Predavanje "Mednarodna varnost in sodelovanje v luči aktualnih dogodkov"

Ljubljana, 14.4.2009  |  govor

Predavanje predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka z naslovom "Mednarodna varnost in sodelovanje v luči aktualnih dogodkov" v organizaciji Kluba nekdanjih slovenskih veleposlanikov, Slovenskega društva za mednarodne odnose in Evroatlantskega sveta Slovenije
Ljubljana, 14. april 2009


Hvala lepa za vaš interes, za vabilo in za priložnost, da v tem eminentnem krogu spregovorim o mednarodni varnosti in sodelovanju v luči aktualnih dogodkov.

Ko sem bil povabljen, da govorim ob tej priložnosti, mi je bila dana možnost izbire tematike in zato sem se odločil za naslov, ki vključuje besede "v luči aktualnih dogodkov". Tak naslov mi je dal možnost, da si sam izberem tiste dogodke, za katere ocenjujem, da so tako aktualni in relevantni s stališča mednarodnega miru, varnosti in sodelovanja, da jih je treba obravnavati v tako eminentnem krogu, kot je ta.

Izbral sem si globalna vprašanja. Tudi za tak izbor obstaja razlog. V Sloveniji veliko razmišljamo in razpravljamo, tudi v medijih, o različnih vprašanjih varnosti in sodelovanja, ki se tičejo našega prostora, naših bilateralnih odnosov s sosedi, naše regije itd. Zdi se mi, da smo tu dosegli že določeno stopnjo saturacije in da zato moje razglabljanje o teh temah ne bi bilo potrebno. Pač pa mislim, da je prav, da se ozremo tudi na nekatera širša, globalna vprašanja in razmislimo tudi o njih.

To seveda ne pomeni, da ne bi bil pripravljen odgovarjati tudi na kakšna vaša vprašanja, ki zadevajo bodisi odnose s sosedi ali pa katero od aktualnih vprašanj v naši bližnji okolici, ki imajo tudi varnostne implikacije. Sam pa bi se rad danes posvetil dogodkom, ki so novi in relevantni s stališča globalne varnosti. V tem okviru mislim v prvi vrsti na govor, ki ga je imel predsednik Združenih držav Amerike Barack Obama 5. aprila letos v Pragi, ko je razglasil svojo namero stopiti na pot proti svetu brez nuklearnega orožja. V nadaljevanju nameravam povedati nekaj o Natu in globalnih varnostnih mehanizmih, vključno z OVSE in Varnostnim svetom OZN, ki so izrazito predmet pozornosti in sedanjih mednarodnih razprav o potrebnih strukturnih spremembah. Zdi se mi, da je prav, da najdemo priložnost za pogovor o tako širokih vprašanjih, kajti ta vprašanja bodo vplivala na našo bodočo usodo in o njih moramo razmišljati. Seveda je res, da Slovenija ni med tistimi dejavniki, ki lahko neposredno in odločilno vplivajo na rešitev kateregakoli od teh vprašanj, prav pa bi bilo, da je vključena v mednarodne razprave o njih.

Jedrska orožja

Najprej svet brez jedrskega orožja. Kot veste, je predsednik Obama v Pragi poudaril svoj namen, da sproži aktivnosti, ki naj pripeljejo svet v položaj brez jedrskega orožja, in pri tem poudaril, da namerava ignorirati glasove, ki trdijo, da se sveta ne da spremeniti. Ta poudarek se mi zdi zelo pomemben, kajti na področju jedrskih orožij je dolgo veljalo, da globljih, resnejših sprememb ne more biti, in da zato pravzaprav razmišljanja na tako ambiciozni ravni, kot jo je sedaj zastavil predsednik Obama, niso niti mogoča.

Če pa gledamo zgodovino nekaj desetletij nazaj, bomo videli, da je predsednik Kennedy v svojem času sprožil aktivnosti, ki sicer niso privedle do jedrske razorožitve, privedle pa so do pomembnih mednarodnih režimov, ki zadevajo jedrsko orožje. Privedle so do Pogodbe o delni prepovedi jedrskih poskusov leta 1963 in kasneje, leta 1968, do Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja. Prav ta pogodba, Pogodba o neširjenju jedrskega orožja, je osrednjega pomena v mednarodni varnostni strukturi današnjega časa. Ta pogodba je čedalje bolj izpostavljena tendencam erozije, ki so posledica širjenja jedrskega orožja.

Ideja, da naj se sproži, pospeši, proces obravnave jedrskih orožij in krepitve varnosti po poti jedrskega razoroževanja, torej s pomočjo teze o svetu brez jedrskega orožja, seveda ni nova. Pred štirimi leti je skupina zelo uglednih ameriških poznavalcev mednarodnih odnosov, velikih realistov – to naj posebej poudarim – kot so Henry Kissinger, Sam Nunn, George Schultz in William Perry, predlagala svet brez jedrskega orožja v članku, objavljenem v Wall Street Journalu. Iz tega je izšla serija aktivnosti, ki so bile inspirirane z idejo o ukinitvi jedrskih orožij. Temu bi se mnogi čudili. Rekli bi, zakaj ti gospodje, ti realisti, predlagajo stvari, ki so očitno težko dosegljive, če ne celo popolnoma nedosegljive? Odgovor so dali predlagatelji sami. Leta 2008 so želeli doseči resno razpravo o tem. Vprašanje je, zakaj prav leta 2008, ob dvajseti obletnici sporazuma med predsednikom Reaganom in generalnim sekretarjem KPSZ Gorbačovom v Reykjaviku leta 1988, torej ob dvajseti obletnici tistega sporazuma, ki je vseboval zamisel o ukinitvi jedrskih arzenalov? Ta obletnica je bila, po oceni pobudnikov, primeren trenutek, da se vprašanje jedrskih orožij postavi na dnevni red veliko bolj ambiciozno, kot prej.

Morda se spominjate, da je pred enajstimi leti v Združenih narodih potekala iniciativa, ki je privedla do resolucije Generalne skupščine Združenih narodov o svetu brez jedrskega orožja. To iniciativo sta vodili Švedska in Nova Zelandija. Slovenija je bila del te iniciative, vendar je kasneje od nje odstopila. To ni nič tragičnega. Slovenija v tistem času še ni bila pripravljena na vključevanje v tako ambiciozne projekte, kot je bil ta. Vendar zamisel ni bila niti odvisna od tedanje iniciative niti se ni takrat začela, tako kot se ni takrat končala. Nadaljuje se tudi danes, z novo iniciativnostjo ameriškega predsednika, ki je vredna pozornosti na enak način, kot so bile vredne pozornosti iniciative predsednika Kennedyja v začetku šestdesetih let v zvezi z istim vprašanjem.

Seveda pa to spominjanje zgodovinskih okoliščin samo po sebi ne zadošča. Potrebno je razumeti današnje varnostne okoliščine in današnje razloge za zastoj, ki že dolgo časa karakterizira razprave o izvrševanju pogodbe o neširjenju jedrskega orožja. Najprej, v času hladne vojne je bilo jedrsko orožje dobro nadzorovano. Bilo ga je zelo veliko, vendar je bila kontrola zelo močna in zelo učinkovita. Kasneje, v času sporazumov o zmanjšanju količin jedrskega orožja in po koncu hladne vojne, se je ta situacija spremenila. Danes jedrsko orožje ni več stvar samo petih stalnih članic Varnostnega sveta OZN, ki so vse legitimne jedrske sile, ampak so se tem silam pridružile še tri jedrske sile in potencialno še dve. Obstaja tudi možnost, da jedrsko orožje pride v posest terorističnih skupin. Jedrskega orožja je sicer manj, je pa bolj razpršeno.

To je sprožilo popolnoma novo dinamiko in ni nenavadno, da je iz te nove dinamike prišlo tudi novo razmišljanje o tem, kako naj se pristopi k vprašanju neširjenja za naprej. Jasno je, da bo svet postal precej bolj nevaren, kot je danes, če se dovoli nadaljnje širjenje jedrskega orožja. Zato je spet na dnevnem redu temeljno vprašanje, ki je bilo na dnevnem redu od predsednika Kennedyja naprej - kako naj se uredijo odnosi med legitimnimi jedrskimi silami in tistimi, ki bi želele dobiti jedrsko orožje zaradi svoje varnosti, pa se mu bodo odpovedale v interesu nekega širšega mednarodnega režima?

Velika kupčija, ki je bila sklenjena leta 1968 s pogodbo o neširjenju jedrskega orožja, ostaja aktualna. In ta kupčija je v tem, da se tudi jedrske sile zavežejo k pogajanjem v smeri jedrske razorožitve pod učinkovitim mednarodnim nadzorom. Šesti člen Konvencije o neširjenju jedrskega orožja ostaja aktualen in centralen. Za vse tiste, ki smo v preteklih letih spremljali pogovore o neširjenju jedrskega orožja in opažali, kako malo volje je bilo med jedrskimi silami za to, da se posvetijo vprašanju lastne poti v smeri jedrskega razoroževanja, je jasno, da brez učinkovitejših ukrepov v tej smeri ne bo drugih ukrepov, ki so potrebni za pot v smeri učinkovite zaustavitve širjenja jedrskega orožja.

Zato bi rad poudaril, da šesti člen Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja ostaja pomemben in ga je treba vzeti resno. Bolj resno, kot je bil to primer doslej. Seveda pa to še ne bo zadoščalo. Oživiti je treba še dve drugi točki mednarodnega jedrskega dnevnega reda, ki sta tudi na dnevnem redu že nekaj časa in ki sta bili zadnjih deset let v zastoju. Ena od njiju je vprašanje celovite prepovedi jedrskih poskusov. Leta 1996 je bila sprejeta Pogodba o celoviti prepovedi jedrskih poskusov, ki je doživela precejšnje število ratifikacij, niso pa je ratificirale nekatere ključne jedrske sile. S tega stališča je zanimiva najava predsednika Obame, da bodo to pogodbo, o kateri so se Združene države Amerike sicer resno pogajale, vnovič postavili na dnevni red senata za ratifikacijo. To bo pomemben preizkus, kajti če se ta ratifikacija posreči, se bo okrepila kredibilnost, nastala bo nova prepričljivost in možni bodo nadaljnji koraki. To je pomembno, kajti prihodnje leto se predvideva začetek naslednjega kroga revialnega procesa za pogodbo o neširjenju jedrskega orožja in s tega stališča je ameriški korak v smeri ratifikacije Pogodbe o celoviti prepovedi jedrskih poskusov lahko prvi neposredno pomemben dokaz o resnosti politike, ki jo je 5. aprila letos v Pragi najavil ameriški predsednik.

Ta korak seveda ne bo edini. Hkrati s tem so najavljena pogajanja med Združenimi državami Amerike in Rusijo o zmanjšanju števila jedrskih konic, kjer naj bi se dosegel sporazum o zmanjšanju na približno 1.500 jedrskih konic na vsaki strani. In to je seveda nadaljnji korak k povečanju kredibilnosti. Zanimivo je, da sta jedrski sili ZDA in Rusija že uspeli močno zmanjšati svoje jedrske arzenale, vendar pa tega svojega zmanjšanja doslej nista bili pripravljeni povezovati s šestim členom pogodbe o neširjenju jedrskega orožja. Tokrat je drugače. Tokrat se bo ta poteza, ta proces povezoval z idejo sveta brez jedrskega orožja in tudi to bo zanimivo.

In končno, tu je še ena točka dnevnega reda, to je sklenitev pogodbe o prepovedi proizvodnje fisijskega materiala za jedrsko orožje. Ta pogodba obstaja v osnutku in še ni dokončana. Če se uspe narediti dva koraka, o katerih sem govoril prej, potem lahko tudi na tem področju pričakujemo napredek.

V tem trenutku ne želim obravnavati podrobnosti in možnih zastojev med petimi stalnimi članicami Varnostnega sveta OZN, ki bi morale, če želijo napredek na tem področju, delovati partnersko. Seveda je samostojno in odprto vprašanje, ali bo to uspelo. Ravno tako ne želim vstopati v vprašanja, kako utegneta na nove iniciative, na iniciativo predsednika Obame in naslednje iniciative, odgovoriti Indija ali Pakistan, ki nista stranki Pogodbe o neširjenju jedrskega orožja. Seveda priznavam, da je tu še veliko neznank. Glede na vse te neznanke dandanes pogajanja o jedrskem orožju ne morejo biti enostavnejša, kot v preteklosti, četudi je volje v Združenih državah Amerike več kot kdajkoli v zadnjih desetletjih. Ne glede na to pa mislim, da je praški govor predsednika Obame vreden polne svetovne pozornosti in da bo na ta ali oni način dolgoročno vplival na našo varnostno situacijo.

Kot rečeno, vprašanj, ki so povezana s tem, je veliko. Niso pa vsa povezana z jedrskim orožjem, kajti ko se začne število jedrskih konic ZDA in Rusije zmanjševati pod 1.500, v smeri proti 1.000, potem bodo nastopila nova vprašanja: kako naj se povezuje jedrsko razoroževanje s konvencionalnimi orožji? Iz tega bo izšla nadaljnja serija težav. Predsednik Obama je v svojem govoru v Pragi poudaril, da razume, da so to dolgoročna vprašanja, vprašanja, ki bodo zahtevala vztrajnost in trdovratnost v pogajanjih, hkrati pa je izrazil pričakovanje, da se marsikaj od tega ne bo uresničilo kmalu. Vendar se lahko uresniči v tej generaciji in današnji trenutek je tak, da je vredno o tem razmišljati.

Nato danes in jutri

Drugi pomemben dogodek, ki ravno tako zasluži polno pozornost s stališča temeljnih definicij o varnosti v našem času, je summit, vrhunski sestanek Nata ob njegovi 60. obletnici v Strasbourgu in Kehlu. O tem dogodku je bilo veliko povedanega. Veliko je bilo povedanega o širitvi, veliko vzpodbudnih besed je bilo rečenih o pomenu, ki ga ima Nato v današnjem času in za prihodnjo varnost. Veliko je bilo povedanega o tem, da je Nato organizacija, ki presega koncept kolektivne samoobrambe, da je to organizacija, ki ima izrazito politično funkcijo. Nekateri bi jo opredelili kot organizacijo, ki ima elemente kolektivne varnosti. Gotovo je Nato organizacija, na katero lahko gledamo z velikim zaupanjem, ko gre za vprašanja varnosti v prihodnje. Hkrati s tem pa moramo razmišljati o vprašanjih, ki ostajajo odprta. Naj omenim tri.

Najprej, kaj pomeni organizacija za kolektivno samoobrambo v našem času? Kako daleč gre kolektivna samoobramba, v katerih vprašanjih se mora ta kolektivnost samoobrambnega prizadevanja izražati? Prav gotovo ne zadošča pričakovanje, da bo organizacija angažirana le v primeru dejanskega napada na eno od članic zavezništva. Leta 2001 smo videli, da je bil v primeru napada na Združene države Amerike 5. člen pogodbe o Natu sicer aktiviran, vendar ni bil aktiviran v dobesednem smislu, kot pogodba predvideva. Kasnejše vojaško angažiranje Nata v Afganistanu ni bilo utemeljeno na podlagi kolektivne samoobrambe, ampak na podlagi mandata Varnostnega sveta OZN za vzdrževanje mednarodnega miru in varnosti. Skratka, vprašanje, kaj pomeni kolektivna samoobramba v današnjih razmerah, ostaja odprto. Vprašanje je, ali ta koncept vključuje tudi protiteroristične dejavnosti, ki zahtevajo preventivno in nevojaško ukrepanje. To je seveda za Nato velikega pomena. To je tudi velikega pomena za nas. Vprašanje, kako naj se organizira proces odločanja o samoobrambni aktivnosti in kakšne dejavnosti naj vključuje, ostaja odprto. Vendar, če upoštevamo izkušnje, ki jih ima Organizacija združenih narodov in njen Varnostni svet v okviru preprečevanja terorizma, bomo videli, da je tu polje dejavnosti lahko zelo široko. Tu je veliko možnosti za ukrepe na področju zbiranja informacij, na področju krepitve varnostnih sistemov držav, ki sodelujejo v takem prizadevanju, in drugih dejavnosti, ki pomenijo v bistvu krepitev samoobrambe, četudi to ni tista samoobramba, o kakršni govori 5. člen pogodbe o zavezništvu.

Drugo vprašanje, ki ostaja odprto poleg vprašanja definicije samoobrambe in nujnih aktivnosti, ki samoobrambi služijo, je vprašanje, kakšne naj bodo vojaške efektive, vojaška opremljenost in oborožitev Nata v novih okoliščinah. Kdor je spremljal razprave pred vrhom, je lahko opazil zanimiv članek, ki ga je napisal Lord Robertson, nekdanji generalni sekretar pakta Nato, ki je sam v svojem času imel precejšnje težave z mobilizacijo prave vrste vojaških potencialov za dejanske potrebe, kakršne je Nato v tistem času imel. Kljub temu, da so bile nekatere od teh potreb razmeroma majhne, kot je recimo nameščanje razmeroma majhne oborožene enote v Makedoniji, so bile pri njeni sestavi težave. Dovoljujem si javno in tako precej direktno govoriti o tem problemu, ker lahko pri tem citiram Lorda Robertsona, nekdanjega generalnega sekretarja pakta Nato, ki opozarja, da je velik del problema v tem, da so Natovi potenciali angažirani oziroma narejeni za potrebe obrambnih aktivnosti, kakršnih verjetno ne bo. Po drugi strani pa je Nato v deficitu, ko gre za opremljanje za potrebe, kakršne dejansko so in kakršne lahko pričakujemo v prihodnosti.

O tem je potrebno razpravljati in o tem iz dokumentov, ki so bili sprejeti na nedavnem summitu, ni videti končnih izidov. Razprava je tu, razprava bo potekala, v tej razpravi bomo sodelovali. Zavzemam se za pospešitev te razprave, kajti vprašanja definicije nacionalne varnosti, vprašanja definicij nalog Nata ter vprašanja oborožitve in opreme v tej zvezi so temeljnega pomena za Natovo učinkovitost v prihodnje.

In končno, tretje vprašanje je, kakšne vrste mehanizmov odločanja v Natu naj se razvijejo v prihodnje. Pripadam tistim, ki verjamejo, da je čas, ko je treba širiti krog vprašanj, o katerih zadošča večinsko odločanje, že prišel.

V okviru Nata je ta čas omenjena tri vprašanja mogoče opaziti v razpravah, pa tudi v literaturi, kot tista vprašanja, ki definirajo položaj zavezništva v tem trenutku. Globlji razlog za to, da so vsa ta vprašanja ta čas predmet tako zanimive izmenjave mnenj, pa je v globlji dimenziji, ki jo je treba obravnavati čimbolj neposredno. V temelju vseh omenjenih vprašanj je odnos med Natom in Rusijo. Zavezništvo je bilo ustanovljeno zaradi nevarnosti sovjetske agresije. Ne smemo pozabiti, da se je v ustanovni pogodbi popolnoma jasno izrazila vključitev zavezništva v pravni sistem, ki ga je določila Ustanovna listina Organizacije združenih narodov. To ostaja aktualno še naprej. V tem pogledu Nato ni spremenjen. Nato je organizacija, ki je po svoji pravni zasnovi kompatibilna s sistemom Organizacije združenih narodov. Po drugi strani pa je vprašanje, ali danes obstaja kakšna nevarnost, ki zagotavlja ustrezno, vrhunsko kohezivnost zavezništva. Sovjetske zveze in sovjetske nevarnosti ni več. Vendar pa vprašanje odnosa med Natom in Rusijo ni razjasnjeno in zahteva razpravo. Današnjo priložnost želim izkoristiti za to, da ponudim nekaj elementov za razmislek o tej razpravi.

K vprašanju odnosov med Natom in Rusijo je potrebno pristopiti celovito. Zelo dobro je, da je bil na summitu v Strasbourgu sprejet sklep, da se obnovi delo Sveta Nato–Rusija in da se formalni sestanek tega sveta skliče še pred letošnjim poletjem. To je izjemno pomembno in vredno vse podpore. Za razmislek o tem, kako naj poteka ta proces v prihodnje, pa bi ponudil naslednjo hipotezo: Nobeno posamično vprašanje z dnevnega reda odnosov med Natom in Rusijo ne sme dominirati, ne sme odločati o celotnem dnevnem redu odnosov med Natom in Rusijo. To poudarjam zaradi tega, ker je v lanskem letu v času vojne v Gruziji prišlo do situacije, do evolucije, v kateri je nenadoma ta problem, to vprašanje, kakorkoli že je pomembno, začelo dominirati. Mislim, da to ni dobro. Vprašanje Gruzije je pomembno. To je vprašanje, ki zadeva odnose med Natom in Rusijo, in tudi na druge načine vpliva na stanje mednarodne varnosti. Vendar ne bi bilo prav, da bi to vprašanje dominiralo nad celotnim dnevnim redom. To poudarjam kot pomemben princip, ki ga je vredno upoštevati od samega začetka obnovljenih razprav med Natom in Rusijo.

Nadalje, treba je upoštevati tudi to, da je ruska zunanja politika v procesu formiranja, in s tega stališča je to tudi čas za to, da se vprašanje odnosov med Natom in Rusijo postavi na dnevni red čimbolj odprto in predvsem celovito. Zavzemam se za to, da Slovenija v teh odnosih ne bi izhajala iz predpostavke, da smo premajhni ali preveč oddaljeni, da bi se kakorkoli vključevali v to razpravo. Mislim, da ima Slovenija iz časov svojega predsedovanja Evropski uniji dobre izkušnje v pogajanjih, ki so v tistem kontekstu in v tistem času privedla do novega mandata za pogajanja med Evropsko unijo in Rusijo, in da se je pokazalo, da je Slovenija lahko zaželen in dobrodošel ter nikakor ne premalo usposobljen sogovornik v teh velikih razpravah. Danes omenjam to temo zaradi tega, ker mislim, da bo prav, če se Slovenija v to razpravo vključi in ponudi tudi svoj prostor, svoje možnosti za kakšen del te razprave. Tema ni prevelika za nas, tema je pomembna za nas kot članico Nata in kot državo, ki je zainteresirana za varnost in sodelovanje v Evropi.

OVSE in OZN

Pri tem pa moramo upoštevati še eno okoliščino. Odnosi med Natom in Rusijo seveda niso konzumirani z razpravami in s procesi, ki bodo potekali v okviru Sveta Nato–Rusija oziroma mehanizmov, ki so vzpostavljeni za ta namen v okviru Nata. Razprava je širša in je povezana z nekaterimi drugimi vidiki. Eden od njih je prihodnost Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi. Kot veste, je lansko poletje, še pred izbruhom sovražnosti v Gruziji, ruski predsednik Medvedjev predlagal širšo razpravo o sporazumu, ki bi na novo zasnoval evropsko varnostno arhitekturo. Ta ideja ostaja zanimiva. Tudi v tem primeru bi moralo veljati, da nobeno posamično vprašanje ne sme dominirati nad celoto. Verjamem tudi, da je treba pogledati, katera vprašanja v okviru prihodnosti OVSE predstavljajo celoto in katera je vredno odpreti ponovno, da bi se ugotovilo, kakšna varnostna arhitektura naj nastane na območju, ki ga pokriva OVSE.

Menim, da je lahko v tej zvezi zanimiv nek vidik, ki je postal skorajda pozabljen. Temeljni akt OVSE, Helsinška listina, je zasnovan na treh košaricah: na varnostni košarici, ekonomski košarici in košarici človekovih pravic. Mislim, da bi bilo zelo zanimivo v tej novi situaciji pogledati vse te tri dimenzije hkrati. Ne nujno v smislu definicij treh košaric, kot so nastale v sedemdesetih letih. To je bilo navsezadnje v drugem času in že, če se pogleda vsebino druge košarice, to je košarice ekonomskih odnosov, se vidi, da se je svet od takrat zelo močno spremenil. Vendar ostaja dejstvo, da je vredno pogledati po eni strani varnostna vprašanja v ožjem pomenu besede, kot je recimo vprašanje nameščanja vojaških sil, ukrepov za krepitev zaupanja, odnos do regionalnih kriz in podobno. Ekonomska vprašanja na drugi strani zaslužijo nov pogled, vendar ne definirana tako, kot so bila v Helsinški listini, ampak definirana v smislu modernih problemov, ki jih imamo, kot so energetska varnost, varstvo okolja in podobno. In končno, tudi tretja košarica, človekove pravice, zasluži obnovljen pogled. Ne sicer skozi vprašanje, kaj so človekove pravice. To danes v Evropi nasploh vemo in velik napredek je bil že narejen. Toda marsikaj nam še manjka. Manjka nam skupna predstava o kodeksu pravil, ki uravnavajo volilne procese. Okrog tega obstaja preveč napetosti in preveč razhajanj. In na tem področju bi bilo možno narediti še kaj.

Kot rečeno – vse to so vprašanja, ki so zanimiva tudi za Slovenijo in v katera bi se Slovenija lahko vključevala. Danes nikakor ne želim napovedovati dinamike, s katero bi bilo prav začeti ali sprožati ta proces. Verjamem pa, da če se želi narediti kakšen večji napredek na področju mednarodne varnosti, moramo imeti tudi v tem pogledu izdelan pristop in pri vsakem tovrstnem sklopu vprašanj svoja lastna stališča. Mislim, da jih lahko imamo, od varnostnih in političnih, do ekonomskih, vključno z vprašanji energetskega in okoljevarstvenega razvoja v prihodnje, in do človekovih pravic.

In končno, kot zadnje vprašanje, s katerim bi rad končal ta svoj uvod, je vprašanje, ki bo ravno tako povezano z bodočo varnostjo v svetu – vprašanje globalne organiziranosti. Tu imamo opravka z različnimi idejami. Kot veste, ena od njih zadeva tudi širitev Nata v smeri, ki bi spremenila sedanji Nato v organizacijo tako rekoč globalnega značaja z vključitvijo držav, kot so Izrael, Japonska in Avstralija. Takšni predlogi obstajajo. Ne trdim, da so zelo široko sprejeti, vendar obstajajo. Zdi se mi, da je ta smer razmišljanja napačna. Gre za to, da je Nato lahko učinkovit v okvirih, ki jih določa geografija, in da njegova globalizacija ne bi povečala njegove učinkovitosti. Hkrati pa bi otežila nujno potrebne razprave o reformah Varnostnega sveta OZN, ki mora biti spremenjen, če želi ustrezno odgovoriti na varnostna vprašanja našega časa. Ob tem bi vas rad prepričal, da ima Varnostni svet določene uspehe. Seveda njegovi uspehi niso prevladujoči, niso taki, da bi lahko bili z njimi povsem zadovoljni. Vendar uspehov ne smemo spregledati, tudi glede vprašanj, ki so nam geografsko razmeroma blizu.

Vzemimo za primer vprašanje Libije, kjer je Varnostni svet uspel s ciljanimi sankcijami ustvariti situacijo, v kateri je prišlo do izročitve dveh osumljencev za razstrelitev potniškega letala PanAm nad Lockerbiejem v sojenje, do izplačevanja odškodnin in do preusmeritve libijske politike v smeri, ki je danes faktor miru in ne več faktor destabilizacije. Primerov te vrste je še več. Tudi upravljanje, ki ga je Varnostni svet izkazal v zvezi s kosovsko krizo po juniju 1999, lahko štejemo kot relativno uspešno. Pri tem seveda ne smemo nikoli misliti, da so krizna žarišča nekaj, kar se da reševati zlahka ali brez velikih zapletov. Tudi naš standard o tem, kaj pomeni učinkovito delo na globalni ravni, mora biti realen. Ne sme biti pretiran.

Varnostni svet je eden od tistih mehanizmov, s katerim smo lahko relativno zadovoljni. Prav je, da se ohrani, da se razvija naprej, in prav je, da se ga reformira. Na ravni delovnih metod je Varnostni svet spremenil svoje načine dela in se je izkazal kot organ, ki je fleksibilen, ki lahko najde nove prijeme, ki lahko najde odgovore tudi na svoj del dnevnega reda, ki zadeva takšna vprašanja, kot je mednarodni terorizem. Varnostni svet je na svoj dnevni red vzel tudi vprašanja posledic globalnega segrevanja. S tem nikakor ne želim reči, da so ta vprašanja dosegla tako visoko stopnjo artikulacije, ki lahko zagotavlja uspešno angažiranje
Varnostnega sveta v prihodnje. Vsekakor pa je bil tu korak naprej narejen. Vprašanja, kako naj bo Varnostni svet videti v prihodnje, kakšen sestav naj ima, so seveda izrazito odprta.

Verjetno veste, da sem septembra lani na zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov predlagal enega od možnih modelov razširitve Varnostnega sveta, ki bi poleg sedanjih petih članov dobil še šest dodatnih stalnih članov Varnostnega sveta brez pravice veta, 12 članic z bolj pogosto rotacijo, ki bi se vsaki dve leti izmenjavale, in še osem nestalnih članic Varnostnega sveta, ki bi bile izvoljene na podlagi načela geografske rotacije. Ta predlog je dan, je eden od mnogih predlogov, ki so ta čas predmet diskusije v Organizaciji združenih narodov. Delovna skupina Generalne skupščine, ki je bila ustanovljena zato, da obravnava ta vprašanja, se sestaja in razprava napreduje.

Izkazalo pa se je še nekaj. Varnostni svet prihodnosti bo organ, ki bo moral imeti okrog 25 članov. To se je potrdilo tudi v razpravah, ki so bile v Združenih narodih in ki so poskušale ugotoviti, kakšna velikost tega organa bi ustrezala kriteriju reprezentativnosti v novih časih. Treba je vedeti, da sedanji 15-članski Varnostni svet že 40 let ni bil razširjen, medtem ko se je Organizacija združenih narodov v tem času v svojem članstvu podvojila. Seveda moramo tudi upoštevati, da se vprašanje reprezentativnosti ne da direktno, brez dodatnih dejanj, prevesti v večjo učinkovitost. Tudi to je jasno. Ampak jasno je, da Varnostni svet zahteva povečanje in da je to povečanje v približnem obsegu okrog 25 članov. To se je potrdilo tudi sedaj, v času formiranja skupine G 20. Zanimivo je primerjati sestav skupine G 20, ki se je sestala nedavno v Londonu v sestavu 24 držav. Ta sestav je zanimivo primerjati s tem, kar nastaja v Združenih narodih. Ko gre za vprašanja prihodnosti Varnostnega sveta, pridemo do nekaterih zanimivih podobnosti.


To so bile nekatere misli, ki sem jih želel deliti z vami danes v luči nedavnih zanimivih dogodkov. Nisem govoril o kriznih vprašanjih, nisem govoril o specifičnih temah, kakršna je na primer terorizem, nisem govoril o vprašanjih, ki se tičejo našega neposrednega okolja, kajti vse to so teme, o katerih se veliko govori. Zdelo se mi je, da je današnji forum zelo primeren, da odprem nekatera bolj temeljna in dolgoročnejša vprašanja. To se mi zdi potrebno zato, ker nam razprave o teh vprašanjih manjka. Ne bom trdil, da lahko s tem današnjim nastopom zadostim potrebam ali celo ponudim dokončne odgovore. Danes je čas za hipoteze, za odpiranje razprave.

Upam, da to, kar sem povedal, ni bilo pretirano nezanimivo, in upam, da se bomo o teh vprašanjih še pogovarjali, tu v tem krogu, v krogu strokovnjakov, raznih strokovnih skupinah, pa tudi v krogu tistih organov, ki odločajo o zunanji politiki Republike Slovenije. Moje današnje razmišljanje je seveda neformalno in nima značaja tega, kar se v svetu imenuje "Policy Statement". To je razmišljanje bivšega veleposlanika v krogu bivših veleposlanikov. Če je ta razmišljujoči bivši veleposlanik hkrati tudi predsednik republike, je to seveda neka dodatna dimenzija. Vendar pa je od tu do oblikovanja zunanje politike še dolga pot. In upam, da bo ta pot uspešna.

Hvala lepa.