Govor predsednika na proslavi ob dnevu samostojnosti in enotnosti
Ljubljana, 23.12.2008 | govor
Predsednik republike se je udeležil proslave ob dnevu samostojnosti in enotnosti, kjer je imel slavnostni govor.
Govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka ob dnevu samostojnosti in enotnosti
Ljubljana, 23. december 2008
Spoštovani gospod predsednik Državnega zbora,
spoštovani gospod predsednik Vlade,
spoštovana predsednika Ustavnega in Vrhovnega sodišča,
ekscelence,
svojci padlih v vojni za Slovenijo, veteranke, veterani,
spoštovani rojaki doma in po svetu,
gospe in gospodje!
Ta svečani in prijazni predbožični čas je čas premišljevanj. Za ljudi na Slovenskem tudi premišljevanj o naši samostojnosti in enotnosti. Današnji praznik je posvečen tema dvema vrednotama.
Samostojnost in enotnost sta večni vrednoti. Pretežni del zgodovine našega naroda je mogoče opisati kot hrepenenje po samostojnosti in kot približevanje k enotnosti. Slovenci smo bili pri tem hrepenenju in približevanju včasih bolj in drugič manj uspešni.
Pred osemnajstimi leti pa sta vrednoti samostojnosti in neodvisnosti doživeli uresničitev, kakršne v preteklosti nismo imeli. S plebiscitom smo ljudje na Slovenskem izrazili odločno voljo za vzpostavitev lastne, neodvisne in suverene države. Samostojnost je postala neposredni cilj. Enotnost volje ljudi mu je dala legitimnost in s tem podlago za dokončno uresničitev.
Včasih pomislimo, da je prav naša takratna enotnost zagotovila uresničenje naše samostojnosti. To brez dvoma drži. Če v odločilnih trenutkih ne bi bili enotni, najbrž tudi samostojni ne bi bili. Enotnost so nam narekovale tudi mednarodne okoliščine, zlasti pa to, da smo bili soočeni z veliko nevarnostjo agresije in poskusov popolne podreditve našega naroda. Enotnost je bila torej nujna.
Vendar pa je enako pomembno tudi to, da je bila ta, nujno potrebna enotnost, vzpostavljena demokratično, upoštevaje načela političnega pluralizma in ob izjemno močnem, zgodovinsko neponovljenem angažiranju civilne družbe.
Samostojnost je v tistih časih imela dvojen pomen. Najprej je pomenila uveljavitev človekove individualne svobode, osvoboditve človeka kot posameznika in sprostitev njegove lastne politične misli in presoje. Nato pa na tej podlagi in v resni razpravi, brez izključevanja je dozorela odločitev o plebiscitu, o narodovi samostojnosti in o nujnosti vzpostaviive lastne države.
Enotnost ni nastala kot posledica politične mobilizacije ali nacionalistične evforije. Prav nasprotno, nastala je kot posledica demokratične preobrazbe, kot posledica uveljavitve človekovih pravic in kot sredstvo za zaščito človekovih pravic. Na tej podlagi in z jasnim spominom na takrat še nedavni sodni proces četverici pred vojaškim sodiščem, so se ljudje na Slovenskem zavestno odločili za pot v samostojnost.
Tako, na podlagi samostojnega razmisleka in odločitve slehernega človeka, na podlagi lastnih odločitev stotin tisočev ljudi, na tak pristno demokratičen način je pri nas takrat nastala naša enotnost. Človekova osebna samostojnost je bila odločilen dejavnik na poti v narodovo enotnost in nato v politično samostojnost naroda.
Samostojnost je tako v tistih prelomnih časih dobila še svoj kolektivni in zgodovinsko še usodnejši pomen. V nekdanji Jugoslaviji smo Slovenci radi poudarjali našo suverenost, v želji da bi okrepili podlago za enakopravno sobivanje z drugimi narodi nekdanje skupne države. Vendar pa je suverenost tistega časa bila nepopolna in nerealna. Vse bolj se nam je kazala kot karikatura suverenosti in ne kot njena resnična podoba. Demokratična preobrazba naše družbe pa nam je omogočila, da smo se samostojno in enotno opredelili za polno državno suverenost, za polno svobodo in polno odgovornost na mednarodnem prizorišču.
Ta opredelitev je bila naravna in jasna, na prvi pogled celo enostavna. Vsebovala je zahtevo po vzpostavitvi suverene države, ki bo resnično zagotovilo naše svobode, naših človekovih pravic, dostojanstva in blaginje. Tudi razprava o državni neodvisnosti je bila resna, pluralistična in odgovorna. Razumeli smo, da je dejanska vzpostavitev države odvisna od njene efektivnosti, od tega ali bo nastajajoča država uspela zagotoviti potrebno vojaško moč, finančne vire in diplomatsko pripravo. To so bile za tedanji čas izjemno velike naloge, ki so zahtevale resno delo in odgovorno obravnavo. Njeno tehtnost je najbolje izrazila odločitev, da se Vladi Republike Slovenije poveri naloga, da v šestih mesecih pripravi vse, kar je potrebno za zagotovitev državne samostojnosti. Ta naloga je bila izraz dobrega razumevanja položaja in velikega zaupanja v vlado. Tudi vrednota zaupanja se je izražala v naši takratni odločitvi za državno samostojnost.
Samostojnost - tako individualna samostojnost slehernega posameznika kot naša kolektivna, narodova samostojnost - in naša enotnost, vzpostavljena po demokratični poti, sta vrednoti, ki smo ju na Slovenskem pred osemnajstimi leti vzeli resno in z njima uspeli. Sadovi tega uspeha so izjemni. Slovenija je danes uspešna evropska država. Uspešno je izvedla politično in gospodarsko tranzicijo in se s tem uspehom uveljavila v Evropi in v svetu. Postala je članica Združenih narodov in najpomembnejših regionalnih organizacij v našem delu sveta - OVSE, Sveta Evrope, Nata in Evropske unije. Pred dvema letoma smo prevzeli Evro in pred letom postali deležni olajšane komunikacije, ki jo omogoča Schengenski mejni režim. V prvi polovici letošnjega leta je Slovenija predsedovala Evropski uniji in za svoje delo požela številne pohvale. Vladi, ki je v prvi polovici leta vodila ta zahtevni projekt gre zahvala za opravljeno delo.
Z vsemi temi uspehi so se utrdile podlage za našo samozavest. Slovenija danes s ponosom gleda na pot, prehojeno od plebiscita o samostojnosti. Uspehe nam priznavajo tudi drugi, včasih še bolj, kot smo si jih pripravljeni priznati sami. Naše izkušnje in dokazane sposobnosti so resnična in čvrsta podlaga našega mednarodnega ugleda. Z našim delom smo si sposobni zagotoviti tudi potrebno spoštovanje. Danes Sloveniji ni treba sprejemati nobenih lekcij o evropskih standardih ravnanja. S svojim delom, s svojimi rezultati smo dokazali, da jih spoštujemo in obvladamo, da smo odgovorna članica Evropske unije. Smo tudi soustvarjalci odločitev, pravnega reda in političnih usmeritev Evropske unije.
Smo torej član evropske družine v polnem pomenu besede. Tudi kadar imamo opravka s kakšnim spornim vprašanjem, ga naslavljamo z resnim razmislekom in občutkom za pripadnost evropski družini. Vendar pa nihče ne sme pričakovati, da bi se Slovenija odrekla svojim ključnim nacionalnim interesom. Naša samostojnost je ohranila svojo življenjsko moč in svojo demokratičnost. Naša sposobnost odgovornega odločanja v kritičnih trenutkih je nezmanjšana. Tudi v naših odnosih s Hrvaško in v iskanju poti za vključevanje Hrvaške v Evropsko unijo bo tako. Smo in bomo konstruktivni. Toda hkrati pričakujemo resno upoštevanje interesov in argumentov Slovenije.
V tem trenutku smo v položaju, ki terja tehten razmislek, po njem pa svež začetek. Hitrih rešitev ni treba pričakovati. Uspeh pa je mogoč. Poiščemo ga lahko na podlagi takih načel kot so dobra vera, vzajemno spoštovanje in vzajemna korist. Na takih podlagah in z dobro diplomacijo lahko - dvostransko ali s pomočjo tretjega - najdemo dobre rešitve. Za vse mednarodne spore je mogoče najti rešitve.
Ob današnjem prazniku samostojnosti in enotnosti pa se nam v prvi vrsti postavljajo velika, svetovna vprašanja, zlasti vprašanja o velikih nalogah in ciljih našega časa. Ta vprašanja bi si dandanes morali postavljati že zato, ker nam je v kratkem obdobju uspelo uresničiti vse velike cilje, ki smo si jih zadali na začetku poti: gospodarsko in politično preobrazbo, mednarodno osamosvojitev in vključitev v najpomembnejše mednarodne institucije. Toda obdobje velikih ciljev in velikih nalog se s tem ni končalo. Nasprotno, prav letošnje leto nam je prineslo dodatne in izjemno velike izzive.
Svet je soočen z veliko finančno in gospodarsko krizo, ki ne bo obšla nobene države in nobene skupnosti držav. Tudi Evropska unija je že prizadeta. Tudi pri nas jo čutimo. Smo del Evrope in del sveta. Iskanje rešitev bo del svetovnega prizadevanja za novo razvojno obdobje. Poiskati bo treba nov model svetovnega razvoja, ki bo vseboval dve veliki strateški vsebini: (1) Nov sistem gospodarskih odnosov in institucij in - hkrati - (2) nov model razvoja, ki bo ublažil posledice globalnega segrevanja, odprl perspektivo državam v razvoju in zagotovil ekološko in ekonomsko zdržno rast na svetovni ravni. Že desetletja mednarodna skupnost ni bila soočena s tako veliko nalogo. Ves svet je na preizkušnji, pa tudi mi.
Na preizkušnji je sposobnost usklajenega in učinkovitega ravnanja Evropske unije in vseh mednarodnih institucij. Na preizkušnji je tudi naša sposobnost učinkovitega ravnanja v novih, težjih gospodarskih razmerah. Nekatere naloge ne bodo trpele odlašanja. Od vlade pričakujemo kvalitetne diagnoze, celovite predstavitve gospodarskih in socialnih razmer, stanja zadolženosti in vseh drugih okoliščin, ki vplivajo na naš gospodarski položaj. Bilanca, ki smo jo podedovali iz preteklih let ni idealna. V preteklih letih niso bile izkoriščene vse priložnosti za tehnološko in razvojno prestrukturiranje. Vse preveč energije je bilo porabljene za prerazporejanje gospodarske moči po poti lastninskih preoblikovanj. Tudi to je prispevalo k rastočim dvomom v moč pravne države. V prihodnje bo treba marsikaj popraviti. Od vlade pričakujemo zlasti smotrno in pravočasno ukrepanje , ekonomsko dognane in socialno občutljive ukrepe, take, ki bodo krepili tako potrebno solidarnost in zaupanje, vzdržnost gospodarstva in kohezijo v družbi. Vnovič je na preizkusu zrelost naše družbe in naše politike.
Tudi tu nas mora voditi samozavest. V Sloveniji smo v teku ene generacije, v zadnjih treh desetletjih doživeli velike in korenite spremembe, tudi travmatične spremembe. Mnogi se še spominjamo ekonomske nestabilnosti v zadnjih letih nekdanje Jugoslavije, še več pa se nas spominja zahtevnih gospodarskih in socialnih nalog v času osamosvajanja in tranzicije našega gospodarstva v razvito, tržno gospodarstvo. Na vse te in druge izzive smo našli prave odgovore. To je mogoče tudi danes.
Včasih slišimo, da so v razmerah krize tudi priložnosti. To drži, vendar samo za tiste, ki so sposobni razumeti in definirati probleme, spoznati resnične priložnosti za razvojni napredek, za tiste, ki imajo znanje, sredstva in pogum s katerim lahko priložnosti izkoristijo. Potrebujemo več znanja in raziskav, potrebujemo boljšo povezanost znanosti, ekonomije in politike. Potrebujemo dobro strategijo, ki bo povezala naš gospodarski prehod v nov razvojni zagon in nujno potrebno preobrazbo v ekološko uspešno družbo prihodnosti. Za uspeh pa potrebujemo dobre odločitve in veliko trdega dela. Samo z dobrim povezovanjem naših najboljših potencialov bomo dosegali zares dobre rezultate.
Krizne razmere pa ne smejo postati priložnost ali izgovor za slabe odločitve, za odpuščanja, za prikrivanje poslovnih napak. Ohranitev delovnih mest ostaja izjemno pomembna prioriteta. Zavedati se moramo tudi šibkih strani naše družbene stvarnosti. Smo država starajočega se prebivalstva, ki se mora potruditi za ohranitev medgeneracijske solidarnosti in solidarnosti v družbi nasploh. Smo država, v kateri moramo najti take rešitve, ki bodo zmanjšale nevarnost ponovnega upadanja rodnosti in preprečile zaostritev že sicer neugodnih populacijskih razmer. Tudi preoblikovanje zdravstvenega sistema je postalo nujno. Celoten sistem izobraževanja, vključno z visokim izobraževanjem je treba razviti tako, da bomo izboljšali izobrazbeno strukturo prebivalstva.
Vprašanja, o katerih govorim, in neposredne naloge tega trenutka, so bile prav te dni predmet obravnave v vladi in v državnem zboru. Pridružujem se pričakovanju naših državljank in državljanov, da bosta Vlada in Državni zbor izoblikovala dobro in učinkovito politiko, tako, ki ji bomo državljani lahko v polni meri zaupali.
Zaupanje bo v nastajajočih razmerah tudi sicer najpomembnejša politična in obče družbena dobrina. Krizo bomo tem lažje premagali, čim več bomo imeli medsebojnega zaupanja in zaupanja v našo državo. V razmerah, ki nastajajo, bo država morala odigrati ključno vlogo. To so že pokazale izkušnje naše države in drugih držav. To pričakujejo tudi naše državljanke in državljani.
Storimo torej vse za razumno in odgovorno upravljanje z državo in njenimi institucijami v novih razmerah. Odrecimo se prepirljivosti in pravdarski miselnosti, ki tako obremenjujeta našo družbo. Razmislimo dobro o tem, kako izboljšati raven naše politične kulture, o nujnosti višjih standardov v političnem obnašanju. Poiščimo prave poti do konsenzualnega odločanja, tam kjer je to potrebno, in do pravočasnih, tehtnih, večinskih odločitev tam, kjer so te nujne. Zavedajmo se, da bomo napredovali samo, če se bomo vzdržali populizma in demagogije, in če bomo kritičnost razvijali na podlagi avtoritete argumenta in ne na podlagi kalkulirane medijske učinkovitosti. Prav z izboljšanjem našega političnega vsakdana bomo dali sodobni pomen naši privrženosti samostojnosti in enotnosti, vrednotama, ki ju slavimo danes.
V naših razmišljanjih in v našem ravnanju pa nas mora spremljati še neka pomembna misel. Smo družba, ki je iz nedavne zgodovine podedovala travme in delitve, ki jih moramo odpravljati. Tudi v težavnih časih, ki se obetajo, morata biti na voljo potrebna energija in zlasti volja za to. V letu, ki se končuje, so bili opravljeni resni poskusi, da bi v Državnem zboru sprejeli potrebne zakone o žrtvah II. svetovne vojne in revolucionarnega nasilja . Žal ti poskusi doslej še niso uspeli. Sedaj, na začetku novega zakonodajnega obdobja je priložnost za nov napor. Ta ne bi smel biti nemogoč ali neuspešen. Z njim ne bomo pisali zgodovine. Izpolnili pa bomo dolg do nje. Karkoli je bilo, nam ne bi smelo preprečevati, da bi danes živeli v spravi in pripravljeni na nove izzive, ki so pred nami. Pozivam Vlado in opozicijo, da ponovno pogledata pripravljene osnutke, in da storita kar je potrebno za skorajšnje sprejetje vojnih zakonov. S takim dejanjem bi naredili veliko za pospešitev narodne sprave, za odpravo nepotrebnih delitev in za dobro splošno stanje duha v naši družbi.
Ob današnji svečani priložnosti pa bi rad dodal še zahvalo vsem, ki varujejo vrednote narodnoosvobodilnega boja, vsem ki sodelujejo pri popravi krivic iz naše polpretekle zgodovine ter vsem, ki se zavzemajo za to, da bi na Slovenskem v polni meri in z znanstveno prepričljivostjo spoznali vse vidike resnice o nas samih in o kršitvah človekovih pravic iz preteklih obdobij. Te naloge ne moremo preložiti na boljše čase. Z nami bo, dokler ne bo opravljena. Napredek pri tej nalogi je eden od preskusov našega političnega napredka in naše zrelosti.
Naša družba je pluralistična in v svojem pluralizmu neizprosna. To ni nič nepričakovanega. Tudi delitve so nekaj naravnega. Vprašanje pa je, ali smo sposobni tiste delitve, ki izhajajo iz naše zgodovine in druge, ki izvirajo iz našega pluralizma, dobro razumeti - brez precenjevanja in brez očitanja. Smo o teh delitvah sposobni razvijati resničen dialog? Samo pogovor o naših delitvah in iskanje skupnega nas pelje naprej. Mnenjski pluralizem je kisik družbenega razvoja. Je velika vrednota in pomemben družbeni in duhovni kapital. Vreden je, da ga razvijamo - strpno, z občutkom za našo skupnost in za skupno dobro. Smo danes pripravljeni na to? Upam, da smo, saj bomo ravno te sposobnosti odgovornega družbenega dialoga nujno potrebovali. Prepričan sem, da to razumemo vsi. Upam, da bo tudi naša ravnanja usmerjala naša pripravljenost delati za skupno dobro. Taka pripravljenost, kjerkoli pri nas obstaja, je najbolj naraven in najbolj dragocen prispevek k ohranjanju izročila naše samostojnosti in enotnosti.
Spoštovani,
Danes je praznik spomina na usodne odločitve, ki so omogočile nastanek slovenske države. Na ta dan se še s posebno hvaležnostjo spominjamo prispevka vseh tistih, ki so za našo samostojnost tvegali, nekateri pa tudi žrtvovali svoja življenja ali svoje zdravje. Med njimi so bili najbolj izpostavljeni pripadniki teritorialne obrambe in slovenske policije, katerim gre še posebna hvaležnost. S svojim delom, s hrabrostjo v boju in s svojimi žrtvami so dali zgled domoljubja, katerega smisel moramo ohranjati, in ki s potekom let nikakor ni zbledelo. Hvala jim.
Vsem državljankam in državljanom Republike Slovenije, vsem Slovencem po svetu čestitam ob dnevu samostojnosti in enotnosti, ob našem skupnem prazniku. Vsem pa tudi želim lepe božične praznike, ki nas bodo radostili v prihodnjih dneh.
Hvala lepa.