Nagovor predsednika na Meddržavnem sodišču v Haagu

Haag, 29.11.2011  |  govor

Nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na Meddržavnem sodišču v Haagu
Haag, 29. november 2011


Spoštovani gospod predsednik,
člani sodišča,
gospe in gospodje,

zahvaljujem se vam za prijazno in prijateljsko dobrodošlico. Ta govor naslavljam na vas ob globokem zavedanju časti, ki ste mi jo namenili ob tej posebni priložnosti v čudovitem in visoko simboličnem okolju Palače miru v Haagu.

Meddržavno sodišče vse od svojega začetka ni samo najvišja svetovna sodna instanca, temveč tudi simbol najvišjih človekovih stremljenj. V tem sodišču je povzeto človekovo zgodovinsko hrepenenje po mednarodnem redu, temelječem na razumu in vladavini prava. Navezuje se na najvišje standarde mednarodne jurisprudence. Mnoge odločitve, sprejete v tej znameniti zgradbi, so postale mejniki v razvoju organizirane mednarodne skupnosti.

Pravni strokovnjaki, diplomati in politični voditelji črpajo navdih iz sodb in svetovalnih mnenj Meddržavnega sodišča, iz sporočila pravice in pravičnosti, izraženega v odločbah tega sodišča in v ločenih mnenjih njegovih sodnikov. To sporočilo odmeva zlasti v tistih državah, ki so svoje mesto v mednarodnem sistemu utrdile v dvajsetem stoletju.

Ena takih je tudi Republika Slovenija, ki je neodvisna in suverena država dvajset let. Izkušnja Republike Slovenije kot članice mednarodne skupnosti je tesno povezana z mednarodnim pravom. To izkušnjo je mogoče povzeti na več načinov. Vendar, v zgodovini moje države so imele bistveni pomen naslednje tri ključne ugotovitve, ki jih poznamo iz mednarodnega prava.

Prvič, načelo suverene enakosti držav ima v sodobnem svetu še naprej polno veljavo.

Drugič, načelo svobodne izbire sredstev za mirno reševanje sporov med državami je često bistveno pri sprejemanju njihovih odločitev v prizadevanju za tako rešitev.

Tretjič, mednarodno pravo in zlasti njemu lastna zamisel pravičnosti vključujeta znaten in ustvarjalen potencial.

Dovolite mi, da dodam nekaj pripomb v zvezi z omenjenimi tremi ugotovitvami, izpeljanimi iz naše lastne izkušnje.

Prvič, Republika Slovenija se je kot suverena država pojavila in postala članica Združenih narodov po razpadu svoje predhodnice Socialistične federativne republike Jugoslavije, ki je bila prenehala obstajati. Pred dvajsetimi leti, vse od prvih dni samostojnosti, je bilo načelo enakosti vseh držav naslednic nekdanje Jugoslavije bistvenega pomena za Slovenijo. Pravna in politična prizadevanja za uveljavitev tega načela so zahtevala skoraj desetletje razprav. Zaradi politične in zgodovinske zapletenosti te razprave niso bile lahke. Na koncu je prevladala logika prava in pravice. Oktobra 2000 je zadnja od neposrednih držav naslednic nekdanje Jugoslavije zaprosila za članstvo v organizaciji OZN kot njena nova članica.

Nekaj mesecev pozneje je pet držav naslednic sklenilo sporazum o državnem nasledstvu glede državne lastnine, finančnega premoženja ter obveznosti in arhivov. Načelo suverene enakosti je bilo tako sprejeto in uveljavljeno. Danes se lahko z zadovoljstvom ozremo na pravno rešitev omenjenega položaja.

V tem okviru je več kakor primerno priznati vlogo Meddržavnega sodišča. Sodišče se z vprašanjem državnega nasledstva nekdanje Jugoslavije seveda ni ukvarjalo kot z vprašanjem per se. Med reševanjem vrste vprašanj mednarodnega prava, pomembnih v zvezi z nekdanjo Jugoslavijo, je modro usmerjalo in skrbno varovalo načelo suverene enakosti držav naslednic. Pri utemeljevanju svojih sodb in ločenih mnenj svojih sodnikov je pripomoglo k razjasnitvi nekaterih vprašanj, ki so se obravnavala v pogajanjih, in državam naslednicam posredno pomagalo pri v iskanju pravih rešitev.

Načelo suverene enakosti držav sega daleč prek vprašanj pravnega nasledstva. Je temeljnega pomena za celoten sistem Združenih narodov. Bistveni pomen ima tudi v postopku sklepanja mednarodnih pogodb, pri diplomatskih odnosih in na vseh področjih mednarodnega življenja države. Celo v Evropski uniji kot visoko povezani regionalni ureditvi, katere članica je Republika Slovenija, načela suverene enakosti držav ni zamenjalo nobeno drugo načelo. Razprave v Evropski uniji pogosto potrjujejo osnovno dejstvo, da Evropska unija, podobno kakor druge mednarodne organizacije, ostaja proizvod suverene volje svojih držav članic. Poleg tega nas analiza prava Evropske unije spomni na temeljni pomen demokratične legitimnosti, ki jo imajo lahko samo suverene države. Organi odločanja Evropske unije si morajo prizadevati za pristno sprejetje vseh tistih odločitev suverenih držav članic in njihovih demokratično izvoljenih teles, ki bi lahko vplivale na pravno arhitekturo unije.

Skratka, suverena enakost držav je še naprej življenjsko pomemben temelj organizirane mednarodne skupnosti. Uresničevanje tega dosežka močno vpliva na vse vidike mednarodnega življenja, vključno z načini, po katerih posežejo države pri izbiri in uporabi sredstev za mirno reševanje medsebojnih sporov.

Tudi v tem okviru je zanimiva izkušnja držav naslednic nekdanje Jugoslavije glede na število in raznovrstnost sporov zaradi razpada te kompleksne, večnarodnostne in federalno urejene države. Nekateri med njimi so postali predmet sojenja na Meddržavnem sodišču. Drugi so bili rešeni ali se rešujejo s pogajanji, mediacijo ali drugimi načini za mirno reševanje sporov. Eden, to je spor med Slovenijo in Hrvaško glede morske in kopenske meje, se bo urejal z arbitražo v skladu z nedavno sklenjenim dvostranskim arbitražnim sporazumom.

Državi sta se skoraj dve desetletji trudili najti obojestransko sprejemljivo rešitev tega spora. Med predlogi so bila neposredna pogajanja, posredovanje in dobre usluge ter mediacija, izmenjana so bila mnenja o spravnem postopku in sodnem odločanju in, končno, sporazum o arbitraži. Pot iskanja pravega pristopa k dejanski rešitvi je bila dolga in je zahtevala skrbno tehtanje težkih odločitev. Včasih se je že zdelo, da je uspeh blizu, a se je potem izkazalo, da sporazuma še ni mogoče doseči. Nazadnje je Evropska komisija odigrala dobrodošlo in učinkovito vlogo posredovanja in pomoči – s predlogi glede priprave osnutkov pri pogajanju o arbitražnem sporazumu.

Pri tem smo spoznali – tako kakor že mnogokrat prej – da je postopek izbire načina reševanja spora priložnost za učenje in ustvarjalnost, ki strankam omogoča, da se prilagodijo dejanskim in pravnim posebnostim zadevnega spora in najdejo pot naprej, proti rešitvi.

Dovolite mi, spoštovani gospod predsednik, da nadaljujem s končno in splošnejšo ugotovitvijo.

Procesi uporabe mednarodnega prava so, na splošno, ustvarjalni procesi. Pravniki, ki v različnih vlogah nastopajo v njih, morajo uporabiti vse svoje znanje in veščine za tehtanje različno upravičenih zahtevkov, za obvladovanje različnih nasprotujočih si interesov in razumevanje mednarodnega prava v njegovi relativni nedoločenosti. Slednje je pomembno zato, ker norme mednarodnega prava večinoma spadajo v kategorijo ius dispositivum. Najučinkovitejše so takrat, kadar se pri njihovi uporabi upoštevajo vsa bistvena dejstva in okoliščine in ko se posveča ustrezna pozornost pravičnosti.

Iskanje pravičnosti se začne z iskanjem sporazuma. Kakor dokazuje nedavna zgodovina, ima pravičnost pomemben in ustvarjalen potencial, ki se lahko prelije v široko paleto sporazumov. V preteklih dveh desetletjih se je to izrazilo na številne nove načine. Mednarodno kazensko pravo in njegove institucije so se dvignili na popolnoma nove ravni. Mednarodno pravo človekovih pravic je pridobilo večjo natančnost in dodatno pravno tkivo, njegovi izvedbeni postopki so postali veliko bolj dodelani. Celo Varnostni svet Združenih narodov je izboljšal svoj način dela in je v vsebino nekaterih svojih sklepov o posameznih sankcijah vnesel zamisel o pravičnosti. Slovenija je imela priložnost igrati dejavno vlogo pri oblikovanju mednarodnega prava in sprejemanju odločitev na vseh vitalnih področjih njegove uporabe. To je dalo moji državi odlično priložnost uveljavljati lastno suverenost, ob resnem spoštovanju pomena pravičnosti in z globokim razumevanjem, da je ključno iskanje sporazuma.

Ko pa govorimo o materialni pravičnosti, obstajajo obsežna področja mednarodnega prava, na katerih je treba še marsikaj postoriti. Mednarodna trgovinska pogajanja doslej niso izpolnila obljube o pravičnih trgovinskih sporazumih za države v razvoju. Za varovanje okolja še vedno manjkajo novi in pravičnejši sporazumi na številnih področjih. Velike mednarodne institucije, kakršna sta Mednarodni denarni sklad in Varnostni svet Združenih narodov, potrebujejo reforme – delno zato, da se bo bolje izrazila razporeditev moči po svetu, še bolj, kar je pomembnejše, pa zato, da se zagotovi večja pravičnost pri odločitvah teh institucij v korist vsega človeštva.

Mednarodno pravo in vanj vgrajena zasnova pravičnosti lahko postaneta sprožilca nujnih sprememb. Splošno sprejeto je, da je mednarodno pravo skupni jezik mednarodne skupnosti. Vendar pa je veliko več kakor zgolj to. Je glavni nosilec ideje o pravičnosti in pravici, tako pa nadaljnjega izboljševanja človekovega življenja v globalnem svetu. Kot predsednik suverene države in učenec, učitelj in praktik na področju mednarodnega prava sem trdno prepričan, da se bo njegovo trajnostno in pravično delovanje postopno izboljšalo in bo dejansko spremenilo svet.

V tem zgodovinskem pohodu sprememb bo Meddržavno sodišče še naprej imelo ključno vlogo in njegove odločitve bodo navdih prek meja njegove neposredne pristojnosti.


Spoštovani gospod predsednik,
spoštovani člani sodišča,

v veliko čast mi je, da sem vas lahko danes nagovoril. Toda preden končam, dovolite, gospod predsednik, da ob nedavni ponovni izvolitvi čestitam vam in drugim članom sodišča za to visoko funkcijo. Želim vam uspešno delo še naprej in se vam, spoštovani člani sodišča, gospe in gospodje, zahvaljujem za pozornost.