Predsednik ob 50. obletnici Pedagoške fakultete v Mariboru

Maribor, 14.11.2011  |  govor

Slavnostni nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na zaključni prireditvi ob 50. obletnici Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru
Maribor, 14. november 2011


Spoštovani zbrani,

Maribor je univerzitetno mesto. V našem času, ki je že postindustrijski čas, je univerzitetna usmeritev Maribora nujnost, priložnost in vseslovenski, nacionalni interes. Zato moramo rast Univerze v Mariboru spremljati in spodbujati s potrebno doslednostjo in z dobrim občutkom za pomen tega nacionalnega projekta.

Maribor je mesto razmeroma mlade in dinamične univerze. Vsaka od njenih fakultet ima za seboj razgibano zgodovino, ki jo označujejo raznovrstne izkušnje, tudi eksperimenti in iskanja. Pomen teh izkušenj presega okvire zgodovinskega spomina. Je tudi nujen del razmisleka o sedanjosti in prihodnosti. To še posebej velja za mariborsko Pedagoško fakulteto.

Prikličimo si torej v spomin nekaj najzanimivejših postaj v tem razgibanem in nikakor ne premočrtnem razvoju pedagoškega študija v Mariboru. Označujejo ga dokaj globoke zgodovinske korenine, nenehno usklajevanje s potrebami razvoja pa tudi dokaj številne spremembe, organizacijski eksperimenti in iskanja novih povezav.

Začetki izobraževanja učiteljev v Mariboru segajo v leto 1802, ko so se v Mariboru začeli tečaji za pomožne učitelje. Ti začetki so torej bolj zgodnji od večine drugih današnjih univerzitetnih študijev na mariborski univerzi. Prvo, takrat dveletno učiteljišče je bilo ustanovljeno leta 1861, kakšno desetletje kasneje pa je preraslo v štiriletno. Ob moškem učiteljišču se je začelo uveljavljati tudi žensko učiteljišče. devetnajsto stoletje je torej dalo Mariboru prvo podlago za pedagoški študij.

V obdobju med dvema svetovnima vojnama je bilo učiteljišče kot edina srednja šola podaljšano na pet let študija. To je bil eden mnogih kompromisov v razvoju pedagoškega poklicnega izobraževanja, ki je priznal potrebo po kvalitetnem pedagoškem delu, utemeljenem na čim boljši izobrazbi učiteljev. Vendar pa je zahteva po izobraževanju bodočih osnovnošolskih učiteljic in učiteljev na posebni visokošolski ustanovi ni bila uresničena. To se je zgodilo šele veliko let kasneje.

Razvoj Maribora v središče višjega in visokega izobraževanja je dobil močno spodbudo konec petdesetih let prejšnjega stoletja. V zadnjih nekaj letih smo imeli priložnost praznovati več zlatih jubilejev mariborskih – nekdaj višjih šol in današnjih fakultet. Na treh takšnih slovesnostih sem že večkrat imel priložnost in čast spregovoriti kot slavnostni govornik. Današnja priložnost je četrta, saj je pedagoška akademija, predhodnica današnje pedagoške fakultete, kljub svoji zgodovinski utemeljenosti nastajala postopoma, ob številnih razpravah in tehtanjih različnih pogledov.

Pomembno je razumeti to iskanje najprimernejšega modela, saj je bilo z njim treba upoštevati tako potrebe tistega časa, kot tudi predvideno krepitev kakovosti šolstva in izobraževanja v celoti. Potreba po visokem pedagoškem izobraževanju se je opažala že od začetka, njena uresničitev pa je bila postopna.

Začetek šestdesetih let je bil torej za Maribor in za Slovenijo pomemben čas prehoda na nove ravni izobraževanja za kvalitetno šolo. Izkušnja iz tistega časa je pomembna tudi za naš čas, za naše presoje o potrebnih reformah v sistemu vzgoje in izobraževanj in zlasti za usposabljanje učiteljev. Izobraževalni sistem je v odločilni meri odvisen od ljudi, ki edini lahko zagotovijo uspeh reform.

V razvoju pedagoškega dela – tako kot na mnogih drugih področjih – ni pomembnejše skrbi kot je skrb za kakovost. Tako je bilo nekoč in tako je tudi danes. Pedagoška akademija v Mariboru, predhodnica današnje Pedagoške fakultete, se je trudila za stalno izboljšanje kakovosti, tudi z dopolnjevanjem in spreminjanjem študijskih programov in učnih načrtov. Spremljala je razvoj šol in iz njega izhajajoče potrebe po spremembah. Uvajala je nove predmete. Uvedla je študij madžarskega jezika. Razvijala je metodiko prostovoljnih dejavnosti. Krepila je sodelovanje s Pedagoško akademijo v Ljubljani in z visoko učiteljsko šolo v Szombathelyju. Znotraj Univerze v Mariboru je vzpostavila tesne zveze z Visoko tehniško šolo. Bila je med najbolj dinamičnimi članicami mariborske univerze.

Navzlic oviram, tudi tistim, ki jih povzročalo spreminjanje zakonske ureditve, je pedagoška akademija uspešno pravila svojo pot do ustanovitve sedanje Pedagoške fakultete, ki je pomenila novo možnost in nov način zagotavljanja kakovosti. Kot za vsako drugo fakulteto je tudi njen uspeh in razvoj največjega pomena povezanost izobraževalne in raziskovalne funkcije. Razvoj v tem pogledu nikoli ne more biti končan. Za vse fakultete namreč velja, da je kakovost pouka v veliki meri odvisna od kakovosti raziskovalnega dela fakultetnih učiteljev.

Za Pedagoško fakulteto to seveda velja tako kot za druge. Današnji čas odpira številna vprašanja povezana z izborom izobraževalnih vsebin, z metodologijo, tehnologijo in didaktiko pouka in izobraževanja nasploh, vprašanja psihologije, vprašanja deviantnih pojavov med mladimi in vpliva teh pojavov na izobraževanje in še mnoga druga. .

Vsa tovrstna vprašanja zahtevajo dobro raziskovalno delo. Hkrati pa je treba upoštevati nekaj posebnih okoliščin. Pedagoška fakulteta se je šele nedavno ločila od dveh fakultet, ki sta izšli iz njene strukture. Bolonjski reformni proces zahteva spremembe v organizaciji in zlasti v praksi. Te spremembe naj pomagajo študentom pridobiti ustrezne sposobnosti in mesto v produktivnih razvojnih procesih čim hitreje. To v nobenih časih, zlasti pa ne v kriznih ni enostavna naloga. Posvetiti se ji je treba s polno energijo in z dobrim občutkom za rezultate, kar mora biti povezano tudi z razvojem raziskovalne funkcije fakultete. Tega razvoja seveda ni mogoče doseči čez noč.

Pedagoška fakulteta v Mariboru je v svoji zgodovini in v svoji današnji izkušnji preizkusila nadpovprečno mero sprememb, iskanj, eksperimentov in dobrih rešitev. Zato lahko gleda v prihodnost z zaupanjem vase in s samozavestjo. Toda naš čas postavlja pred vse naše ustanove vse težje zahteve. Izobraževalni sistem mora zagotavljati vse več znanja, hkrati pa so razvojne tendence preteklih desetletij močno oslabile avtoriteto institucij in družbeno zavest o njenem pomenu. To ni samo naš pojav in naš problem. Take tendence opažajo poznavalci v mnogih deželah zahodnega sveta, ki mu pripada tudi Slovenija. Avtoriteta institucij je vse bolj izključno odvisna od kakovosti njihovega dela in od njihove odzivnosti na potrebe časa. To velja tudi za univerze in vse institucije v njihovem okviru.

O izzivih, ki jih prinaša čas moramo nenehno razmišljati in iskati dobre odgovore. Nihče ne more biti izvzet iz tega kroga obveznosti. Zato mi dovolite omembo nekega vprašanja, ki utegne biti zanimivo za ustanovo, katere jubilej slavimo danes.

Študentke in študentje pedagoških fakultet potrebujejo čim več kontaktov z realnim okoljem, v katerem potekajo pedagoški procesi. Med takimi okolji so posebno pomembni, zahtevni in – dodal bi tudi pedagoško in metodološko zanimivi – krizni centri, kamor se zatečejo otroci in mladi ljudje zaradi konfliktov in nasilja v družini in zaradi drugih razlogov, ki otežujejo življenje mladostnikov v našem času. Seveda, mladi ljudje se morajo izobraževati tudi v takšnih, težkih okoliščinah. Krizni centri zagotavljajo potrebno infrastrukturo – prostore za bivanje in pouk – in strokovno usposobljene socialne delavke in delavce, ki znajo ustvarjati prijazno okolje za življenje in učenje. Manjka pa jim pedagoško usposobljenih, četudi ne nujno diplomiranih, učiteljev. Rešitev bi bila v taki organiziranosti pedagoške prakse na pedagoških fakultetah, ki bi omogočila, da študentje obiskujejo krizne centre, tako v kraju študija, kot tudi v drugih krajih, na primer v krajih od koder študentje prihajajo na študij. Takšno prakso bi bilo treba skrbno pripraviti, jo dobro spremljati in primerno vključiti v fakultetni pouk in raziskovanje. Potrebe po takem sodelovanju v nekaterih kriznih centrih močno čutijo. Sodelovanje s centri pedagoškega izobraževanja je zanje izjemnega pomena.

Seveda je omenjeni problem samo eden od mnogih. Razumljivo je, da čedalje bolj razvita in zato vedno bolj kompleksna družba zahteva vedno nove rešitve za raznovrstne pedagoške izzive, ki jih prinaša čas. Prav nobenega med njimi ne smemo spregledati. Dobre pedagoške fakultete v današnji Evropi sodobne probleme dobro poznajo in so usposobljene za njihovo reševanje. Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru je ena od njih.

Spoštovani,

Življenjska pot Pedagoške fakultete Univerze v Mariboru je bila zahtevna in vijugasta. Na tej poti je nastalo veliko izkušenj, ki so pomembne tudi za današnji čas. Zato sem prepričan, da bo fakulteta dobro odgovorila izzivom našega časa in da bo našla dobro pot do opredelitve svoje vloge v prihodnje. Maribor, kot univerzitetno mesto pa bo s tem samo še pridobil.

Čestitam vam ob 50-letnici in vam želim še veliko uspehov.