Govor predsednika republike dr. Danila Türka na žalni seji Državnega zbora

Ljubljana, 25.2.2008  |  govor

Spoštovani svojci dr. Janeza Drnovška,
spoštovani gospod predsednik državnega zbora,
spoštovane poslanke in poslanci,
spoštovani visoki gostje,
gospe in gospodje,

danes Slovenija žaluje. Žalujemo za enim največjih sinov našega naroda, za dr. Janezom Drnovškom – za politikom in državnikom, za ekonomistom in strategom družbenih sprememb. Malo je ljudi, ki so tako odločilno vplivali na naš razvoj v zadnjih dveh desetletjih. Še manj pa je osebnosti, ki so znale pokazati nove poti in dobre rešitve, kar vse je bilo potrebno v burnih časih tranzicije, kakršni so bili naši.

Dr. Janez Drnovšek je bil od vstopa v politiko tudi izziv politiki. Njegove poti nikakor ni mogoče opisati z besedami, kot so politični račun ali politični kompromis, četudi je bil v političnem vsakdanjiku vešč obojega. Njegove poti sploh ni mogoče opisati z izrazom »kariera«. Njegovo pot je mogoče opisati s povsem drugačnimi izrazi – ustvarjalnost, novost, izvirnost in predvsem, popolna zavest o tem, da v politiki odločajo rezultati.

Njegov nastop na političnem prizorišču pred dvema desetletjema je bil dvojno presenečenje. V ozračju tistega časa se je čutila potreba po velikih spremembah, hkrati pa še ni bilo videti ljudi, ki bi lahko te spremembe vodili. Pričakovalo se je, da utegne zato marsikaj ostati po starem. Pa vendar je bila volja po spremembah močnejša od inercije. Pripravljenost ljudi sprejeti vse izzive političnega pluralizma in resničnih volitev že popolnoma dozorela. Izvolitev dr. Janeza Drnovška v takratno predsedstvo SFR Jugoslavije je pokazala odločenost ljudi na Slovenskem začeti pot k političnim spremembam in k evropski normalnosti.

Drugo presenečenje je bil dr. Janez Drnovšek sam. To, da se je bil takratni zadržani in ekonomski stroki posvečeni poslanec pripravljen spustiti v tekmo, ki je odprla vrata velikim spremembam, je bilo presenetljivo. Pokazalo pa se je, da se politični talent skriva v človeku, ki tega ne kaže na vsakem koraku, in da se pripravljenost sprejeti velike izzive ne dokazuje z ideologijo in nabuhlim nacionalizmom. Prav mirna, zadržana in hladnokrvna politična drža, kakor tudi sposobnost vztrajati pri tem, kar je prav - brez retorike in pretiravanja - so se v tistih težkih časih izkazale za dragocene lastnosti, ki so pomagale procesu velikih sprememb.

Vse to takrat v politiki ni bilo v celoti in analitično razumljeno. Pa vendar so ljudje na neki globlji ravni političnega instinkta te paradokse dobro razumeli. In to razumevanje so delili mnogi. Spominjam se nekega sprehoda z mojo tedaj osemletno hčerjo, na poti ob Ljubljanici, v tednih pred volitvami v zvezno predsedstvo. Opozorila me je, da nama gre nasproti dr. Janez Drnovšek, ki da bo na teh volitvah zmagal. Vprašal sem jo, kako to ve, ko pa je do volitev še kakšna dva tedna. Odgovorila mi je, da v šoli vsi to že vedo in o tem govorijo, in da zato tako bo. In res je tako tudi bilo. Takrat sem razumel, da je bil Janez Drnovšek točno takšna osebnost, kakršno so ljudje v Sloveniji hoteli videti med politiki. Želeli so predstavnike, ki bodo kazali pot v spremembe, in na katere se bodo zanesli v težkih časih, ki smo jih vsi čutili.

Naslednja leta so prinesla mnogo novega in na vse to se je bilo treba odzivati na nove načine. Na nervoze in dramatičnost takratne zvezne politike je bilo treba odgovarjati z mirnostjo, samozavestjo in redkobesednostjo. Rituale, ki so vzdrževali iluzijo starega sistema, je bilo treba izpodbijati z izvirnimi odločitvami in z ikonoklastičnimi dejanji: na demagogijo o nujni enotnosti propadle federacije je bil pravi odgovor solidariziranje s slovenskimi ustavnimi amadmaji l. 1989. Na prazno besedičenje samo navidezno pomembnih sestankov je bil pravi odgovor opravičilo in neudeležba. Tovrstna dejanja dr. Janeza Drnovška so bila takrat videti šokantna – in to tem bolj, ker so prišla od človeka, ki so ga mnogi še vedno podcenjevali kot zadržanega, skorajda plahega politika. Še posebno je presenetil z odločno zavrnitvijo, da bi se udeleževal sestankov vodstva tedanje zveze komunistov. Zanj sta bili država in partija strogo ločeni ustanovi.

V bistvu pa je bil pojav dr. Janeza Drnovška na takratnem političnem prizorišču nekaj novega in drugačnega – tedanjo politiko je soočal z ne-politiko, z negacijo dotedanjega, z opozorili, da prihaja nov čas, ki bo zahteval popolnoma nove odgovore in nov tip politike. To sporočilo, ki se je izrisovalo v tistih letih, je ostalo stalnica Drnovškovega političnega delovanja - vse do konca njegovega življenja. Tudi v njegovi dejavnosti zadnjih let smo lahko opazili to sposobnost radikalno - in s prijemi, ki na prvi pogled delujejo šokantno - opozoriti na resne probleme ali pa na družbena vprašanja, ki jim politika s svojimi konvencionalnimi sredstvi ni kos, in kjer je zato potrebno nekaj povsem novega.

V bistvu je ta sposobnost označevala vse faze in vsa pomembnejša vprašanja, v reševanje katerih je bil vključen dr. Janez Drnovšek.

V času osamosvojitvene vojne je imel kot član predsedstva tedanje Jugoslavije posebno občutljivo nalogo: pomagati pri osamosvojitvi s premišljenim delovanjem v kolektivnem vodstvu tedaj še obstoječe skupne države, ki je osamosvojitvi Slovenije odločno nasprotovalo. Ta naloga je bila nujna za zagotovitev, kolikor je bilo mogoče hitrega in nebolečega prehoda v neodvisnost. Njegovi dogovori, ki so pospešili odločitev o odhodu Jugoslovanske ljudske armade iz Slovenije, bodo ostali v zgodovini kot primer uspešnega diskretnega dogovarjanja, ki je Sloveniji prihranilo mnoge politične težave, materialno škodo in verjetno tudi človeška življenja. Okoliščina, da so ta dogovarjanja in kasnejše dejavnosti zahtevale njegovo vztrajanje v tedanjem zveznem predsedstvu, kjer je ostal po dogovoru s slovenskim vodstvom, ni bila vselej dobro razumljena. Danes, v zgodovinski perspektivi, pa seveda ni dvoma, da je bilo to vztrajanje pravilno, in da je pomagalo pri izvedbi zapletenega procesa osamosvajanja Slovenije. Z nekaj drznosti bi lahko rekli, da se je Sloveniji posrečila dobra delitev vlog vodilnih političnih osebnosti pri izvedbi njene osamosvojitve.

Paradoksalnost položaja dr. Janeza Drnovška je prišla še bolj do izraza v času po vrnitvi iz Beograda, ko nekaj časa ni bilo jasno, kakšno vlogo bo igral v neodvisni Sloveniji. Da bo ta vloga pomembna, in da bo pravila igre v veliki meri določal sam, pa je bilo jasno takoj. Tako je presenetila, vendar pa ne začudila, njegova umestitev v slovenski strankarski prostor. Kasnejši prevzem vodstva slovenske vlade pa je bil videti že kar naraven. Z njim se je začelo najdaljše in sklenjeno obdobje najpomembnejše vloge, ki jo je dr. Drnovšek igral v zgodovini Slovenije, vloge predsednika slovenske vlade.

V tej vlogi je bil – na čelu več koalicijskih vlad - celo desetletje. V določenem obdobju je bil evropski predsednik vlade z najdaljšim stažem. Tudi to je prinašalo Sloveniji prestiž in prepričljivost teze o Sloveniji kot zgodbi o uspehu. Občutek stabilnosti, ki ga prinaša vztrajno in sistematično delovanje predsednika vlade, se ni čutil le v Sloveniji, ampak tudi na mednarodni ravni. Slovenijo so prepoznavali kot državo, ki ni podvržena velikim političnim nihanjem ali celo krizam, ampak kot državo, ki si je premišljeno izbrala svojo pot, in ki svojo vizijo udejanja sistematično, dosledno in z občutkom za pravo mero. Te lastnosti radi opisujemo kot evropske, četudi so v resnici značilnosti vsake dobre vladavine.

Na tej poti je dr. Janez Drnovšek začel na začetku – pri ozdravljanju ekonomije, pri odpravljanju inflacije in pri zagotavljanju makroekonomske stabilnosti. Temeljni rezultati so bili vidni in mednarodno priznani že v dobrem letu dni. Dobro se spominjam njegovih navodil v letu 1993, ko je slovenski diplomaciji naročal: poudarjajte, da smo dosegli makroekonomsko stabilnost in da imamo podlago za gospodarsko prestrukturiranje in razvoj. Ne potrebujemo nobenih šok terapij. Naš razvoj bomo zagotovili postopoma in ohranili socialno stabilnost.

V tistem času je ta pristop pomenil nekaj posebnega. V drugih državah postsocialistične Evrope ga niso poznali. Tisto so bila v tranzicijskem delu Evrope leta nazadovanja in globokih pretresov. Slovenija pa je napredovala, postopoma, trmasto, vztrajno in praktično brez tuje pomoči ali odločilnih tujih nasvetov. V tej politiki ni bilo težko prepoznati osebnosti tedanjega predsednika vlade – pa tudi značajskih posebnosti preprostega slovenskega državljana ne. Zgodovina nam ni bila navajena poklanjati rešitev, te smo si morali priboriti sami. K sreči je bil oboroženi boj za osamosvojitev učinkovit, prizadevanje za mednarodno priznanje pa uspešno. Zato je faza ekonomske normalizacije prišla na vrsto kmalu. Pa tudi v tej fazi se je bilo treba opreti na lastne sile, delovati s trmasto vztrajnostjo, ločevati zrnje od plev in dokazati sposobnost, da poskrbimo zase, in da lahko kaj tudi prispevamo za prihodnost Evrope kot celote. In treba je bilo uspeti. Sredi devetdesetih let je dr. Drnovšek mednarodni javnosti že sporočal: Slovenija je že zdavnaj preživela operacijo in zapustila intenzivno nego. Sedaj smo že v sobi za fitness in še malo, pa se bomo lahko merili z atleti.

Ta metafora ni bila naključna. V tistih letih je dr. Janez Drnovšek rad nabiral moči – in dajal zgled – s svojim joggingom, po katerem je postal znan tudi v svetu. Njegovo sporočilo javnosti je bilo jasno in notranje skladno: nova in uspešna država ima, kar je tudi prav, športno ozaveščenega in športno aktivnega predsednika vlade. Zna poskrbeti sama zase, ni nervozna in ne boji se prihodnosti.

V tistih letih je bilo treba poskrbeti tudi za socialni razvoj in za to, da bi bila prestrukturiranja čim manj boleča. Prav tej potrebi je bil posvečen velik del energije tedanjega predsednika vlade. Slovenska tranzicija je med vsemi primerljivimi primeri v svetu najbolj socialno odgovorna, ohranila je dobršen del socialne pravičnosti in storitev na področju šolstva, javnega zdravstva, skrbi za invalide in za starejše. Pokojninska reforma iz l. 1997 je bila primer, kako je mogoče z vztrajnim dogovarjanjem, s premišljeno skrbjo in z občutkom za meje možnega doseči sporazum o enem izmed najbolj občutljivih socialnih vprašanj, morda celo najbolj občutljivem, v starajoči se družbi kakršna je naša. Prav ta primer in izkušnja vseh, ki so v tem prizadevanju sodelovali, ostajajo med dosežki, ki se jih moramo spominjati vselej, kadar posegamo v socialno področje. Ekonomske razmere in potrebe se sicer spreminjajo, človeška občutljivost in politični značaj pa ne, in vedeti moramo, da poseganje v socialne probleme nikoli ne ostane brez političnih posledic. Najti je torej treba pot, ki bo zagotovila občutek varnosti za ljudi, kajti samo tako bodo ekonomski ukrepi resnično vzdržni in uspešni.

Vsega tega se je dr. Janez Drnovšek dobro zavedal in znal je poiskati poti, ki so omogočile napredek na vseh področjih, na ekonomskem in socialnem, na notranjepolitičnem in v zunanji politiki.

V notranji politiki se je že kmalu izkazal kot trden demokrat, vešč pogajalec in spreten tvorec koalicij. Proporcionalni volilni sistem, ki ga imamo v Sloveniji, zahteva koalicijsko vladanje. Udobje, ki ga daje večinski volilni sistem, nam je neznano. Dr. Drnovšek pa je doumel, da je v naših razmerah prav proporcionalni sistem zagotovilo demokracije in dokazal je, da ta sistem deluje. Po njegovi zaslugi pa nam je neznana nestabilnost, ki jo v nekaterih državah s proporcionalnim volilnim sistemom povzročajo premalo vešči politiki. Umetnost sestavljanja in vodenja koalicij je bila ena velikih prednosti, ki jih je imel dr. Drnovšek. Imel je sposobnost pronicljivega opazovanja ter tehtanja moči in interesov koalicijskih partnerjev, veliko potrpežljivost v poslušanju argumentov in veliko prepričljivost v posredovanju lastnih stališč in predlogov. Vse to in druge politične spretnosti so mu omogočile uspešno koalicijsko delo in uspešno premagovanje težav tako znotraj vladnih koalicij kot tudi razmerij med njegovimi vladami in opozicijo.

Pri vsem tem pa ni šlo zgolj za vprašanje koalicij in za parlamentarno dinamiko razmerij med koalicijo in opozicijo. Obvladovanje vseh teh razmerij je imelo tudi blagodejni učinek na slovensko politično zavest in je dajalo ljudem občutek, da pluralistična politika, ki je na slovenskem razmeroma nova, lahko zagotovi tudi občutek stabilnosti in varnosti, ki ga ljudje potrebujejo. Zato ni presenetljivo, da je dr. Drnovšek dobil vse volitve, ki se jih je udeležil, in da je tudi užival naklonjenost ljudi.

Njegov zadržan nastop, njegova redkobesednost in popolna racionalnost niso snovi, iz katerih usoda naredi voditelje, ki navdušujejo množice na velikih zborovanjih. Tak način političnega dela je bil dr. Drnovšku tuj. Vendar pa so ljudje na Slovenskem prepoznali njegovo iskreno naravo, njegovo resno prizadevanje in cenili so njegov umirjen nastop. Vse to mu je zagotavljalo neko posebno naklonjenost in podporo zelo širokega kroga ljudi. Tako je nastala avtoriteta predsednika vlade, ki je presegla tisto, kar je mogoče meriti s konkretnimi rezultati. Nastal je občutek, da predsednik vodi vlado z odgovornostjo, ki lahko vsak hip računa na podporo ljudi.

Prav to pa mu je dajalo tudi podlago za njegovo zunanjepolitično nastopanje. Tuji predstavniki so vedeli, da imajo v Janezu Drnovšku sogovornika, ki uživa avtoriteto v Sloveniji, in s katerim se je mogoče dogovarjati in dogovoriti. Ta lastnost je v mednarodnih odnosih izjemno pomembna in daje verodostojnost zunanji politiki države. Tako se je prav dr. Drnovšek lahko uspešno loteval najtežjih zunanjepolitičnih projektov Slovenije – odnosov s sosedi, kandidature Slovenije za vstop v EU in NATO ter drugih. V odnosih s sosedi je dosegel pomembno izboljšanje in konkretne rezultate. Pa tudi tam, kjer se projekt ni do konca posrečil – kot je na primer sporazum o meji s Hrvaško – je ostala trajna dediščina. Pokazal je, kaj se lahko doseže s poštenim dogovarjanjem, ki upošteva interese strank v pogajanjih. To, da sporazum ni doživel ratifikacije, pove veliko o pomanjkanju politične volje za njegovo sklenitev, nikakor pa ne izraža kakšnega pomanjkanja kakovosti sporazuma samega. Prepričan sem, da bi tudi najbolj izkušeni mednarodni pogajalci ocenili ta sporazum kot zgled uravnoteženega upoštevanja interesov pogodbenih strank in kot rešitev, ki bi lahko Sloveniji in Hrvaški pomagala k večji stabilnosti v medsebojnih odnosih in k boljšemu usklajevanju nastopanja na mednarodnem prizorišču.

Dr. Janez Drnovšek se je tudi zavzel za kandidaturi Slovenije v Varnostni svet OZN in za predsedovanje v OVSE. Ob sprejemu teh odločitev nekateri niso razumeli, zakaj je pomembno, da se Slovenija uveljavi tudi kot odgovoren dejavnik v multilateralnih odnosih in pokaže sposobnosti usklajevanja interesov držav v vprašanjih, ki zanimajo ves svet. Tudi v tem pogledu se je njegova pot izkazala kot pravilna. Naš uspeh, zlasti tisti zgodnji, v Varnostnem svetu OZN je pokazal, da je Slovenija sposobna večjih preizkušenj in da lahko z ustreznim delom da koristen prispevek širšim mednarodnim prizadevanjem.

Z največjo spretnostjo in temeljitostjo se je dr. Drnovšek posvečal pogajanjem za vstop Slovenije v Evropsko unijo in NATO. Ta dva projekta sta bila težišče slovenske zunanje politike celega desetletja. Vključitev v Evropsko unijo pa je tudi zagotovilo našega dolgoročnega napredka in naše umestitve v mednarodnih okvirih. Prizadevanje za ta cilj je bilo med najtežjimi in je zahtevalo največ temeljitega strokovnega ter političnega dela in, kar je še posebej pomembno, hkratnega spreminjanja in izboljšanja naše lastne pravne in ekonomske ureditve. Vstop v Evropsko unijo l. 2004, potem ko je dr. Janez Drnovšek že zapustil položaj predsednika vlade in je deloval kot predsednik republike, predstavlja njegov največji dosežek in vrhunec njegove politične poti. Ta pot je bila pot žlahtnega pragmatizma, pot zavestnega določanja prioritet, kar je omogočalo uspeh in napredek od enega cilja k drugemu in k vzpostavljanju nove stvarnosti in vedno novih možnosti za Republiko Slovenijo.

Na tej poti je bilo morebiti kaj opuščenega. Prehod na tržno gospodarstvo bi morebiti lahko bil še bolj celovit, bolj socialno in ekološko zdržen in označen z manj nepravičnostmi. Na mednarodni ravni bi Slovenija morebiti lahko stremela k bolj popolnemu spektru ciljev, lahko bi se izognila kakšni napaki in lahko bi bila, v vprašanjih kot je jedrsko razoroževanje, bolj dosledna. Toda nobeno politično prizadevanje ne more biti popolno ali povsem brez napak. Pomembno je, da napak ni preveč in zlasti, da strah pred morebitnimi neuspehi ne zmanjša volje po napredku. Dr. Janez Drnovšek je pokazal sposobnost sprejeti tveganja in se lotiti najtrših političnih orehov. Ta hrabrost in velika premoč neizpodbitnih uspehov nad morebitnimi pomanjkljivostmi mu zagotavljajo trajno in pomembno mesto v naši zgodovini.

Spominjali pa se ga bomo še po nečem drugem in morebiti še pomembnejšem – po širini njegovih obzorij, po njegovem razumevanju svetovnih problemov in po sposobnosti razbrati, kaj je v teh problemih usodno pomembnega za Slovenijo.

Njegov pragmatični pristop nikakor ni bil posledica nerazumevanja globokih problemov sveta. Prav nasprotno, bil je rezultat zavestne izbire prednostnih nalog, ki nam omogočajo usposobiti se za pomoč pri reševanju temeljnih problemov sveta. Samo tedaj, ko postane znana po svoji sposobnosti reševanja lastnih problemov, lahko Slovenija prepričljivo razpravlja in koristno ukrepa, ko gre za svetovne probleme. Takšno Slovenijo imamo danes in k ustvarjanju takšne Slovenije je dr. Drnovšek dal svoj izjemni prispevek.

Hkrati s tem pa se je živo zanimal za mednarodna politična vprašanja, za ekološko problematiko, za humanitarne probleme in zlasti za načine izboljšanja kakovosti politike, v interesu rešitve prihodnosti človeštva. Spominjam se najinih newyorških pogovorov, pred deset in več leti, o problemih na dnevnem redu OZN in tega, kako presenetljivo dobro je poznal ta vprašanja, ki jih je očitno skrbno spremljal. Imel je tudi dobro predstavo o tem, da se je čas, ko se bo Slovenija lahko aktivneje vključila v njihovo reševanje, šele bližal. Takrat, pred desetimi leti, je opozarjal, da naša država potrebuje še nekaj časa, da bi se usposobila za resno vključitev. Ta čas je po njegovi kasnejši oceni že prišel in zato ne preseneča, da se je kot predsednik Republike Slovenije vključil v mednarodne aktivnosti za reševanje krize v Darfurju in za lajšanje humanitarnih problemov v tistem delu sveta. Ne preseneča njegovo zanimanje za vprašanja Palestine, Sri Lanke in drugih samo navidezno oddaljenih mednarodnih kriz. Ne preseneča njegov občutek za veličino trenutka inavguracije sedanjega predsednika Bolivije, prvega pripadnika avtohtonega prebivalstva te države. Ne preseneča torej njegova udeležba na tej zgodovinski predsedniški inavguraciji.

Vse to je bilo nekaterim v Sloveniji videti tuje in oddaljeno. Vendar pa je večina ljudi na Slovenskem verjela v tehtnost in premišljenost iniciativ dr. Janeza Drnovška – in niso se motili. Geografska oddaljenost prizorišča genocida v Darfurju ne pomeni, da smo kaj manj ogroženi. Ogroža nas zlo samo po sebi in ne njegovo geografsko prizorišče. To je dr. Janez Drnovšek dobro razumel.

Hannah Arendt je nekoč pisala o banalnosti zla, o njegovi vsakdanjosti in o tem, kako je ravno sprijaznjenje s to vsakdanjostjo zla njegova največja nevarnost. Dr. Janez Drnovšek je to razumel. Razumel pa je tudi, da je v našem času na delu veliko vrst banalnosti zla, in da se je treba postaviti po robu vselej, kadar se za to pojavita potreba in možnost. Od tod njegovo energično, četudi ne povsem uspešno prizadevanje za Darfur.

Dr. Janez Drnovšek je razumel tudi omejitve politike, pragmatične, ki jo je dolgo prakticiral tudi sam, in ideološke politike, ki mu je bila tuja. Razumel pa je, da obe prevladujoči vrsti sodobne politike ne zagotavljata najboljšega, kar lahko iz sebe naredi človeštvo, in da morebiti ne zagotavljata niti našega preživetja. Od tod njegovo angažiranje za pravičnost in razvoj, za pomoč žrtvam kršitev človekovih pravic in od tod prispevek, ki ga je dal nujno potrebni kritiki sodobne politike, posredno pa tudi k iskanju novih vzorcev in novih načinov političnega angažiranja ljudi.

Nekateri so ta njegova angažiranja povezovali z njegovo boleznijo. Dvomim, da so imeli prav. Predsedniško funkcijo je želel opravljati na način, ki bi omogočil razpravo, po možnosti pa tudi prakso, ki bi politiko spremenila in naredila za bolj učinkovito in močnejše orodje človeka. V tem naporu se vidi Drnovškova humanistična narava. Leta zavestno izbranega pragmatizma mu niso vzela volje za iskanje novega in kvalitativno boljšega v politiki.

Dr. Janez Drnovšek se je zavedal, da današnji načini vodenja politike in svetovnih zadev niso več ustrezni, da puščajo pri ljudeh pogosto občutek nemoči, hkrati pa ne zagotavljajo reševanja kritično pomembnih problemov. Iskanje novega je torej nujno. Dr. Janez Drnovšek nam je pokazal eno možnih poti. Verjetno obstajajo še druge. Iskati jih moramo in pri tem iskanju nas bo njegov primer navdihoval. Hvaležni mu bomo za velike in merljive dosežke v našem razvoju. Ravno tako hvaležni pa mu bomo za opozorila, ki nas bodo vselej spominjala, kako veliko moramo postoriti, če želimo zagotoviti obstanek sveta, našim zanamcem pa človeka vredno prihodnost.

Za vse to spoštovani gospod predsednik, še enkrat hvala.