Predsednik ob odkritju obeležja v spomin na žrtve nemškega ujetniškega tabora
Maribor, 15.9.2011 | sporočilo za javnost, govor
 Predsednik republike dr. Danilo Türk se je udeležil spominske svečanosti in odkritju obeležja v spomin na žrtve v nemškem ujetniškem taboru Stalag XVIII D (306) v Melju. Predsednik je v slavnostnem nagovoru izpostavil, da je odkritje spominskega obeležja dejanje pietete do umrlih ter pomembno simbolno in kulturno dejanje. Poudaril je, da moramo spoštovati prispevek žrtev v ujetniškem taboru kot prispevek k ustvarjanju boljše Evrope in boljšega sveta, v katerem bodo človekove pravice spoštovane in v katerem bo vladal trajen mir, utemeljen na pravičnosti in človeškem dostojanstvu. |
Slavnostni nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na spominski svečanosti in odkritju obeležja v spomin na žrtve v nemškem ujetniškem taboru Stalag XVIII D (306) v Melju
Maribor, 15. september 2011
Spoštovani zbrani,
današnje odkritje spominskega obeležja v spomin vojnim ujetnikom v II. svetovni vojni tu, v Mariboru, je dejanje pietete do umrlih ter pomembno simbolno in kulturno dejanje. Med II. svetovno vojno je umrlo več milijonov vojnih ujetnikov, ki jim vsem dolgujemo pieteto in spoštljiv spomin. Med milijoni trpečih in umirajočih so bili jugoslovanski, britanski, nizozemski, francoski in sovjetski vojni ujetniki, ki jih je nemški okupator že v začetku II. svetovne vojne zaprl v taborišče, ki je obsegalo širše območje meljske vojašnice in carinskega skladišča. Imenovali so ga Stalag XVIII D.
Danes odkrivamo spominsko obeležje vsem tistim, ki so zaradi vojne in vojnih grozot ter nečloveškega ravnanja tukaj sklenili svojo življenjsko pot. Branje zgodovinskih virov in številna pričevanja nam upodabljajo grozovite razmere, v katerih so živeli ujetniki. Nečloveško ravnanje z njimi, še posebej ravnanje s sovjetskimi ujetniki, je povzročilo smrt številnih, ki danes počivajo na pobreškem pokopališču. Počivajo kot ljudje med ljudmi, čeprav v za njih tuji zemlji. Danes se njihovega trpljenja in njihove smrti spominjamo spoštljivo in s ponovljeno mislijo, da se take strahote ne smejo zgoditi nikoli več.
Ob današnjem pietetnem dejanju pa je prav spregovoriti tudi nekaj besed o obdobjih, v katerih so se te strahote dogajale. Nanje smo se nedavno spomnili tudi prav pred kratkim, 23. avgusta, ob evropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Kot predsednik Republike Slovenije ob vsaki ustrezni priložnosti izražam javno obsodbo vseh množičnih kršitev človekovih pravic, zlasti izvensodnih pobojev, tako tistih, ki so bili zagrešeni nad civilnim prebivalstvom in vojnimi ujetniki med vojno, kot tudi tistih po vojni. In tudi danes ponavljam – vedno in povsod je treba jasno obsoditi ravnanja, ki so povzročila preganjanje, trpljenje milijonov ljudi in smrt.
Na tleh, kjer živimo, so v preteklosti mnogi pripadniki našega naroda izkusili strahote, povzročene z zločinskimi ideologijami. Začelo se je s pojavom fašizma na Primorskem, ki je za Slovence pomenil ne le zanikanje osebne človeške svobode številnih ljudi, ampak tudi grožnjo narodnemu preživetju in obstoju. Prav danes se spominjamo združitve Primorske z matično Slovenijo, združitve, ki je postala – ne pozabimo tega – mogoča šele z zmago nad fašizmom. Zločinskost fašizma in nacizma se je na najbolj grozovit način izrazila in v najbolj tragični obliki prišla do izraza med II. svetovno vojno in med njenimi številnimi žrtvami so bili tudi vojni ujetniki v taborišču Stalag XVIII D v Mariboru.
II. svetovna vojna je bila spopad največjih razsežnosti v vsej dosedanji človeški zgodovini. V tem spopadu se je odločala usoda človeštva in sveta. Ne pozabimo – rešitev človeške civilizacije je zahtevala zmago, vojaško zmago nad zločinskima ideologijama fašizma in nacizma. II. svetovna vojna se je končala z zmago koalicije Združenih narodov, z zmago, ki je ustvarila boljši svet in odprla obzorja dotlej neslutenega globalnega razvoja.
Toda ne smemo si zatiskati oči tudi pred nasilnimi dejanji zmagovalcev v II. svetovni vojni. Nekateri med njimi so boj zoper fašizem in nacizem uporabili za legitimiranje nedemokratične oblasti in kršitve človekovih pravic. To se je dogajalo tudi pri nas. Čas po končani vojni je prinesel nove tragične dogodke in tudi zločine.
Ne pozabimo – vsi totalitarizmi in ideologije so s stališča humanosti in človečnosti vredni obsodbe. Vse kršitve človekovih pravic je treba obsoditi. Pri njihovem obsojanju bodimo odločni. Bodimo pa tudi resnicoljubni in pošteni. Selektivno ocenjevanje dogodkov zunaj njihovega zgodovinskega konteksta, ob neupoštevanju vzročnih zvez in časovnih zaporedij, ni etično in ni pot do resnice. Zamenjava dela za celoto, razlaga "pars pro toto" ne pomaga niti pri spoznavanju resnice niti v prizadevanju za politični napredek.
O čem naj predvsem razmišljamo danes ob tem pietetnem, simbolnem in kulturnem dejanju? Spoštujmo prispevek žrtev, tukaj umrlih, kot prispevek k ustvarjanju boljše Evrope in boljšega sveta – Evrope in sveta, v katerem bodo človekove pravice spoštovane, v katerem bo vladal trajen mir, utemeljen na pravičnosti in človeškem dostojanstvu. Spominsko obeležje, ki ga danes odkrivamo, nas opominja, da ta želja, to hrepenenje po trajnem miru, utemeljenem na pravičnosti, človeškem dostojanstvu, ni utopija. To je naša dolžnost. Hvala lepa.