema na tem področju so popolnoma legitimne in prav bi bilo, da vlada začne razmišljati o njih. Ni prezgodaj, morebiti lahko rečemo, da ni prepozno in ni prezgodaj. Rad bi, da bi vlada tem vprašanjem posvetila kar največjo pozornost.

In naposled - vse, o čemer govorimo te dni, ob prvem maju, je povezano z našo temeljno človečnostjo, z našo etiko, s tem, kako razumemo odnos do soljudi. Tu, na Joštu je nekoč služboval slovenski pisatelj Fran Saleški Finžgar, ki je bil znan kot avtor velikih literarnih del, kot priljubljen duhovnik in predvsem kot pošten in pokončen človek. V svojih spominih je nekoč zapisal, da je tu z Jošta ob neki priložnosti pregnal lažne romarje, ljudi ki so hlinili bolezni in pohabljenosti, zato da bi pridobili sočutje. To je pomembno sporočilo. Poštenost je nekaj, kar moramo gojiti vsi, kar nam je Finžgar pokazal v konkretnem primeru, ko se ni prepustil iluzijam, hlinjenim boleznim in lažnim zgodbam. Tako moramo ravnati tudi mi danes. V tem je veliko sporočilo. Tista temeljna poštenost, prepoznavanje pravih resnic, prepoznavanje resnične poti naprej, vse to je najpomembnejše, če želimo uspeti.

Današnji prvi maj ni samo praznik, ni samo čas, ko se spominjamo, da je človeštvo v dolgem boju doseglo pomembne vrednote in pomembne pravice za delovne ljudi. Danes je tudi čas, ko razmišljamo o problemih in ko razmišljamo o problemih globlje kot kdajkoli doslej. Zato je prav, da razmišljamo o vsem - o vrednotah, ki naj nas vodijo, o vladni politiki, ki jo pričakujemo, o sistemskih ukrepih, ki jih potrebujemo, in naposled o tistih osnovnih etičnih vrednotah, kot je poštenost, ki je nujno potrebna, zato da bomo uspešni.

Vem, da o takih rečeh razmišljate vsi, da razmišljamo vsi skupaj, in prav je, da ta naša razmišljanja obrodijo tudi primerne, dobre sadove. Sem optimist. Verjamem, da smo sposobni priti ven, verjamem, da smo sposobni priti naprej, in verjamem, da imamo že kar dobro predstavo, kako se bo to naredilo. Danes se vas je tu zbralo veliko. Dobro je, da skupaj praznujemo prvi maj in da skupaj razmislimo o teh vrednotah. Dobro je, da se tudi malo poveselimo in prav je, da izkoristimo to lepo vreme. Hvala lepa za vašo pozornost, lep dan še naprej, lep prvi maj in veliko uspeha naprej.

Hvala lepa.