Predsednik republike na slovesnosti v poklon žrtvam prve svetovne vojne
Soča, 24.5.2008 | sporočilo za javnost, govor
Predsednik republike dr. Danilo Türk se je danes v Soči udeležil spominske slovesnosti "Poklon žrtvam I. svetovne vojne," na kateri je položil venec v spomin padlim v vojni. Predsednik republike je ob tej priložnosti poudaril, da je Evropa ob koncu prve svetovne vojne izgubila prvo mesto v svetu in od takrat doživela veliko hudega. "Danes, ko se Evropa spominja tistih časov, mora razumeti, da je njeno mesto v svetu nekaj, za kar si je potrebno prizadevati. Evropske vrednote se lahko danes uveljavijo globalno, uveljavijo se lahko po mirni poti in odrekanje vojni je prvi korak na tej poti," je dejal predsednik dr. Danilo Türk.
Govor predsednika Republike Slovenija dr. Danila Türka na spominski slovesnosti "Poklon žrtvam I. svetovne vojne"
Vojaško pokopališče Soča, 24. maj 2008
Velja govorjena beseda!
Spoštovani gospod Danijel Krivec, župan občine Bovec,
Spoštovani gospod Vasja Klavora, podpredsednik Državnega zbora Republike Slovenije,
Spoštovani gospod prof. dr. France Bučar, predsednik Slovenskega panevropskega gibanja,
Spoštovani visoki gostje, gospe in gospodje,
zbrali smo se, da počastimo spomin na žrtve I. svetovne vojne, na slovesnosti, kakršnih je v današnjih časih malo. Zbrali smo se na tem vojaškem pokopališču, ki je zadnji dom številnim mladim ljudem iz različnih delov Evrope, ki so bili žrtvovani v veliki in tragični vojni, v eni največjih in najbolj tragičnih v vsej človeški zgodovini.
Ljudje, ki so pokopani tu, se niso prostovoljno odločili za udeležbo v moriji vojne. Bili so mobilizirani v do tedaj največji in najbolj industrijsko organizirani akciji uničevanja soljudi. Za vsakogar od njih je bila udeležba v vojni in smrt v vojni osebna tragedija. Milijoni takih osebnih tragedij so prizadeli milijone evropskih družin in Evropo v celoti. Z uničenjem, ki ga je prinesla prva svetovna vojna, je Evropa izgubila svoje prvo mesto v svetu – ne le ekonomsko in diplomatsko, ampak tudi moralno.
Danes smo zbrani na enem od pokopališč soške fronte, ki je bila ena velikih front prve svetovne vojne. Malo južneje so še večja grobišča. V soških bitkah je umrlo več kot 300.000 vojakov, veliko pa je bilo tudi število civilnih žrtev, ljudi, ki so umrli tu, v Posočju, ali kot begunci razseljeni v raznih krajih srednje Evrope.
Prav je, da žrtve te velike morije ostanejo v našem trajnem spominu. To se zdi naravno in pravično, pa tudi moralno nujno, saj bi brez zavedanja o preteklih tragedijah še toliko lažje in neodgovorno vstopali v nove.
Pa vendar zgodovina ohranjanja spomina kaže, da ni tako preprosto. Ti kraji so v preteklih zgodovinskih obdobjih živeli v političnih razmerah, ki niso bile naklonjene zgodovinski resnici in na tej resnici temelječem spominu. V obdobju fašizma je bila zgodovina predmet nacionalistične manipulacije in žrtev potvarjanja. Po II. svetovni vojni je bil spomin na soško fronto potlačen, včasih zaradi neutemeljenega in ideološko oblikovanega strahu, da bi ta spomin utegnil zmanjšati veličino narodnoosvobodilnega boja proti fašizmu. Šele v zadnjih desetletjih so se razmere normalizirale. Zgodovinska resnica je postala naravna, zgodovinski spomin pa nesporen.
In tako smo danes tu, zbrani v duhu te resnice in tega spomina ter v duhu novega razumevanja in prijateljstva. Zbrani smo v duhu nove evropske zavesti, ki jo omogočata resnica in spomin, tiste zavesti, ki jo že dolga leta soustvarja in goji Panevropsko gibanje. Panevropskemu gibanju in drugim civilnodružbenim gibanjem pa gre tudi zahvala, da je zavest skupne evropske identitete dobila tisto veliko moč, ki je ponesla evropsko idejo do njene današnje ravni. Ta raven je visoka. Toda Evropa še ni dosegla svojega novega zenita. Veliko skupnega dela, veliko politične modrosti in veliko volje bomo še potrebovali na poti do novega zenita. Oglašali se bodo tudi skeptiki, češ, saj dobro živimo in veliko več skupne Evrope niti ne potrebujemo. Toda zavedajmo se, da bo v globaliziranem svetu Evropa preživela samo kot uspešna in dobro integrirana skupnost, ki je sposobna na najboljši način izraziti svoje velike talente.
Pri tem oblikovanju skupne volje nam bo pomagal zgodovinski spomin, tudi spomin na žrtve, ki se jim poklanjamo danes. Za ta spomin se moramo tudi potruditi. Spominjati se ni vedno lahko. Spomin moti površno lagodje vsakdanjika. Spomin na dogodke bližnje zgodovine je obremenjen s političnimi računi današnjega dne. Spomin na nekoliko bolj oddaljeno obdobje, kot je bilo obdobje I. svetovne vojne, pa je v tistem območju, ki ga je težko poznati in razumeti. To obdobje je brez dvoma že zgodovina, vendar v zavesti ljudi še ni utrjena in njene podobe še niso jasno izrisane. Zato se njen pomen izmika razumevanju.
Nedavno minulo stoletje je mogoče opisati kot stoletje velikih vojn. Prva med njimi, še vedno ne do konca razumljena, je bila rusko-japonska vojna v letih 1904-1905. Pokazala je dimenzije uničenja in smrti, ki jo povzroči mehanizirana in množična oborožena sila. Sledile so balkanske vojne in I. svetovna vojna, največja katastrofa evropskega kontinenta do tedaj.
I. svetovna vojna ni bila le katastrofa zaradi žrtev in uničenja, ki se je zgodilo med njenim trajanjem. Posledice te vojne so v marsičem zastrupile družbo in zavest evropskih narodov. Ustvarila je razmere, v katerih je sledila nepojmljiva militarizacija družbe, oboževanje nasilja in kult smrti. Vse oblike totalitarizma 20. stoletja imajo na takšen ali drugačen način svoje korenine v I. svetovni vojni. Vse to so bile posledice, ki so opredelile duhovni svet po vojni in pripravile razmere za nadaljnja uničevanja.
I. svetovna vojna je ustvarila revolucionarne razmere povsod po Evropi, tam kjer je revolucija uspela, pa je njeno nasilje ustvarilo nove oblike totalitarizma, katerih posledice še danes niso do konca odpravljene.
Posledice I. svetovne vojne so segle daleč preko svojih vojaških in političnih meja. Spremenile so zavest in ustvarile razmere za sprevrženo pojmovanje države in državne oblasti. Država je postala instrument priprave na novo vojno, na nove vojne - in zato vir ogrožanja človekove svobode in civilne družbe. In nove vojne so sledile.
Vojna je ustvarila vzorce obnašanja, ki bi bili nepredstavljivi, če bi Evropi v prvi polovici 20. stoletja uspelo ohraniti mir. Obseg uničevanja je ustvaril vzorce, ki so vodili v totalne vojne, značilne za 20. stoletje. Etnične napetosti in sovraštva so dosegle raven grozodejstev zaradi vojne in v vojnah. Genocid, ta najbolj množična in najbolj sprevržena oblika zločinov proti človečnosti, je postal mogoč v vojni. Izgoni civilnega prebivalstva so postali značilnost vojn, ki so sledile I. svetovni vojni. Celo množični kriminal, ki se je razvil v 20. stoletju, ima svoje poreklo v vojnah – v kultu smrti in uničevanja, v ciničnem razvrednotenju človeškega življenja in v kriminalnosti črne borze in drugih oblik kriminala, ki ga prinese vojna.
Kaj nam pove zgodovinski spomin na 20. stoletje, stoletje velikega uničevanja in vojn? Prva misel je, da je treba ustaviti vojne in z vsemi silami iskati rešitve, ki bodo preprečile oborožene spopade. To pa seveda ni lahko. Spomnimo se še enkrat I. svetovne vojne. V zavesti nekaterih je bila to »velika vojna za civilizacijo«, v zavesti drugih pa »vojna, ki bo končala vse vojne«. Iluzija reševanja problemov z vojno je bila velika in njena dediščina še traja. Tudi danes je slišati gesla, ki spominjajo na takšno pojmovanje vojne. Na srečo pa se jim je Evropa izvila. Evropa je s svojimi mehanizmi sodelovanja, kakršna sta Svet Evrope in Evropska unija, ustvarila pogoje za trajni mir in za učinkovito preprečevanje vojne. To so dragoceni mehanizmi, ki jih moramo nenehno negovati in krepiti. Tudi to zahteva od nas zgodovinski spomin na I. svetovno vojno.
Ta spomin pa zahteva še nekaj več: zahteva učinkovito delovanje Evrope na svetovnem prizorišču. Evropa danes ni več center sveta. Delež njenega prebivalstva in njene gospodarske moči v svetovnem prebivalstvu in v svetovni gospodarski moči se zmanjšuje. Evropa ne more in ne želi dominirati v svetu. Svoj pomen v svetu določa na druge načine – z ekonomskimi, diplomatskimi, kulturnimi in z informacijskimi sredstvi. V tem prizadevanju mora uspeti in to ni le njen interes. Svet kot celota potrebuje nove vzorce miroljubnega sodelovanja, skupne koristi in dolgoročnega napredka. Evropa lahko odločilno prispeva k vsemu temu.
Pred stoletjem se je končala vojna, ki je bila ena največjih katastrof v vsej človeški zgodovini. Tista vojna se je začela in vodila v Evropi, ki je zato tudi utrpela največ škode. Šele po uničenju v dveh svetovnih vojnah, ki so prinesle marsikatero gorje tudi ljudem zunaj Evrope, se je Evropa podala na novo pot sodelovanja in napredka. Danes pa ima možnost in dolžnost, da na nove načine prispeva k večji miroljubnosti in blaginji sveta. To dolžnost mora izpolniti in to možnost mora izkoristiti. Takšna bi morala biti misel ob spominu na žrtve I. svetovne vojne. Naj počivajo v miru. Mi, kar nas je živih danes, pa storimo vse, da bo spomin nanje živel še naprej, ne le na spominskih slovesnostih, ampak v takšnih naših dejanjih, ki bodo v resnici sposobna prispevati k izboljšanju sveta.
Hvala lepa.