Govor predsednika republike ob dnevu upora proti okupatorju

Begunje na Gorenjskem, 27.4.2008  |  sporočilo za javnost, govor

Predsednik republike dr. Danilo Türk je bil slavnostni govornik na osrednji slovesnosti v počastitev 27. aprila, dneva upora proti okupatorju:

---

Govor predsednika republike dr. Danila Türka na slovesnosti ob dnevu upora proti okupatorju
Begunje na Gorenjskem, 27. april 2008
Velja govorjena beseda!


Spoštovane veteranke in spoštovani veterani,
dragi borci,
spoštovani predsednik vlade,
ekscelence,
drage državljanke, dragi državljani!

Današnji praznik, dan upora proti okupatorju, je praznik temeljnih vrednot – svobode, poguma, iznajdljivosti in kulture. V našem času te vrednote dojemamo kot normalne. Ne burijo nam domišljije. Z njimi živimo v miru – in včasih se zgodi, da jih zanemarimo. V sedanjih, mirnih razmerah je to razumljivo. Vendar pa je prav, da se od časa do časa spomnimo, da nam ta današnja normalnost ni bila dana brez žrtvovanja in boja.

Prav je, da v naši državi praznujemo dan upora proti okupatorju. Prav je, da vsako leto razmislimo o pomenu tega upora za naš narod, za našo sedanjost in našo prihodnost.

Slovenski narod je stoletja živel v prepričanju, da mu je usojeno bivati brez samostojnosti, pomembnejše odločitve o svojem obstoju pa prepuščati drugim, večjim in močnejšim. To prepričanje ni bilo izmišljeno, ampak je nastalo zaradi zgodovinskih okoliščin. Večino zgodovine je slovenski narod živel razdeljen v več pokrajinah nekdanje mnogonacionalne monarhije. Ideja zedinjene Slovenije se je kot politična ideja izoblikovala pozno. Združevanje Slovenije je potekalo počasi.

V obdobju, ko je svet zajela druga svetovna vojna, združevanje Slovenije še ni bilo končano. Slovenski narod je takrat še vedno živel v zavesti svoje majhnosti, svoje predstave o lastni nepomembnosti in svoje nepripravljenosti sprejemati velike odločitve. Nenadoma pa je bil soočen z velikimi vprašanji, ki so zahtevala pomembne odločitve.

Odločitev za upor proti okupaciji je bila največja odločitev tistega časa in je zahtevala prelom s preteklostjo. Zahtevala je jasno opredelitev do narodnega obstoja in do tega, da narod končno vzame usodo v svoje roke. Še več, zahtevala je, da se ta preskok doseže z oboroženim bojem, z bojem proti veliko večji vojaški sili in proti brezobzirni totalitarni ideologiji fašizma in nacizma. Odločitev za upor je zahtevala veliko junaštvo.

Narod si bo pisal sodbo sam! Ta Cankarjeva misel je dobila z uporom proti okupatorju novo in usodno pomembno vsebino. Zahtevala je upor in zavedanje o nujnosti žrtev.

Tu, na Gorenjskem, sta bili odločitev in odporniška akcija zgodnji. Priprave na odpor so se začele že pred ustanovitvijo Osvobodilne fronte. Leta 1941, v prvem letu odpora, je Gorenjska dala več kot tisoč slovenskih partizanov, kar je več kot polovico vseh borcev narodnoosvobodilnega boja na Slovenskem. Iz teh začetkov je na Slovenskem med drugo vojno zrasla pomembna vojaška sila, narodnoosvobodilna vojska, ki je do konca vojne štela približno 35.000 borcev in bork. Tako močán je bil boj proti okupatorju! V tem boju so nastale, zlasti tu na Gorenjskem, oblike odpora, ki zaslužijo še posebno spoštovanje. Poleg oboroženega boja je delovala razvejana aktivistična mreža, učinkovita kurirska služba, delovalo je 14 tehnik in ena tiskarna. Tu so leta 1944 natisnili znameniti faksimile Prešernove Zdravljice.

Ta vsesplošni odpor je sčasoma zajel celotno Slovenijo in ustvaril obsežno, skorajda državno strukturo – z lastnim denarnim sistemom, mrežo skritih bolnišnic in šol, delavnic in tiskarn. Vitalnost naroda je črpala moč iz svoje bogate nacionalne kulture, ki je bila vezno tkivo odpora. Narodnoosvobodilni boj je potrdil vitalno moč slovenskega naroda, vse njegove sposobnosti, ki so mu naposled – več kot pol stoletja pozneje – omogočile lastno državo, članstvo v Organizaciji združenih narodov in Natu, naposled pa tudi ugledno mesto v Evropski uniji, kjer Slovenija ta čas predseduje. Vsega tega razvoja brez uspešnega narodnoosvobodilnega boja med drugo svetovno vojno preprosto ne bi bilo.

Ta boj je bil v svojem času soočen s kruto vojaško okupacijo in nasiljem nad civilnim prebivalstvom. Tu, na Gorenjskem, je bila nemška okupacija še posebno okrutna. Veliko ljudi, osumljenih sodelovanja z uporom, so zaprli, mučili in ubili. Na Gorenjskem je bilo ustreljenih kar 1270 civilistov. Begunjski zapor je postal simbol nečloveškega ravnanja z domoljubi. Ljudi so izseljevali v koncentracijska taborišča. Požgane so bile številne vasi – Rašica, Dražgoše, Kokra, Gozd pod Križami, Radovna in mnoge druge.

Delež žrtev in trpljenja, ki je prizadel slovenski narod med drugo svetovno vojno, je bil izjemno velik. Včasih slišimo ob tem tudi glasove dvoma: Ali je bilo smotrno in prav začeti upor v pogojih nemške okupacije, ki so bili na Gorenjskem še posebno težki?

Kadar se slišijo taki glasovi, se je treba spomniti bistva upora proti okupatorju, ki ga je opisal starosta slovenske osamosvojitve dr. France Bučar. V svojem opisu upora in dražgoške bitke, ki je bila ena prvih epopej tega upora, je poudaril, da je bil prav odpor v naših krajih jasno znamenje vsej Evropi, da je že leta 1941 duh upora ne samo tlel, ampak tudi naraščal, in da se bo v primernih okoliščinah razrasel v uničujoč požar zoper naciste. In tako se je tudi zgodilo.

Na začetku, v trenutkih odločitve, pa ni bilo gotovo, da bo upor zmagovit. Odločitev za oboroženi upor proti okupatorju že zaradi tegà zasluži vse občudovanje.

Toda pomen in veličino upora je mogoče v celoti razumeti samo v širšem, svetovnem merilu. Druga svetovna vojna ni bila navadna vojna in vojaška okupacija naših krajev ni bila navadna okupacija. Šlo je za veliko več. V globalnem merilu je šlo za moralno usodo in razvojno smer celotnega sveta, na naših tleh pa za preživetje naroda, ki mu je okupator namenil uničenje. O tistih časih in tisti vojaški okupaciji ni mogoče resno govoriti, ne da bi najprej ugotovili ti dve osnovni dejstvi, ki sta opredelili vse, kar se je zgodilo med drugo svetovno vojno. Šlo je za preživetje naroda in za usodo sveta.

Samo tako je mogoče razumeti naravo in potek vojaške okupacije in značilnosti okupatorskega nasilja, zlasti nasilja nad civilnim prebivalstvom. Zapiranje, mučenje in pobijanje civilnega prebivalstva, nasilna mobilizacija v okupatorsko vojsko, vse to so bile hude kršitve mednarodnega prava, ki so se dogajale v obsegu, kakršnega nobena prejšnja okupacija ni poznala. Med temi kršitvami je bilo tudi izseljevanje zavednih Slovencev. Skupno je bilo iz Slovenije izseljenih 63.000 ljudi, velik del med njimi v koncentracijska in delovna taborišča. Tako nemški kakor tudi italijanski okupator sta se v svetovno zgodovino zapisala s tem zločinskim početjem. Dachau in Rab, Gonars in Mauthausen in še mnoga druga koncentracijska taborišča bodo ostala v našem zgodovinskem spominu kot simboli nečlovečnosti in kršitev mednarodnega prava.

Nobena oblika zanikanja, noben poskus zmanjšati zločinski značaj teh hudodelstev zoper civilno prebivalstvo ne more uspeti. Ta hudodelstva bodo v svetovni zgodovini ostala primeri zla, ki je tako kruto zaznamovalo svet dvajsetega stoletja.

Poreklo tega zla je znano. Fašizem in nacizem, dve zločinski ideologiji dvajsetega stoletja, sta ustvarili politične razmere, v katerih so se zgodila velika grozodejstva. Brez fašizma ne bi bilo zatiranja Slovencev in drugih manjšin v Italiji že v času pred drugo svetovno vojno. Brez fašizma morebiti tudi nacizem ne bi prišel na oblast. Brez fašizma in nacizma ne bi bilo druge svetovne vojne. Brez fašizma in nacizma ne bi bilo posledic druge svetovne vojne, ne bi bilo povojnih maščevanj in obračunavanj s pravimi in domnevnimi vojnimi hudodelci. Prav tako pa ne bi bilo prevlade stalinizma in kršitev človekovih pravic v vzhodni Evropi.

Na vse to se danes včasih pozablja. Včasih slišimo, tudi z najvišjih mest v našem sosedstvu, trditve, da se je trpljenje začelo nekje ob koncu druge svetovne vojne. Take trditve niso prepričljive in niso verodostojne. Selektivni spomin je vselej etično vprašljiv. Spomin, ki zavestno zamenjuje vzrok in posledico, pa je etično popolnoma nesprejemljiv. Takim sprevračanjem zgodovine je treba nasprotovati – jasno in odločno, a vselej tudi odmerjeno, kulturno in dostojanstveno.

V Sloveniji se moramo vedno zavedati, da je bil naš narod v drugi svetovni vojni na pravi strani, to je na pravični strani, ki je bila tudi zmagovita stran in ki je spravila s sveta zločinski ideologiji fašizma in nacizma. Ta zmaga nam je dala mirovno pogodbo z Italijo, ki spada med temelje ureditve sveta po drugi svetovni vojni. Mirovna pogodba z Italijo je našemu narodu zagotovila moralno in v določeni meri tudi materialno odškodnino.

Povojna ureditev pa žal ni zagotovila povrnitve materialne škode številnim izgnancem in beguncem iz Slovenije, ki so bili žrtve nacizma. Prav bi bilo, da si Vlada Republike Slovenije še naprej prizadeva za ureditev tega vprašanja tako, kakor so to storile druge srednjeevropske države.

Vsega tega se moramo zavedati, kadar slišimo poskuse sprevračanja zgodovinskih dejstev. Odgovarjati pa moramo preudarno, brez pretiranih čustev, vselej z mirnostjo in dostojanstvom zmagovalcev. Bili smo odločni in zmagoviti v boju, bodimo še naprej samozavestni in dostojanstveni v zavesti zmage. To od nas terja etika zmagovalcev.

Zmaga nad fašizmom in nacizmom nam je dala tudi druge politične in mednarodnopravne dosežke, predvsem pa nam je dala samozavest, kakršne slovenski narod v svoji zgodovini še ni poznal. Nismo več narod, ki prepušča usodne odločitve drugim. Imamo državo vseh prebivalcev Slovenije in samozavest, ki nam jo daje naša suverenost. In prav v naši samozavesti moramo vedeti, da nam temeljnih dosežkov našega upora proti okupatorju nihče ne more vzeti. Jasno nam mora biti, da ni nobene sile, nobene ideologije in nobene neresnice, ki bi lahko tok zgodovine obrnila nazaj. Dosežki upora proti okupatorju so nepovratni.

So pa poleg zmage še nekatere resnice, katerih tudi ne smemo spregledati. Druga svetovna vojna je vrgla svet z njegovih moralnih tečajev. Fašizem in nacizem sta že pred drugo svetovno vojno – s kršitvami človekovih pravic in ustrahovanjem ljudi pod njuno oblastjo – ustvarila razmere za uničevanje moralne substance Evrope. Med vojno pa se je obseg kršitev človekovih pravic povečal do razsežnosti največjih vojnih zločinov v človeški zgodovini.

Tudi na današnji praznik se moramo spomniti žrtev holokavsta. Milijoni Judov so bili sistematično pobiti v največjem in najbolj srhljivo organiziranem genocidu v človeški zgodovini. Njihova žrtev ostaja trajen opomin tega, kaj se lahko zgodi ljudstvu, soočenem z nevarnostjo uničenja, če ne organizira upora. Tudi slovenski narod je bil med tistimi, ki so jih obsodili na uničenje. Brez upora bi bila nevarnost uničenja še večja. Toda slovenski narod je prav s svojim uporom, s svojo pripravljenostjo sprejeti žrtve in vzeti usodo v svoje roke pokazal pot do preživetja in do zmage v vojni.

Čas po drugi svetovni vojni pa je prinesel nove tragične dogodke in velike zločine, kot so bili množični pregoni in poboji poražencev ter nove kršitve človekovih pravic. Več kot dvanajst milijonov ljudi, pretežno Nemcev, pa tudi državljanov drugih sil osi, je po vojni moralo na silo zapustiti svoje domove. Mnogi pripadniki premaganih vojskà so bili žrtve pobojev. Brez sodbe in brez milosti. Ta val nasilja je zajel celotno srednjo in vzhodno Evropo in tudi Slovenije ni obšel. Še danes se odkrivajo ostanki pobitih v tistem času. Vsi zaslužijo dostojen pokop in pietetno obravnavo.

Danes, ko odkrivamo grozljive posledice tistega časa, moramo razumeti, da je bila naša dežela le del veliko večje podobe in časa, ko je bil ves svet vržen z moralnih tečajev. Izpostavljena, kakor že večkrat pred tem, a vendarle del veliko večje drame. Zato si ne smemo nalagati večjih moralnih bremen, kakor nam gredo. Bodimo tudi v tem razumevanju Evropejci. Resnost in odgovornost do naše skupne evropske zgodovine zahtevata, da razumemo celoto in naš delež v njej. Nič manj, a tudi nič več.

Naša odgovornost se nanaša na usodo naših ljudi in naših žrtev, tudi žrtev vojnega in revolucionarnega nasilja. Vsi, ki so umrli, zaslužijo svoj mir. Danes, več kot šestdeset let po koncu vojne, pa zaslužimo mir in spravo tudi živi. Vendar pa se v Sloveniji še danes lotevamo vprašanja sprave nestrpno in velikokrat preveč politično. Tudi letošnji poskus dokončati razpravo in sprejeti vojne zakone v Državnem zboru ni uspel. Volje za tak rezultat je še vedno premalo.

Preveč pričakujemo tudi od spravnih, simbolnih dejanj, zlasti od dejanj drugih. Premalo se razume, da sprava nastaja vsak dan, nastaja v srcih ljudi in je življenjsko odvisna od ljudi – od vsakogar od nas in od vseh nas skupaj. Premalo se upošteva, da je na tej osebni ravni marsikaj že spremenjeno in da je velik del spravne poti že prehojen. In naposled, premalo se razume, da je pot do sprave treba začeti pri sebi, s priznanjem lastnih napak in z odpuščanjem napak drugih. Šele potem je pot do sprave v resnici odprta. Nedavno objavljena pisma škofa Antona Vovka iz časa takoj po drugi svetovni vojni izkazujejo njegovo globoko etičnost. S tem ko nas opozarjajo na pripravljenost začeti pri sebi in pri napakah svojih, vsebujejo pomembno sporočilo: za vse nas, ne samo za ene ali samo za druge, ampak za vse nas.

Današnji dan upora proti okupatorju je priložnost za spomin in razmislek o vsem tem – o veličini narodnoosvobodilnega boja in o svetovnih razsežnostih upora proti fašizmu in nacizmu, o zgodovinski usodi našega naroda in etičnem bistvu naše nedavne zgodovine. Toda razmišljati moramo o prihodnosti, za katero želimo, da bi bila vredna spomina na najboljše iz naše preteklosti. Doseči ta cilj pa ne bo lahko. Čaka nas veliko naporov.

Dag Hammarskjöld, pokojni generalni sekretar Združenih narodov, je nekoč zapisal: »Nikoli ne meri višine gore, preden ne prideš na njen vrh. Šele tedaj vidiš, kako nizek je.«

To velja tudi za naš razvoj. Četudi se včasih zdi, da smo danes na vrhu – saj Slovenija še nikoli ni dosegla toliko kakor prav v času svoje samostojnosti –, pa moramo vedeti, da nas čakajo težke preizkušnje. Naša država še ni zgled pravne in socialne države. Veliko moramo še postoriti. Ustaviti moramo procese, ki vse večje število naših ljudi potiskajo pod prag revščine. Poiskati moramo načine za povečevanje vrednosti vsega, kar ustvarimo. Naše bogastvo moramo povečati z večjo dodano vrednostjo. Naš razvoj moramo bolj opreti na lastno znanje, podjetnost in ustvarjalnost, v naših primerjavah z drugimi moramo biti bolj kritični in manj samozadovoljni. Veliko dela nas čaka.

Zato se bomo morali potruditi. Toda pri tem ne dvomimo v uspeh. Želimo, da bi bili vredni spomina na žrtve in veličino narodnoosvobodilnega boja. Zato bomo uresničevali njihovo izročilo, ki se zrcali v vrednotah svobode, kulture, iznajdljivosti in poguma. Prepričan sem, da nam bo uspelo. Samozavest imamo. Dodati moramo le iskreno in skupno prizadevanje. In tudi to bo mogoče. In ker bo to mogoče, bomo tudi v prihodnje lahko zmagovalci.