Govor predsednika republike na 8. zasedanju Sveta Združenih narodov za človekove pravice

Ženeva, 2.6.2008  |  govor

Govor profesorja Danila Türka, predsednika Republike Slovenije, na 8. zasedanju Sveta Združenih narodov za človekove pravice
Ženeva, 2. junij 2008
Velja govorjena beseda!


Spoštovani gospod predsednik Sveta za človekove pravice,
spoštovana gospa Louise Arbour, visoka komisarka za človekove pravice,
spoštovani člani Sveta,
spoštovani predstavniki nevladnih organizacij,
gospe in gospodje,

v veliko zadovoljstvo mi je, hkrati pa sem izjemno počaščen, da imam danes priložnost nagovoriti Svet za človekove pravice. Kot eden od mnogih, ki že desetletja spremljajo delo predhodnice tega sveta, Komisije za človekove pravice, in kot nekdo, ki je imel v preteklosti možnost sodelovati v različnih delovnih telesih te komisije, sem vesel napredka, ki je bil dosežen, in zagona, s katerim Svet za človekove pravice obravnava svoj zapleteni dnevni red. Prav tako sem vesel, ko vidim, da Svet za človekove pravice rešuje svoje vsebinske naloge neposredno, pri čemer vzporedno razvija svoje delovne postopke. To je dober začetek. Seveda so izzivi na poti k njegovemu preoblikovanju v učinkovito ustanovo in obseg dela je strahovito velik. Toda Združeni narodi niso na svojem začetku in navdih moramo črpati iz izkušenj, ki že obstajajo.

Letos svet praznuje 60. obletnico sprejetja Splošne deklaracije človekovih pravic, ki je temeljni dokument celotnega dela Združenih narodov na področju človekovih pravic in eden najpomembnejših dokumentov v celotni človeški zgodovini. Njegovo sporočilo in vsebina nas vodita še danes. Splošna deklaracija je opredeljena kot "… skupni standard dosežka za vse ljudi in vse narode …" Vprašanja o ravni dejanskega dosežka in vrsti obstoječih težav, ki jih je treba odpravljati, so zato stalno na dnevnem redu. Poleg tega obletnica, ki jo praznujemo letos, zahteva opredelitev tistih temeljnih načel deklaracije, ki jim je treba v današnjem času nameniti posebno pozornost, in temeljnih nalog, ki so pred nami.

Zato mi dovolite, da predstavim nekaj ugotovitev v zvezi s tem.

Najpomembnejše sporočilo Splošne deklaracije človekovih pravic je njen optimistični duh. Deklaracija je bila sprejeta kmalu po koncu II. svetovne vojne, v obdobju globokih ideoloških razlik in velikih napetosti zaradi hladne vojne. Dvomljivi glasniki tistega časa so govorili o kulturnih razlikah, zaradi katerih je težko doseči univerzalnost in vsesplošno veljavnost človekovih pravic. Toda Združeni narodi so izbrali optimizem, ki je temeljil na zaupanju in dostojanstvu ter pomembnosti človeka, in deklaracija je bila sprejeta.

Koncept univerzalnosti človekovih pravic, ki so zapisane v deklaraciji, se lahko razume in postane učinkovit samo v povezavi z optimističnim duhom, ki ne sme izginiti. Očitno so bile leta 1948 človekove pravice daleč od ideala vsesplošnega spoštovanja. Danes, šestdeset let pozneje, je svet bližje temu idealu in upravičeno lahko verjamemo, da je nadaljnji napredek mogoč.

Na drugi strani pa napredek vključuje številne zahteve. Dve od njih prevladujeta: prva je odprava napačnih razlag, druga pa realizem v izvajanju.

Treba je zavrniti pojmovanje, da so bile človekove pravice dane na mednarodno prizorišče kot izraz želje Zahoda, da bi prevladal nad svetom. Dejansko je Splošno deklaracijo človekovih pravic pripravila generacija, izčrpana od vojne, in je nastala kot posledica potrebe Zahoda po zavarovanju samega sebe pred lastnimi slabostmi – totalitarizmom, rasizmom in nebrzdano suverenostjo nedemokratičnih držav – slabostmi, ki so utrle pot v II. svetovno vojno. Zoper te slabosti je bilo treba zgraditi požarni zid in zato so bile človekove pravice izredno pomembne. Da pa bi lahko človekove pravice postale učinkovite, jih je bilo treba priznati kot del vseh človekovih začetkov, enake za vse in seveda univerzalne. Univerzalnost človekovih pravic je prispevek generacije, izmučene od vojne, k blaginji naslednjih generacij in njena vrednost ni danes nič manjša. Kakor koli, svet se je naučil, da so sistematične kršitve človekovih pravic – storjene kjer koli, tudi na Zahodu – grožnja človekovim pravicam in miru povsod na svetu. Zato poskrbimo, da bodo take kršitve učinkovito preprečene povsod, kjer se pojavijo. To bo najboljši način, da damo optimizmu splošne deklaracije resničen in sodoben pomen.

Druga temeljna zahteva človekovih pravic je realizem pri izvajanju. Splošna deklaracija ni samo optimističen, temveč tudi realističen dokument, ki je priznal zapletenost in dolgoročno naravo prizadevanj, potrebnih za uresničitev človekovih pravic. Dober zgled realizma je v 28. členu deklaracije, ki navaja:

"Vsakdo je upravičen do družbenega in mednarodnega reda, v katerem se lahko v polni meri uresničujejo pravice in svoboščine, določene v tej deklaraciji."

Priznano je torej bilo, da je pot od razglasitve človekovih pravic do njihove polne uresničitve dolga ter vodi skozi ustrezen družbeni in mednarodni red. Vprašanje, kaj sestavlja tak red in kako zagotoviti ustrezno ravnotežje med različnimi človekovimi pravicami – državljanskimi, političnimi, gospodarskimi, socialnimi in kulturnimi – očitno ni preprosto in iskanje odgovorov zahteva čas, celo v idealnih političnih okoliščinah. Oblikovanje politike zahteva določitev prednostnih nalog in njihovo postavitev v ustrezen kontekst. V danem času in na danem kraju se morda nekatere pravice zdijo pomembnejše kakor druge. Za oblikovalce politik pa je bistvenega pomena, da ne pozabijo na celoto in zato morajo dejansko uporabiti vse možnosti, ki bodo omogočile napredek. To je pomembno zlasti na svetovni ravni, v organu, kot je Svet ZN za človekove pravice.

Seveda se morajo človekove pravice vedno uresničevati v socialnem, gospodarskem in političnem kontekstu. Odnos med posameznikom in skupnostjo je pomemben, enako pomemben pa je odnos med posameznikom in različnimi družbenimi skupinami, v katerih posameznik preživlja svoj vsakdanjik. Človekove pravice so pravice posameznikov in to morajo biti. Samo trden položaj posameznika, ki je opredeljen z vidika človekovih pravic, lahko zavaruje posameznika pred zatiranjem skupine ali družbe kot celote. Noben posameznik pa ne živi v praznini. Njegova pravica do pripadnosti je bistvena za uresničitev njegovih pravic. "Polna uresničitev" človekovih pravic, na katero se sklicuje 28. člen splošne deklaracije, zahteva skrbno uravnoteženje skupnih potreb in pravic posameznika, včasih pa tudi priznanje skupinskih pravic.

Pravno priznanje skupinskih potreb in njihov dvig na raven skupinskih pravic je vedno med najtežjimi nalogami, ne samo zaradi njegove posebne, konceptualne težavnosti. Politična občutljivost skupinskih pravic je z zgodovinskega vidika velikanska težava pri določitvi standarda človekovih pravic in posledično pri njihovem uresničevanju. Glede na to okoliščino in posebno zgodovino moramo primerno ceniti uspeh Sveta ZN za človekove pravice, ki je opravil izredno pomembno delo pri oblikovanju besedila Deklaracije o pravicah domorodnih ljudstev, ki jo je Generalna skupščina ZN dokončno sprejela septembra lani. Dosežek več kot dvajsetletnega dela pokaže, kako v dokumentih ZN uravnati skupne pravice in pravice posameznika, kako zaščititi legitimne potrebe držav, in kar je najpomembnejše, kako izraziti skupinsko razsežnost človeške identitete posameznikov, v tem primeru oseb, ki pripadajo domorodnim ljudstvom. Kot taka bo ta deklaracija pomagala pri vseh prihodnjih prizadevanjih za obravnavo skupne razsežnosti človekovih pravic.

Druga temeljna razsežnost uresničevanja človekovih pravic je povezana z gospodarskim in socialnim razvojem, ki v veliki meri določa obseg dosegljivega v danem trenutku. Tudi tu ne sme biti nikakršnega dvoma o prednostni vlogi človekovih pravic posameznika. Toda polna uresničitev pravice, kakor je pravica do poštenega sojenja, zahteva vlaganje v sodstvo, to pa je odvisno od gospodarskih in socialnih dejavnikov. Deklaracija o pravici do razvoja, ki je bila sprejeta leta 1986, torej več kakor pred dvajsetimi leti, je dala temelj za oblikovanje politike in nadaljnji normativni razvoj. V Dunajski deklaraciji in akcijskem načrtu iz leta 1993 je pravica do razvoja razglašena za sestavni del človekovih pravic. Delovna skupina za pravico do razvoja, skupina za posebne naloge na visoki ravni in visoka komisarka za človekove pravice so že opravili nekaj pomembnega dela pri povezovanju človekovih pravic in razvoja posameznika v smiselno oblikovanje politike. To delo je treba okrepiti in Svet za človekove pravice je najpomembnejše pristojno mesto za tako prizadevanje.

Gospe in gospodje,

splošna vprašanja, kot so ta, so izražena v delu Sveta za človekove pravice, ki res uspešno vodi institucionalno graditev in ima zdaj na razpolago potrebno orodje za reševanje ustreznih tematskih vprašanj in vprašanj, ki se nanašajo na posebne okoliščine. Svet je uspešno oblikoval svoj sistem posebnih postopkov, s katerimi je treba ohraniti celovitost, učinkovitost in neodvisnost. Ni mi treba posebej poudariti pomena teh postopkov, ki so sprejeti kot najpomembnejše orodje za pomoč ljudem v stiski – žrtvam kršitve človekovih pravic. Prav tako postopki pomagajo oblikovalcem politike in sistemu Združenih narodov kot celoti – z vpogledi, analizo, včasih pa tudi s konkretnimi priporočili.

Drugi ključni del pri sestavi in metodi Sveta za človekove pravice, ki je začel delovati, je univerzalni periodični pregled stanja človekovih pravic. To je pomembna novost v sistemu. Ob primernem razvoju bi lahko zagotovil potrebno nepristranskost in neselektivnost presoje stanja človekovih pravic v vseh državah članicah ZN. Hkrati pa je pomembno, da od njega ne pričakujemo preveč. Univerzalni periodični pregled ne more biti rešitev vseh težav: žrtve ne morejo čakati več let na obravnavo perečega stanja. Univerzalni periodični pregled je treba gledati v povezavi z vsem drugim.

V tej povezavi lahko vsestranski redni pregled bistveno prispeva k uresničevanju človekovih pravic na številnih področjih.

Prvič, razvije lahko ustrezne načine merjenja napredka v državah članicah z vključitvijo dobronamernega dialoga s posamezno državo glede prizadevanj za dosego meril uspešnosti, ki si jih država zastavi sama. Z drugimi besedami to pomeni, da univerzalni periodični pregled ni nadomestilo za delo organov pogodbenic ZN na področju človekovih pravic, temveč bolj sredstvo, ki pomaga vsem državam pri poštenem samoocenjevanju.

Drugič, z univerzalnim periodičnim pregledom obstaja možnost za izboljšanje razumevanja vseh vprašanj uresničevanja človekovih pravic v dejanskem smislu in lahko torej prispeva k celovitejši razlagi standardov človekovih pravic v posebnih okoliščinah posamezne države. Seveda se lahko ta učinek doseže samo, če države zagotovijo dovolj popolne informacije in se o vprašanjih primerno razpravlja z nevladnimi organizacijami in v širši civilni družbi.

Tretjič, verodostojnost univerzalnega periodičnega pregleda se bo še povečala, če se bo dialog nadaljeval po zasedanjih v Ženevi. Države lahko imajo dejansko korist od temeljitih priprav svojih poročil in smiselnega spremljanja. Proces kot celota bo zagotovil možnost za ocenjevanje in pomagal pri oblikovanju politik v državah članicah ZN kot odziv na resnične potrebe njihovih državljanov.

Univerzalni periodični pregled torej zagotavlja pomembno možnost, ki lahko pomaga vsem državam članicam ZN. Upajmo, da bo ta možnost izkoriščena.

Na drugi strani se mora Svet za človekove pravice še naprej ukvarjati z okoliščinami, ki vključujejo izredne razmere in zahtevajo takojšnje ukrepanje za preprečitev množičnih in grobih kršitev človekovih pravic. Če gledamo z zgodovinskega vidika, spoznamo, da nekatere razmere obstajajo že zelo dolgo, medtem ko nove nastajajo pogosteje, kot to pričakujemo. Značilnost vseh so navadno razlike v mnenjih med državami članicami ZN – o naravi vprašanj kakor tudi potrebnih sredstvih za njihovo odpravo.

Pri presoji tega, koliko lahko Svet za človekove pravice sam doseže, moramo biti stvarni. Na zasedenih palestinskih ozemljih so potrebna usklajena mednarodna prizadevanja za zagotovitev miru in konec zasedbe. Le na ta način se lahko zagotovi trdna podlaga za polno uresničitev človekovih pravic palestinskega ljudstva. Na drugi strani pa bo mednarodna dejavnost v Darfurju zahtevala pomoč mednarodnega kazenskega sodstva skupaj z drugimi ukrepi, ki jih bo določil Varnostni svet Združenih narodov. Mednarodne sankcije v taki ali drugačni obliki niso izključene. Druge razmere lahko zahtevajo še druge ukrepe, predvsem zunaj dejavnosti Sveta za človekove pravice.

Take razmere tudi dokazujejo, da je odgovornost držav za zaščito ljudi ter izogibanje in preprečitev množičnega kršenja človekovih pravic pomembnejša kot kdaj koli prej. Nastajajoče mednarodno načelo odgovornosti za zaščito daje najpopolnejši pomen konceptu državne suverenosti. Suverenost, ki je ne razumemo več samo kot pravico, vključuje zavedanje odgovornosti držav za preprečitev humanitarnih katastrof in množičnih kršitev človekovih pravic, da se zaščitijo ljudje v stiski ter začne obnova družb, ki so jih uničile vojne in naravne nesreče. Odgovornost za zaščito lahko v skrajnih primerih in kot zadnje sredstvo vključuje tudi uporabo vojaških sredstev. Toda njen poudarek je zaščita ljudi in pomoč ljudem v najhujših razmerah.

Drugi primeri, pri katerih bo moral Svet za človekove pravice sodelovati z različnimi organi Združenih narodov in mednarodnimi organi, se nanašajo na vprašanja, kot so podnebne spremembe ali reševanje krize s hrano, ki imajo resne posledice za človekove pravice. Zato je treba čim prej uvesti ustrezne načine sodelovanja.

Na tem področju kakor tudi na drugih področjih bodo civilne družbe s svojimi pobudami dragocene zaveznice Sveta za človekove pravice. Pri človekovih pravicah so možnosti v organizacijah civilnih družb vse večje. To spoznanje je pomembno, zlasti v naši dobi, ko človekove pravice niso vedno deležne tiste prednostne obravnave, ki bi si jo zaslužile. Dragocena so predvsem prizadevanja, kot je kampanja "vsak človek ima pravice", ki je združila veliko organizacij civilne družbe in drugih, ker ne spodbujajo samo vrednot človekovih pravic, temveč tudi odgovornosti vsakega posameznika za uresničitev človekovih pravic. So pomemben zaveznik Sveta za človekove pravice pri njegovih različnih prizadevanjih.

Za obdobje uresničevanja človekovih pravic, v katerem živimo, so značilne različne potrebe, Združeni narodi pa so postavljeni pred številne zelo pomembne in zapletene naloge. Potreba po pomoči Združenih narodov, zlasti pri analizi in strateškem svetovanju, stalno narašča. To zahteva sposoben sekretariat z ustrezno kadrovsko zasedbo. Če pogledamo v preteklost, postane jasno, da je odločitev, ki je bila pred petnajstimi leti sprejeta na konferenci o človekovih pravicah na Dunaju, da bi ustanovili Urad visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice, ena najbolj modrih odločitev, ki so jih sprejeli Združeni narodi. Danes želim izraziti spoštovanje vdanim ženskam in moškim, ki delajo v Uradu visokega komisarja ter vsem tistim članom sekretariata, ki so vsa leta zelo prispevali k širitvi in uspehu Združenih narodov na področju človekovih pravic. Poleg tega je Urad visokega komisarja v skladu z ustreznimi pooblastili razvil tudi svojo vlogo kot verodostojen in objektiven glasnik vprašanj, povezanih s človekovimi pravicami. Svoje priznanje izrekam visoki komisarki sodnici Louise Arbour, ki dela za človeštvo prizadevno, učinkovito, objektivno, z dostojanstvom in šarmom. Sadovi njenega dela so tukaj pred nami in so trdna podlaga za napredek pri uresničevanju človekovih pravic v prihodnosti.

Pri človekovih pravicah in na vsakem drugem področju pomeni vsak dosežek tudi nov začetek. Delo, ki sta ga do zdaj opravila visoka komisarka in celoten sistem Združenih narodov, bo treba nadaljevati. Vse več dela bo treba opraviti na kraju samem, kar so jasno pokazale izkušnje iz prejšnjih let. Uresničevanje človekovih pravic je enosmerna ulica, ki se ne bo nikoli končala. Nobena država članica Združenih narodov ni popolna in verjetno nikoli ne bo. Obstojnost in dolgoročna vizija dela, povezanega s človekovimi pravicami, bosta potrebni še naprej. In novi izzivi bodo tudi v prihodnosti zahtevali nove odgovore.

Preprečevanje diskriminacije na podlagi etnične pripadnosti, spola ali spolne usmerjenosti še naprej zahteva nove in dejanske rešitve. To je potrebno za podporo načela vsestranskosti človekovih pravic za vse. Posebno pozornost je treba nameniti občutljivim in na rob družbe potisnjenim skupinam, delovnim priseljencem, iskalcem zatočišča in vsem drugim, katerih pravice do nediskriminacije so kršene.

Še naprej ostajajo izziv teroristične grožnje. Žrtve terorističnih napadov so žrtve kršitev človekovih pravic in jih je treba zaščititi. Pozornost in včasih tudi zaščita prav tako zahtevajo nedolžne žrtve, ki so posledica napak pri protiterorističnih dejavnostih. Svet za človekove pravice se tega zelo dobro zaveda in se je leta 2006 odločil, da morajo biti ukrepi, sprejeti v boju proti terorizmu, skladni z mednarodnim pravom, zlasti s pravom človekovih pravic, begunskim in humanitarnim pravom. Ta izrek je bil zelo potreben. Zdaj se zdi, da bi bilo koristno vzpostaviti neposredne stike med Svetom za človekove pravice ter Varnostnim svetom in njegovimi organi pri boju proti terorizmu ter tako pomagati zagotoviti, da protiteroristični ukrepi ne bodo škodili človekovim pravicam.

Gospe in gospodje,

ustanovitev Sveta za človekove pravice je bilo pomembno dejanje pri prenovi Združenih narodov. Zavedati se moramo njegovega pomena in storiti vse, kar je v naši moči, da bo uspešen. Seveda uspeh pri človekovih pravicah zahteva marsikaj. Predvsem zahteva prave rešitve za dejanske težave in pravo pomoč za resnične ljudi, zlasti za žrtve kršitev človekovih pravic. Prav tako zahteva sodelovanje med državami samimi ter med državami in nevladnimi organizacijami ter v širši civilni družbi. Uspeh bo tudi povečal legitimnost sistema Združenih narodov kot celote in dal Svetu za človekove pravice ustrezno vlogo, kakor je predlagal generalni sekretar v svojem vizionarskem poročilu iz leta 2005 z naslovom V večji svobodi: vlogo enega od treh stebrov zgradbe "treh svetov" ZN – Varnostnega sveta, Ekonomsko-socialnega sveta in Sveta za človekove pravice. Seveda še nismo blizu uresničitve te vizije. Toda Združeni narodi so prepotovali dolgo pot pri zavzemanju za človekove pravice. Ni razloga, da bi zmanjšali raven prizadevanj. Prav nasprotno, razvoj družb in izboljšanje sveta bosta zahtevala več dela pri človekovih pravicah, ne manj.

Hvala lepa.