Predsednik o položaju slovenske narodne skupnosti v Italiji

Kobarid, 16.1.2010  |  govor

Govor predsednika republike Slovenije dr. Danila Türka ob 40. obletnici novoletnih srečanj Slovencev iz Videmske pokrajine in Posočja
Kobarid, 16. januar 2010


Spoštovani rojaki,
dragi Slovenci Beneške pokrajine in Posočja,
spoštovani udeleženci 40. srečanja Slovencev iz Videmske pokrajine in Posočja, dragi prijatelji,

prisrčna hvala za vaš topel in prijazen sprejem. Najprej bi rad povedal, da sem zelo počaščen, da vas lahko danes tu v Kobaridu pozdravim na tradicionalnem srečanju Slovencev iz Videmske pokrajine in Posočja, ki je letos že 40. po vrsti. Srečanje, ki uspeva in se ves čas krepi v tako dolgem obdobju, zasluži najvišje komplimente in je upravičeno do spoštovanja že zato, ker mu to zagotavlja njegova tradicionalnost. Še posebej pa zasluži spoštovanje zaradi vsebine in sporočila, ki ga to tradicionalno srečanje prinaša.

Brez obotavljanja lahko rečemo, da so štiri desetletja vaših srečanj tudi dokaz pomembnosti in življenjske moči ideje, ki je ta srečanja navdahnila.

Najprej nekaj o čisto osnovnih, temeljnih rečeh. V resnici predstavljajo navdih že naravne lepote teh krajev. Ljubljanski "Dom in svet" je nekoč "o teh hribih in dolinah, kjer stanujejo Slovenci," zapisal, "da se tukaj odpira prekrasen razgled, ki te vsega prevzame, da pozabiš na vse v bližini, in se zamakneš v divno panoramo". Tako je pisal "Dom in svet" pred stotimi leti, mnogo pred prvim srečanjem leta 1970.

Za tisto obdobje je bilo značilno naravno povezovanje prebivalcev Posočja in Videmske pokrajine, kasneje pa so prišle težave in to sodelovanje so prekinjale vojne. Pa tudi obdobja neposredno po njih, zlasti obdobje neposredno po II. svetovni vojni ni bilo lahko.

Stvari so kasneje šle na bolje v šestdesetih letih, ko so se začeli prvi stiki med občinami na slovenski in italijanski strani - najprej med Tolminom in Čedadom. Razvoj se je odrazil v sodelovanju na področju infrastrukture in drugih projektih. Veliko manj pa je bilo narejenega za priznanje in dosledno spoštovanje slovenske narodne manjšine v Videmski pokrajini, ki ni imela enakega statusa kot slovenska manjšina v Tržaški in Goriški pokrajini. To razlikovanje je bilo in je nepravično. Njegove posledice je še čutiti.

Vendar pa se je sodelovanje preko meje v tistih časih razvijalo in je prispevalo k temu, da so razmere postajale boljše. Leta 1970 je bilo prvič, na pobudo in v organizaciji občine Tolmin, da se je nekaj po novem letu pripravilo srečanje, ki so se ga udeležili Slovenci iz Videmske pokrajine, Posočja in Benečije. V vseh štirih desetletjih so ta srečanja nato utrjevala ne le medčloveške vezi, ampak tudi sodelovanje med politiki na obeh straneh meje in pripomogla k zavedanju o skupnem slovenskem kulturnem in jezikovnem prostoru in njegovem utrjevanju.

Prav je, da danes ob 40. obletnici postanemo in razmislimo o skupnem slovenskem kulturnem prostoru. Ta skupni kulturni prostor je danes dejstvo in je legitimno dejstvo v današnji Evropi, v Evropi, ki se združuje. Evropa se tudi sama razvija v velik skupen kulturni prostor vseh narodov in vseh kultur, kulturni prostor, ki daje priložnost vsem narodom in vsem kulturam. Ta prostor seveda ne more biti homogen. Enotnost in skupnost tega velikega evropskega kulturnega prostora moramo iskati v njegovi raznolikosti in njegovi raznovrstni lepoti. Temu morajo biti posvečene naše energije in tu moramo biti inovativni, poiskati moramo nove oblike.

Zaradi tega z veseljem slišim informacije, ideje, pričakovanja, upanja v zvezi z razvojem kulturnega centra v Špetru, ki naj postane moderen multimedijski, multifunkcionalni center, ki bo dal dodaten zagon razvoju in kulturi Slovencev v Beneški Sloveniji, pa tudi nove možnosti za medsebojno prežemanje vseh kultur v tem območju, v tej širši regiji. To je naša evropska prihodnost. S takimi konkretnimi projekti jo ustvarjamo, za take konkretne projekte moramo najti energijo, denar in vsebine in temu mora biti posvečena naša energija tudi v prihodnje.

Samostojna Slovenija in Italija sta vzpostavili tesne in prijateljske stike. Dosegli smo lep napredek na številnih področjih. Vstop Slovenije v Evropsko unijo in uvedba schengenskega mejnega režima sta ustvarila pogoje za izboljšanje pretoka ne le blaga, temveč tudi idej in ljudi. Ampak ta pretok bo dober samo, če mu bomo mi, ljudje v teh krajih znali dati pravo in dobro vsebino.

Upravičeno bi torej pričakovali, da v novih razmerah na koncu najdejo svojo rešitev tudi tista odprta vprašanja, ki jih je žal še vedno treba omenjati in ki se nanašajo na položaj Slovencev v Italiji. Zgodovinski dolg, ki ostaja neporavnan, je predvsem neizvajanje zakonov, ki smo mu žal še vedno priča na italijanski strani. Slovenska narodna skupnost v Italiji ostaja zaskrbljena zaradi številnih razlogov in prav je da tudi sam danes omenim nekatere od njih.

Uresničevanje zakonskih pravic v Furlaniji - Julijski krajini se v krajevnih upravah še vedno ne izvaja dosledno. Tudi v letu 2010 je zaradi napovedanega znižanja državnega proračuna, podobno kot lani, ogroženo financiranje slovenskih manjšinskih organizacij. So tudi znaki upanja, so tudi pričakovanja, da se bo ta problem uredil. Vendar danes ta problem še ni rešen in zbrati je treba energijo, da ga bomo rešili, da bo rešen tam, kjer mora biti rešen.

Poseben problem predstavlja financiranje Slovenskega stalnega gledališča v Trstu. Gledališče zagotavlja navzočnost kulturne in gledališke ponudbe v slovenskem jeziku, dostopne tudi večinskemu italijansko govorečemu prebivalstvu. Če je v predpisih države, v kateri manjšina živi, že zapisano, da mora zagotoviti finančno pomoč država, potem je treba vztrajati, da se te obveznosti izpolnijo. Pozitivno je, ko slišimo, da so se za letošnjo sezono te obveznosti že v veliki meri zagotovile. Prav je, da je ta sezona uspešna. Prav pa je, da tej sezoni sledijo še mnoge druge sezone in da izkoristimo potencial, ki ga daje Stalno slovensko gledališče v Trstu za tisto kulturno prežemanje, za tisti kulturni vzgon, ki je tako potreben velikemu, pluralističnemu, novemu skupnemu evropskemu kulturnemu prostoru.

Vprašati se moramo tudi o primernosti uveljavljanja slovenščine v upravno-pravnih postopkih in uveljavljanja vidne dvojezičnosti v Tržaški, Goriški in Videmski pokrajini.

V zadnjem času vzbuja skrb zlasti negativen odnos v nekaterih krajih v Reziji, kjer menijo, da uporabljena narečja slovenskega izvora niso slovenščina in se zato spreminjajo napisi na krajevnih tablah.

Vprašljivo je tudi, ali je v resnici lahko skrb za šolanje otrok v slovenskem jeziku predmet varčevalnih ukrepov. Šole jezikovnih manjšin bi morale biti deležne drugačne, bolj tankočutne obravnave, saj so zaščitene tudi z mednarodnimi sporazumi.

Nerazrešenih vprašanj je še nekaj. Omenil bi rad še neko vprašanje, ki ni tako pogosto obravnavano, kadar se o teh vprašanjih govori - to je vprašanje medijev. Vprašanje financiranja slovenskih medijev na drugi strani meje, za katere velja, da nikakor ne morejo delovati izključno in zgolj po načelih trga, in vprašanje zagotavljanja vidljivosti televizijskih programov v slovenščini v Videmski pokrajini. Tudi ta medijska polnost, tudi ta prisotnost televizijskih signalov je del velikega kulturnega prostora pluralistične Evrope.

Vloga medijev, posebno elektronskih, pa ima seveda dve plati. Če parafraziram pregovor, ki ga uporabljate v teh krajih in ki se glasi: "Da se resnica prav spozna, treba je slišati dva zvona", bi si morali zastaviti vprašanje, ali smo storili vse, da bi naredili več za boljše medsebojno razumevanje in spoznavanje na obeh straneh meje, da bi slišali "dva zvona"? Ali bi lahko v preteklosti naredili več za odpravo usedlin iz starih časov? Ali smo v današnjih časih tako daleč, da lahko naredimo še več za odpravo predsodkov?

Včasih smo zaskrbljeni, kajti predsodkov je še vedno preveč. Nedavno smo lahko opazili nepripravljenost preprosto in v uradnem aktu priznati, da je fašizem prizadejal gorje številnim ljudem, Italijanom in Slovencem, med njimi tudi Borisu Pahorju, slovenskemu pisatelju. In videli smo, da znamenitemu pisatelju zaradi te nepripravljenosti priznati neko preprosto dejstvo ni bilo dano, da bi postal častni občan mesta Trst, in to nas je vse presenetilo. Predsodke, ki jih opažamo in ki obstajajo na žalost še naprej, je treba odpraviti.

Če so nekoč nemara obstajali razlogi, s katerimi smo lahko pojasnili, zakaj predsodki še vztrajali, če so nekoč obstajale zgodovinske zamere in utemeljeno nezaupanje, moramo reči, da danes vsega tega ni več. To je treba jasno in razločno povedati. Danes ni razlogov za predsodke, za nezaupanje, za karkoli negativnega, kar nam je pustila zgodovina. Tu smo na žalost v določenem mentalnem zaostanku. Schengenski mejni režim ni ukinil vseh meja v glavah. Te pa so resna prepreka, da bi se vprašanja slednjič začela obravnavati čimbolj normalno, sproščeno in da ne bi imeli več opravka z relikti nekdanjega prastrahu, za katerega ni več nobenih razlogov. Čas je, da dokončno izginejo iz zavesti tistih, ki take predsodke še gojijo.

Imamo torej položaj, ki bi lahko bil boljši in bi moral biti boljši. Moral bi biti boljši zato, ker Evropa vsa postaja velik, skupen, pluralističen kulturni prostor.
Tradicionalna novoletna srečanja Slovencev Videmske pokrajine in Posočja že dolgo in vsako leto znova - v okviru svojih moči in v ukvarjanju s svojimi problemi - opravijo pomemben delež poslanstva, da bi se stvari izboljšale in da bi tak kulturni prostor, o katerem govorimo in o katerem še v veliki meri ta čas zgolj sanjamo, postal resničnost. Zato in zaradi pomena tega poslanstva se moramo vsem udeležencem, posebej pa še organizatorjem, ki so pripravili teh 40 srečanj, še posebej zahvaliti.

Želim, da bi imeli še 40 takih srečanj. In ker po vaši tradiciji ta srečanja predstavljajo tudi novoletno prireditev, vam seveda želim srečno novo leto, leto 2010. To željo izražam s prepričanjem, da bodo temu srečanju sledila še mnoga in da bomo v teh letih prihajali skupaj v čedalje boljši volji in v čedalje večjem razumevanju, da gradimo nekaj velikega, nekaj pomembnega - za sosednja naroda, za sosednji državi in za Evropo v celoti. Hvala lepa in še enkrat srečno novo leto!