Predsednik republike ob 20. obletnici vstopa Slovenije v OZN

Ljubljana, 18.5.2012  |  govor

Uvodni govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na simpoziju ob 20. obletnici vstopa Republike Slovenije v Organizacijo združenih narodov z naslovom "Slovenija in OZN"
Ljubljana, 18. maj 2012


Spoštovani gospod minister,
spoštovane udeleženke in udeleženci simpozija,

dvajseta obletnica vstopa Slovenije v Organizacijo združenih narodov je dobra priložnost za širši in globlji premislek o položaju Slovenije v svetu, o njenih ciljih in poslanstvu, o izbiri prioritet zunanje politike in o praktičnih vprašanjih slovenske diplomacije. Seveda pa tak premislek zahteva, da najprej ocenimo pretekle izkušnje Slovenije v OZN, naš današnji položaj in ključne prvine pristopa za naprej.

Dan vstopa Slovenije v OZN, 22. maj, se upravičeno obeležuje kot dan slovenske diplomacije. Članstvo v svetovni organizaciji je za sleherno državo nujnost in priložnost, zlasti za njeno diplomacijo, ki se od vstopa v organizacijo vsak dan preizkuša v delu njenih organov – Generalne skupščine in njenih številnih delovnih teles, v primeru izvolitve pa tudi v delu Varnostnega sveta, Ekonomskega in socialnega sveta, Sveta za človekove pravice in drugih voljenih organov.

Za današnjo priložnost, ko ocenjujemo prisotnost Slovenije v Združenih narodih širše in globlje, pa je treba opozoriti še na nekaj temeljnega: Slovenija je bila vključena v Združene narode od začetka, odkar so bili Združeni narodi med II. svetovno vojno še vojaško zavezništvo za boj proti fašizmu, nacizmu in japonskemu militarizmu. Po II. svetovni vojni je bila Slovenija – v okviru federativno urejene Jugoslavije – del korpusa ustanovnih članic OZN. Na to moramo biti ponosni, kot tudi na številne prispevke Slovencev, diplomatov in strokovnjakov na različnih področjih, v delovanju OZN od začetka naprej. V okviru nekdanje Jugoslavije je Slovenija blestela z diplomati , ki so delovali kot veleposlaniki pri Združenih narodih. Naj jih samo omenim: dr. Joža Vilfan in dr. Aleš Bebler v začetnih letih, kasneje pa dr. Jože Brilej, dr. Anton Vratuša, Ignac Golob in Marko Kosin. Slednja sta tudi veliko prispevala k vzpostavitvi in razvoju diplomacije samostojne, suverene Republike Slovenije.

Sam sem imel veliko čast in, gledano v retrospektivi, tudi veliko veselje preživeti dolga leta z OZN; najprej kakšno desetletje kot neodvisen strokovnjak za človekove pravice, nato osem let kot prvi slovenski veleposlanik pri OZN v New Yorku in potem še pet let kot pomočnik generalnega sekretarja OZN za politične zadeve. Tudi danes z zanimanjem spremljam razvoj svetovne organizacije in delo slovenske diplomacije v ZN.

Gledano v celoti lahko dosedanje delo Republike Slovenije kot polnopravne članice OZN razdelimo na dve desetletni obdobji. Prvo desetletje je bilo desetletje vzpostavljanja Slovenije v OZN. Bilo je uspešno in je kulminiralo z zelo dobro opravljenim članstvom Slovenije v Varnostnem svetu OZN v letih 1998–99. Drugo obdobje je čas iskanja identitete Slovenije v OZN v obdobju pospešenega približevanja Evropski uniji in članstva naše države v njej.

To drugo obdobje se je začelo nekako pred desetimi leti in še traja. Treba je odkrito povedati: Evropska unija kot skupnost držav in njene članice, zlasti njene nove članice, še niso našle svoje prave vloge v okviru ZN. O tem več v nadaljevanju, na začetku pa še nekaj o izkušnjah iz prvega desetletja, to je obdobja vzpostavljanja Slovenije kot članice OZN.

Ob vstopu v OZN, l. 1992, je imela Slovenija pred sabo dve nalogi: prvič, določiti prioritete svojega delovanja glede na celotni dnevni red OZN, in drugič, opredeliti svoj pristop k problematiki razpadle Jugoslavije, ki je bila med akutnimi in pomembnimi temami, s katerimi se je v tistem času ukvarjala svetovna organizacija in zlasti njen Varnostni svet. Od vsega začetka mi je bilo jasno, da Slovenija ne sme postati članica OZN z eno samo temo ("one issue state", kot temu ironično pravijo v OZN), da se torej ne sme v svojem nastopanju omejevati na balkanske probleme in da mora vzpostaviti primerno distanco do njih. Slovenija takrat že ni bila več del balkanske problematike, kar je morala tudi praktično izraziti.

Določitev prioritet v l. 1992 je bila naslednja: Slovenija se bo v OZN posvečala mednarodnim varnostnim vprašanjem in človekovim pravicam in tako ustvarila primeren profil države članice. Kar zadeva balkansko problematiko, je bilo prioritetno vprašanje sukcesija po razpadli SFR Jugoslaviji in realistično odmerjeno nastopanje z lastnimi stališči v obravnavanju vprašanj vojne v Bosni in Hercegovini.

Ta pristop se je izkazal kot ustrezen in uspešen. V prvih letih članstva smo aktivno nastopali v Prvem odboru Generalne skupščine (za varnostna in razorožitvena vprašanja) in se profilirali v celi vrsti vprašanj, ki so na dnevnem redu tega odbora. Med njimi so bile resolucije o nuklearnih vprašanjih v zvezi s Severno Korejo in Iranom, vprašanje posredovanja zahteve po posvetovalnem mnenju Meddržavnega sodišča o legalnosti uporabe jedrskega orožja v vojni, vprašanja uporabe mehanizmov OZN za krepitev mednarodne varnosti, vključno z mehanizmi preventivne diplomacije itd.

V tretjem odboru, ki se zlasti posveča tematiki človekovih pravic, smo imeli aktivno vlogo v pripravi odločitev o ustanovitvi funkcije visokega komisarja za človekove pravice, po njegovi ustanovitvi pa z mojim predsedovanjem delovni skupini za prilagajanje mehanizmov OZN na področju človekovih pravic novim zahtevam časa. Seveda smo aktivno sodelovali v tematskih razpravah in v razpravah o kršitvah človekovih pravic v posameznih državah. O vsem tem bo lahko veliko povedala Eva Tomič, ki je bila v prvih letih članstva delegatka Slovenije v Tretjem odboru Generalne skupščine in je kasneje delovala v mnogih drugih organih OZN, vključno s Svetom za človekove pravice.

Poleg vsebinskih prioritet smo se v tistem času potrudili za redno plačevanje članarine. Slovenija je članarino plačevala v prvi polovici januarja vsako leto in to v celoti ("in full and on time") in se pojavljala na prestižnem spisku rednih plačnikov, kakšnega ducata držav, skupaj z nordijskimi državami, Nemčijo in še nekaterimi drugimi. Ta spisek sleherno leto preberejo prav vsi predstavniki držav in vodilni člani Sekretariata OZN. Položaj države na tem spisku zagotavlja tiho spoštovanje – tako v OZN kot zunaj, zlasti v New Yorku, oboje skupaj pa prispeva k vzpostavljanju profila države članice OZN.

Profil, ki smo si ga na ta način vzpostavili v prvih petih letih članstva, nam je omogočil uspešno kandidaturo za članstvo v Varnostnem svetu OZN. L. 1997, v času volitev, je bila Slovenija v OZN že znana in cenjena in je volitve dobila s prepričljivo, četudi zelo kratko kampanjo, ki jo je pretežno vodila v New Yorku (za kaj večjega ni bilo finančnih sredstev) in z odličnim glasovalnim izidom – v prvem krogu je dobila 140 glasov.

Seveda pa smo se v prvih desetih letih članstva v ZN soočali tudi z vprašanji, ki si jih nismo sami izbrali. Med njimi sta dominirali dve: vprašanje nasledstva po nekdanji SFRJ in vprašanje vojne v Bosni in Hercegovini.

Vprašanje sukcesije sedeža nekdanje SFRJ v OZN je bilo pomembno kot precedens za vse rešitve sukcesije in je odločalo o tem, ali bodo države nekdanje SFRJ enakopravne naslednice nekdanje skupne države. Varnostni svet OZN se je glede tega v septembru 1992 odločil dvoumno – ocenil je, da nekdanja SFRJ ne obstaja več, in določil, da takratna Zvezna republika Jugoslavija (Srbija in Črna gora) ni imela možnosti avtomatične kontinuitete nekdanje SFRJ. Torej bi lahko tak položaj pridobila "neavtomatično", t.j. s kasnejšimi odločitvami Varnostnega sveta in Generalne skupščine. To je bil "korenček", ki ga je Varnostni svet ponudil Miloševićevemu režimu za primer zadovoljive rešitve vojne v Bosni in Hercegovini. S stališča pravičnosti, pa tudi s stališča slovenskih nacionalnih interesov, je bila takšna trgovina nevzdržna in smo jo v OZN kritizirali ob vsaki priložnosti. Ko so članice Varnostnega sveta jeseni 1995, po sklenitvi Daytonskega sporazuma, pripravile osnutek resolucije, ki bi Miloševićevi Jugoslaviji tudi dejansko priznal status kontinuitete z nekdanjo SFRJ in s tem potisnil ostale države naslednice v neenakopraven položaj, je Slovenija v New Yorku sprožila kolektivno akcijo štirih naslednic in dosegla umik tega predloga iz osnutka resolucije Varnostnega sveta.

To je bila pomembna, vendar še ne dokončna zmaga. Ta je sledila oktobra in novembra l. 2000, po padcu Slobodana Miloševića. Takrat sem kot pomočnik generalnega sekretarja za politične zadeve generalnemu sekretarju OZN svetoval tudi v vprašanjih delovanja OZN na Balkanu. Po temeljitem posvetu v vodstvu sekretariata OZN je generalni sekretar OZN Kofi Annan v čestitki novoizvoljenemu predsedniku Koštunici predlagal, naj ZR Jugoslavija zaprosi za članstvo v OZN kot nova država. Ta predlog so podprle tudi zainteresirane stalne članice Varnostnega sveta. Opravljen je bil postopek, identičen postopku, po katerem so dobile status države članice tudi ostale naslednice nekdanje SFRJ. Tako je bilo zagotovljeno načelo enakopravnosti naslednic, ki je postalo tudi podlaga za sklenitev sukcesijskega sporazuma med njimi nekaj mesecev kasneje.

V obravnavi izjemno težkih vprašanj vojne v Bosni in Hercegovini pa so bile naše možnosti omejene. Slovenija ni bila članica Varnostnega sveta in naši nasveti so pogosto naleteli na gluha ušesa, vendar smo postali znani po jasnih, prepričljivih in neodvisnih stališčih. Nismo se podrejali pogledom ali taktičnim potrebam nobene od velikih sil. L. 1993 smo predlagali nekaj ključnih stališč glede zaustavitve vojne, skupaj z Novo Zelandijo, tedaj članico Varnostnega sveta, Švico (ki je bila takrat še aktivna opazovalka, ne pa še članica OZN) in Malezijo. Tudi ta in drugi skupinski nastopi takrat še niso dali sadov, odnos mednarodne skupnosti do vojne se je namreč začel spreminjati šele l. 1995. Po koncu vojne sem se vključil v majhno skupino veleposlanikov, ki je zahtevala temeljito in kritično poročilo o vlogi OZN v vojni v Bosni in Hercegovini in zlasti o genocidu v Srebrenici. Novi generalni sekretar Kofi Annan je zamisel sprejel navkljub pomislekom nekaterih vplivnih svetovalcev. Poročilo o Srebrenici, objavljeno l. 1999, je postalo primer novega, samokritičnega gledanja ZN na mirovne operacije in je sprožilo proces reform v sistemu mirovnih operacij OZN, ki so znatno izboljšale delovanje OZN na tem področju.

Med izkušnjami iz prvega obdobja članstva Slovenije v OZN je treba omeniti tudi pomembno ekonomsko vsebino. Stalna misija Republike Slovenije pri OZN je v letih 1992–1996, to je v času trajanja ekonomskih sankcij zoper ZR Jugoslavijo, zagotovila slovenskim podjetjem dovoljenja za izvoz blaga, ki ga je bilo mogoče izvzeti iz sankcijskega režima. Skupna vrednost teh poslov je bila okrog 600 milijonov USD. To je bil znaten prispevek slovenske diplomacije našemu gospodarstvu.

V prvem desetletju smo slovenski diplomati pri OZN doživeli tudi nekaj razočaranj in bridkih izkušenj, med katerimi je danes treba omeniti naš umik iz skupine držav pobudnic resolucije "Svet brez jedrskega orožja" l. 1998. V skupino, v kateri so bile Švedska, Nova Zelandija in Egipt in še nekatere države, je Slovenijo povabila Švedska – zaradi profila, ki ga je Slovenija takrat že imela v Generalni skupščini in v Varnostnem svetu, kjer smo s Švedsko v letu 1998 sodelovali pri pripravi resolucije o jedrskih poskusih na Indijski podcelini. To, da Slovenija pri pobudi "Svet brez jedrskega orožja" ni zdržala do konca, gotovo ni povečalo ugleda naše države v tistem času. Z današnje perspektive lahko občutek razočaranja v določeni meri omili dejstvo, da je predsednik ZDA Barack Obama več kot desetletje pozneje oblikoval – zanimivo, pod istim imenom – zelo podobno iniciativo dolgoročnega zmanjševanja jedrskega orožja in da so med pobudniki nekateri najvidnejši oblikovalci ameriške zunanje politike in globalne strategije – Henry Kissinger, George Schultz, Sam Nunn in William Perry.

Delo Slovenije v Varnostnem svetu v letih 1998–99 je bilo kulminacija prvega obdobja slovenskega članstva v OZN. Slovenija je svoje delo dobro pravila. Naša stališča o takratnih kriznih situacijah v Iraku, Afganistanu, na Vzhodnem Timorju, v Kongu, Zahodni Afriki, Angoli, na Haitiju in drugod so bila premišljena in spoštovana. Naše predsedovanje sankcijskemu odboru za Libijo je bilo skrbno in pretehtano in je pomagalo pri oblikovanju sporazumov, ki so l. 1999 privedli do sojenja osumljencema za bombni atentat nad Lockerbiejem (Škotska) in do suspenzije sankcij proti Libiji.

Eno pomembnih vprašanj mednarodnega miru in varnosti v času našega članstva v Varnostnem svetu je bilo vprašanje Kosova. O tem so v Varnostnem svetu l . 1998 in v začetku 1999 potekale polemične razprave. Naša argumentacija v zvezi z neavtorizirano uporabo sile zavezništva NATO je temeljila na razlagi, da Ustanovna listina OZN določa (v 1. odstavku 24. člena), da ima Varnostni svet primarno in ne izključno odgovornost za zagotavljanje mednarodnega miru in varnosti in da lahko v primeru, ko je Varnostni svet neko situacijo že opredelil kot ogrožanje mednarodnega miru, v akutnem trenutku vojaško ukrepa tudi regionalna organizacija, ki pridobi zaslombo Varnostnega sveta kasneje. Ta pristop je bil potrjen z resolucijo 1244, ki je bila sprejeta soglasno junija 1999, po koncu vojaške akcije zavezništva NATO.

Med tematskimi vprašanji, s katerimi se sooča Varnostni svet, smo posvečali posebno pozornost vprašanjem preventivne diplomacije, o čemer smo organizirali posebno razpravo Varnostnega sveta, in vprašanjem sankcij, pri katerih se je izkazal Janez Lenarčič, ki je poleg sankcijskih vprašanj skrbel za naša stališča glede Iraka in Libije.

S sklenitvijo slovenskega mandata v Varnostnem svetu OZN je bil dosežen vrhunec prvega obdobja našega članstva v OZN. V tem obdobju je Slovenija nastopala v duhu suverene enakosti držav članic (1. odstavek 2. člena Ustanovne listine OZN). Ta daje državam, ki znajo to izkoristiti, dobre možnosti diplomatskega delovanja in afirmacije. Naša izkušnja v Varnostnem svetu je potrdila pomen mednarodnega prava in dobre uporabe mednarodnopravnih argumentov v delu tega pomembnega mednarodnega organa. In seveda, v veliki večini situacij se je bilo treba odločati hitro, na kraju razprave, v sobi za konzultacije Varnostnega sveta v New Yorku.

V letih, ki so sledila, se je Slovenija vse bolj profilirala kot država, ki se vključuje v evro-atlantske organizacije in ki v svojo zunanjo politiko vse bolj vgrajuje stališča Evropske unije. Moč "magnetnega polja" Evropske skupnosti in kasneje EU je bilo vse bolj čutiti. Tudi koordinacija dejavnosti EU je bila vse močnejša, nastopanje s skupnimi, usklajenimi stališči pa je postalo vse bolj prevladujoče. Ta razvoj je imel dobre in manj dobre plati. Po eni strani je moč skupnega nastopa pomembne skupine držav, ki jo zastopa EU, vsekakor večja. To daje tudi priložnost državi članici EU, ki doseže podporo drugih članic te skupine, da na ta način poveča moč in učinkovitost svojih zamisli. Po drugi strani pa so zlasti manjše države prikrajšane za prednosti samostojnega oblikovanja stališč, za povezovanja preko regionalnih okvirov in za kreativnost, ki jo omogoča individualno nastopanje. Slovenija je doslej uspela zadržati pravo mero individualnosti zlasti pri vprašanjih človekovih pravic, pa tudi v nekaterih drugih temah. Izziv za naprej pa vsekakor obstaja.

V sedanjih razmerah so seveda še vedno možne koristne in opazne diplomatske aktivnosti posamezne države članice. Med take spada delo veleposlanika Romana Kirna, ki je v letu 2005 vodil ključna pogajanja o "odgovornosti za zaščito", ki vzpostavlja nove mednarodne standarde ravnanja v razmerah hudih kršitev človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava. Ravno tako je opaženo delo, ki ga je v zadnjih letih opravila veleposlanica Sanja Štiglic v času predsedovanja Slovenije Evropski uniji l. 2008 ter, kasneje, v predsedovanju Izvršnega odbora UNICEF in v vodenju delovne skupine za izboljšanje delovnih metod Generalne skupščine OZN. Za Slovenijo so takšni prispevki diplomacije dragoceni in v Združenih narodih tudi cenjeni.

Hkrati pa moramo razumeti, da položaj Slovenije v OZN v vse večji meri opredeljuje njeno članstvo v Evropski uniji. To prinaša s seboj tudi nekatere nove probleme. Položaj Evropske unije v OZN ni optimalen in se je v preteklih letih poslabšal. Njena politična vloga ne ustreza ravni razvojne in humanitarne pomoči ter političnega potenciala unije kot skupnosti držav. Na področju človekovih pravic je sicer Evropska unija doslej dosegla veliko, vendar vse prepogosto prihaja v položaj, ko je preglasovana. V teh časih več kot 60 odstotkov držav članic OZN redno glasuje proti predlogom Evropske unije na področju človekovih pravic. To je statistika, nad katero se moramo zamisliti. Zaskrbljenost so vzbudile tudi velike težave, ki jih je Evropska unija imela v preteklih dveh letih z uveljavljanjem svojega formalnega statusa opazovalke v okviru OZN. In naposled, večkrat za mesta v voljenih organih OZN kandidira več članic EU, saj lahko za ta mesta kandidirajo v dveh regionalnih elektoralnih skupinah. Pogosto si države članice EU konkurirajo v kandidaturah za voljene organe OZN, kar ustvarja nejevoljo pri državah, ki niso članice EU, in povečuje možnosti za izvolitev kandidatov zunaj kroga članic EU. Slovenija je v lanski kandidaturi za ponovno članstvo v Varnostnem svetu izkusila negativne posledice vseh teh dejavnikov.

Evropska unija bo morala poskrbeti za čim boljšo in čim bolj jasno definicijo prioritet, za skrbnejšo in bolj premišljeno, četudi morebiti bolj omejeno izbiro predlogov in pobud, zlasti na področju človekovih pravic in za boljšo koordinacijo kandidatur. Medsebojni konkurenci bi se morali izogibati, zlasti ko gre za najpomembnejše organe OZN, kot je Varnostni svet.

Kakšne pa bi morale biti sedanje in prihodnje prioritete Republike Slovenije?

Najprej, prišel je čas za tehtno politično oceno in opredelitev pomena OZN v okviru celotne zunanje politike Slovenije. Zunanja politika je, tako kot vsa druga politika, najprej stvar politične volje. Bilo bi koristno, če bi vlada in državni zbor sprejela oceno našega sedanjega angažiranja v OZN, in v kolikor bi ocenila, da je potrebno to angažiranje povečati, to tudi jasno povedala.

Nadalje, ponovno bi bilo treba pregledati prioritete Slovenije. Določiti bi bilo treba, v katerih pogledih bomo delovali najprej v okviru EU, kje pa bomo zadržali lasten, individualni profil. V kolikor imamo pobude, za katere bi želeli pridobiti EU kot celoto, bi jih morali natančno definirati v okviru naših prioritet. Položaj je tu podoben, kot je bil pred 20 leti, seveda pa današnja določitev prioritet zahteva, da upoštevamo gosto mrežo stališč EU in politični pomen EU za Slovenijo. Delovanje in krepitev našega položaja znotraj EU je v sedanjih razmerah prednostnega pomena tudi za uspešnost našega dela v OZN.

Med vsebinskimi prioritetami, ki jih želimo razvijati, so človekove pravice povsem naravna izbira. V človekovih pravicah se izražajo temeljne človeške in družbene vrednote, ki jim je privržena naša država. Seveda pa človekove pravice v Združenih narodih niso akademska disciplina. So del konfliktne družbene stvarnosti in politično bojišče. Diplomacija človekovih pravic je način delovanja države na tem "bojišču" in naravno področje delovanja diplomacije manjše države, ki nikogar ne ogroža, in ki lahko razvije takšno verodostojnost, kakršne večje države, zlasti če so obremenjene z zgodovinsko dediščino obdobij dominacije, preprosto ne morejo imeti. Naše dosedanje in prihodnje zanimanje za človekove pravice in za članstvo v Svetu OZN za človekove pravice bi se moralo razumeti kot povsem pričakovano. Seveda pa moramo v prizadevanju za relevantno vlogo v svetovni diplomaciji človekovih pravic zagotoviti vrhunsko poznavanje problemov, odlično mrežo komunikacij z nevladnimi organizacijami in aktivisti za človekove pravice. Posebno zahtevna naloga je doseči visoko raven načelnosti in hkratnega razumevanja današnje "geopolitike človekovih pravic". Današnja mednarodna politična stvarnost je močno drugačna od tiste, ki je opredeljevala "zlato dobo človekovih pravic" – 70. in 80. leta preteklega stoletja.

In končno, urediti moramo plačevanje članskih prispevkov za OZN. Spomnimo se, da je Slovenija že bila na častnem spisku tistih, ki plačujejo članarino v celoti in pravočasno. V tem, kako neka država plačuje članarino in druge prispevke OZN, se dobro izraža tudi njen dejanski politični odnos do svetovne organizacije. Z našim sedanjim stanjem plačevanja članskih prispevkov ne moremo biti zadovoljni.

Slovenija ima v okviru svoje zunanje politike naloge, ki so videti bolj nujne in pomembnejše od tistih, ki jih lahko izvaja v okviru Združenih narodov. Toda upoštevajmo: Varnostni položaj Slovenije je dober, v odnosih s sosedi smo že vstopili v območje dobrega zaupanja in stabilnega urejanja preostalih odprtih vprašanj. S primerno količino politične zrelosti in razuma smo sposobni urediti naš ekonomski položaj v okviru EU in to na ravni, ki bo zagotavljala dober razvoj. V teh okoliščinah je naravno, da o zunanjepolitičnih prioritetah razmišljamo z dovolj visoko ravnijo pričakovanj in dovolj sofisticirano. Naj še enkrat poudarim: Prišel je čas za pretehtano in resno politično odločitev o našem angažiranju v okviru OZN. Naj bo današnji posvet začetek razprave, ki nam bo tako odločitev omogočila.