Predavanje predsednika republike na Centru za islamske študije v Oxfordu

Oxford, 13.11.2008  |  govor

Predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk je obiskal Center za islamske študije v Oxfordu, kjer je imel predavanje na temo "Evropa in islam: sobivanje ali integracija?".

---

Evropa in islam: sobivanje ali integracija?
Oxford, 13. november 2008


Spoštovani dr. Ferhan Nizami,

zahvaljujem se za prijazno predstavitev in za vabilo, da spregovorim o pomembnem vprašanju razmerja med Islamom in Evropo.

Vprašanje, ki je predmet mojega predavanja, je mogoče obravnavati z različnih zornih kotov. V moji predstavitvi sem izbral dva. Najprej želim komentirati nekatera splošna vprašanja dojemanja Islama iz evropske perspektive. V drugem delu pa želim analizirati možnosti oblikovanja politike sožitja in integracije, ki so potrebne v današnji Evropi, v kateri živijo islamske skupnosti, ki so nastale v procesu nedavnih migracij.

1. Pogled iz Evrope

Islam je svetovni pojav. Sodeč po številu vernikov in geografski razširjenosti je islam s svojimi 1,5 milijarde pripadnikov v vseh delih sveta verjetno najuspešnejša religija današnjega časa. V sebi združuje številne starodavne in bogate kulture ali civilizacije.

Islam v Evropi ni zgodovinsko nov pojav. Njegovo zgodnje obdobje, ki se je začelo v 8. stoletju na Pirenejskem polotoku in za katero so značilni številni miroljubni, pa tudi agresivni medsebojni vplivi s krščanstvom, se je končalo s ponovno prevlado in razmahom krščanstva. Kljub temu pa je sedanje stanje v mnogočem novo. Sedanje muslimanske skupnosti v Evropi so nastale kot posledica migracij v preteklih desetletjih, to pa je sprožilo vrsto vprašanj o sobivanju s temi skupnostmi in njihovega vključevanja v širšo družbo, kamor so se priselili.

Islam je zapleten v epski spopad znotraj sebe samega. Prilagajanje vere zahtevam sodobnega časa in demokracije se v islamu obravnava na različne načine, zunaj njega pa vzbuja nelagodje in zaskrbljenost.

Treba pa se je zavedati, da imajo lahko zunanje sile le majhen, če sploh kakšen vpliv na dogajanje v islamskem svetu. Dejansko lahko še največ prispevajo s svojim nevmešavanjem. Najslabše pa je, če se zunanji dejavniki vmešavajo z vojaško silo.

Islam je ustvaril ekstremizem in nasilje. To si je treba priznati. Zgodovinsko gledano so vse religije, zlasti pa še "tri ortodoksne veroizpovedi", v posameznih trenutkih ustvarjale nasilje. Nikoli ni bilo lahko obravnavati tega pojava na racionalen in politično konstruktiven način. Dve pasti sta, ki se jima je treba izogniti:

(i) demonizacija drugega, v našem primeru islama, in
(ii) pretirana politična korektnost prepričanja, da nobena religija ne uči nasilja in da torej vsi primeri verskega spodbujanja nasilja zlorabljajo religijo.

Iskrena in odprta razprava o tej težki temi, spodbujanju nasilja, se verjetno lahko odvija le na civilni, tj. neverski konceptualni podlagi.
Preseljevanje je za Evropo velika skrb. Zgodovinsko Evropa ni bila odprta za množično priseljevanje. Njeno sprejemanje priseljencev je bilo povezano s posebnimi političnimi razmerami (sprejemanje v bistvu majhnega števila političnih beguncev) ter z gospodarskimi potrebami med hitro rastjo. Danes se Evropa na priseljence odziva s strahom in ne s skrbno načrtovano in razumno politiko. To še stopnjuje bojazen pred nevarnostjo islamskega ekstremizma.

Vsaka država in družba je posebna. Pred kakršnim koli posploševanjem je treba imeti v mislih specifično izkušnjo. To velja za islamske družbe in države s pomembno islamsko komponento.

2. Raznolikost in tranzicija: primera Indonezije in Bosne

Morda bi si bilo koristno na kratko ogledati dva specifična – in zelo različna – primera etnične in verske raznolikosti ter njuna vzorca sobivanja islamskih in neislamskih elementov v glavnem tranzicijskem obdobju. Izbral sem:

(a) neevropski primer uspeha in
(a) evropski primer trenutno neuspešne tranzicije.

Razvoj v Indoneziji od leta 1998 v zadnjem desetletju kaže razsežnost izzivov in sprememb, ki so bile dosežene v sorazmerno kratkem časovnem obdobju.

Indonezija je pomemben primer, ki kaže, kako lahko zelo velika in kompleksna država z močno in v nekaterih pogledih celo prevladujočo islamsko komponento obvladuje prehod in se prilagaja zahtevam sodobnega časa in demokracije (modernizacija pa nujno ne pomeni prilagajanja zahodnemu načinu življenja).

Ko je predsednik Suharto leta 1998 sestopil z oblasti in imenoval za svojega naslednika Yusufa Habibieja, je prevladovalo prepričanje, da se bo obdobje tranzicije končalo z vojaško diktaturo generala Wiranta ali katerega drugega generala. Nadaljnji dogodki pa so se obrnili v popolnoma drugačno smer: Med Habibijevo vlado je samoodločba za Vzhodni Timor pretresla indonezijsko družbo.

Pod predsednikom Abdurrahmanom Wahidom (1999 – 2001) je prišlo do viharnih, dejansko pa uspešnih demokratičnih sprememb. Območne nemire v pokrajinah Aceh, Irian Yaya in Maluku so omejili in obvladali. Obdobje med predsedovanjem Megawati Sukarnoputri (2001-2004) je bilo polno negotovosti. Na pravilno izpeljanih volitvah leta 2004 je zmagal sedanji predsednik Yudhoyono, takratni vladni koordinator za varnost. Naravna katastrofa konec leta 2004 (cunami) je pripomogla k nadaljnji krepitvi narodne enotnosti in razrešitvi najbolj perečega problema v Acehu. Gospodarsko stanje se je popravilo in ustavni red se je obdržal.

Kaj se ni zgodilo: Bojazni glede (i) vojaške diktature, (ii) etničnega kaosa in razpada ali (iii) vzpona islamskega fundamentalizma se niso uresničile. Glede na razmere v Indoneziji je treba to razumeti kot uspeh. Pomena ustavnih načel, zlasti še petih načel mirnega skupnega življenja, ne gre podcenjevati. Indonezija ima ustavno priznan etnični, verski in politični pluralizem in sčasoma so dobila ta načela tudi dejanski pomen v praksi. Posledica tega je uspešno izpeljana tranzicija.

Indoneziji je uspelo izpeljati tranzicijo znotraj svojih meja. Lahko bi oporekali, da je ta uspeh dokončen, da je bil dosežen na račun velike škode za okolje ter da vprašanja človekovih pravic ostajajo še naprej resen problem. Raven doseženega uspeha pa kljub temu zasluži spoštovanje.

Dogajanje v Bosni in Hercegovini po letu 1991 kaže čisto drugačno sliko.

Očitno je stanje v Bosni in Hercegovini popolnoma drugačno. Toda tudi Bosna se je spoprijela z izzivi prehoda iz avtoritarnega režima v sodobno demokratično družbo. Zgodovinska dediščina sobivanja kristjanov, muslimanov in judov bi morala biti njena prednost. Leži v Evropi, ki je na začetku tranzicijskega obdobja veljala za nekakšno zaščito pred najhujšimi mogočimi scenariji. Kljub temu pa se je zgodilo prav to: uresničil se je najhujši mogoči scenarij.

Razpad nekdanje SFR Jugoslavije v letih 1991–1992 je bil posledica etničnega nacionalizma, posebej še srbskega nacionalizma in vizije Velike Srbije, ki bi se lahko uresničila le na ruševinah Bosne in Hercegovine. To je ustvarilo poseben način bivanja, v katerem: je ohranjanje Bosne in Hercegovine z vojaško silo postalo bistvenega pomena za ohranitev samega obstoja muslimanov v Bosni in Hercegovini.Daytonski mirovni sporazum je končal vojno in vzpostavil ustavni sistem, ki je temeljil na dveh subjektih (Republiki Srbski in federaciji bosanskih Muslimanov in Hrvatov). Prejšnja upravna struktura je bila odpravljena, medtem ko se je izkazalo, da je nov sistem težko upravljati.

Trenutno Bosna in Hercegovina še vedno trpi zaradi etničnih in verskih delitev – politično sceno še vedno obvladujejo etnične stranke. Etnična in verska pripadnost je poudarjena bolj kot kdaj koli prej, radikalni elementi, vključno z radikalnim islamom, pa so v teh razmerah našli plodna tla za svoj razvoj.Taka gibanja pa so izredno otežila uvajanje prepotrebnih ustavnih reform ter zapletla prizadevanja Bosne in Hercegovine za članstvo v EU.

Protislovno je, da se je v razvitejšem evropskem okviru izkazalo nemogoče izpeljati tranzicijo po koncu socialističnega sistema miroljubno, medtem ko je kljub veliko bolj zapletenim razmeram Indoneziji to uspelo, četudi ob lokalnih oboroženih spopadih, ki pa niso nikoli prerasli v vojno večjih razsežnosti.

Za Evropo je to še posebej zaskrbljujoče, saj je bila Bosna in Hercegovina sorazmerno uspešen vzorec za združevanje muslimanskih in nemuslimanskih elementov družbe. Tako je Evropa samo sebe prikrajšala za enkratno pomemben primer integracije – nekaj, kar bi utegnila v prihodnosti močno potrebovati.

3. Evropa in Islam: kakšno dediščino nam je zapustila zgodovina?

V svoji dolgi zgodovini si je Evropa pridobila raznolike izkušnje pri urejanju sožitja različnih jezikov, kultur, verstev in drugih človeških identitet. V svoji dolgi zgodovini je bila Evropa vedno prostor raznolikosti. V primerjavi z nekaterimi drugimi območji sveta se tukaj teorije o talilnem loncu niso nikoli uveljavile. Ljudje v Evropi so morali živeti skupaj v raznolikosti in obvladovati svoje razlike.

Izročila v zvezi s tem so mešana in so se spreminjala. V nekaterih delih Evrope so bila obdobja mirnega sožitja različnih kultur, verstev in civilizacij. Dober in znan primer je Pirenejski polotok, ki je bil v srednjem veku v polnem razcvetu prav zaradi medsebojnih vplivov krščanske, judovske in muslimanske kulturne ter verske tradicije. Z izgonom Judov in pozneje tudi Mavrov pa se je to končalo.

Zgodovinski prispevek Pirenejskega polotoka v zgodnjem srednjeveškem obdobju je bil dvojen: prvič, kazal se je v znanosti, filozofiji in prispeval k intelektualnemu iskanju, ki je tako sčasoma opredelila evropsko identiteto. Drugič, ponudil je vzorec družbenega in političnega sobivanja kristjanov, muslimanov in judov, česar se je treba danes spomniti.

Danes je dejanska vrednost tega zgodnjega vzorca sobivanja izredno omejena. Križarske vojne v poznejših obdobjih so ponovno opredelile razmerje med krščanstvom in islamom in ustvarile trajno dediščino, katere posledice občutimo še danes.

Na politični ravni se je Evropa organizirala kot sistem nacionalnih držav. Odločilen trenutek v Evropi je nastopil približno v 16. in 17. stoletju, po verskih vojnah. Z vestfalsko pogodbo iz leta 1648 je bilo vzpostavljeno načelo ozemeljske suverenosti, ki je postalo temeljno organizacijsko načelo v Evropi. Ves nadaljnji politični razvoj se je vrtel okrog tega načela. Nacionalne države si nujno prizadevajo postati kulturno in jezikovno homogene in ustvarjajo manjšine.

Teritorialna suverenost ni mogla zadostiti pravici vseh etničnih in verskih skupin. Pojavljanje verskih, etničnih in jezikovnih manjšin je bilo nujna posledica. Sčasoma so manjšine postajale vse bolj raznolike. Veri, sprva najpomembnejšemu kazalniku identitete, sta se pozneje pridružila jezikovni in etnični dejavnik. Zgodovinsko gledano se je prevladujoči koncept manjšin v Evropi razvil na podlagi njihove avtohtone narave, tako da so se skoraj poistovetili z ozemljem, na katerem živijo. V 19. in 20. stoletju so bile manjšine opisane kot narodne manjšine in v mnogih primerih obravnavane kot mednarodni problem.

Sistem nacionalnih držav z zaščito manjšin je bil krščanski sistem. Do konca prve svetovne vojne so bile zaščitene manjšine kristjani, vključno s tistimi, ki so živeli v turškem cesarstvu. Med svetovnima vojnama je nastal sistem zaščite manjšin, ki se je nanašal tudi na usodo muslimanskega prebivalstva v mnogih evropskih državah. Toda ni trajal dolgo in ni vzpostavil uporabnega vzorca sobivanja muslimanskih manjšin znotraj večje krščanske skupnosti v evropskih državah.

Po drugi svetovni vojni je bil prejšnji sistem zaščite manjšin opuščen. Nekatere mednarodne pogodbe še vedno veljajo in so bile pomembne za avtohtone muslimanske manjšine. Tak primer je lozanska mirovna pogodba in njene določbe, ki so pomembne za muslimansko manjšino v Grčiji. Po drugi strani pa je socialistična Jugoslavija, večetnična država brez ene same etnične manjšine, ponujala drugačen vzorec. Muslimani v Bosni in Hercegovini so veljali za »etnonarod«. Struktura Bosne in Hercegovine je bila razvita tako, da je omogočala sobivanje, zastopanje in skupno prihodnost vseh etničnih in verskih skupnosti v Bosni in Hercegovini. Bila je obetaven, čeprav ne idealen vzorec: uspešno je deloval v sistemu avtoritarnega režima in propadel v vojni, ki je izbruhnila po razpadu tega sistema.

V zadnjem času pa se je pojavil nov problem. Selitve so ustvarile večje skupnosti priseljencev, zlasti v bogatejših delih Evrope. Mnoge od teh priseljenskih skupnosti so muslimanske. Pravni dokumenti, oblikovani za narodne ali druge avtohtone manjšine, ki jih, kar je treba priznati, ni veliko, niti niso zelo učinkoviti, so se izkazali za nezadostne za zadovoljevanje novih potreb, ki so nastale z novim priseljenskim prebivalstvom. V pomanjkanju mednarodno dogovorjenih pravnih standardov so politike glede teh skupnosti različne – glede na domače politične okoliščine, gospodarske možnosti in kulturne predsodke.Skratka, evropska zgodovinska dediščina politikom ne ponuja primernih orodij za ustrezno ravnanje v današnjem času. Politične cilje, na primer izbiro med integracijo in koeksistenco, je mogoče opredeliti, če k tem vprašanjem pristopimo s potrebno politično občutljivostjo, nimamo pa na voljo usmeritev, ki bi izhajale iz zgodovinske izkušnje.

Kako naj torej evropski politiki ravnajo? Ali obstaja skupna konceptualna podlaga za oblikovanje politike upravljanja etnične raznolikosti? Ali so človekove pravice primeren okvir za določitev političnih ciljev in za oblikovanje politike? Dva razloga sta, zakaj si moramo zastaviti to vprašanje:

a) v Evropi so človekove pravice temeljni pravni koncept, na katerem temeljijo tako ustavni sistemi evropskih držav kakor tudi normativne ureditve integracij evropske regije, tj. Sveta Evrope, EU in OVSE-ja;

b) človekove pravice so opredeljene kot univerzalne pravice. Če je to tako, so torej okvir, znotraj katerega se urejajo razmerja med različnimi kulturnimi in verskimi tradicijami. V ta okvir spada tudi urejanje koeksistence oziroma integracije muslimanskih skupnosti v Evropi.

4. So človekove pravice primeren okvir?

Po mojem mnenju je odgovor na to vprašanje pritrdilen, pod pogojem, da sprejmemo zadosti niansirano razlago človekovih pravic.

Zgodba o človekovih pravicah danes ni več enostavna. To ni samo zgodba posameznika v razmerju do države oziroma zgodba univerzalnih – in zelo abstraktnih – vrednot. Vključevati mora tudi razmerja posameznika znotraj različnih družbenih skupin in univerzalnost v ustreznem kontekstu.

Tudi pravna ureditev mora biti občutljiva za ta razvoj. Obstajajo seveda nekatere normativne zapovedi, ki so se že trdno zasidrale, in nanašajo se na razmerje med posameznikom in državo. Dober primer tega je pravica do svobode izražanja. Spoštovati jo morajo vsi, tudi država. Toda ta pravica ima svoje meje, ki jih opredeljuje prepoved sovražnega govora. Država je dolžna prepovedati in po potrebi kaznovati spodbujanje sovraštva in nasilja. Pri tem mora država seveda upoštevati raznovrstne zakonske podrobnosti in dejstva, toda temeljna pravila so trdno določena.

Po drugi strani pa opredelitev statusa posameznika v različnih družbenih skupinah (denimo verskih, etničnih ali jezikovnih) ponuja dosti manj jasno sliko. Človekove pravice so po svojem bistvu pravice posameznikov in to morajo biti. Toda noben posameznik oziroma posameznica ne živi v praznem prostoru, vsakdo pripada vrsti različnih socialnih skupin in ima "pravico pripadati" skupini, v kateri uresničuje velik del človekovih pravic in človekovega dostojanstva. Kakor je razložil Aristotel, je človek družbeno bitje, in to je pomembno tudi za uresničevanje človekovih pravic.

Šibka točka obstoječe mednarodne pravne ureditve človekovih pravic je v tem, kako je obravnavan kolektivni vidik. Norme, ki se nanašajo na samoodločbo ljudstva, na pravice etničnih, verskih in jezikovnih manjšin in na pravice domorodnih prebivalcev, pokrivajo le del celote. Tkanje mednarodne pravne ureditve je manj razvito, ko gre za vprašanja nasilja v družini, za tradicionalne prakse z negativnimi posledicami za ženske in deklice ali pa za razmerja med posameznikom in tradicionalno oblastjo znotraj etnične ali verske skupine ali imigrantske skupnosti. Te zapovedi mednarodnih in nacionalnih standardov so še vedno razmeroma abstraktne, in tudi deskriptivni del pravne ureditve bi bilo treba razvijati naprej, tako da bi v celotno sliko vključili tudi sociološka in antropološka dognanja v zvezi s skupinami, kakršne so verske ali priseljenske skupnosti. Če povzamem, obstaja prostor in tudi razlogi za nadaljnjo, podrobnejšo pravno ureditev položaja posameznika znotraj njegove oziroma njene družbene skupine. To je mogoče doseči s sprejetjem zakonodaje ali pa s pravno prakso.

Tudi glede druge zahteve, to je glede kontekstualizacije univerzalnosti človekovih pravic, je potrebno nadaljnje delo. V razpravi o univerzalnosti človekovih pravic danes ni več absolutnega zavračanja ideje univerzalnosti. Namesto tega se pri uresničevanju standardov človekovih pravic govori o potrebi po priznavanju "meje presoje", kar omogoča upoštevanje posebnosti določenega kulturnega, družbenoekonomskega in političnega okolja. Vendar je na tem mestu potrebno opozorilo. Kontekstualizacija ima svoje meje, ki pa jih ne smemo širiti do točke zanikanja univerzalnosti. Koncepta "meja presoje" ne gre razumeti kakor odstopno določbo, ki dopušča popoln odmik od temeljnih zapovedi človekovih pravic. Od tod pridržki v mednarodnih pogodbah, ki določajo, da ni mogoče sprejeti prevlade verskih zakonov (denimo takih, ki dopuščajo diskriminiranje žensk) nad standardi človekovih pravic.

Dejansko lahko kontekstualizacija univerzalnosti človekovih pravic in uporaba koncepta "meja presoje" delujeta samo, če je ohranjena hierarhija med njima: če pride do kolizije med normo človekovih pravic in nekimi kulturnimi ali verskimi običaji, mora prevladati prva.

V dejanskem življenju so taki problemi zelo kompleksni. Družbene skupine, vključno z verskimi skupnostmi, niso homogene. Normalno je, da v njih obstajajo različna mnenja in nesoglasja, tudi glede razlage kulturne ali verske tradicije. Kadar se oseba, ki pripada določeni skupini, oddalji od kulture te skupine, ali če ji ni več lojalna, morajo individualne človekove pravice (denimo pravica do mišljenja, prepričanja ali vere, pravica do svobode izražanja, pravica do gibanja) prevladati nad zapovedmi kulture ali tradicije skupine.

Idealno je, če se spori glede zadev, kakršne so te, lahko rešijo z dogovorom in demokratičnim procesom. To pa ni vedno mogoče. Na voljo morajo biti tudi druga sredstva, med drugim tudi posegi pristojnih državnih teles. Skratka, človekove pravice predstavljajo širok konceptualni in pravni okvir za obravnavanje vprašanj sobivanja in vključevanja posameznih družbenih skupin, vključno z verskimi skupnostmi, v širšo družbo. Vendar pa okvir sam po sebi ni zadosten, saj rešitev ne proizvaja samodejno. Potrebno je oblikovanje politike.

5. Sobivanje in integracija: nekaj političnih vprašanj

Oblikovanje politike na področju človekovih pravic zahteva previdno uporabo pravnih standardov in družbenoekonomskih indikatorjev. Iz razprave o uspešnosti izvajanja človekovih pravic izhaja, da je lažje presojati, v kolikšni meri se pravne zahteve dejansko uresničujejo, kadar so na voljo izrecni in jasni pravni standardi. Tako, denimo, je mogoče presojati uresničevanja visoko razvitih pravic do pravičnega sojenja na podlagi sodne statistike in pravne literature. Po drugi strani pa je na področjih, na katerih so standardi človekovih pravic bolj splošni in abstraktni, denimo, ko gre za pravico do ustreznega standarda telesnega in mentalnega zdravja, napredek mogoče meriti le z uporabo socialnih kazalnikov.

Na področju migracij je uporaba družbenoekonomskih kazalnikov že sprejeta in se veliko uporablja. Primer uspešne rabe te metodologije je "indeks politike vključevanja migrantov", ki so ga razvili v okviru raziskovalnega projekta, ki ga je začel Britanski svet pred petimi leti. Projekt so zaključili leta 2007 s študijo, v kateri je bilo uporabljenih 140 kazalnikov. Študija, ki je dosegla izjemno raven metodološke zahtevnosti, je slika položaja priseljencev v 28 evropskih državah in omogoča primerjavo različnih razmer.

Izbira področij politike, ki jih študija pokriva, je široka in reprezentativna: dostop do trga dela, združitev družin, bivanje za daljši čas, udeležba v političnem življenju, dostop do državljanstva in boj proti diskriminaciji. Ta področja so za priseljence bistvenega pomena. Vlade in drugi lahko zdaj primerjajo posamezna politična področja, pa tudi splošno uspešnost. Tako, denimo, država, ki je zelo odprta glede dostopa do trga delovne sile in združitev družin, hkrati pa zelo omejuje udeležbo v političnem življenju in dostop do državljanstva, izkazuje konservativnost pri oblikovanje politike in vztrajno zavračanje polne vključitve priseljencev v družbo, v kateri zdaj živijo. Šele na podlagi take "diagnoze" je mogoča resna politična razprava.

Eno od področij, ki jih je študija obravnavala, je boj proti diskriminaciji. To je področje, ki je še posebej tesno povezano s človekovimi pravicami in hkrati zelo zahtevno v praksi. V resničnem življenju nista niti dve situaciji povsem enaki. Nediskriminiranje torej neizogibno vključuje določeno mero razumnega razlikovanja, ki je lastno oblikovanju same politike kakor tudi presojanju njene ustreznosti. Priseljencu ali osebi, ki pripada neki drugi veri, pa se razlikovanje (denimo v zvezi z dostopnostjo nekaterih delovnih mest ali kakovostne izobrazbe) lahko zdi prej diskriminatorno kakor razumno.

Politike, oblikovane za reševanje takih vprašanj, morajo vsebovati vrsto sestavin, ki morajo sestavljati primerno kombinacijo, odvisno od okoliščin v državi, za katero gre. V praksi pa se je izkazalo, da imajo nekatere od teh sestavin širše področje uporabe. Mednje sodijo:

– podjetja, ki jih vodi manjšina in zagotavljajo zaposlitev, vlada pa lahko s svojo politiko zagotavlja optimalne ekonomske in družbene učinke z ustrezno zakonodajo, programi usposabljanja in splošno podporo podjetništvu;
– vertikalna družbena mobilnost, ki je rezultat ekonomskega uspeha, je podlaga za sistematično protidiskriminacijsko politiko. Ključ do uspeha take politike je izobraževanje. Dostopnost kakovostnega izobraževanja, tudi na univerzitetni ravni, je bistvenega pomena za ustvarjanje dejansko enakih možnosti za priseljence ali druge manjšinske skupine in za njihovo vključevanje v širšo družbo;
– uspeh pri izobraževanju in zaposlitvi prispeva k samospoštovanju in ponosu na lastno identiteto. Zelo uspešni strokovnjaki lahko učinkovito zahtevajo spoštovanje svoje identitete, denimo zahteve glede prehrane ali drugačen režim dela med ramadanom;
– preudarna protidiskriminacijska politika bo poskrbela, da bodo uspehi vidni v medijih, zlasti na TV. To je pomembno zato, ker bo širši javnosti pomagalo razumeti, da sta drugačnost in integracija združljiva in da je nediskriminacija državljanska vrlina. Nič namreč ni uspešnejše od uspeha. In prav nič ni na televiziji videti privlačnejše kot uspeh tistih, ki so začeli na obrobju. Najboljši zgled tega je bil zadnja štiri leta Barack Hussein Obama.

Na tej točki pa je na mestu še eno opozorilo. Zgodbe o uspehu so samo del javne debate. Priseljenci, še zlasti pa muslimanske skupnosti, imajo v javnih razpravah pogosto vlogo grešnega kozla. Tako ravnanje razkriva predsodke, ki zahtevajo resen javni odgovor. Po drugi strani pa je pomembno, da se izognemo skušnjavi, da bi sleherni družbeni problem priseljencev ali muslimanskih skupnosti obravnavali kot neuspeh pri vključevanju v širšo družbo. Seveda težko doseči jasno razmejitev med kritiko in predsodki ali pa med običajnimi problemi in neuspešnostjo politike, še zlasti v medijih, ki imajo radi poenostavljene razlage. V takih razmerah je zato potrebno dodatno prizadevanje.

Zaradi tega se je treba toliko bolj potruditi za strpno in po potrebi dolgotrajno razpravo, kajti edino to lahko pripomore k potrebnemu razumevanju. Ponovno: najboljša pot je pot preudarnega in demokratičnega dialoga.

Sklepne misli

Kot sem v svojem prispevku skušal razložiti, rešitve vključevanja muslimanskih skupnosti v Evropi ne vidim v kakšnem grandioznem projektu. Evropa od preteklosti ni podedovala nobenega uspešnega modela vključevanja in pred kratkim je v Bosni pokazala svojo nesposobnost, da bi ohranila potencialno uspešen vzorec vključitve zmernega islama v prevladujoče na krščanstvu temelječe evropsko okolje. Tudi dialog med religijami in "civilizacijami", pa tudi splošna politična razprava o prihodnosti islamskega elementa v Evropi ne ponujajo kakšnih posebnih rešitev. Obetavnejši so videti usmeritev na konceptualni in pravni okvir vključevanja, ki ga zagotavlja korpus univerzalno sprejetih človekovih pravic, prizadevanje in pozornost na podrobnosti, da bi našli metodologije, ki bi omogočale kakovostnejšo migracijsko politiko. Glede na to, da so muslimanske skupnosti v Evropi posledica nedavnih preseljevanj, se zdi to najobetavnejša pot, po kateri lahko gremo.