Govor predsednika na 10. vrhu o trajnostnem razvoju

New Delhi, 5.2.2010  |  govor

Govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na 10. vrhu o trajnostnem razvoju
New Delhi, 5. februar 2010


Hvala lepa, gospod moderator, za besedo in priložnost, da predstavim nekaj svojih razmislekov, ki se nanašajo na témo, o kateri danes razpravljamo. Še pred tem pa bi rad poudaril, kako pomemben je ta dogodek, in se zahvalil indijski vladi, še zlasti dr. Pačauriju za njegovo neumorno delo, za katero sem prepričan, da bo obrodilo bogate sadove, upam, da kmalu.

Eden od razlogov za primernost pohvalnih besed je izbira časa te konference. Menim, da so zdaj, na začetku leta 2010, in po nedavni izkušnji iz Københavna zelo pomembna skupna prizadevanja, da bi natančno ugotovili, kakšna so stališča mednarodne skupnosti in kakšne interesne skupine se oblikujejo ter kako bi lahko dosegli resničen napredek, ki bi privedel do rešitve in res zavezujočega dogovora o podnebnih spremembah. Pravzaprav je najboljše, da začnem z oceno konference v Københavnu. Opredelitve, ki smo jim bili priča danes, kažejo, kakšni so občutki. København nedvomno ni izpolnil pričakovanj, kar pa pri mednarodnih pogajanjih ni nobena redkost: ko so pričakovanja velika, je razočaranje toliko globlje. In to je stanje, s katerim se spoprijemamo danes, stanje, v katerem so bila pričakovanja glede köbenhavnskega dogovora velika, izkupiček pa skromen. Izkupiček je bil stvaren in tudi pozitiven, vendar pa ni izpolnil pričakovanj, tako da moramo poskrbeti, da razočaranje ne bo pregloboko. Razmisliti moramo, kaj smo se naučili v Københavnu in kaj je treba storiti v mesecih, ki so pred nami.

Naj se na kratko dotaknem treh poučnih sporočil, ki so po mojem mnenju izjemnega pomena. Govorim o organizaciji pogajanj, javnem mnenju in prepoznavanju deležnikov, ki jih je treba v letu 2010 vključiti v proces.

Če začnem z organizacijo pogajanj, bi rad dejal, da moramo storiti vse za izboljšanje organizacije pogovorov, kar vključuje pogajanja v manjših skupinah in plenarno konferenco, ki omogoča udeležbo vseh držav. Vse to moramo izboljšati v letu 2010. Dejstvo, da imamo pred seboj še kar nekaj mesecev, bi nam moralo omogočiti najti ustrezno izhodišče.

Drugič, javno mnenje. Menim, da bi se morali vsi, ki smo se zavezali za izboljšave na področju podnebnih sprememb, ukvarjati s tem, da se javno mnenje oblikuje na podlagi boljšega razumevanja dogajanj. V Københavnu smo prišli do solidnega rezultata, ki je tudi pomemben političen okvir. Københavnski dogovor pomeni napredek in bilo bi obžalovanja vredno, če bi se v javnosti ustvaril vtis, da je raven doseženega tako nizka, da je treba nanj gledati kot na nekaj negativnega, kot na nekaj, iz česar preprosto ne bo nič. Menim, da je zelo pomembno poudarjati pozitivne vidike tega dogovora in tudi povedati, da so zaveze, izrečene v skladu z njim do 31. januarja 2010, stvarne in resne.

Slovenija je članica Evropske unije. Zato bi vas rad opozoril na to, da je Evropska unija skladno z Okvirno konvencijo Združenih narodov o podnebnih spremembah pred nekaj dnevi nedvoumno izjavila, začetek citata: "Evropska unija in njenih 27 članic so v celoti zavezane za nadaljevanje pogajanj z drugimi stranmi, da bi v okviru Združenih narodov čim prej sklenili pravno zavezujoč sporazum za obdobje od 1. januarja 2013. Evropska unija in njene države članice se zavezujejo, da bodo količinsko zmanjševale izpuste na ravni celotnega gospodarstva, ki naj bi v primerjavi z letom 1990 do leta 2020 znašalo 20 %. Ta cilj bi se lahko pod pogoji, opredeljenimi v prejšnjih sklepih Evropskega sveta, sprejetih decembra 2009, povišal na 30 %," konec citata.

Gospe in gospodje, ta del navajam zato, ker se mi zdi na tej stopnji zelo pomembno nedvoumno ugotoviti, kje so s svojimi zavezami različne države ali skupine držav. In to me privede do tretjega razmisleka, namreč do prepoznavanja deležnikov. Menim, da je pomembno presoditi, katere skupine držav je treba v začetnem obdobju leta 2010 pozvati k predstavitvi jasnih vizij za prihodnost. Seveda ne smemo pozabiti na vlogo velikih gospodarstev, skupine G-20, pri čemer bi morali sodelovati zlasti finančni ministri. Pomembno je tudi to, da je skupina BASIC, ki jo sestavljajo Kitajska, Indija, Brazilija in Južna Afrika, že predstavila svoja stališča. Po mojem mnenju je bilo sporočilo, ki ga je danes dopoldne posebej omenil predsednik vlade, jasno dojeto. Da, potrebujemo celovit, usklajen in pravičen izid procesa, ki nas vodi na konferenco v Mehiki. Rad pa bi dodal, da bi moral ta proces privesti tudi do pravno zavezujočega izida. Zato menim, da moramo razpravljati o tem, kako priti do te točke, in razpravljati moramo zdaj.

Ko govorimo o interesnih skupinah in deležnikih, moramo po mojem mnenju razmišljati o zapletenosti spoprijemanja s podnebnimi spremembami in sorodnimi vprašanji. Zanašanje na vlade ne zadošča. Seveda bodo imele vlade ključno vlogo. Vlade bodo morale skleniti dogovor, ki bo na koncu pravno zavezujoč. Enako pomembno pa je tudi organizirati proces, ki bi zlasti skupinam enako mislečih držav omogočal izražanje njihovih stališč in predlogov ter v razmisleke na ravni vlad vnesel še druge sestavine. Veseli me, da je danes z nami tudi premier Quebeca, kajti po mojem mnenju je zelo pomembno, da se usmeritve in prednostne naloge, ki so jih regije, federalne enote in drugi opredelili zelo jasno, slišijo tudi med procesom na poti do konference v Mehiki. Ena od prednosti našega današnjega srečanja je udeležba precej različne skupine govorcev na tem posvetu in to je in bi tudi moral biti navdih za prihodnost. Bilo bi zanimivo videti, kako bi se dalo te deležnike, ki sicer niso države, so pa organizirani v njih, vključiti v proces.

In končno, gospodarstvo. Pomen vključitve gospodarstva v razpravo se je po Københavnu samo še povečal. V gospodarstvu jasno zaznavam neko nestrpnost, nestrpnost zaradi tega, ker diplomacija ne daje dovolj jasnih rezultatov pravočasno, gospodarstvo pa potrebuje jasne usmeritve za trgovanje z izpusti ogljika, oblikovanje cen, kajti vse to je bistvenega pomena za načrte glede rasti in tudi glede potrebnega razvoja novih tehnologij.

Torej, nekako tu smo, ko govorimo o organizaciji procesa in potrebi po njegovem preoblikovanju na način, ki bo različnim deležnikom omogočal legitimno in ustrezno vlogo pri prizadevanjih za končno sklenitev zavezujočega sporazuma. Naj na koncu še dodam, da moramo razmišljati o končnem izidu. Končni izid ni enostaven, enoten sporazum o toplogrednih izpustih. Če bi bilo vse res tako preprosto, bi medvladna konferenca seveda zadoščala. Potrebujemo sporazum s cilji in časovnicami za vse države, tako da nas glede tega nedvomno čaka še veliko dela. Potrebujemo pa tudi usklajene politike za davek na ogljik, trgovanje z izpusti in druge predpise. Države bi morale biti pri izražanju svojih politik jasnejše. In vse to bi moral biti po mojem mnenju izid procesa, ki poteka to leto.

Seveda je to velikanski zalogaj in zelo zahtevna naloga, vendar pa tudi nekaj, čemur se ne moremo izogniti. In čisto na koncu bi rad dejal, da bi morali razvojne cilje, vključno z odpravo revščine, v kateri živijo milijoni ljudi, uskladiti z obveznostmi do zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov. To je naloga, ki zahteva pogum mednarodne skupnosti, pa tudi naloga, ki ne more čakati, in leto za ukrepanje je to leto. In naj ob koncu ponovim svojo željo, da bi za dokončno odločitev o tem vsi skupaj združili svoje moči in zagotovili, da bo ta odločitev tudi pravno zavezujoča.

Najlepša hvala.