archived page

Intervju za Primorski dnevnik

Ljubljana, 8.4.2012  |  intervju


Za reševanje težav iskati konsenz

Novinar: Dušan Udovič


Predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk je bil v prvi polovici marca na obisku v Posočju. S svojim obiskom je okrepil občutek, da je meja še bolj nevidna, vse manj formalna, tako kot sicer tudi želimo. Predsednik je kot pozoren spremljevalec življenja ob meji med sosednjima državama želel dati poudarek na idejo miru in sožitja, pri čemer naj bo tragična zgodovina današnjemu življenju v poduk, ne pa v oviro. Dr. Danila Türka smo ta teden obiskali v Ljubljani, kjer je v predsedniški palači prijazno privolil v pogovor za naš dnevnik.


Predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk (foto: Rok Tržan)Gospod predsednik, pred kratkim ste v okviru projekta Poti miru od Alp do Jadrana obiskali Goriško, tudi na naši strani meje. Še zlasti na zaključnem srečanju v Doberdobu ste doživeli zelo topel sprejem. Kakšni vtisi vam ostajajo od tega obiska?

Zelo lepi. Najprej, meja ni več ločnica, zato je tudi normalno, da predsednik republike prestopi to mejo brez velikih komplikacij, brez velikih formalnosti in da se lahko sreča z raznovrstnimi sogovorniki. Kot veste, sem se srečal z ljudmi dveh kulturnih domov v Gorici, z vsemi predstavniki slovenske narodne skupnosti, s predsednikom deželne vlade in seveda tudi z vaščani Doberdoba. Želel sem obiskati Doberdob kot vas, za katero vemo, da je slovenska in močno razvita, ima dobro šolo. Iz vsega tega sem dobil dober vtis o sožitju in o tem, da pravzaprav iniciative, kakršne so "Poti miru" logično sovpadajo s tem, kar ljudje želijo in kar ljudje že živijo. Zdi se mi, da je to bilo vse skupaj zelo skladno.
Kar zadeva sam Doberdob, pa moram reči, da sem zelo užival v tem ambientu. Videlo se je, da so pevski zbori, ki sicer ne nastopajo skupaj, nastopili kot en sam pevski zbor, pokazala se je tudi domača kulinarika, vse je bilo lepo. Pred tem sem obiskal oba kulturna domova v Gorici in na ta način tudi pokazal svojo podporo obema domovoma in seveda letos še posebej domu Lojzeta Bratuža, ki praznuje svojo 50-letnico. Sožitje na Goriškem je živo in tudi taka iniciativa, kot so Poti miru, je zelo skladna s tem, kar že obstaja in kar ljudje tudi pričakujejo.

O tej pobudi ste govorili tudi s predsednikom Republike Italije Giorgiom Napolitanom. Se bo pogovor o tem projektu nadaljeval tudi ob njegovem obisku v Sloveniji, ki je načrtovan za mesec julij letošnjega leta?

Prav gotovo bova nadaljevala s tem pogovorom in seveda o tem govorim tudi z drugimi predsedniki iz tega območja, poleg Italije tudi Avstrije, Madžarske, Češke, Slovaške, Hrvaške. Povsod vlada velik interes za to, da bi ob 100-letnici začetka 1. svetovne vojne obudili spomin na to veliko evropsko in svetovno katastrofo, na način, ki nam daje upanje in pričakovanje, da bo prihodnost veliko boljša. Da se bo razumelo, da je Soška fronta pomembna tragična izkušnja celotne Evrope. To evropsko dimenzijo moramo močno izpostaviti, o Soški fronti se v Evropi ve razmeroma malo, vsekakor premalo. Spomini, ki obstajajo v različnih državah v Srednji Evropi, prihajajo na površje. Interes za Pot miru je še zelo širok.

Kako ocenjujete položaj v Sloveniji glede na hudo gospodarsko krizo, kakšne so možnosti za izhod iz nje in katere so v tem smislu po vaši presoji prednostne izbire?

Položaj je dokaj zahteven in ga sestavljata tako gospodarska kot tudi politična komponenta. Najprej, Slovenija mora uravnotežiti svoj proračun in mora hkrati zagotoviti tudi izhodišče za obnovitev gospodarske rasti. Obe ti dve nalogi je treba voditi hkrati, v skladni celoti. To sta dva dela ene celote in potruditi se moramo za skladno celoto. Če bi se preveč omejili samo na zmanjševanje stroškov, bi lahko povzročili negativne učinke za rast, to pa seveda ne bi bilo dobro. V trenutku, ko se pogovarjava, še nimamo predstav o tem, kakšne korake bo vlada predlagala za oživitev rasti. Imamo problem, ki je prvenstveno gospodarskega značaja. Imamo pa tudi politični problem, kajti v tem času je potrebno izkazati sposobnost za konsenz, ta sposobnost pa je v Sloveniji prenizka. Vlada je začela z zelo ambicioznimi, radikalnimi predlogi, sedaj pa je treba voditi proces tako, da se bo dosegel konsenz, kajti tako velikih nalog brez politične podpore, ki jo je treba doseči pri sindikatih in opozicijskih strankah, ni mogoče uresničiti. Sam zelo močno vztrajam, da je treba doseči konsenz. Pogovore je treba voditi tako, da bodo vlada, sindikati, delodajalci in politične stranke drug drugega poslušali, in da se po tej poti doseže skladna celota. Ne bo mogoče uspeti s parcialnimi ukrepi, še zlasti, če bodo preveč radikalni.

Vlada sprejema protikrizne ukrepe, ki so neizbežno taki, da bodo prizadeli življenjski nivo prebivalstva. Nakazuje se obdobje restrikcij in težav, še zlasti bodo prizadeti šibkejši sloji prebivalstva. Kako ublažiti socialne stiske, ki so hude in lahko povzročijo tudi zaostrovanje družbenih konfliktov?

Ukrepi so zaenkrat predloženi, niso še sprejeti, zaenkrat velja samo zamrznitev, ki je bila sprejeta konec lanskega leta in bo trajala do sredine letošnjega. Po mojem mnenju bi bilo dobro to zamrznitev podaljšati do konca tega leta in vmes opraviti potreben pogovor, zato, da bi se dosegla skladna celota. Znotraj te celote pa je treba posebej paziti na socialne stiske najšibkejših. Predlogi, kakršni so sedaj v razpravi, ki jih je dala vlada, nalagajo preveliko breme socialno šibkejšim in tu bo treba po mojem mnenju doseči drugačno, bolj pravično razporeditev bremen. Prav zato potrebujemo še nadaljnjo razpravo in odgovorno delo, zlasti na strani vlade, pa tudi na strani sindikatov in opozicijskih strank. Skratka, s pravično razporeditvijo bremen in pametno davčno politiko se da narediti varčevalni paket, ki pomeni odrekanje, bolj vzdržen, kot je to videti danes in tu nas delo še čaka. Poglejmo, na primer, progresivnost davkov, ki bi morala bolj zajeti gospodarsko močnejše ljudi v naši družbi. Tu ni še vse storjeno. Tudi razprava o povečanju davka na dodano vrednost je še potrebna. Sedaj so predlogi precej enostranski. Imamo zmanjševanje proračunske porabe in ukinjanje nekaterih davkov. Treba bo razviti bolj uravnotežen pristop.

Še pred nekaj leti se je govorilo o Sloveniji kot o zgodbi o uspehu. Kaj je ostalo danes od te zgodbe? Je možno v doglednem času pričakovati ponoven vzpon gospodarske rasti Slovenije?

Zdi se mi, da je na to vprašanje najbolj natančno odgovoril nek članek v časopisu Neue Zürcher Zeitung, ki je napisal, da se s slovenske zgodbe o uspehu "lušči lak". Mislim, da je jedro zgodbe o uspehu ostalo, da pa se je odluščilo nekaj laka in je treba ta lak, seveda kar je napačnega, postrgati in potem pogledati, če je zdravo bistvo ostalo, in je potrebno vse skupaj na novo lakirati. Tako bi jaz to opisal. Mislim, da imamo še vedno dobro gospodarsko strukturo, tako da bi lahko s pravimi ukrepi okrepili tudi našo industrijsko proizvodnjo, razvoj infrastrukture, pognali delo na področju gradbeništva na neki razumni višini. Skratka, obstajajo potenciali, iz katerih lahko naredimo nov vzpon rasti, ampak tudi okrog tega se je treba sporazumeti, potrebne bodo določene investicije in vlaganje finančnih sredstev. Poglejmo samo en vidik. V okviru nedavnega najemanja ugodnih kreditov pri Evropski centralni banki so slovenske poslovne banke najele nekaj več kot 2 milijardi evrov, ki so potrebni za normalno funkcioniranje bančnega poslovanja. Vendar v tem času v Sloveniji nismo resneje kreditirali dodatne gospodarske rasti. Tu vidim neravnotežje, ki ga je treba spremeniti, se pravi, potrebna bodo vlaganja v nove projekte.

Prej ste omenil politiko. V takem položaju je ključnega pomena vloga politike in njenih izbir, ampak vidimo, da je slovenski politični prostor – poenostavljeno povedano – razdeljen na dva bregova. Je po vaši oceni možna večja enotnost ali konvergenca strank pri teh protikriznih ukrepih?

Do zdaj ni bilo velikih znakov, da bi kaj takega lahko uspelo. Taka konvergenca je možna in je po mojem tudi nujna, vprašanje pa je, kje začeti. Po mojem mnenju je tu največja odgovornost na strani vlade, kajti vlada mora poslušati reakcije na svoje sedanje zamisli in te svoje zamisli modificirati tako, da bo konvergenca postala možna. Vztrajanje na nekem svojem konceptu, ki je pretirano pod vplivom neoliberalističnega pogleda, ne bo omogočilo konvergence in tistega konsenza, ki ga potrebujemo. Zato bi bilo prav, da bi vlada v naslednjih tednih, ko bodo potekala kritično pomembna pogajanja, spoznala, kako pomembna je politična podpora temu njenemu poskusu. In če se bo ta politična podpora vzpostavila, potem bo tudi uspeh dosežen.

Malo izzivalno vprašanje. Italija je zaradi nesposobnosti politike, da bi se dogovorila, v bistvu dobila nekakšno komisarsko upravo. Mislite, da bi tudi Slovenija v tem trenutku potrebovala nekega svojega Montija?

Ta trenutek še ne, vendar za prihodnost tega ni mogoče izključiti. Odgovor na to vprašanje je odvisen od modrosti sedanje vlade. Če bo vlada znala nastopiti dovolj modro in poiskati sogovornike za konsenz, potem bomo napredovali, sicer pa ni mogoče izključiti njenega neuspeha in takšne rešitve, ki bi zahtevala bolj tehnično sestavo vlade.

Kako komentirate nedavni izid referenduma o družinskem zakoniku? Gre tudi za institucijo referenduma, ki v Sloveniji nima določenega kvoruma in s tem v zvezi se postavlja vprašanje, ali je prav, da o ključnih zadevah odloča le slabih 30% državljanov ali celo manj, kot se je zgodilo pri nekaterih drugih referendumih. Naj povem, da Italija ima kvorum. Referendum velja le, če je presežen kvorum 50% udeležencev.

Gotovo je italijanski model veliko bolj restriktiven in seveda s tega stališča tudi bolj pazljivo uporabljen, medtem ko imamo v slovenskem primeru zelo liberalen sistem, ki po moji oceni zahteva spremembe. Večkrat sem se tudi sam zavzel za te spremembe, med drugim tudi za to, da bi uvedli kvorum vsaj 35 ali 40% udeležbe na referendumu, če že ne moremo priti do polovice. Ampak zaenkrat razprava o tem poteka. Vidimo, da bi se stranke težko odrekle možnosti, da izpodbijajo v parlamentu sprejeti zakon še na referendumu. Za Slovenijo je seveda zelo neprijetno, da je referendum postal nekakšno rezervno orožje opozicije ali civilnodružbenih skupin, ki jim zakon ni všeč. Opozoril bi, da je Slovenija parlamentarna republika, potemtakem ima zakonodajalec prvenstveno odgovornost za zakonodajne ukrepe. Zaradi tega mora biti referendum bolj omejen, kot je. V letu 2011 smo videli precej problematično referendumsko prakso, ki je odložila nujne reforme na področju ureditve dela in zlasti pokojninske reforme, letos se je ta praksa nadaljevala z referendumom o družinskem zakoniku. Sam sem družinski zakonik podpiral, ker mislim, da je dober zakonik, ki ščiti družino in zlasti interese otrok. Kot pa se pogosto zgodi, so na ta referendum prišli predvsem ljudje, ki so bili motivirani z nasprotovanjem zakoniku. Tako je nekaj več kot 15% volivcev zavrnilo zakon.

Kriza ima globalne in tudi specifično evropske razsežnosti. Evropska unija v tem okviru kaže vse svoje šibkosti, kot vidimo vsak dan, širi se evroskepticizem. Ima EU po vaši oceni sploh neko prihodnost?

Po mojem mnenju jo ima, pod pogojem, da se Evropska unija utrdi zlasti na finančnem področju in kot enotni trg. Na kaj mislim pri tem: na finančnem področju je treba finančni sektor narediti močnejši in bolj odgovoren. Ni dobro, da za napake bank na koncu odgovarjajo davkoplačevalci, kar je tisto, kar se nam danes dogaja. Nadalje, evrsko območje bo moralo preiti v naslednjo fazo, po mojem mnenju bo treba slej ko prej uvesti evrske obveznice in Evropsko centralno banko okrepiti tako, da bo nastala ustrezna fiskalna koherentnost v fiskalni uniji. Mislim, da je proces v to smer nujen. Vprašanje je, kako hitro se bo lahko zgodil. In končno, seveda, notranji trg. EU potrebuje ukrepe za to, da bo odprla poti za, denimo, boljšo intelektualno zaščito na območju celotne unije, boljše pretoke blaga v okviru notranjega trga, ki bo odprla tudi raziskovalni prostor na celotnem območju. Verjetno bo s tem šlo tudi nekaj povečane mobilnosti znotraj EU. Te reči so danes videti še težko dosegljive in niso nujno s stališča vsake države članice tudi dobre. Nihče si ne želi odseljevanja najbolj sposobnih ljudi nekam drugam, ampak verjetno je perspektiva EU prav v tem, da se okrepi njena enotnost in ta krepitev enotnosti bo zahtevala močne spremembe na področju financ, notranjega trga in mobilnosti.

Da se malo povrnemo k odnosom med sosedi. Odnosi z Italijo so več kot dobri, ob raznih priložnostih se v zadnjem času govori o tako imenovanem "tržaškem duhu", ki ste ga ustvarili trije predsedniki julija 2010 ob koncertu v Trstu. V tem okviru je visoko opredeljena vloga obeh manjšin. Vendar obstaja zelo konkretna nevarnost, da manjšine kot šibki člen postanejo žrtev varčevalne politike. To se dogaja tudi z našim dnevnikom, tednikom Novi Matajur, slovenskimi programi na italijanski državni radioteleviziji in pri drugih medijih. Kako ocenjujete to dogajanje?

Najprej se strinjam, da smo v političnih odnosih zelo dobro napredovali, in je nekaj ironije v dejstvu, da se tržaški duh danes omenja kot simbol nečesa novega. Do včeraj smo Trst poznali kot kraj, kjer pravzaprav prevladuje duh preteklosti. Danes je metafora o tržaškem duhu uporabljena zato, da bi se povedalo, da želimo v prihodnost. In dobro je, da je tako. Mislim, da je tudi na finančnem področju ta pozitivni politični razvoj dal rezultate, kajti v letu 2011 je bilo na podlagi političnega sporazumevanja možno rešiti finančna vprašanja, z izjemo Primorskega dnevnika in vprašanja medijev. Tu smo promovirali načelo, ki obstaja ključno za naprej, da restriktivni ukrepi ne smejo prizadeti manjšine, ne italijanske v Sloveniji ne slovenske v Italiji. To načelo je sprejeto, vendar ga ni lahko uresničevati. Naš veleposlanik v Rimu Iztok Mirošič se je moral precej potruditi, da je odpravil razne birokratske nesporazume in ovire, ki so oteževale zagotavljanje finančnih sredstev za kulturne dejavnosti Slovencev v Italiji. Na področju medijev ostajajo še nekatere naloge, ki so zelo resne in pravzaprav akutne. Dobro sem razumel sporočilo tiste številke Primorskega dnevnika, ki je izšla z rdečim vprašajem na naslovnici. Seveda je tu krizna situacija in napraviti je treba nek odločnejši korak. Rekel bi tako: tu bi moralo biti v načelu izhodišče, da imajo manjšinski mediji posebno poslanstvo. Do neke mere je to že priznano z njihovo uvrstitvijo v italijanski zakon o založništvu, ki zagotavlja pomoč manjšim časopisom in časopisom manjšin. Seveda pa je to v tem trenutku premalo in prešibko. Mislim, da se bomo morali vsi, slovenski in italijanski sogovorniki, o tem vprašanju pogovarjati osredotočeno. To ni tako vprašanje, ki pride mimogrede na dnevni red, ampak je osrednje vprašanje, preizkusni kamen kvalitete naših odnosov. Če imamo razumevanje pri teh rečeh, potem lahko resnično rečemo, da so naši odnosi na taki ravni, kot si želimo. Če pa bo treba še nekaj dela vložiti v reševanje teh problemov, ga bomo vložili. To bo veljalo za vse kontakte na ravni diplomacije, vladnih predstavnikov in tudi predsednika države.

Gospod predsednik, odločili ste se, da ponovno kandidirate na predsedniško funkcijo. Kako utemeljujete to svojo odločitev?

Rekel bi, da ta odločitev ni bila presenečenje, mnogi so mi jo svetovali in še mnogi drugi kasneje potrdili kot naravno. Najavil sem svoj namen, da ponovno kandidiram. Reakcije, ki sem jih dobil, so bile v izjemno veliki meri pozitivne in so potrdile moje razumevanje, da se nekako pričakuje od predsednika, ki je z veliko zavzetostjo opravljal svojo funkcijo, da kandidira še za en mandat. Sam lahko rečem, da sem se iskreno trudil, da bi to funkcijo opravljal na najboljši možen način. Verjamem, da so to mnogi ljudje spoznali in razumeli. Ocena, koliko sem bil uspešen in koliko sem izpolnil pričakovanja, pa je stvar, ki se bo pokazala na volitvah. V vsakem primeru verjamem, da sem naredil vse, kar sem mogel, in da sem se potrudil po svojih najboljših močeh, kar bodo ljudje ocenjevali, ko pride čas za to.

Kot zadnje vprašanje, ste še vedno reden bralec našega dnevnika?

Seveda, redno in z veseljem berem Primorski dnevnik. Posebej še moram reči, da veliko izvem ne samo o položaju v Trstu, Gorici, v videmski pokrajini, ampak tudi na avstrijskem Koroškem, tu Primorski dnevnik absolutno prednjači v kvaliteti in obsegu informacij. Poleg tega so mnoge zanimive informacije o dogajanju v Italiji, recimo o dejavnosti predsednika Napolitana, recimo o njegovem nedavnem srečanju z mladimi ljudmi, o čemer ste poročali. Z zanimanjem sem prebral vesti o njegovi poti na Sardinijo. Potem so seveda tu ocene dogajanja v Italiji, ki so za nas dragocene. Za nas je Italija izjemno pomemben sosed in partner Slovenije in tako bo tudi v prihodnje. Za prihodnost bi si želel, da bi se oblikovala močna skupna aktivnost Italije, Slovenije, Avstrije in Hrvaške in se čim močneje afirmirala znotraj EU. Italija je naš izjemno pomemben in dragocen partner in s pametno politiko na obeh straneh lahko naredimo partnerstvo, ki bo vsem skupaj pomagalo v EU. Da bi to dosegli, moramo veliko bolje poznati stvari, ki se dogajajo pri sosedu, in zame je Primorski dnevnik ključni vir. Če se boste odločili, da boste komentirali položaj Italije v EU še bolj pogosto, bom pa še bolj zadovoljen.

Gospod predsednik, hvala za pogovor.
© 2008 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani  načrt strani