Predavanje: Demokracija, človekove pravice in dialog med civilizacijami

Doha, 10.1.2010  |  govor

Predavanje predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na Univerzi Georgetown Katar: Demokracija, človekove pravice in dialog med civilizacijami
Doha, 10. januar 2010


Najprej se zahvaljujem dekanu Kamravi za to zelo prijazno in podrobno predstavitev. Upam, da je bila zapisana, ker bi jo lahko s pridom uporabil pri svojem političnem delu doma in še kje drugje ter pri tem izkoristil vaše prijazno izbrane besede.

Torej, dragi prijatelji, kot veste ali kot so vam povedali, sem profesor, ki deluje v politiki, in ki se je ukvarjal z diplomacijo in delal pri Združenih narodih, tako da vam bom lahko odgovarjal na različna vprašanja. Pri tem se vam ni treba omejevati le na vprašanja, povezana z mojimi uvodnimi mislimi. Te bodo namenjene nekaj témam, to je demokraciji, človekovim pravicam in dialogu med civilizacijami.

Rad bi še pojasnil, zakaj sem predlagal ta naslov, ko se me vprašali, ali bi bil pripravljen priti na univerzo Georgetown tu v Dohi.

Razlog je zelo poseben. V Dohi sem bil nazadnje novembra 2006, ko je Katar gostil Šesto mednarodno konferenco o novih ali ponovno vzpostavljenih demokracijah. To je bila ena v celi vrsti konferenc in bila je zelo zanimiva. Tedaj še nisem bil predsednik Slovenije. Ko sem še delal kot profesor, so me Združeni narodi povabili, da za konferenco pripravim prispevek. Na njej sem srečal skupino študentov s te univerze, ki so prišli na mnenjsko soočenje z udeleženci, in moram reči, da sta me zagnanost in odločnost teh mladih dam in mladega moža močno prevzeli. Torej sem si dejal, če na tej univerzi razpravljajo o demokraciji in človekovih pravicah, je to nekaj, o čemer je treba razpravljati še naprej.

Seveda je to tudi téma, ki s seboj neizogibno prinaša težave, kajti demokracija je organiziran, miren spopad. Demokracija ni ubranost. Pri demokraciji gre za pestrost in različnost interesov ter za njihovo obravnavanje in usklajevanje. Tako sem si mislil, da je za mlade ljudi, za študente političnih ved, to vedno zanimiva téma.

Dodaten vidik, ki dela to témo zanimivo, je, da živimo v globaliziranem svetu. Globalizacija sveta se izraža na različne načine: komunikacijsko, tehnološko, gospodarsko in finančno, ne pa tudi v smislu demokracije kot svetovne politične ureditve. Ljudje si še naprej prizadevajo za organiziranost v okviru suverenih držav, za Azijo pogosto slišimo, da je trenutno najbolj "vestfalska" od vseh delov sveta. Torej je nacionalna država še vedno zelo živa, pa tudi demokracija ni v okviru držav izgubila nič svoje živosti. Vseeno pa imamo na svetovni ravni zelo malo demokracije, kar odpira vprašanje glede oblike primerne ureditve svetovne skupnosti. Ali bi morala biti demokracija ena od svetovnih vrednot? Seveda so tu Združeni narodi, ki so edina politična organizacija v svetovnem pomenu, vendar pa imajo tudi svoje pomanjkljivosti, zaradi česar potrebujejo reformo. Krepitev demokratičnih načel v okviru ZN bi morala biti del teh reform. Torej imamo opravka s témami, ki se pojavljajo tudi na ravni mednarodnih odnosov, témami, ki so tesno povezane z vprašanjem demokracije.

Glede na to moramo o demokraciji razmišljati mednarodno. Demokracija se je v nekako zadnjih treh desetletjih zelo razširila. Če pogledamo, kako je bil svet videti v sedemdesetih letih in kakšen je danes, lahko jasno vidimo veliko razliko. Število držav, ki jih lahko označimo za demokratične, je nenehno naraščalo. Če gledamo na te spremembe z evropskega vidika, lahko ugotovimo, da so se začele v sredozemskem delu Evrope, in sicer v Španiji in na Portugalskem sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Nato so se stvari spremenile tudi v Vzhodni Evropi, ki se je demokratizirala. Do sprememb je prišlo v Aziji. Dovolj sem star, da se spominjam drame, ki se je dogajala med spremembami na Filipinih sredi osemdesetih let. Prepričan sem, da ste vsi brali o tem. Mislim, da vaša generacija zdaj spremlja dogajanje v Iranu, ki kaže boj, ki ima veliko skupnega z demokracijo, z idejami demokracije in težavami pri vzpostavljanju polne demokracije. Demokracija napreduje v svetovnem obsegu, tako da lahko danes govorimo o stanju, ko je skoraj tri četrtine držav po vsem svetu demokratičnih. Tako vsaj pravijo specializirane in nevladne organizacije. Torej, v državah imamo opravka s svetovno širitvijo demokratičnih sistemov, na ravni mednarodnih organizacij pa istočasno z odsotnostjo demokracije.

V tem procesu smo se nekaterih stvari naučili. Ena od njih je, da pride demokracija vedno od znotraj. Demokracija se ne more vsiliti od zunaj. Pomaga pa se ji lahko tudi od zunaj. Seveda je to zelo občutljiva zadeva, namreč, v kakšnem obsegu in kako naj ta mednarodna pomoč poteka. So oblike pomoči, ki so čisto običajne. Na primer, mednarodni pravni standardi, ki se nanašajo na človekove pravice, in temeljna pravna načela, ki so splošno sprejeti in jih lahko spodbujamo na mednarodni ravni. Tu so še različne oblike svetovanja. Obstajajo še druge oblike mednarodne pomoči, ki pa prav gotovo niso tako preproste: kako velika naj bo vloga mednarodnega političnega vpliva pri demokratični preobrazbi? Ali je demokratična preobrazba družbe res uveljavljena in trdna, če se ji zagotavlja obsežna pomoč iz tujine? To so precej resna vprašanja, ki bodo dobila svoje odgovore v zgodovinskem, še ne dokončanem procesu. Seveda so tu še mednarodna načela in standardi, katerih pomen ostaja neokrnjen. Tu so že vsaj od leta 1948, od objave Splošne deklaracije o človekovih pravicah, s katero so bili vzpostavljena nekatera temeljna načela in norme človekov pravic, ki so pomembni za demokratične procese.

Poleg tega se moramo še zavedati, da se je mednarodno sodelovanje v dobro demokracije v preteklosti spremenilo in razvilo. Že na samem začetku sem omenil, da sem novembra leta 2006 v Dohi sodeloval na Šesti mednarodni konferenci o novih ali ponovno vzpostavljenih demokracijah. Do te konference je prišlo po procesu, ki se je začel daljnega leta 1988 na Filipinih, po demokratični preobrazbi te države. In ko se je ta proces začel, je obstajalo eno samo preprosto načelo, ki je bilo vodilo tej pobudi: demokracijo je treba spodbujati mednarodno in brez pridevnikov. Govorilo se je, da je vse, kar ima oznako "ljudska demokracija" ali ima kakšen drug pridevnik, takoj sumljivo. Na demokracijo je treba gledati kot na vrednoto samo po sebi in jo kot tako tudi spodbujati. To je bila modrost tistega časa.

Pozneje so odkrili, ali če želite, na novo odkrili, da stvari niso tako preproste, da je treba demokraciji pomagati na načine, ki prav zahtevajo pridevnike. Naj ponudim dva, ki nama bosta v pomoč v naši današnji razpravi. Prvič, demokracija mora dajati rezultate. Demokracija mora biti učinkovita pri zagotavljanju dobrin. Učinkovitosti demokracije je treba pomagati. Če pogledamo po svetu, lahko jasno vidimo, da so se demokratične preobrazbe zgodile s pričakovanjem. Ljudje niso podpirali demokracije zaradi lepote ideje. Demokracijo so podprli zato, ker so si želeli sprememb, ker so si želeli višje ravni gospodarske in socialne blaginje. To je bila gonilna sila pri večini demokratičnih sprememb, ki smo jim bili priča po svetu, zato je učinkovitost oziroma učinkovita demokracija nekaj, o čemer moramo razmišljati. Pridevnik "učinkovit" moramo povezati z idejo demokracije.

Ni lahko izpolniti pričakovanj demokratičnih sprememb, v mnogih delih sveta niso bila izpolnjena. Ko sem delal za Združene narode, sem kar nekaj časa prebil na posvetovanjih s prijatelji iz Latinske Amerike. Pripovedovali so mi, da so bile demokratične preobrazbe, ki so spremenile prejšnje avtoritarne režime v novo obliko vladavine, demokratično vladavino, spremljane z nezadovoljstvom in včasih globokim razočaranjem. Veliko ljudi ima občutek, češ zdaj imamo več besede, več lahko prispevamo, vendar pa še vedno ne vidimo tistega družbenega in gospodarskega napredka, ki smo ga pričakovali. Občutek, da se družbeno pomembne, gospodarsko pomembne odločitve izmikajo demokratičnim dejavnikom, da so odločitve, ki so dejansko življenjskega pomena za gospodarski in družbeni napredek ljudi odvisne od centrov, ki so zunaj nadzora demokratičnih ustanov, vodi v globoko razočaranje nad demokracijo. Imamo torej problem, ki se ga moramo lotiti. Učinkovitost demokracije v smislu zagotavljanja gospodarskega in družbenega napredka mora biti del razprave o demokraciji danes.

Ta problem lahko v njegovi zelo resni obliki seveda vidimo v državah v razvoju, v katerih je potreba po družbenem napredku zelo velika. Podoben problem je v zelo bogatih družbah. To pa zato, ker so se začeli ljudje v bogatih družbah vedno bolj obnašati kot potrošniki, vedno manj pa kot udeleženi in dejavni državljani. In ko postanejo potrošniki s svojim položajem nezadovoljni, so običajno kritični. Pri tem vedno nujno ne postavljajo v ospredje umestne kritike, kritike, podprte z dobrimi informacijami, pa vendar so kritični. V bogatih družbah imamo tako opravka z nezadovoljstvom z demokracijo, ki ne temelji nujno na kritičnem razmisleku državljanov, ampak je bolj posledica nezadovoljstva potrošnikov. Sedanja recesija je temu dodala še nove probleme: nezaposlenost v Evropi je na primer postala resen vzrok za zaskrbljenost, to pa spet vpliva na kakovost demokracije, kot jo vidimo zdaj. Upam, da bo Evropa tem dogajanjem kos. Seveda pa o tem ne moremo biti čisto prepričani, kajti, kot sem dejal na začetku, demokracija ostaja ideja, ki ne pozna konca. Odvisna je od stvarnosti; to ni nekaj, kar umestimo v prostor, nato pa ideja živi sama od sebe. Potreba po "učinkoviti demokraciji" ostaja zelo močna. Politični voditelji v demokratičnih družbah morajo dokazati, da lahko demokratični procesi še naprej zagotavljajo rešitve za vprašanja, ki jih prinaša sedanja recesija.

Druga značilnost, ki bi vam jo rad ponudil v razmislek, je pravna kakovost demokracije. Demokracija in pravna država sta vedno tesno povezani. Brez spoštovanja pravne države demokracija ne more uspevati. Torej, poleg tega, da je učinkovita v smislu gospodarskega in družbenega razvoja, mora nenehno dvigovati svojo kakovost z večjim in ustreznejšim spoštovanjem pravne države. Seveda ima pravna država mnogo obrazov. Razmislimo le o enem od njih, ki je še posebej pomemben za demokratične procese – korupcija. Če se družba ni sposobna spopadati z njo, bo dolgoročno verjetno trpela zaradi negativnih posledic, ki jih ima korupcija za družbeno tkivo; to se ne bo zaznalo le v manj kot vzornih dosežkih pri gospodarskem in družbenem razvoju. To se bo zaznalo tudi v obliki nezadovoljstva ljudi z obliko vladanja preprosto zaradi samega obstoja korupcije. Zato se kakovost demokracije meri z odsotnostjo korupcije, kar je eden temeljnih vidikov trajne pomembnosti pravne države za demokracijo.

To sta torej tista dva pridevnika, ki se vam ju želel predstaviti preprosto zato, da bi o njiju razmislili v smislu sedanjih demokratičnih procesov, ki jih opazujemo v različnih državah, in seveda zato, da bi glede tega prišli do lastnih ugotovitev. Boj za učinkovitost demokracije in boljšo pravno državo ne pozna konca. Udeleženci v demokratičnem procesu morajo v ta namen oblikovati politične usmeritve. Za to seveda nimam nobenih napotkov, razen tistih, ki jih lahko najdemo že v mednarodnih aktih, ki urejajo mednarodno sodelovanje glede na gospodarski in družbeni napredek ter tudi glede na pravno državo. Seveda pa sem glede tega v celoti pripravljen odgovarjati na vaša vprašanja in razpravljati o vaših mnenjih.

Če se vrnemo k človekovim pravicam, delu slike, ki sem vam jo želel naslikati, pa bi želel reči, da so človekove pravice del pravnega tkiva demokracije, kajti človekove pravice so opredeljene v pravnem smislu. Toda pomen človekovih pravic sega onkraj tega v dveh smereh. Ena je, da bodo človekove pravice še naprej temelj demokracije. O takih konceptih, kot je pravica do telesne nedotakljivosti in osebne varnosti, kar je človekova pravica, moramo razmišljati kot o bistvu demokracije. Oglejmo si zgolj najbolj dramatične prizore iz vaše soseščine in videli bomo, da sta telesna, osebna varnost kot pomembna temeljna pravica nekaj, kar je nepogrešljivo za uspevanje demokracije. Tudi svoboda izražanja, zbiranja in združevanja je eden od temeljev, na katerih sloni demokracija. Nadaljnji temeljni koncept demokratične vladavine je udeležba pri vladanju, naj bo neposredno ali pa s svobodno izbranimi predstavniki. In vsi ti koncepti so opredeljeni v smislu človekovih pravic oziroma v smislu zavezujočega, "trdega" prava, ki ga najdemo v najrazličnejših mednarodnih pogodbah.

Tako lahko rečemo, da so človekove pravice temelj demokracije. Seveda pa so človekove pravice kot temelj precej splošne. Brati in razlagati jih je treba v njihovem družbenem kontekstu. Sam zagovarjam razlago, ki človekove pravice umešča v njihov okvir. Človekove pravice ne pomenijo popolnoma iste stvari v vsakem okolju. Priznam, da je to zelo tvegana trditev. In prepričan sem, da ji že namenjate kritični razmislek. Človekove pravice ne pomenijo popolnoma iste stvari v vsaki okoliščini. Samo poglejmo, kako politična izročila in različne kulture vplivajo na razlago in uresničevanje človekovih pravic. Omenil sem nekatere osnovne koncepte človekovih pravic, pa vendar se lahko na primer svoboda izražanja uresničuje na različne načine. Tu se torej srečujemo s potrebo po umestitvi v okolje in potrebo po upoštevanju političnih izročil, kultur in verovanj v okviru demokratičnega procesa.

Kako lahko vemo, da je neka oblika izražanja sprejemljiva, ker je združljiva z izročilom države ali kulture, in da pri tem še vedno ostaja v okviru mednarodnega standarda svobode izražanja? To je po navadi težko preveriti; to ni nekaj, kar se pokaže samodejno. Treba je razpravljati. In prav tu se pojavita potreba po dojemanju okoliščin v konkretnih razmerah in potreba po ustrezni razpravi.

Naj bom konkretnejši. Spominjam se časov, nekako pred desetimi leti, ko se je v mednarodnih publikacijah na veliko pisalo o tem, kaj se bo zgodilo v Indoneziji. Indonezija je velika in zapletena država, ki je živela pod različnimi oblikami avtoritarne oblasti do poznih devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je postalo jasno, da bodo spremembe. Toda komentatorji niso vedeli, kaj bodo prinesle. Če pogledamo v preteklo desetletje, nekako v obdobje od leta 1998 do 2010, lahko vidimo, da je Indoneziji kar dobro uspelo. Imela je štiri predsednike in vsak od njih je demokratični preobrazbi države dodal nekaj novega. Vsak od njih je dodal nekaj načinu, po katerem so se uresničevale temeljne ideje, kot je svoboda izražanja. Predsednik Habibi je leta 1998 oziroma 1999 odprl polemiko o občutljivem vprašanju Vzhodnega Timorja. Dovolil je, da postane Vzhodni Timor neodvisen kot rezultat referenduma, ki je bil evfemistično imenovan "ljudsko posvetovanje". Izrazje je bilo torej izbrano zelo previdno, da ne bi bilo nepotrebnih dodatnih zapletov, vendar se je vse skupaj končalo z neodvisnostjo, kar je bilo za številne Indonezijce boleča izkušnja. Seveda ne nameravam posegati v vse polemike o tem, kaj je bilo prav in kaj napačno prej, tedaj ali potem. Toda razprava o Vzhodnem Timorju se je začela.

Naslednji indonezijski predsednik, Abdurahman Vahid, zelo moder mož, je Indoneziji odprl nove poti svobode izražanja. Nekaj, kar ni bilo samoumevno. Njegova vladavina ni bila dolga. Bil je človek z velikim ugledom, človek, ki so ga spoštovali po vsem svetu, ker je v Indoneziji odprl razpravo o mnenjski pluralnosti v islamu. Pokazal je, da odprtost deluje.

Megavati Sukarnoputri je v proces prinesla smisel za predvidljivost, kar ni ustavilo demokratične preobrazbe, končno pa je predsednik Judhojono, ki je na tem položaju od leta 2004, ta proces utrdil.

Primer Indonezije omenjam zato, da bi vas spomnil na vse vidike demokracije, ki sem jih omenil prej. Potrebo po demokraciji, ki daje rezultate, potrebo po demokraciji, ki krepi pravno državo, potrebo po demokraciji, ki ostaja v domeni prava in domeni človekovih pravic. Ta vrsta preobrazbe se lahko zgodi. Zapletena in nasprotujoča je. To je preobrazba, ki vedno izziva kritiko, vendar se lahko zgodi. In res se je zgodila - tudi v Indoneziji, v eni najzapletenejših držav sveta. Samo razmislite, kaj to pomeni, če preobrazbo Indonezije primerjate z usodo Bosne in Hercegovine v nekdanji Jugoslaviji, ki ni bila uspeh, ampak je prav nasprotno privedla do silnega spopada in številnih žrtev.

To vam pripovedujem zato, ker želim, da ostanete optimistični, ko gre za demokracijo. In o Indoneziji razmišljam vsakič, ko je govor o demokraciji, človekovih pravicah, dialogu med civilizacijami, potrebi po vključitvi lokalnih kultur in izročil v demokratični proces. Vendar pa ne pozabimo, da se ta vprašanja porajajo na različnih koncih sveta na različne načine. Seveda je vzorec Indonezije indonezijski. Ni bil popoln in tudi kopirati se ne da drugje. Nihče ne more z verodostojnostjo reči, da je ta vrsta izkušnje prenosljiva, da se lahko uporabi v drugih delih sveta. Drugi deli sveta morajo najti lastne rešitve. Poleg tega pa ne more nihče verodostojno izjaviti, da je bila indonezijska izkušnja brez napak, kaj šele idealna. Ta proces namreč ne pozna konca. Proces demokracije nima končne točke.

Končno bi vam želel ponuditi še en, zadnji primer, primer, ki je pomemben za demokracijo v sodobni Evropi. Na Evropo gledamo kot na staro celino, ki ima dolgo zgodovino. Ima pa tudi dolgo tradicijo demokracije, čeprav ne povsod. Vsekakor pa se je v zgodovini demokracija uveljavila prav v Evropi, kjer prevladuje tudi danes. To pa pred pol stoletja ali več ni bilo tako. Zdaj pač je. In včasih dobi človek vtis, da je Evropa zazibana v občutek, da smo dosegli končno točko, da smo dejansko nepreklicno demokratični in da so težave bolj ali manj rešene. Seveda pa ima tudi Evropa svoje težave in ena je vključevanje priseljenskih skupnosti v družbo. To je nekaj, česar se Evropa loteva z veliko mero rahločutnosti, včasih pa tudi z zvrhano mero strahu. Sedanja stopnja priseljevanja spravlja Evropo v zadrego. In to težavo je treba priznati. Vključevanje priseljenskih skupnosti v prevladujoč evropski model se nanaša tudi na priseljence iz islamskih držav, torej držav, v katerih je islam vera in tudi družbeno izročilo.

Oblikovanje politike združevanja zahteva resen razmislek. Naj glede Evrope opozorim le na nekaj prvin takega oblikovanja politike, ki so pomembni danes in bodo ostali pomembni tudi v prihodnje. Prvič, Evropa mora biti uspešna pri izobraževanju in zaposlovanju priseljencev, kar je prvi pogoj. Če dopustimo, da ostanejo priseljenske skupnosti neizobražene in nezaposlene, bodo veliko bolj nagnjene k sporom. Drugič, Evropa mora zagotoviti navzgornjo socialno mobilnost priseljencev, kajti navzgornja socialna mobilnost odpravlja celo vrsto težav, ki bi se sicer pojavile med ljudmi z različnim kulturnim poreklom. In čim večje so kulturne razlike, tem večja je možnost spopada. Če pa vidimo, da ljudje napredujejo, da se vključujejo v družbo v pravem pomenu, ne le v smislu dolgoletnega bivanja v drugačnem okolju, da se tudi pomikajo po družbeni lestvici navzgor, ustvarja to neko čisto drugo dinamiko. Vse, za kar se odločijo, da bodo ohranili kot del svojih tradicij, postane veliko sprejemljivejše, precej bolj obvladljivo, kajti njihov družbeni položaj je odvisen od njihove navzgornje mobilnosti, ne pa od njihove etnične ali verske pripadnosti. Vprašanja pripadnosti so veliko obvladljivejša, če je navzgornja mobilnost odločujoči dejavnik njihove družbene umestitve. Seveda pa se tu pojavlja tudi potreba po modri protidiskriminacijski politiki in prepoznavnosti uspehov.

Mi, ki živimo v Evropi, živimo v medijskem okolju, ki daje prednost slabim novicam. In to je že samo po sebi problem, kajti v medijih zgodbe o pozitivnih doživetjih preprosto ne najdejo prostora. Pa vendar te zgodbe obstajajo. In ko v Združenih državah izvolijo za predsednika Afroameričana, je to gromozanska novica za Evropo, ki ni vajena navzgornje socialne mobilnosti takih razsežnosti. Razumljivo je torej, da tudi zato postane predsednik Obama v Evropi véliki junak. Seveda je to zgodba o predsedniku Obami kot takem, tu so številni dejavniki, ki se nanašajo na Združene države in njihovo vlogo v svetovnem okolju. Toda tu gre za, kar se veliko manj priznava, tudi za jasno spoznanje, da je Evropa veliko manj prilagodljiva, ko je treba ljudem drugih kultur, drugih ras, če se lahko tako izrazim, omogočiti pot navzgor. In navzgornja mobilnost je nekaj, kar je ključnega pomena, nekaj, kar mora biti tudi prepoznavno. To je danes eno glavnih preverjanj kakovosti demokracije v Evropi.

Te primere omenjam zato, da bi prikazal nenehnost demokratične preobrazbe ter potrebo po njenem nadaljnjem razvoju v vseh okoljih, vključno z Evropo, in možnost, da povsod najdemo temeljne točke za nadaljnje demokratične izboljšave.

Kot ste lahko videli, sem ves čas svojega govora poskušal ostati optimističen in upam, da mi je uspelo. Rad bi še dodal, da razumem, da ima demokracija svoja obdobja nazadovanja, da obstajajo razmere, ko demokracija trpi in ko se lahko ustavi, zatira. Zato pa še ne bi smeli prezreti njene glavne odlike, namreč, da je demokracija v zadnjih treh desetletjih široko napredovala po vsem svetu in da je bil ta napredek tako močan, da se moramo zdaj v glavnem posvetiti vprašanju, kaj storiti, da bi naredili demokracijo učinkovitejšo ali kakovostnejšo in prevladujočo v svetovnem smislu.

In to je končna misel, ki sem jo želel deliti z vami. Kot sem že dejal, sem se poskušal disciplinirati. Govoril sem manj kot trideset minut, kar je za profesorja dosežek. Zdaj pa se veselim vaših vprašanj, na katera bom poskušal odgovoriti.

Najlepša hvala.