Govor predsednika republike na 4. Strateškem forumu Bled

Bled, 30.8.2009  |  govor

Govor častnega gosta dr. Danila Türka, predsednika Republike Slovenije, na odprtju 4. Strateškega foruma Bled
Bled, 30. avgust 2009


Spoštovani gospod predsednik vlade, spoštovani gospod predsednik državnega zbora, spoštovani ministri, gospe in gospodje!

V nasprotju z običaji in navadami bo moj današnji govor v angleščini, ker je to srečanje, ki je izrazito mednarodno.

(v angleščini) Spoštovane udeleženke in udeleženci,

prvih nekaj pozdravnih besed sem izrekel v maternem jeziku, slovenščini, toda v nadaljevanju se bom oddaljil od načela in tradicije, ki veljata za našo jezikovno prakso v Sloveniji, saj glede na to, da smo na resnično mednarodnem srečanju, menim, da bomo vsi uporabljali angleščino kot linguo franco današnjega časa, da se bomo lahko kar najbolje razumeli. Govoriti moramo tudi o ključnih in težkih vprašanjih, pomembnih za našo prihodnost.

Po tradiciji se Strateški forum Bled sklicuje, da bi se tu spoprijeli s težkimi vprašanji. Če pogledamo naslov "Politika gospodarske krize: gospodarske in geopolitične spremembe v Evropi in Evraziji", lahko ugotovimo, da je precej zapleten. Toda premislimo, kaj naj bi bilo izhodišče za naše razmišljanje. Ko sem o tem premišljeval, sem se spomnil, da bi nam pravzaprav lahko pomagal znani stavek Charlesa Dickensa. Stavek, da živimo v najboljših in hkrati v najslabših časih.

Recesija, ki je zajela svet, je očitno ena najhujših gospodarskih kriz v zgodovini človeštva. V 20. stoletju je svet prizadela le še ena tako huda recesija, ki se je nato sprevrgla v niz težav, gospodarskih katastrof in nazadnje v svetovno vojno. Zagotovo si ne želimo, da bi se taka zgodovina ponovila. Zato se moramo zavedati, da živimo v težkih časih, ki lahko postanejo najslabši časi.

Toda po drugi strani je to čas nekaterih pozitivnih znakov, ki jih ne smemo spregledati. S tem ne mislim, da bi se morali ukvarjati z vsemi pozitivnimi znaki, toda želel bi omeniti, da je ponavljajoče se in vse večje vztrajanje pri nedavnem sodelovanju in multilateralnosti zelo pomemben znak upanja. Svet že dolgo ni videl take zavezanosti multilateralnosti. Skupaj moramo razmisliti, kako lahko najbolje izkoristimo dejstvo, da je zavezanost multilateralnosti tako močno izražena. Torej razmislimo o tem.

Ob tem ne pozabimo, da se je Strateški forum Bled že od nekdaj ukvarjal z vprašanji varnosti. Varnostna vprašanja so vedno del naših razprav na tem forumu ne glede na to, na kaj se osredotočajo. Varnost je danes vprašanje svetovnega in večstranskega pomena. Ko premišljujemo o multilateralnih mehanizmih, ki so danes na voljo za ukvarjanje z varnostnimi vprašanji, lahko zagotovo opazimo nekakšen primanjkljaj. Primanjkljaj učinkovitosti. Seveda imamo institucije, tukaj so, nekatere med njimi so že precej stare, toda verjetno bi bilo zmotno trditi, da so učinkovite.

S tem vprašanjem se je mogoče spopasti na različne načine. V Združenih narodih že nekaj časa poteka, in bo potekala še naprej, razprava o prenovi Varnostnega sveta Združenih narodov. Upamo lahko, da bo izboljšala učinkovitost Varnostnega sveta in Združenih narodov kot celote.

Razmisliti pa moramo tudi o dodatnih, novih mehanizmih, takih, ki jih lahko vzpostavimo danes, ki so lahko prilagojeni posameznim razmeram in jih lahko razvijemo, da se spopademo z določenimi kriznimi situacijami, ki so svetovnega pomena.

Naj navedem očiten primer, primer Afganistana. Vsi se boste strinjali, da je Afganistan problematičen v smislu svetovnega miru in varnosti ter da so se razmere v Afganistanu, ki niso nekaj novega, zaradi dogodkov v zadnjih dveh desetletjih še poslabšale. Po drugi strani pa je tudi pomembno, da razmislimo, ali so vzpostavljeni vsi instrumenti, da se lahko spopademo s trenutnimi razmerami v Afganistanu. Slovenija je članica Nata in Nato je močno vključen v razmere v Afganistanu. Toda mi, ljudje v državah članicah Nata, vse bolj čutimo, da je treba najti učinkovito strategijo umika iz Afganistana. Afganistan pripada Afganistancem in Nato ni nikoli nameraval postati stalna značilnost tamkajšnje varnosti in političnega okolja. Prisotnost Nata je začasna. Vprašanje je, kako in kdaj je mogoče to prisotnost končati. O tem bi bilo treba razmisliti, in sicer ne samo zaradi samih trenutnih razmer, ampak tudi zato, ker imata lahko dogajanje v Afganistanu in tamkajšnja vojaška prisotnost Nata nadaljnje posledice za svetovni mir in varnost. Premislimo torej o vprašanju strategije umika. Strategija umika lahko pomeni marsikaj. Pomeni lahko uspešno nadaljevanje in dokončanje volilnega postopka, ki trenutno poteka v Afganistanu, učinkovitejše delo pri gospodarski obnovi, preprečevanju prodaje prepovedanih drog in na drugih področjih. Lahko pa pomeni tudi učinkovitejšo organizacijo mednarodnih akterjev glede Afganistana hkrati z zmanjšanjem tuje vojaške prisotnosti.

Tisti med vami, ki ste spremljali razmere v tem delu sveta, se boste strinjali, da je očitno potrebno tesnejše sodelovanje med regionalnimi akterji, vključno z močnimi akterji kot so Rusija, Kitajska in v Indija. Pomembna je popolna vključenost sosednjih držav, zlasti Pakistana in Irana, prav tako pa je pomembna pomoč Turčije. Pomembno je tudi, da so vključene tudi druge države s tega območja. Zdaj se zastavlja vprašanje, ali ni prišel čas, da razmislimo o drugačni multilateralni ureditvi, mogoče taki, ki bi vključevala organizacije, kot so Nato, ki je že v celoti vključen, Organizacija pogodbe o kolektivni varnosti (CSTO) kot organizacija, ki združuje številne države nekdanje Sovjetske zveze, in Šanghajska organizacija za sodelovanje (SCO), ki vključuje države srednje in vzhodne Azije, dosega rezultate in ima velik potencial, ki ga je mogoče uporabiti.

Spoštovani, ta vprašanja zastavljam zato, ker verjamem, da moramo razmišljati ustvarjalno in razmišljati moramo o tem, kako lahko kar najbolje izkoristimo orodje, ki nam je že na voljo, vendar ni nujno vključeno v prizadevanja za reševanje krize takih razsežnosti, kot je kriza v Afganistanu. Ta primer sem navedel zato, da bi pojasnil, kako varnostni izzivi sedanjega časa vplivajo na nas vse in kako je pomembno razmišljati o mehanizmih in institucijah, ki bodo sestavljali učinkovitejši svetovni varnostni sistem.

Seveda pa vprašanja, kot so tista, ki so značilna za razmere v Afganistanu, niso edina vprašanja, o katerih moramo razmišljati. Energetska varnost je bila danes že omenjena, dodati pa bi ji bilo treba še vprašanji globalnega segrevanja in vsesplošne nujnosti ohranitve našega okolja. Danes in sploh te dni so misli pogosto usmerjene v priprave na konferenco o globalnem segrevanju v Köbenhavnu, ki naj bi po pričakovanjih pomenila velik korak naprej. Pomembno je tudi, da ne prezremo določenega dejanskega napredka na tem področju. Tako je na primer sedanja ameriška administracija prevzela zelo dejavno vlogo in pokazala dejaven odnos do vprašanj globalnega segrevanja, kar je zelo hvalevredno. Videli smo tudi, kako se je Kitajska odločila za zelo zanimiv pristop glede vprašanj tehnološkega razvoja pri porabi energije. To, da je danes Kitajska dejansko največji uporabnik mehanizma čistega razvoja v svetu, je zelo pomembno in obetavno znamenje. Ne smemo pa prezreti niti tega, da se je na primer Brazilija obvezala, da bo do leta 2017 zmanjšala krčenje gozdov za 70 odstotkov. To je velik politični premik, ki ga je sicer treba še pretvoriti v praktične ukrepe, vendar pa vzbuja veliko upanja.

Zdaj pa razmislimo, kaj lahko storimo v našem delu sveta, v Evraziji, in kako združujemo potrebne dejavnosti glede zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov, o čemer je bilo že veliko govora ob pripravah na köbenhavnsko konferenco, in druge podobne zadeve, kot so na primer ukrepi za izboljšanje naše energetske varnosti. Ko tako postavljamo vprašanja, ne moremo prezreti pomena plinovodov v našem delu sveta, v Evraziji. Tu bo potreben drugačen način razmišljanja. Navadili smo se na dejstvo, da bo zemeljski plin pomemben energijski vir prihodnosti, njegov pomen pa še toliko bolj narašča, če upoštevamo nujnost zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov. Razmišljati moramo tudi o okvirih sodelovanja, ki jih je treba še oblikovati.

Slovenija je država, ki se zanima za enega od plinovodnih projektov, to je Južni tok, in želeli bi si, da bi ta projekt uspel. To ni le vprašanje naših lastnih potreb, marveč tudi naša odgovornost za splošno stanje v evropski energetiki. Želimo, da gre Evropi bolje. Popolnoma se zavedamo, da pomeni danes zemeljski plin nekaj podobnega kot svila in začimbe, ki so bile značilne za trgovino v srednjem veku. V tistem zgodovinskem obdobju so bile svila in začimbe jamstvo za civilizirano življenje v Evropi. Danes ima zemeljski plin enak učinek, kot je to nedavno jedrnato opisal neki komentator.

Tu pa se zdaj postavlja vprašanje, kako dojemamo plinovodne projekte in ali smo pripravljeni sodelovati pri oblikovanju stališča do teh projektov. Včasih ima človek vtis, da je na tem področju kar precej tekmovalnosti in da mnogi gledajo na vprašanja različnih plinovodov, o katerih se razpravlja, kot na neko vrsto ''igre z ničelno vsoto''. To je zelo zmoten pristop. Razmišljati moramo o skupnih potrebah, o potrebah porabnikov in proizvajalcev energije. Razmišljati moramo o novostih v pomenu pripravljenosti na sodelovanje. Zelo sem vesel, ko vidim, da je do nekaterih novosti že prišlo, kot so na primer nedavni sporazumi, ki sta jih v Ankari sklenili Rusija in Turčija in so omogočili nov način razmišljanja o energetski oskrbi v tem delu sveta. Torej razmišljajmo še naprej. Razmislimo o večstranskih dogovorih, ki bodo omogočali boljše sodelovanje med vsemi prejemniki in vsemi proizvajalci zemeljskega plina in drugih energentov. Blejski forum je kraj, kjer se taka vprašanja lahko predložijo udeležencem, "brainstorming" pa je metoda, ki jo v tem trenutku res potrebujemo.

In končno, spoštovani, široko moramo razmišljati tudi o vprašanjih varnosti v današnjem času. Varnost se ne nanaša le na vojaške zadeve ali varnost v najožjem pomenu. Ne nanaša se le na energijo ali energetsko varnost, pač pa tudi na našo skupno prihodnost kot družb. Mednarodna organizacija dela je nedavno izdelala študijo o dolgoročnih učinkih sedanje krize in ugotovila, da bi bilo lahko nadaljnje naraščanje brezposelnosti naša prihodnost. Če se to zgodi, bomo morali seveda razmišljati o socialnih učinkih tega in ukrepih, za katere bo v nekaterih primerih potrebno mednarodno sodelovanje. Družb ne bi smeli prepustiti samim sebi. Mednarodno sodelovanje je tisto, kar lahko pomaga.

O socialnih vprašanjih smo vajeni razmišljati kot o "mehkih" vprašanjih, kar tudi so. Vendar pa se lahko zelo hitro spremenijo v zelo izzive za varnost, če se jih ne lotimo pravočasno. In ko Mednarodna organizacija dela govori o "odzivu na krizo z dostojnim delom", moramo o tem konceptu razmišljati zelo resno in pogledati, kako bi se ga dalo prenesti v ustrezne ukrepe. Večino dela bodo morale opraviti vlade držav, poslovne skupnosti in organizacije dela. Ko pa razmišljamo o takih ukrepih kot o javnih delih ali socialnem podjetništvu oziroma o povečanju vlaganj in drugih podobnih zadevah, je zelo lahko ugotoviti, da vse to zahteva več mednarodnega sodelovanja. Nekaj od tega se bo zgodilo v institucijah, kot je Evropska unija, vendar pa ponudba Evropske unije ni vsevključujoča in ne zagotavlja vseh odgovorov. Torej moramo razmišljati širše in bolj zavzeto.

Spoštovani, poskušal sem vam predstaviti nekaj svojih trenutnih razmišljanj o vprašanjih varnosti in sodelovanja med gospodarsko krizo, s katero se spoprijemamo vsi. Zavedam se, da se lahko v takem nagovoru oriše le nekaj vprašanj, ponudi hipotezo ali dve, prav tako pa tudi tega, da lahko skupna razumska moč, zbrana v tej dvorani, ponudi veliko več. Ponudi lahko temeljitejšo analizo, veliko boljše doumevanje, in če je le mogoče, tudi nekaj odgovorov. Želim vam veliko uspeha pri vašem delu, želim vam ustvarjalnosti, želim vam dobrih rezultatov in že zdaj se veselim branja poročil o tem forumu, česar se po mojem mnenju veselijo tudi mnogi drugi. Najlepša hvala.