Govor predsednika republike na državni slovesnosti ob dnevu Rudolfa Maistra
Ptuj, 22.11.2008 | govor
Predsednik republike dr. Danilo Türk se je udeležil državne slovesnosti od dnevu Rudolfa Maistra, kjer je imel slavnostni govor.
Govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na državni slovesnosti ob dnevu Rudolfa Maistra
Ptuj, 22. november 2008
Spoštovani,
Zbrali smo se tu, na Ptuju, v tem zgodovinskem mestu, da počastimo spomin na generala Rudolfa Maistra – Vojanova, enega največjih sinov slovenskega naroda. Zbrali smo se na dan, ko slavimo obletnico njegovih odločnih in uspešnih akcij, ki so, pred 90 leti, slovenskemu narodu zagotovile ozemeljsko celovitost in predvsem to, da sta Maribor in Štajerska pripadla domovini. Z odločno akcijo je bila ustvarjena efektivna podlaga slovenske državnosti. Brez te odločnosti in sposobnosti generala Maistra bi celotna kasnejša zgodovina Slovencev potekala drugače. Malo verjetno je, da bi brez njegove odločnosti sploh dočakali našo neodvisnost in državno samostojnost.
Zato je prav, da se vsako leto spomnimo njegovih velikih dejanj in njegovih zaslug za to, da Slovenci obstajamo kot suveren narod in da imamo svojo lastno državo. Pomislimo samo na Maistrovo tveganje in sposobnost mobilizirati 4000 prostovoljcev za obrambo severne meje v manj kot mesecu dni, v novembru 1918. Podvig teh razsežnosti, ob koncu svetovne prve vojne, ko so bili ljudje naveličani orožja, in ob pomanjkljivih komunikacijah, zasluži vse možno občudovanje.
Prav pa je tudi, da se spomnimo, da general Maister ni bil samo vojaški poveljnik, ampak vsestranska osebnost – pesnik, slikar, ljubitelj knjig in organizator kulturnega življenja. Njegova knjižna zbirka je danes v ponos mariborski univerzitetni knjižnici in je del našega kulturnega bogastva. Rudolf Maister je s svojim življenjem in delom pokazal, kako se vojaški poklic povezuje s kulturno občutljivostjo in z domovinsko zavestjo. Ta vzor je tudi danes pomemben, ne le za ljudi vojaškega poklica, ampak za vse nas. Današnja spominska slovesnost je zato priložnost, da obudimo spomin na velikega slovenskega junaka in vizionarja.
Izročilo njegovega življenjskega dela moramo razumeti celovito in prav je, da se vprašamo, kaj pomeni njegovo izročilo v današnjem času in kaj so naše dolžnosti, če želimo biti vredni njegovega spomina.
Slovenski narod ima zelo dolgo zgodovino skupnega življenja v večnacionalnih tvorbah in zelo kratko izkušnjo z lastno suverenostjo. V habsburški monarhiji je bil slovenski narod eden podložnih kmečkih narodov, ki so šele v 19. stoletju postali resnično kulturno osveščeni, torej kulturni narodi. Slovenci so bili v habsburški monarhiji bolj narodna manjšina kot narod, še zlasti, ker jim ni bilo dano, da bi živeli v eni sami upravni enoti, ampak je zelo velik del Slovencev živel ločeno od slovenske etnične matice, ki je bila na Kranjskem.
Kritična sprememba, ki pa je Slovenci še nismo preizkusili do konca, kaj šele v celoti razumeli, je naše spreminjanje iz kulturnega v politični narod. To spreminjanje je potekalo skozi vse 20. stoletje in še ni povsem končano. Vloga generala Maistra v tem spreminjanju je bila kritičnega pomena. Zagotovitev ozemeljske celovitosti na štajerskem delu severne meje je bila med temelji za sam obstoj in za ves nadaljnji razvoj slovenskega naroda kot političnega naroda.
Kasnejši razvoj pa je zahteval nove junaške odločitve - v času narodnoosvobodilnega boja proti fašizmu in nacizmu. Na ta del slovenske zgodovine smo še posebej ponosni. S tem bojem smo naposled v največji možni meri zaokrožili slovensko narodno ozemlje. Z narodnoosvobodilnim bojem proti nacizmu in fašizmu se je naš narod uvrstil med tiste, ki so pomagali ustvariti današnji svetovni red. NOB je zagotovil, da se Slovenci lahko štejemo med ustanovitelje Organizacije združenih narodov, ki je še danes osrednje mesto ureditve sveta.
Obdobje ob koncu II. svetovne vojne pa je prineslo tudi tragične dogodke in zločine, kot so bili množični poboji poražencev. Druga svetovna vojna je vrgla svet z moralnih tečajev in množične kršitve človekovih pravic, ki jih je povzročila, so trajen opomin, ki nam nalaga nujnost varovanja človekovih pravic danes in v prihodnje. Nalaga pa nam tudi obveznost, da resnico o nas in naši zgodovinski usodi spoznamo v celoti in brez olepševanj in da krivice, storjene v naši bližnji zgodovini, kolikor je to le mogoče, tudi popravimo.
V nekdanji skupni jugoslovanski državi, v kateri je živela večina Slovencev v pretežnem delu 20. stoletja, je prihajalo tudi do pogostih kršitev človekovih pravic. Tega se moramo zavedati in pretekle krivice popravljati. Vedeti pa moramo tudi, da se je slovenski narod prav v tem obdobju dokončno izoblikoval v politični narod in naposled v osemdesetih letih 20. stoletja dokazal, da zna varovati človekove pravice vseh ljudi, ki živijo na njegovem ozemlju.
Z odločno enotnostjo ob osamosvojitvi leta 1991 je slovenski narod tudi dokazal, da je vreden samoodločbe in lastne države. Državo smo si morali spet priboriti z oboroženo silo. Te dni se spominjamo štiridesetletnice ustanovitve Teritorialne obrambe, ki je nosila največje breme osamosvojitvenega vojaškega napora. Ob današnji svečani priložnosti želim posebej poudariti hvaležnost vse naše skupnosti vsem pripadnikom teritorialne obrambe, pa tudi vsem drugim, ki so z orožjem v roki zavarovali neodvisnost Slovenije in uspeh njene osamosvojitve. Suverenost in državnost smo si tako, z oboroženo akcijo, zaslužili in se konstituirali kot politični narod z lastno državo.
Naša suverenost je neizpodbiten dokaz, da smo politični narod. Vprašanje pa je, ali smo v Sloveniji dobro pripravljeni za vse izzive in vse odgovornosti, ki gredo s tem. Vprašanje je tudi, ali dobro razumemo naš politični položaj in njegov potencial v novih razmerah in ali vselej izkazujemo zadostno zrelost. To so resna vprašanja. Resni odgovori na ta vprašanja terjajo leta in leta politične prakse. Literarne sanje tu ne zadoščajo. Potrebne so resnične izkušnje. Teh pa imamo malo. Tiste iz časov pred osamosvojitvijo niso posebno koristne, ker so bile v veliki meri povezane s socializmom, z ideološkim projektom, ki ga ni več. One iz časa po osamosvojitvi so kratkotrajne in maloštevilne, tudi zato, ker smo zelo velik del politične energije posvetili vključevanju v Evropsko unijo. Ta projekt nam je prinesel, skupaj z vstopom v NATO, zagotovila varnosti in nove razvojne možnosti, hkrati pa smo bili prikrajšani za priložnost, da najprej pošteno izkusimo, kaj pomeni biti suveren.
Ta priložnost nam zgodovinsko ni bila dana, saj je bilo možnost vstopa v evro-atlantske skupnosti preprosto treba izkoristiti. To je seveda neizpodbitno. Narod, ki so ga nekateri opisali kot »zamudniškega« si pač ne more privoščiti še ene zgodovinske zamude. Toda, se Slovenci zavedamo, da smo tudi v Evropski uniji suverena država in kako, konkretno, moramo delovati, da bi to v resnici - in ne zgolj formalno - bili?
Očitno je, da se mora Slovenija v Evropi in v svetu obnašati samozavestno, kar pomeni, da mora nastopati kompetentno. Biti moramo načelni in dosledni. Imeti moramo dobro znanje in dognana stališča o poglavitnih vprašanjih, ki zanimajo vse. In biti moramo aktivni. Slovenija je letos uspešno predsedovala Evropski uniji. V svojih štirih letih članstva je tudi temeljito dokazala svojo sposobnost izpolnjevati vse evropske kriterije. Nobenih lekcij o evropskih standardih obnašanja nam ni treba sprejemati. Hkrati pa moramo, tako kot vsaka druga članica Evropske unije, pazljivo in – če je treba tudi energično - skrbeti za naše nacionalne interese. To velja za vsa področja politike, od kmetijskih subvencij do zunanje politike in vseh vprašanj, povezanih z nadaljnjo širitvijo Evropske unije.
V procesu, v katerem si ustvarjamo naše mesto v Evropski uniji in v svetu, pa moramo ohranjati tiste pridobitve iz naše preteklosti, ki so potrjene z mednarodnimi pogodbami. Mirovna pogodba z Italijo iz leta 1947 je še vedno veljavno pravo. Vsebina Specialnega statuta iz leta 1954, priloge k Londonskemu memorandumu o razumevanju, je po določbah Osimskega sporazuma še vedno aktualna. Še naprej ostaja merilo za oceno izpolnjevanja pravic Slovencev ne le na Tržaškem, ampak – ob upoštevanju načela nediskriminacije - tudi pravic Slovencev v Goriški in Videmski pokrajini. Osimske sporazume smo nasledili v celoti in naš interes je, da se njihova avtoriteta nenehno zagotavlja. Zaskrbljeni smo, ko dobivamo vesti o načrtih za zmanjševanje sredstev za šolstvo in kulturo, do katerih je slovenska narodna skupnost v Italiji upravičena po mednarodnem pravu. Storiti moramo vse, kar je v naši moči, da ne pride do krčenja teh mednarodnopravno zagotovljenih pravic.
Avstrijska državna pogodba je še vedno pogodba, ki zavezuje tako Avstrijo kot tudi Slovenijo. Nobenega razloga ni, da bi se ji odrekali. Sedmi člen Avstrijske državne pogodbe, ki določa pravice Slovencev v Avstriji, še vedno ni v celoti izpolnjen in prav je, da se za njegovo izpolnjevanje nenehno zavzemamo. Dvojezični napisi na avstrijskem Koroškem ostajajo neizpolnjena obveznost Avstrije ter legitimna in pravno utemeljena pravica Slovencev v Avstriji. Slovenija v prihodnje pričakuje odločnejših potez avstrijske vlade za uresničevanje te in drugih pravic, določenih v Avstrijski državni pogodbi.
Tudi položaj Slovencev na Madžarskem, ki imajo drugačno in v nekaterih pogledih še težjo zgodovino, danes ni zadovoljiv. Pričakujemo učinkovitejše ukrepanje madžarske vlade za rešitev vseh tistih problemov manjšine, ki jih je sodobna evropska država že sposobna in tudi dolžna rešiti.
Mednarodne pogodbe, tudi tiste, ki so bile sklenjene pred desetletji, je treba spoštovati. Tudi mednarodnopravno določene pravice manjšin je treba spoštovati in uresničevati. Zavzemanje za te pravice ne zastara. To prizadevanje tudi ni zastarelo ali preživeto. Prav nasprotno, je eden kritičnih preizkusov resnosti današnje Evrope, ki razume pomen vladavine prava.
Prizadevanje za pravice manjšin pa je tudi eden od preizkusov naše zrelosti ter narodne in domovinske zavesti. Ta zavest mora biti vodilo domovinske vzgoje, ki jo moramo še razviti - in to v dobro vseh ljudi v Sloveniji.
Seveda mora sodobno domoljubje in sodobna domovinska vzgoja vsebovati zavest o nas samih, o zgodovinskih izkušnjah in zgodovinskih travmah slovenskega naroda. Vsebovati pa mora še mnogo več. Upoštevati mora vse prvine, ki obstajajo »tu in zdaj« in ki oblikujejo našo sedanjost in prihodnost. Kaj naj bodo vrednote, za katere si v Sloveniji prizadevamo, in kaj naj bodo dosežki, zaradi katerih bomo v prihodnje ponosni na našo domovino?
Današnje domoljubje mora vsebovati visok standard tehnoloških in ekonomskih dosežkov, ekološke zavesti pa tudi visoko raven estetike in predvsem visoke standarde poštenja. V Sloveniji bomo toliko bolj ponosni na našo domovino, kolikor bolj uspešni bomo v našem tehnološkem in ekonomskem razvoju, kolikor bolj nam bo uspevalo skrbeti za naše naravno okolje in kolikor uspešnejši bomo v zatiranju korupcije, kriminalitete in nebrzdanega, neupravičenega in protipravnega bogatenja nekaterih. Vse to so zahteve, ki jih pred nas postavlja zaveza k domoljubju.
Odkar je Slovenija samostojna in suverena država pa morata domoljubje in domovinska vzgoja vsebovati tudi skrbno razmišljanje o položaju in vlogi Slovenije v mednarodni skupnosti. Vsebovati morata jasno definicijo vrednot, na podlagi katerih želimo biti povezani s svetom. To ni tako težko, kot bi se morebiti zdelo na prvi pogled. Temeljne vrednote, ki predstavljajo izhodišče vsemu - tako našemu bistvu kot tudi naši povezanosti s svetom -, se ponujajo same. To so: univerzalnost človekovega dostojanstva in človekovih pravic ter zavzemanje za enakopravnost ljudi in narodov. Slovenska država je nastala kot suverena država prav zato, da bi za vse ljudi na našem ozemlju zaščitila človekove pravice in dostojanstvo ter na ta način omogočila blaginjo in razvoj naše družbe. Te temeljne vrednote morajo zato biti v središču naše domovinske vzgoje.
Spoštovani,
Vloga generala Maistra ni le stvar zgodovine. Njegovo izročilo je živo in aktualno. Ko se sprašujemo, kako bi general Maister deloval danes, seveda ne mislimo, da bi bil potreben boj za naše meje. To delo je bilo že opravljeno in je ustvarilo pogoje, v katerih lahko razmišljamo o kakovosti naše družbe in o položaju Slovenije v svetu na veliko bolj odprt in zahteven način, kot je to bilo nekoč. Bodimo zato ambiciozni v naših domačih in mednarodnih dejavnostih. Vendar, zavedajmo se tudi, da bomo pri teh dejavnostih vzdržali samo, če bomo zagotovili kohezivnost in vero v prihodnost naše družbe in našo domovinsko zavest. To bodo viri naše moči in navdiha pri velikih nalogah, ki so pred nami. In to bo tudi najboljši način, da se oddolžimo spominu na generala Rudolfa Maistra – Vojanova.