Predsednik republike o izzivih slovenskega gledališča
Maribor, 17.10.2008 | sporočilo za javnost, govor
Predsednik republike dr. Danilo Türk se je danes zvečer v Mariboru udeležil slovesnega odprtja 43. Borštnikovega srečanja, kjer je imel slavnostni govor. Kot je poudaril, je Borštnikovo srečanje živ dokaz življenjske moči slovenskega gledališča in njegovega razvoja. Slovensko gledališče je po predsednikovih besedah danes v dobri kondiciji, saj žanje uspehe doma in v tujini, povečuje pa se tudi raznovrstnost gledališke ponudbe – po žanru, zvrsti in estetiki. Predsednik je v nadaljevanju opisal njegovo vlogo skozi čas in opredelil glavne izzive, s katerimi se sooča slovensko gledališče danes.
Govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na 43. Borštnikovem srečanju
Maribor, 17. oktober 2008
Spoštovani ljubitelji gledališča,
spoštovani gledališki ustvarjalci,
spoštovani visoki gostje, gospe in gospodje.
Spet smo tu, v Mariboru, na tradicionalnem Borštnikovem srečanju, letos že 43. po vrsti. Kulturni dogodek, ki uspeva in se ves čas krepi v tako dolgem obdobju, je upravičen do spoštovanja, ki ga zagotavlja njegova tradicionalnost. Borštnikovo srečanje je tudi živ dokaz življenjske moči slovenskega gledališča in njegovega razvoja, ki poteka vsa ta desetletja.
Danes lahko brez obotavljanja rečemo, da je slovensko gledališče v dobri kondiciji. Poleg uspehov doma čedalje bolj vzbuja pozornost drugod po Evropi in po svetu, kamor vabijo naše gledališke skupine na gostovanja in festivale. Te uspehe včasih doma premalo opazimo. Manj opaženo pa je še nekaj drugega. Na Borštnikovo srečanje prihajajo vse pogosteje dopisniki, pa tudi managerji in gledališki strokovnjaki iz tujine. Slovensko gledališče se tudi čedalje bolj odpira za sprejemanje tujih, uveljavljenih režiserjev. Povečuje se raznovrstnost gledališke ponudbe - po žanru, zvrsti in estetiki. In vse to bo vnovič, a na vselej nov način izraženo tudi na letošnjem Borštnikovem srečanju.
Ta velika umetniška ustvarjalnost je značilna za slovensko kulturo, to je kulturo, ki jo je pisatelje Louis Adamič nekoč označil za "najpomembnejšo industrijo slovenskega naroda".
Slovensko gledališče je bilo vselej izjemno pomembna prvina slovenske kulturne rasti - od Linhartovih del preko čitalniške kulture in do visokega profesionalizma, ki ga je v slovensko gledališče prineslo 20. stoletje. Delo Ignacija Borštnika je v temeljih tega prehoda slovenskega gledališča v gledališče visoke kulture in velike ustvarjalnosti.
Te kvalitete so se prvič z vso močjo izkazale v obdobju med dvema svetovnima vojnama. Pa tudi med II. svetovno vojno gledališče ni zamrlo. Nasprotno, kot partizansko gledališče je dalo svoj velik prispevek h kulturni razsežnosti narodno osvobodilnega boja slovenskega naroda. Ne smemo pozabiti, da ta boj ni bil samo oboroženi boj, ampak veliko širše prizadevanje za preživetje in svobodo naroda v vseh njegovih razsežnostih. Kultura je imela mesto pomembne gonilne sile v boju naroda za njegovo preživetje, gledališče pa je bilo pri tem tudi izvrsten mobilizacijski inštrument.
Še posebno zanimiva in pomembna je bila vloga slovenskega gledališča v obdobju po II. svetovni vojni, zlasti v času socializma. To vlogo je bilo mogoče zaznati v dvojem. Najprej, gledališče je bilo vseskozi ustvarjalno in kvalitetno, tako v podajanju klasične gledališke literature, kot v sodobnih delih in v eksperimentu - estetskem, vizualnem in besednem. Poleg tega pa je bilo gledališče vseskozi tudi kritična vest družbe. Izpostavljalo je temeljne večne moralne izbire človeka pa tudi problematičnost sodobnih oblik omejevanja človekove svobode. Gledališče je soustvarjalo slovensko kulturno stvarnost, preko nje pa tudi družbeno kritično in politično ozaveščanje ljudi na Slovenskem.
Gledališka dela in uprizoritve iz tistega časa so še danes del naše kolektivne zavesti o našem bivanju, o našem času in naših zablodah. Kreacije velikih gledaliških umetnikov, velikih piscev gledaliških del, velikih igralcev in režiserjev so bolj kot karkoli pomagale izkristalizirati razumevanje našega časa. Za ljudi moje generacije so bile stvaritve kot "Afera" in "Kongres" Primoža Kozaka, "Moj ata, socialistični kulak" Toneta Partljiča in "Veliki briljantni valček" Draga Jančarja pomembne postaje v razmišljanju in v razvoju razumevanja naše družbe. V takratni družbi brez politične opozicije je bila svoboda izražanja, posebej še gledališkega izražanja, izjemno pomembna. Ustvarila je dela, ki so bila zrcalo družbe in smerokaz sprememb. Bila so kritika in alternativna politika. Njihov pomen za našo družbeno preobrazbo še danes ni v celoti priznan.
Kakšen pa je položaj danes? Danes nam ne manjka ne politične kritike ne politične opozicije. Na voljo so nam vse vrste politike, ki je že pokazala svoje možnosti in meje, svojo koristnost za ljudi pa tudi svoje manj prijetne strani. Naravni razvoj zahteva, da s politično normalizacijo gledališče spreminja nekatere od svojih funkcij. Gledališko občinstvo je v teh razmerah bolj v vlogi porabnikov kulture, zabave in spektakla, kot pa v vlogi kritičnih državljanov, ki pridejo v gledališče po nova spoznanja in iz potrebe po katarzi.
To je ena od plasti naše nove stvarnosti. So pa še druge. Nova stvarnost se opaža tudi v tehničnem razvoju slovenskih gledališč. Gledališča se vse bolj modernizirajo, vključujejo nove odrske in scenske možnosti, uvajajo vrhunsko tehniko. Investicije v gledališke hrame so vse pomembnejše. Obnova in modernizacija gledališč v Kopru, v Novem mestu in na Ptuju so pomembni prispevki k razcvetu gledaliških dejavnostih v teh krajih in v njihovih regijah, pomembna pa so tudi za kulturni razvoj naše države kot celote. V gledališčih se vse bolj uveljavljajo tudi nove organizacijske oblike, koprodukcije in sodelovanja med gledališči. Vse to dviguje kakovostno raven slovenskih gledališč in zaokrožuje vsakoletno bero, ki je predstavljena na Borštnikovem srečanju.
In vendar, sprašujemo se, kam umestiti ta sodobni razvoj, ko ga tako ob letnem Borštnikovem srečanju postavljamo v okvir celotnega zgodovinskega razvoja slovenskega gledališča? Na Slovenskem smo razvili resen odnos do gledališča. Talijin hram ima že dolgo mnoge značilnosti verskega hrama, njegovo obiskovanje pa značilnosti udeležbe na obredih. To je dobro, saj se z obredi utrjuje kultura. Vendar pa bi lahko bilo tudi problematično, če obrede razumemo kot rutino, in če nam zbledi občutek za kritično moč in preobrazbeni potencial gledališke dejavnosti.
Vprašajmo se, ali dandanes v resnici vemo dovolj o naši družbi danes in ali pričakujemo od gledališča, da nam bo dalo boljši vpogled in globlje spoznanje. Umetnost, še posebej gledališka umetnost, je najboljše sredstvo za spoznanje resnice o usodi ljudi v svojem času in je lahko tudi ostro izbrušeno zrcalo resnice. Resnice, polne resnice o sebi ne moremo vedeti brez dobrih pisateljev, brez dobrega gledališča in brez umetnosti nasploh. Že res, da na značilno površni politični ravni radi prisegamo na vrednote - na našo privrženost pravičnosti in blaginji, solidarnosti in socialni skrbi. Toda kaj se v resnici dogaja z nami, nam lahko pove le umetnost, saj, kot je zapisal veliki slovenski pisatelj in dramatik Ivan Cankar, "umetniki slutijo resnico prej ...". To velja tako za resnico o usodi posameznika, kot tudi za resnico o položaju naroda.
Naš čas je odpravil ideološki ekskluzivizem in ideološke konflikte. To je bila dobrodošla sprememba, sprejeta z olajšanjem. Vendar pa s tem nismo doživeli konca zgodovine. Do osvoboditve ni prišlo. Prejšnje oblike odtujenosti je nadomestilo univerzalizirano potrošništvo, ki ga na duhovni ravni spremljata politična korektnost in abstraktni univerzalizem globalizacije. Toda ni težko ugotoviti, kako prazne so fraze o globalizaciji in kako neiskrena zna biti politična korektnost. Pod tem plaščem iluzij pa se uveljavljata vulgarnost in cinizem. Naš čas kar kliče po umetniškem poglabljanju v človeško eksistenco in po umetniško izraženi kritiki družbe.
Toda, kako nam vsega tega manjka! Tudi umetnost je danes v veliki meri prepuščena trgu in njegovim zakonitostim, ki brezkončno vzpodbujajo potrošništvo. Svobodni gledališki ustvarjalci so velikokrat v svojem boju za preživetje prisiljeni pretiravati z všečnostjo in z redukcijo umetnosti na plehke oblike zabave. Med njimi je zato treba tembolj občudovati tiste umetnike, ki tudi v teh razmerah, doma in na tujem presenetijo s svojo ustvarjalno močjo. Tem mora država priskočiti na pomoč.
Pa tudi sicer bi bilo prav, da država od časa do časa pregleda svojo politiko spodbujanja umetniške dejavnosti, vključno z gledališčem. Pregledati velja politiko zaposlovanja gledaliških ustvarjalcev in njihovega položaja, ki od mnogih zahteva opravljanje vseh računovodskih, davčnih in podobnih opravil. Pozornost zasluži tudi položaj Akademije za gledališče, radio, film in televizijo in njenega posodabljanja. Torej, potrebna je pozornost gledališki umetnosti in njenim ustvarjalcem. Zavedati se moramo, da brez dobrih ustvarjalcev ni kvalitetne umetnosti, ravno tako pa tudi ne kulturnega razvoja, ki ga na naši ravni razvitosti nujno potrebujemo.
Vsi tovrstni razmisleki so aktualni tukaj, v Mariboru in ob otvoritvi letošnjega Borštnikovega srečanja. Maribor ima vse razloge, da spodbuja resno in zlasti kritično razmišljanje o usodi naše kulture. Kot mesto, ki se je z velikimi napori izvilo iz krize prehoda v postindustrijsko družbo, Maribor razume pomen umetnosti in kulture v najširšem pomenu za sodoben razvoj. Maribor postaja tudi evropska kulturna prestolnica, od katere se pričakuje vodilna vloga v kulturni ustvarjalnosti in v povezovanju kulture z drugimi vidiki razvoja. Slovenija bo lahko od tega imela veliko.
Borštnikovo srečanje pa že dolgo in vsako leto znova afirmira Maribor kot kulturno središče Slovenije. Prav v tradicionalnosti Borštnikovega srečanja je pomemben del razlogov za naravno izbiro Maribora za kulturno prestolnico Evrope. Zato se moramo organizatorjem, sponzorjem, najbolj pa ustvarjalcem Borštnikovega srečanja še posebej zahvaliti.
Vsem umetnikom in umetnicam želim veliko ustvarjalne moči na tem tekmovalnem srečanju.
Vsem ljubiteljem gledališke umetnosti želim veliko umetniških užitkov ob spremljanju bogatega programa 43. Borštnikovega srečanja v Mariboru.