Predsednik odlikoval Svetlano Makarovič, dr. Henrika Neubauerja in Dušana Jovanovića
Ljubljana, 5.5.2009 | govor
Vaš brskalnik ne podpira javascripta ali flasha, zato si ne morete ogledati videov na tej spletni strani.
Predsednik republike dr. Danilo Türk je z Zlatim redom za zasluge odlikoval
- Svetlano Makarovič, za izjemno uspešno in kakovostno leposlovno delo na področju slovenske književnosti ter njeno uveljavljanje v svetu,
- dr. Henrika Neubauerja, za izjemno delo in zasluge v kulturnih dejavnostih, zlasti baletu, ter pri uresničevanju suverenosti, ugleda in napredka Republike Slovenije v kulturi, in
- Dušana Jovanovića, za ustvarjalni opus in bogatitev slovenske kulture, zlasti gledališča, ter njeno prepoznavnost v svetu.
|  |
Nagovor predsednika republike dr. Danila Türka ob podelitvi odlikovanj Zlati red za zasluge Svetlani Makarovič, dr. Henriku Neubauerju in Dušanu Jovanoviću
Ljubljana, 5. maj 2009
Draga odlikovanka, draga odlikovanca, spoštovani gostje,
slišali smo obrazložitve in preostalo mi je, da spregovorim še nekaj besed o današnjih odlikovancih, mogoče na nekoliko bolj splošni ravni. Slovenski pisatelj Louis Adamič, ki je pisal v ZDA, je nekoč zapisal, da je kultura najpomembnejša industrija slovenskega naroda. Pri tem je imel prav. Če bi to povedal v angleščini, bi se ta misel zdela nekako vsakdanja, saj bi industrijo razumeli kot dejavnost, prizadevanje. Ker je bila povedana v slovenščini, se sliši nekoliko bolj usodno, kajti v našem novejšem pojmovanju razvoja, tistem v 20. stoletju, smo začeli industrijo doživljati kot bistvo našega razvojnega prizadevanja. In če se vprašamo, kaj je pravzaprav bistvo razvojnega prizadevanja slovenskega naroda in slovenske države, potem moramo prav gotovo ugotoviti, da je kultura, še posebej umetnost, ta najbolj žlahtni del visoke kulture, prav gotovo v bistvu našega razvoja. In današnja odlikovanja gredo trem osebnostim, ki so svoje življenje posvetili visoki kulturi, visoki umetnosti, plemenitim ciljem in razvoju slovenskega naroda v najbolj polnem pomenu te besede.
Svetlana Makarovič je s svojim delom in s svojimi poezijami, svojim proznim delom in svojimi kritičnimi prispevki veliko prispevala na vseh področjih besedne umetnosti. Tisto, kar bi želel danes posebej poudariti, je njen prispevek k razumevanju in pojmovanju človekove individualne svobode. Svetlana Makarovič nam vse življenje pripoveduje o tem, da je treba kot svobodo razumeti nekaj, kar si človek vzame, kar človek ima, kar človek lahko obdrži in za kar si človek lahko prizadeva v vsakršnih okoliščinah. Njena literatura je taka in je ravno zato tako zelo kreativna in ravno zato tako zelo pomembna, zlasti za mlade generacije. Tudi ko beremo njene pravljice, ki so nedavno izšle v posebno zanimivi zbirki, vidimo, kako je z izredno subtilnim smislom za človekovo usodo, za vzgojo in za to, da mlad človek dojame pojem svobode kar se da zgodaj, naredila veliko, za kar ji mora biti slovenska država hvaležna.
Dr. Henrik Neubauer nam je dal izjemen prispevek k razvoju plesa in razvoju estetike na Slovenskem nasploh. Tisti, ki smo imeli priložnost pred kakšnima dvema tednoma ob svetovnem dnevu plesa prisostvovati svečani plesni prireditvi, ki jo je pripravilo Društvo baletnih umetnikov Slovenije, smo lahko videli, kako je slovenski narod skozi novejše obdobje, v zadnjih desetletjih razvil zelo raznovrstno baletno ustvarjalnost. Vsakdo, ki je imel kdaj priložnost primerjati baletno ustvarjalnost v velikih baletnih centrih, kot sta npr. New York ali Pariz, s tem, kar lahko ponudi slovenski balet danes, bo moral biti impresioniran ob tem, kako raznovrstna, kako zelo subtilna in zelo kvalitetna je naša današnja ustvarjalnost, od koreografij Mariusa Petipe do najbolj zanimivih eksperimentalnih oblik današnjega časa. Vse to na Slovenskem obstaja. To poudarjam posebej zato, ker se mi zdi, da balet v naši javnosti ni dovolj znan, pa tudi naši mediji in naša javna scena ne dajejo baletu vseh tistih priložnosti, ki jih ta umetnost zasluži in tistih priznanj, ki jih zasluži glede na svojo kvaliteto v mednarodnih primerjavah.
Dušan Jovanović je največji prispevek v svojem življenju dal na področju gledališke umetnosti, gledališke umetnosti v vseh pogledih, v smislu režije, eksperimenta, pisanja tekstov, kritike in v vseh drugih pogledih. Seveda za nobenega od današnjih odlikovancev ne more biti enostavno slišati poenostavitve v teh definicijah, ki jih dajem v svojem kratkem zahvalnem nagovoru. Če pa bi hotel ustvarjalni prispevek Dušana Jovanovića definirati najkrajše, bi rekel, da je to transformativna funkcija eksperimenta. To se sliši nekoliko s tujkami, ampak eksperiment, ki smo ga doživljali v šestdesetih letih skozi Pupilije Ferkeverk, skozi eksperimentalno gledališče, je imel izredno transformativno moč. Slovenci imamo razmeroma kratko gledališko zgodovino, čeprav so korenine nekoliko daljše, ampak pravi razvoj gledališča je pravzaprav razvoj v 20. stoletju. In prav v tem 20. stoletju, v drugi polovici, je prišlo do eksperimentalnih inovacij, ki so spremenile gledališče in ki so pomagale na zelo pomemben način spreminjati našo družbo. Tega se mogoče premalo zavedamo, te dimenzije, ki je po mojem mnenju zelo pomembna dimenzija.
V tem kratkem zahvalnem nagovoru nikakor ne morem biti pravičen do celote prispevkov današnjih odlikovancev, današnje odlikovanke in dveh odlikovancev. Vendar sem želel na kratko, z nekaj besedami, še dodatno poudariti pomen tega prispevka, poudariti zahvalo, ki jo v Sloveniji čutimo do njihovega dela, do njihovega življenjskega prispevka in naposled - in mogoče ob današnji priliki posebno relevantno - zahvalo, ki jo mora izrekati tudi Slovenija kot država, kot neodvisna suverena država za te izjemne osebnosti in za njihove izjemne prispevke. Hvala lepa.