Predsednik na konferenci Slovenskega združenja za kakovost in odličnost

Portorož, 10.11.2011  |  govor

Pozdravni nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na 20. letni konferenci Slovenskega združenja za kakovost in odličnost z naslovom "Kakovost včeraj, danes, jutri"
Portorož, 10. november 2011


Z velikim veseljem sem sprejel povabilo, da postanem pokrovitelj te pomembne, in zanimive 20. jubilejne konference Slovenske zveze za kakovost in odličnost. Z velikim zanimanjem sem poslušal oba uvodna nastopa mag. Jožka Čuka in mag. Igorja Likarja, ki sta povedala veliko zelo tehtnih misli – tehtnih s stališča njihovega temeljnega pomena in s stališča kakovosti kot nujnega in bistvenega elementa našega razvoja. O teh zadevah moramo v Sloveniji v tem času razmišljati veliko, intenzivno in z občutkom za rezultate.

Dva razloga sta, ki nam to narekujeta. Najprej čisto temeljni razlog o pomenu kakovosti, torej o kakovosti tega, kar delamo, tega, kako živimo, in tega, kar hočemo. To je nekaj, kar vzgoja in izobraževanje vcepljata vsakemu otroku od začetka vključevanja v družbo in kar mora ostati ves čas življenja človekova temeljna etična zahteva. Na drugi strani pa ima danes kakovost tudi izjemno aktualnost. Kakovost je zelo aktualno vprašanje našega razvoja. Tega danes ni težko ugotoviti, kajti v krizi, v kateri smo, vidimo, kam pripelje nekakovosten razvoj. Vsak dan dobivamo vesti o tem, kako potekajo stvari v Grčiji, ki so izrazit rezultat slabe kakovosti odločanja o nekaterih ključnih vidikih usmerjanja razvoja.

V tej krizi pa opažamo tudi primere, ko se pomanjkanje kakovosti v odločanju ne vidi tako zelo izrazito.

Pred kratkim smo lahko v časopisu Financial Times prebrali članek o tem, kako v eni od baltiških držav v času krize zadnjih dveh let prihaja do izredno zaskrbljujočih pojavov. Število prebivalcev v tej državi se je v treh letih zmanjšalo za 5 odstotkov. Mladi ljudje se množično izseljujejo, mlade družine se izseljujejo – in to se je začelo statistično ugotavljati. To je bila ena od tistih držav, ki so jih v finančni literaturi včasih predstavljali kot zgled uspešno izvedenih reformnih ukrepov v času krize. Petodstotno zmanjšanje prebivalstva se danes statistično lahko že ugotovi. To je izredno zaskrbljujoč trend za tisto državo, za Evropo v celoti in tudi resno opozorilo, da moramo o naših razvojnih izzivih in o tem, kako priti naprej, razmišljati zelo resno in z velikim občutkom za kakovost vsega odločanja.

V Sloveniji seveda razmere niso tako dramatične kot v omenjenih dveh državah, so pa dovolj resne, da smo lahko zaskrbljeni. Če gledamo podatke o stanju konkurenčnosti naše države in našega gospodarstva, ne moremo biti zadovoljni. Na lestvicah konkurenčnosti smo izgubili lepo število mest. Teh lestvic je več in padec naše konkurenčnosti se izraža na različne načine na vseh teh lestvicah. Vendar spet ne bi bilo dobro, če bi vse, kar moramo vedeti, in vse, kar moramo upoštevati pri našem razvojnem odločanju, omejili na lestvice konkurenčnosti. Videti moramo tudi širše vidike našega razvoja, kjer pa razmere niso tako zelo slabe.

Letos, ob svoji 50. obletnici, je Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) uvedla nov indeks – indeks boljšega življenja. V ta indeks so vključene vse gospodarsko in tehnološko najnaprednejše države sveta in Slovenija je v tem indeksu nekje v srednji tretjini po večini kazalnikov in tudi po skupnem seštevku.

Združeni narodi so pred dvema tednoma, kot ste prav gotovo opazili v naših medijih, objavili letošnje Poročilo o človekovem razvoju (Human Development Report), v katerem se 20 let uporablja indeks človekovega razvoja (Human Development Index), ki ga sestavlja več posameznih indikatorjev.

Po tem indeksu je Slovenija na 21. mestu. V preteklih letih je bila tam nekje okrog 27. do 29. mesta. Letos je na 21. mestu med vsemi državami sveta, ki vključujejo tudi najrazvitejše, od Norveške, Japonske, Kanade, Avstralije in drugih, in seveda vse države Evropske unije. Ta položaj ni slab. Med ključnimi kazalniki, ki so uporabljeni v tem kontekstu, so življenjska doba, ki se v Sloveniji zadnja leta povečuje, stanje zdravstvene oskrbe, ki na Slovenskem ni slabo, in stanje družbene kohezivnosti, ki ravno tako v mednarodnih primerjavah ni slaba.

Z eno besedo, imamo krizne razmere, imamo dobre razloge, da tehtno in kritično razmišljamo o svojem razvoju in o kakovosti vseh odločitev, ki jih moramo sprejemati. Hkrati pa imamo zelo tehtne in dobre razloge, da se na noben način ne vdajamo pesimizmu, da nas na noben način ne prevzame defetizem in da ne začnemo izgubljati naše samopodobe. Slovenija je država, ki je v mednarodnih primerjavah sposobna to krizo premagati in najti dobre rešitve.

Vprašanje je seveda, kaj moramo storiti za to, da bomo te rešitve v resnici našli. To vprašanje ni enostavno in se postavlja na vseh ravneh. Na tej konferenci boste razpravljali o mnogih vidikih, v katere se sam ne morem spuščati. Kot predsednik republike pa spremljam obče stanje v družbi in dojemam to stanje kot nekaj, kar zahteva jasnejšo opredelitev razvojnih prioritet in jasnejše definiranje našega razvoja. Kakovost in odličnost sta v tem odločanju in v izvedbi ključnega pomena.

Dovolite mi, da vam samo skiciram tri osnovne vsebine, za katere se mi zdi, da morajo biti v ospredju našega razmišljanja:

• industrijski in tehnološki razvoj – dvigniti ga moramo na nove ravni in ga narediti takega, da bo v tistih industrijskih področjih, kjer želimo biti napredni, kjer se želimo razvijati, dosežena dovolj visoka kakovostna raven, tako da bomo primerljivi z najboljšimi državami v Evropi;
• ekološko vzdržen razvoj – zagotoviti moramo takšne rešitve, ki bodo dolgoročno zagotavljale ekološko vzdržnost, ki bodo povečale delež zelenih tehnologij in ki bodo zagotavljale ekološko zdrav razvoj v prihodnje;
• socialno vzdržen razvoj – socialna vzdržnost, socialna kohezivnost mora biti sestavina našega razvoja; v ta okvir sodi tudi zaposlovanje mladih, kar pa je spet povezano z industrijsko-tehnološkim in ekološko vzdržnim razvojem.

To so dovolj široko opredeljene teme, vendar so tudi pomembne in po mojem mnenju ključne za vsako razpravljanje o razvoju. Seveda pa je razpravljanje o razvoju veliko bolj konkretno od same opredelitve ključnih vsebin, za katere verjamem, da se lahko o njih sporazumemo, in glede katerih ne bi smelo biti dvomov o tem, da je to naš nacionalni interes. Smo v času pred volitvami in v tem času slišimo zanimive teze. Prav je, da se v razprave o teh zanimivih tezah vsi vključujemo, vključno z vami, ki poznate vprašanja, ki zadevajo kakovost odločanja.

Eden od primerov takih, zanimivih tez, ki jih slišimo v zadnjem času, je teza o vitki vladi in zmanjšanju števila ministrstev v naši vladi. To je zanimiva teza in dobro je, da jo imamo. Vprašanje pa je, ali smo razpravo o tej tezi razvili na zadostno raven, ali smo dojeli, za kaj pravzaprav gre. Saj nam ne gre za numerično estetiko, da nam je številka 11, 14 ali 17 bolj ali manj všeč. Ne gre za numerično estetiko. Gre najbrž za to, da želimo povečati kakovost dela naše vlade, naše državne uprave. Ampak če to v resnici želimo, potem moramo tudi povedati, kako se bo to zmanjšano število ministrstev povezalo med sabo in kako bomo v teh povezavah zagotovili večjo kakovost odločanja, večjo kakovost – kot pravimo z modnimi izrazi – servisa države za državljane in njihove razvojne potrebe.

Kako bomo to dosegli? Vemo, da je naše odločanje na področju prostorskega urejanja, ekoloških standardov, upravnih postopkov, ki so povezani z investiranjem, prezapleteno, predolgotrajno in da ovira naš razvoj. Ovira tuje investicije, ovira naše lastne razvojne odločitve. Ali smo sposobni v teh razpravah okrog volitev in v času, ko bo prišla na oblast nova vlada, doseči, da bomo imeli na koncu takšno definicijo naše vlade in našega upravljanja, ki bo zagotovila boljše odločanje, hitrejše odločanje in kakovostno odločanje o vseh teh ključnih vprašanjih – umeščanju objektov v prostor, zagotovitvi ekoloških standardov, ustrezni učinkovitosti upravnega procesa? Bomo dosegli soglasje o potrebni kulturni spremembi v našem pojmovanju uprave, ki ne sme biti omejena na postavljanje pogojev, ki otežujejo odločanje in delo državljanom in podjetjem, ampak ki zagotavljajo pomoč državne uprave pri tem, da bo odločanje v podjetjih in celotna razvojna politika uspešno uresničena?

Če govorimo o spremembah paradigem, je to ena tistih paradigem, ki bi jih res morali spremeniti. Čemu služi uprava in kako naj deluje, s kakšnimi kakovostnimi standardi naj deluje, da bo resnično v pomoč pri odločanju? Ali naj uprava vodi tistega, ki se v upravnem procesu pojavi z legitimno razvojno potrebo in projektom? Kako naj mu pomaga, da jo laže uresniči? Potrebujemo spremembo, ki bo to dosegla. Seveda take spremembe ne bomo zagotovili, če ne bomo zagotavljali ustreznih kakovostnih standardov pri odločanju v upravi in če ne bomo našli sistema za nadaljnje delo.

Zdelo se mi je prav, da sem nekoliko konkretnejši na neki točki, ki verjamem, da je v tem času povezava med tistimi vsebinami večje kakovosti in odličnosti, za katere se zavzema vaše združenje in za katere bi se morali zavzemati vsi, in aktualnostmi v našem političnem in državnem odločanju, katerega del smo spet vsi in kjer bi bilo prav, da najdemo skupen jezik in najdemo dobre rešitve.

Seveda pa to nikakor niso edina vprašanja. Želel bi izpostaviti še en vidik, ki se mi zdi pomemben, ki je za poslovno odločanje lahko precejšnjega pomena za naprej in ki ni samo naš. V mnogih razvitih družbah, vključno z našo, imamo opravka s problemom, ki ga povzroča razkorak med izobraževalnim sistemom in potrebami gospodarstva. Izobraževalni sistem daje določena znanja, določene spretnosti, vendar to niso nujno tista znanja in tiste spretnosti, ki jih gospodarstvo najbolj potrebuje. Ta razkorak, tisto, kar na vseh mednarodnih konferencah slišimo kot "mismatch" med izobraževanjem in gospodarskimi potrebami, je ovira v razvoju. Kako naj razvijamo naš izobraževalni sistem, kako naj ga bolj funkcionalno povežemo z gospodarskimi potrebami zato, da bo naš razvoj boljši, hitrejši in bolj kakovosten? O tem se pri nas pogovarjamo premalo. Rešitev ne iščemo dovolj pogosto in rešitev v bistvu tudi nimamo. Vprašanje je, ali lahko v teh časih, ko moramo rešitve iskati z večji intenzivnostjo, dosežemo kakšen premik. Upam, da bodo sestanki, kakršni so vaši, tudi v teh pogledih pomagali.

Želel bi zaključiti ta svoja razmišljanja, ki so spodbujena tudi s tem, kar sem slišali v uvodnih nastopih mag. Čuka in mag. Likarja, še z eno mislijo. Oba sta povedala, da je vprašanje kakovosti pravzaprav etično vprašanje. Gre za to, kakšen odnos zavzemamo do kakovosti tistega, kar so naše naloge. Dolžnosti so v življenju vedno prva etična kategorija, uresničevanje teh dolžnosti, raven kakovosti uresničevanja pa je takoj za njo. Dolžnosti namreč lahko uresničujemo površno ali skrbno, lahko jih uresničujemo z dobrim občutkom za končni učinek, lahko pa tudi brez tega.

Na tej točki se seveda pojavijo vsa druga etična vprašanja. Nerodna okoliščina z etiko pa je ta, da je etika vselej zelo individualna. Ni nobenega nadomestila za lasten občutek odgovornosti. Odgovornosti se ne da prenašati na druge. Ne da se je delegirati, ne da se je prenesti in reči, dobro, to je naporno in zaradi tega pač bo nekdo drug poskrbel za večjo odgovornost pri odločanju, pri skrbi za kvaliteten razvoj podjetja ali upravljanja organizacije, javnega zavoda ali države.

Etika je vselej osebna, individualna. Zato je prav, da se pogovori, kakršne imate tukaj, da se vse naše razprave, ki jih vodimo v tem času, razvijajo v smeri tega razumevanja. Če ne bomo razvili te ustrezne etičnosti v ravnanju ljudi, potem bo veliko teže doseči tudi skupne rezultate, ki si jih želimo. Veliko teže bo dobiti predstavo o tem, kaj v resnici predstavlja naš skupno definiran nacionalni interes.

Vse to so razlogi, zaradi katerih je razpravljanje o kakovosti in odličnosti danes tako izrazito aktualno. Kakovost, odličnost sta vselej pomembni sestavini vsakega odločanja in vsakega razvoja. Danes sta tudi izrazito aktualni vsebini. Želim, da bi današnje srečanje bilo uspešno, da bi dalo dobre odgovore na vprašanja, kakršno se je postavilo na začetku teh razprav. Upam, da bodo vaši rezultati široko znani. Sam bi si želel pogledati rezultate teh razprav, ki jih boste imeli, in se z vašimi razmišljanji srečati še kdaj kasneje.

V prihodnjih letih, ko bo rast bruto domačega proizvoda nujno nizka – ne zato, ker bi mi bili posebno slabi, ampak zato, ker smo izvozno odvisno gospodarstvo. Naše gospodarstvo je v 70 odstotkih odvisno od izvoza na trge, ki ne bodo rasli. To pomeni, da tudi pri nas ne moremo računati na visoke stopnje rasti. Lahko pa računamo na izboljšanje stopnje kakovosti. Naš razvoj bo v veliki meri v prihodnje ne v količinski rasti, ampak v povečevanju kakovosti.

Prav zaradi tega sem s tako velikim veseljem sprejel to, da sem danes tu, in se bom z velikim veseljem lotil branja vsakega teksta, ki mi ga boste poslali. Želim vam veliko uspeha in želim, da razumete, da je ta uspeh potreben vsem nam v Sloveniji. Hvala lepa.