Govor predsednika republike na panelu "Mednarodni dan demokracije"
Ženeva, 15.9.2008 | govor
Predsednik republike dr. Danilo Türk se je udeležil panela "Mednarodni dan demokracije", kjer je nastopil kot glavni govornik:
Govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na panelu "Mednarodni dan demokracije"
Ženeva, 15. september 2008
Gospa voditeljica, hvala za besedo!
Prisrčno se zahvaljujem Medparlamentarni uniji, da je organizirala ta pomembni dogodek.
Na začetku bi rad povedal, da sem zelo zadovoljen, da vam imam priložnost spregovoriti, potem ko smo slišali sporočilo nekdanjega predsednika Jimmyja Carterja, ki ga vsi tisti na svetu, ki se zavzemamo za demokracijo, poznamo kot velikega zagovornika demokracije in praktičnega človeka, ki je pomagal organizirati mnoge volitve in se ukvarjal še z drugimi občutljivimi vidiki demokracije po vsem svetu.
Naš dogodek je eden prvih dogodkov, potem ko je bil 15. september razglašen za mednarodni dan demokracije. Zavedati se moramo, da se to dogaja kot naravno dokončanje nekega procesa, ki poteka že približno tri desetletja. Seveda v demokraciji ni nič dokončnega in gotovo se bo po tem 15. septembru še veliko dogajalo.
Pred tridesetimi leti je bil svet precej drugačen. Takrat so se pravzaprav začele spremembe v državah, kot sta Španija in Portugalska, sledile pa so jim spremembe v Latinski Ameriki, Vzhodni Evropi, v drugih delih sveta, kot posledica tega pa smo bili priča globalnemu preoblikovanju politike in globalnemu preoblikovanju vladanja. Bili smo priča resnični preoblikovalni moči demokracije in to je danes ena najpomembnejših značilnosti svetovnih odnosov. Pred tridesetimi leti se je na demokracijo gledalo kot na eno opcijo, na nekaj, kar je sicer mogoče, ne pa nujno potrebno. Celotna demokracija je veljala za nekaj, kar ima toliko opredelitev, da je pravzaprav nejasno, kakšna so resnična načela demokracije. Zadnjih trideset let je postal očiten ne samo svetovni pomen koncepta in uresničevanja demokracije, pač pa tudi dejstvo, da obstajajo določena skupna načela in skupne tehnike, ki so del demokratičnega vladanja in pomembne za vse družbe po svetu.
V Organizaciji združenih narodov, kjer sem dolga leta služboval, smo bili prav posebno ponosni na volilno pomoč. Oddelek za volilno pomoč je v Sektorju za politične zadeve Generalnega sekretariata Združenih narodov. Pri njegovem delu smo ob vsaki priložnosti odkrivali, kako se zelo občutljiva politična vprašanja prenašajo v navidez tehnične zadeve, kako volilna pomoč postaja industrija rasti in kako lažje postaja ukvarjati se z volitvami, kot je bilo pred to preobrazbo. Samo spomnimo se, da je Organizacija združenih narodov lahko v tehničnem smislu pomagala pri organizaciji volitev ali drugih tovrstnih dogodkih na tako različnih krajih, kot je Vzhodni Timor, pri plebiscitu oziroma javnem posvetovanju leta 1999, na Kosovu pri volitvah, lokalnih volitvah leta 2000 in pri več poznejših volitvah, v Palestini že večkrat, Afganistanu, Iraku leta 2004 in v Peruju v okoliščinah, ko se je v tej državi dogajal zelo občutljiv prehod. Z drugimi besedami, to dejstvo – da se je bilo mogoče premakniti do faze, v kateri so tako občutljive politične zadeve, kot so volitve, začeli jemati kot precej tehnične in celo manj kontroverzne kot človekove pravice – po mojem mnenju pomeni zelo pomembno preobrazbo svetovnih razsežnosti. Pomeni tudi zelo pomembno spremembo vloge Združenih narodov kot v bistvu medvladne organizacije. To spremembo je treba ustrezno ovrednotiti, nikoli je ne gre podcenjevati in uporabiti moramo take priložnosti, kot je današnja, da razmišljamo o posledicah te spremembe.
Zdaj vemo, da je demokracija globalna, da se dogaja v vsaki družbi, da je ni mogoče vsiliti od zunaj, da pa ji je mogoče pomagati mednarodno. Primerno vprašanje, o katerem je mogoče zakonito razpravljati na takem srečanju, kot je naše današnje, je, ali lahko ta mednarodna pomoč preseže določeno mejo ali mednarodna pomoč lahko postane kritični dejavnik pri vzpostavitvi demokratičnega vladanja v neki državi. Vprašanje, ki nas bo prav gotovo spremljalo še kar nekaj časa, še vrsto let.
Demokracija je zelo razgiban in zelo konflikten proces. Vedno se razpravlja, ali je demokracija v krizi, in seveda je očitno, da je odgovor lahko da ali ne. Med različnimi sestavinami demokracije so vedno napetosti in pomisliti moramo, katera so ključna vprašanja demokratičnega vladanja v nekem času.
Naj vam pri tem predlagam štiri teme, za katere menim, da zaslužijo našo današnjo pozornost. Preden se posvetim tem štirim ključnim vprašanjem, bi vam rad pojasnil, da sem pri svojem delu za Združene narode veliko časa prebil na sestankih v zvezi s tem, kar smo imenovali nove in ponovno vzpostavljene demokracije. Šlo je za vrsto konferenc, ki so se začele na Filipinih leta 1988 po tamkajšnjih spremembah. Pet zaporednih konferenc, ki so vse potekale tam, kjer je nedavno prej prišlo do demokratične preobrazbe in kjer je bilo zelo veliko zanimanja za razpravo o demokratičnem vladanju. Zadnja od teh konferenc je bila v Dohi leta 2006. Naj dodam, da se je v njihovem okviru parlamentarni vidik demokracije postopoma okrepil. Prva konferenca s posebnim parlamentarnim delom je potekala v Ulan Batorju v Mongoliji leta 2003, v letu 2006 pa je do podobnega dogodka prišlo v Dohi in Katarju. Ne da bi se zdaj spuščal v podrobnosti o teh konferencah, mislim, da je prav, če rečem, da je ta celoten proces novih in ponovno vzpostavljenih demokracij oblikoval seznam vprašanj, ki so danes ključna za vzpostavitev in delovanje demokracij po svetu.
Te štiri bistvene sestavine so: najprej, razumevanje, da mora demokracija izpolniti pričakovanja. Demokracija je vrednota sama po sebi, njena preizkušnja pa je v tem, kaj prinese. Ljudje ne živijo od ljubezni do lepih načel, doseženi morajo biti praktični rezultati in demokracije se morajo ves čas svojega obstoja spopadati z izzivom praktičnih potreb. Seveda je to zelo velik problem. Če pogledamo literaturo s teorijo – prepričan sem, da nam lahko profesor Barber o tem pove veliko več – v knjigah, kot so knjige Roberta A. Dahla; avtor piše o napetosti, ki vedno obstaja med ekonomskimi potrebami in političnimi demokratičnimi načeli. Govori o nečem, kar imenuje "antagonistično sožitje". Ta izraz se mi zdi zelo zanimiv, ker si ne morem predstavljati dolgega sožitja med nasprotniki, ki si dejansko prizadevajo drug drugega uničiti. Dahl zato resnično poskuša pojasniti obstoj te močne napetosti med gospodarskimi potrebami in demokratičnimi načeli. Rezultat te napetosti pa je nekaj, kar ljudje zelo realno občutijo. Vprašanje je torej, kako demokratični sistemi našega časa ustvarjajo gospodarski napredek. Seveda je tudi pri tem pomembna Organizacija združenih narodov, ker je lahko oblikovala vrsto razvojnih ciljev tisočletja. Tako imamo na svetovni ravni splošno opredelitev tega, kaj je napredek, ki ga je mogoče izmeriti. Merjenje doseganja uresničevanja razvojnih ciljev tisočletja je treba imeti za kritični preizkus uspeha demokracije v svetovnem smislu.
Drugo vprašanje se nanaša na pravilo pravne preglednosti in na potrebo, da se borimo proti korupciji. Verodostojnost demokracije je odvisna od tega, kako je pri tem učinkovita. Očitno je, da je temelj demokracije pravna država. Demokracija ne more obstajati v brezpravni družbi, vsaj ne zelo dolgo. Seveda pa, ko so enkrat vzpostavljena temeljna pravna pravila, je na preizkušnji uspešnost demokracije. Eden od preizkusov je, kako učinkovita je demokracija v boju proti korupciji. To so spet zelo težavne zadeve in ponovno so pri tem lahko v veliko pomoč mednarodni forumi. Obstaja konvencija Združenih narodov proti korupciji in njena uporaba je seveda tudi ena od preizkušenj demokracije.
Tretja temeljna sestavina je povezana z varnostjo. Tu demokracija ni brez izzivov. Varnostni izzivi za varnost družbe so tudi izzivi za demokracijo. Ti so lahko dveh vrst: prvič, lahko so neposredni v smislu, da je neposredna grožnja ozemeljski celovitosti in politični neodvisnosti države očitno tudi grožnja demokraciji v tej državi. Tovrstni primeri obstajajo. Mislim pa, da moramo resno razmišljati tudi o posrednih grožnjah. Terorizem je očitna grožnja varnosti družbe in tudi grožnja demokracijam v različnih državah. Boj proti terorizmu mora biti zasnovan kot vrsta ukrepov, ki pa ne slabijo demokracije. Mislim, da imamo o tem lahko obširno razpravo glede na to, da se je pomen varnostnih pomislekov v zadnjih sedmih ali osmih letih močno povečal. Vprašanje, ali so boj proti terorizmu in drugi podobni varnostni ukrepi prinesli želene rezultate varovanja družbe pred terorizmom, ne da bi spravili v nevarnost človekovih pravic in demokracije, že samo po sebi terja realno in kritično razpravo.
In končno je tu še četrta sestavina, ki se nanaša na vzpostavitev miru, potem ko se spopad konča. Tu mislim, da je svet spoznal pomen demokracije in demokratičnih ustanov za stabilnost po končanih spopadih. Vem, da je Medparlamentarna unija zelo dejavna pri tem, da bi to izkušnjo organizirala v vrsto predpisov, ki bodo v pomoč v prihodnje. Iz svojih izkušenj Združeni narodi tudi vedo, da je po spopadih stabilnost družbe odvisna od trdnosti vzpostavljenih ustanov. To nikakor ni lahka naloga in običajno se začne z izbiro datuma za volitve. Naj bodo volitve kmalu in se ustvari podlaga za zakonito vlado ali obstaja bojazen, da bodo prezgodnje volitve samo zaostrile napetost, ker so volitve pač tekmovalne narave. Tovrstnim dilemam smo bili priča povsod tam po svetu, kjer so prej potekali spopadi, na primer v Bosni. Tam so bile volitve zelo kmalu po koncu vojne, vendar so okrepile tiste nacionalistične sile, ki so vojno pravzaprav sprožile; zato se pojavi vprašanje, ali je bila to najmodrejša izbira. Na to vprašanje še ni popolnega in dokončnega odgovora, tudi zdaj še ne, čeprav je od konca vojne že 13 let. To so dejansko zelo poglobljena vprašanja in očitno je pomembnost časa, kdaj sprejeti določene ukrepe, zato da se oblikujejo stabilne demokratične ustanove, nekaj česar se mora svet še naučiti. Pridobljene izkušnje so v pomoč mednarodnim institucijam glede pravega časa, pravilnega zaporedja in več uspeha v prihodnje kot v prvih letih izkušenj z ustvarjanjem razmer za mir.
To so ta štiri področja oziroma štiri teme, pri katerih je danes demokracija na kritični preizkušnji. Odgovori na ta vprašanja so različni in odvisni od države, družbenih okoliščin, politične tradicije in politične kulture. Seveda ne smemo spet predpostavljati, da je demokracija nekaj, kar ima iste značilnosti povsod po svetu. Upoštevati je treba razlike v politični tradiciji in kulturi različnih družb. Pri volilni pomoči se na primer pogosto razpravlja o tem, kako stroga naj bi bila merila za izbor kandidatov, oblikovanje političnih strank in glede drugih elementov. Kar pa je očitno pri tem, je, da je treba biti zelo realističen pri upoštevanju kulture in tradicije določene države. Vse to je treba nekako upoštevati pri dejanskem načrtovanju in projektih, ki so povezani s krepitvijo ali vzpostavljanjem demokracije.
Naj svoje misli sklenem z nekaj pripombami o tistih demokracijah, ki se imajo za uveljavljene demokracije. Razlikovanje med novimi in ponovno vzpostavljenimi demokracijami ter uveljavljenimi demokracijami se mi je seveda vedno zdelo nekam problematično, ker nobena demokracija ne traja v neskončnost, lahko se pojavijo nazadovanje in problemi, o katerih je težko mednarodno razpravljati. Ravnokar smo poslušali nekdanjega predsednika Carterja, govoril je potrebi po izboljšanju o volilnega sistema v ZDA, ki je uveljavljena demokracija. Mislim, da je treba razlikovanje med uveljavljenimi in novimi demokracijami sprejemati s pridržkom. Vseeno pa je pošteno, če rečemo, da je danes v uveljavljenih demokracijah eno od kritičnih vprašanj, kako organizirati demokratične procese v družbi, ki jo obvladujejo mediji. Sprejeti moramo dejstvo, da imajo v naših družbah – in seveda velja to tako za uveljavljene in nove kot tudi obnovljene demokracije, čeprav se zdi, da je izraziteje v uveljavljenih demokracijah – mediji svoje lastne potrebe in svoje lastne načine, politika pa jih mora upoštevati. Eden od dejavnikov, ki je po mojem mnenju prav posebno zanimiv, je, da so v družbah, ki jih obvladujejo mediji, politične stranke, ideologije in programi deležni veliko manj pozornosti, kot bi bilo zaželeno. So tudi drugi dejavniki, ki imajo precej večjo vlogo; način, kako se vedejo politične osebnosti, kako vodijo svoje politične boje, in drugi elementi, ki so plod medijev. Ti elementi so zelo pogosto pomembnejši od temeljnih političnih izbir in predlogov različnih akterjev v demokratičnem procesu.
Zato mislim, da v družbi, ki jo obvladujejo mediji, potrebujemo vrsto napotkov, kako uveljaviti dejanska politična vprašanja. Taki napotki bi nam bili v pomoč v prihodnje in to ni lahka naloga. Nekoč sem sodeloval pri razpravi Združenih narodov s skupino televizijskih mrež z vsega sveta. Kritiziral sem nekaj, kar imenujem »infotainment« (razvedrilni program z informativno vsebino). Dejal sem: »Veste, televizija vse sprevrača v razvedrilo in to slabi politična razmišljanja, politične izbire in otežuje celoten demokratični proces.« Mislil sem, da bom s tem povedal nekaj pomembnega in nekaj novega, potem pa slišim od pomembnejšega televizijskega direktorja, da je vse to zelo znana stvar, da pa se tu ne da veliko narediti. Odgovoril mi je le: »Vi, politiki, se morate pač prilagoditi tej realnosti; zavedati se morate, da se bodo od zdaj naprej mešali razvedrilo in novice; druge stvari – ne pa politične izbire – bodo vedno zanimivejše, zato boste morali imeti malo več domišljije. Vi, politiki, boste morali sami najti način, kako živeti s to medijsko realnostjo, mi pri medijih pa bomo z zanimanjem opazovali, kaj bo to prineslo.« Današnji forum se zdi primerno telo, da načnemo to vprašanje, in morda imate nekateri od vas zanimive predloge, mogoče tudi take, ki bi jih lahko uporabil pri svojem delu v prihodnje.
Hvala za pozornost.