Slavnostni nagovor predsednika ob mednarodnem dnevu žensk
Trbovlje, 8.3.2009 | govor
Predsednik republike dr. Danilo Türk se je s soprogo Barbaro Miklič Türk udeležil proslave ob mednarodnem dnevu žensk, kjer je imel slavnostni nagovor.
Slavnostni nagovor predsednika republike dr. Danila Türka na proslavi ob mednarodnem dnevu žensk
Trbovlje, 8. marec 2009
Drage državljanke Republike Slovenije,
dragi državljani Republike Slovenije,
v veliko veselje mi je, da lahko danes spregovorim tu v Trbovljah, kot pravite "v Trbovljih", ob mednarodnem dnevu žensk, ki je dan pravic, dan enakopravnosti, dan človekovih pravic.
Prizadevanje za človekove pravice je eno najpomembnejših, če ne najpomembnejše prizadevanje za izboljšanje položaja človeka. Pravice žensk so človekove pravice. In enakopravnost žensk je temeljni pogoj za izpolnjevanje vseh človekovih pravic. Leta 1995 je bila v Pekingu svetovna konferenca o pravicah žensk. Ves svet je sprejel načelo, da so pravice žensk temeljne človekove pravice in da si moramo zanje prizadevati vsi. Svetovno sprejetje tega načela je postalo možno samo zato, ker je pred tem dobrih devetdeset let, skoraj celo stoletje potekal boj, ki je pripeljal do tega spoznanja in do tega sprejetja. Ta boj je zajel vsa področja človekovih pravic, političnih, ekonomskih in socialnih.
Na začetku tega boja je bil boj za politične pravice, boj za volilno pravico žensk. Ta boj ni bil lahek in ni bil kratek. Tistim, ki imamo dovolj let za sabo, še danes odzvanja v spominu izraz "sufražetka" kot nekaj, kar ima tudi svoj figurativni prizvok, kot nekaj, kar ljudje v družbi zavračajo. Boj za volilno pravico, ki je bil na začetku boja za pravice žensk, je poznal vzpone in padce. Na Slovenskem so ženske prvič dobile volilno pravico že pred 1. svetovno vojno. Vendar so jo v času prve jugoslovanske države med dvema svetovnima vojnama izgubile. Po 2. svetovni vojni je bila ta pravica spet pridobljena, vendar je bila njena pomembnost omejena zaradi politične ureditve, ki je takrat obstajala. Šele leta 1990, z demokratičnimi volitvami, je dobila volilna pravica žensk svoj polni pomen.
Pomen že, vendar ne tudi vseh rezultatov. Kajti Slovenija ni med državami, ki bi se lahko pohvalile z visoko udeležbo žensk v politiki in visokim zastopstvom žensk v parlamentu. Med njimi so hrabre ženske in velike osebnosti. Ena takih je med nami, Melita Župevc. Spoštujemo jih, kajti njihovo delo ni lahko. Delo v slovenski politiki ne zahteva le odrekanja, ampak sprejetje načinov političnega dela in političnega boja, ki ni na taki kulturni ravni, kakršno bi si želeli. In če se vprašamo, zakaj je delež žensk v naši politiki in v našem Državnem zboru razmeroma nizek, s 13 odstotki smo nekje na repu Evrope, potem je vsaj del odgovora v tem, da je to zato, ker je naša politična kultura tako nizka. Politično kulturo moramo izboljševati vsi, moški in ženske. In na tem področju, na področju izboljševanja politične kulture, je ena pomembnih front za nadaljnje izboljšanje pravic in za čedalje boljše doseganje enakopravnosti žensk na političnem področju.
Enako težko in enako dolgotrajno je potekalo prizadevanje za izboljšanje za enakopravnost žensk na ekonomskem področju. Pravica do dela in pravica do ekonomske samostojnosti je bila spoznana kot temelj vse enakopravnosti. In spoznano je bilo, da za ženske ne more biti polne enakopravnosti, če ni zagotovljena možnost za delo, za zaslužek, za lastno ekonomsko eksistenco. Na tem področju imamo dobre rezultate. V drugi polovici 20. stoletja se je veliko spremenilo in danes je velika večina žensk, ki želi delo in je v položaju, ko išče delo, tudi zmožna dobiti delo. Vendar tudi tu niso vsa vprašanja rešena. Tudi tu imamo nekatere velike probleme.
Danes lahko beremo podatke o tem, kako je zagotavljanje enakopravnosti v zaposlovanju za mlade ženske težka naloga, kako sta materinstvo in nosečnost faktorja diskriminacije v zaposlovanju. Tako stanje ni sprejemljivo in v kriznih razmerah, ki jih imamo in s katerimi moramo računati še naprej, bo treba storiti več za to, da se tovrstna diskriminacija ne bo dogajala. Več moramo storiti, ne samo z besedami, ampak tudi z dejanji in sankcijami ter s sposobnostjo, da spoznamo in nagradimo pozitivne prakse, da se dajo potrebne ekonomske olajšave tistim podjetnikom, ki najdejo način za spodbujanje materinstva in za ohranjanje delovnih mest žensk, ki želijo otroke in ki pričakujejo otroke. To je velika naloga. To je pomembna naloga. To je naloga, ki ne sme biti v ozadju današnjih razprav in današnjih razmišljanj o našem ekonomskem položaju.
In vedeti moramo, da ta naloga ni nekaj posebnega, nekaj kar bi zahtevalo kakšen posebno velik intelektualni napor. Spoznati jo moramo hitro in brez težav, kajti v današnjih razmerah so ženske že dokazale, da so sposobne delati na vseh področjih, od tradicionalnih ženskih poklicev, kjer se je začelo, pa do najbolj tradicionalno neženskih poklicev, kot so poklici v Slovenski vojski.
Danes imamo v Slovenski vojski številne ženske, ki delujejo tudi v oboroženih enotah, tudi na mirovnih operacijah. Dokazale so, da delujejo dobro, da prispevajo k varnosti naše domovine, k ugledu naše domovine in k temu, da nas svet spoštuje. Tudi ta prispevek moramo znati ceniti in tudi tega prispevka se moramo spomniti, kadar razmišljamo o tem, kaj vse je še treba storiti zato, da bo v teh kriznih razmerah ženskam omogočeno, da se enakopravno vključujejo v delovni proces.Veliko smo dosegli, ampak mnoge naloge nas še čakajo.
In naposled, tudi na področju socialnih pravic je veliko storjenega in napredek je dober, četudi so še številne težave. Vzemimo npr. pravico do izobraževanja, temeljno človekovo pravico, ki so jo v zadnji polovici stoletja ženske znale najbolje izkoristiti, kjerkoli jim je bila omogočena. Veliko sem potoval po svetu in v veliko državah, tudi tam, kjer tega nisem pričakoval, sem videl, kako hitro je napredovala izobraženost žensk. Danes je tudi v Sloveniji izobraženost dobra. Danes so ženske bolj izobraženi del celotnega prebivalstva. In to je nekaj, kar nas mora navdajati s ponosom. To je dosežek, ki se ni zgodil brez napora. Tudi marsikje, skorajda povsod po svetu, kjer je napredek, je točno tako. Izobraževanje žensk in njihov položaj, ki ustreza izobrazbi, je pogoj in je znak napredka. Po drugi strani pa nas mora v Sloveniji skrbeti, kadar beremo podatke o tem, da med univerzitetnimi profesorji na najvišji stopnji izobraženosti ženske krepko zaostajajo v primerjavi s splošnim povprečjem. Če je danes ženski del slovenskega prebivalstva bolje izobražen od povprečja, pa ni dobro, da je med univerzitetnimi profesorji samo ena tretjina žensk. Tu nas čaka še nekaj dela. In ne dvomim, da bodo tudi tu ženske dokazale, da se znajo za svoje pravice boriti tako, da bo naposled napredek koristil vsem.
In v tem je tudi temeljna misel človekovih pravic. Človekove pravice so dane vsakomur. Človekove pravice morajo koristiti vsakemu posamezniku. Ampak ravno s tem, ko si človek zanje prizadeva, koristi družbi kot celoti. Včasih to spoznanje ni jasno. Včasih se človekove pravice razlagajo kot nekaj subjektivnega, kot nekaj skorajda egoističnega. Kadar se pojavijo take egoistične razlage, takrat se moramo spomniti pravic žensk. Kajti ravno s tem, ko so pravice zagotovljene vsaki ženski, se naredi največ za družbo kot celoto. To je tudi misel, ki jo moramo imeti v sebi, ne samo ob 8. marcu, tem pomembnem dnevu, ki je posvečen pravicam žensk, ampak vsak dan. In v razmerah, v kakršnih živimo, je to tudi pomembna prioriteta. Pomembnejša od mnogih drugih. Pomembnejša od tistih, ki se nam vsiljujejo v medijih dan in noč, dan za dnem. Zato je prav, da 8. marec ostane tako pomemben dan, ki ni praznik, ampak je dan, ko se bolj kot kdajkoli zavemo pomena človekovih pravic in se zavemo tega, kaj je možno storiti z boljšimi pravicami žensk za družbo kot celoto.
Hvala lepa.