Predsednik na posvetu diplomatov o današnjem poslanstvu Slovenije v svetu

Brdo pri Kranju, 1.9.2009  |  govor

Uvodni nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na rednem letnem posvetu slovenske diplomacije
Brdo pri Kranju, 1. september 2009


Drage kolegice in kolegi,

prisrčna hvala za vabilo, da sodelujem na tem posvetu. Najprej bi rad v nekoliko bolj osebnem in nekoliko bolj čustvenem stilu pojasnil, da je letos točno deset let, odkar sem nazadnje bil na takem posvetu. Takrat sem bil veleposlanik Republike Slovenije pri Organizaciji združenih narodov in spominjam se dobro tistih razprav, ki smo jih imeli v hotelu Kokra. Takrat nas je bilo še nekaj manj in vse je bilo zelo komorno, ampak bilo je polno energije. Bilo je polno zanimivega dogovarjanja in moram reči, da sem imel po vrnitvi v New York s tistega posveta kar precej novih misli in takih, ki so mi pomagale pri delu na mojem tedanjem delovnem mestu.

Verjamem, da so ti posveti koristni, da so dobri, in strinjam se z ministrom, ki pravi, da je to čas, ko je treba pogledati vprašanja iz slovenske zunanje politike in naloge iz slovenske diplomacije nekoliko globlje in nekoliko širše. To je krizni trenutek, v katerem je prav, da se razmišlja o temeljnih vprašanjih, in četudi vemo, da se zunanja politika gradi dolgoročno, in da smo mi sredi te gradnje, je prav, da od časa do časa pogledamo temelje. In seveda, prav je tudi, da razumemo, da je zunanja politika nekaj, kar se dogaja pred očmi javnosti, in da se zaradi tega dostikrat postavlja vprašanje, kako uskladiti zunanjepolitične cilje, prioritete in prakso s percepcijami, ki obstajajo v javnosti. To je izredno pomembno, kajti v demokratični družbi je ravno javna dimenzija zunanje politike med najpomembnejšimi.

Percepcije so vedno izjemno pomembne in so včasih tudi problem. Če pogledamo, na primer, dogajanje v preteklih dneh okrog blejskega foruma, vidimo, da se je tam zgodila neka zelo zanimiva razprava o pomembnih temeljnih vprašanjih današnjega mednarodnega trenutka in o zadevah, ki imajo številne implikacije za slovensko zunanjo politiko. Hkrati pa se je v javnosti vzpostavljala percepcija, da je skoraj edina pomembna zadeva pogovarjanje s Hrvaško in da je pravzaprav tiha diplomacija tisto, kar je treba tudi vizualno prikazovati. To je zanimiv paradoks. To ni usoden paradoks, to je zanimiv paradoks in nam precej pove o razhajanju med bistvom, dejstvi in percepcijami in nas opozarja na to, da moramo pri gradnji zunanje politike posvečati maksimalno energijo razvoju vsebine in hkrati seveda paziti tudi na to, da se po možnosti ta vsebina dobro javno izrazi.

Slovenska zunanja politika ni provincialna, ne sme biti provincialna in ne sme ustvarjati vtisa provincialnosti. To je vidik, ki mu moramo posvetiti ustrezno pozornost.

Seveda, vprašanje zunanje politike pa je globlje in širše. Kaj pa je tista izhodišča tema, na podlagi katere se da dobro, uspešno, kreativno razpravljati o slovenski zunanji politiki?

Ko sem razmišljal o tem vprašanju, sem se spomnil nekega članka, nekega intervjuja, ki ga je imel sociolog prof. dr. Veljko Rus leta 1995, ko si je postavil vprašanje o tem, kaj je poslanstvo Slovenije v svetu. To vprašanje je seveda ambiciozno zastavljeno in je filozofsko definirano. Zunanjepolitične definicije pridejo na vrsto šele potem, ko imamo temeljne pojme dovolj razjasnjene. Vendar, sama postavitev vprašanja se mi zdi pomembna in mislim, da je relevantna tudi za slovenske ustvarjalce zunanje politike in za slovensko diplomacijo kot izvajalca zunanje politike. Zaradi tega bi rad nekaj teh misli Veljka Rusa danes citiral. Preprosto zato, ker mislim, da so dobra izhodiščna kritična misel, s katero se, to moram že takoj na začetku povedati, ne strinjam, ampak je taka, da je vredna statusa izhodišča za razpravo.

Veljko Rus je takrat dejal, da je Slovenija z osamosvojitvijo izgubila svoje nekdanje poslanstvo, ki je bilo prosvetljevanje Balkana. Po njegovem je Slovenija od osamosvojitve v položaju, ko se nenehno ukvarja le sama s sabo in nima vidnejše vloge v mednarodnem kontekstu. Nima poslanstva, težko mobilizira moralno energijo za socialno solidarnost in soglasje. Brez poslanstva v svetu vodstvo ne more mobilizirati svojih članov. Posamezniki ne morejo ohraniti dovolj samospoštovanja in se ne morejo dvigniti iz vloge zasebnega interesa v vlogo skupnega, javnega in nacionalnega interesa. Pragmatizem na zasebni ravni se kot bumerang vrača na javno raven, kjer ni definicije poslanstva države v svetu.

To je izjemno ostra kritika in kritika, s katero se, seveda, ne strinjam, kajti mislim, da v vrsti ocen enostavno ne drži. Mislim, da poslanstvo Slovenije v nobeni zgodovinski fazi ni bilo opredeljeno s prosvetiteljsko vlogo na Balkanu. V času nekdanje Jugoslavije se je tedanja država Jugoslavija - in tudi Slovenija z njo - identificirala s takimi koncepti, kot so bili takrat neuvrščenost, samoupravljanje, ki so bili v določenem zgodovinskem trenutku mednarodno zanimivi in so dali identiteto tisti državi - in s tem tudi Sloveniji - ter njenemu poslanstvu v svetu.

Skratka, že na čisto temeljni ravni svoje vsebine ta teza ne drži. Drži pa na neki drugi ravni, namreč na ravni ugotovitve, da obstaja tesna povezanost med tem, kaj Slovenija počne in za kar se trudi v svetu, in tistim, za kar se trudi doma. In drži to, kot pravi Veljko Rus, da če ne bomo dobro definirali našega položaja v svetu in naše volje, naše vloge, našega poslanstva v svetu, potem bomo tudi veliko težje definirali naš domači nacionalni interes in tudi veliko težje bomo dosegli tisto koherentnost družbe, ki jo potrebujemo za premagovanje sedanje krize. Na tej ravni je seveda ta kritika še vedno dobrodošla in vredna, da si jo na začetku vsakega razmišljanja o zunanji politiki prikličemo v spomin.

Naslednje vprašanje pa je: če se ne strinjamo z ocenami, kaj naj bi nekoč poslanstvo Slovenije bilo in z oceno, da danes Slovenija v svetu nima dobro definiranega poslanstva, si moramo potem postaviti vprašanje: kaj pa je definicija slovenskega poslanstva v svetu danes?

Mislim, da je Slovenija danes, da rečem nekaj čisto elementarnega ali samo po sebi umevnega, predvsem suverena država. Tudi naše članstvo v Natu in Evropski uniji tega dejstva ni spremenilo. O suverenosti pa je vredno ves čas razmišljati. Če se komu zdi, da je potreben dodatni material za razmišljanje o suverenosti v današnjih pogojih, svetujem, da pogledate sodbo nemškega ustavnega sodišča, ki je junija letos izreklo svoje mnenje oziroma svojo sodbo o položaju Nemčije, največje, najmočnejše države članice Evropske unije, in izrazito poudarilo nacionalno suverenost in izrazito poudarilo konkretne zakonske izpeljave, ki iz tega dejstva izhajajo. V tej sodbi je veliko sporočil tudi za nas, za Slovenijo kot suvereno državo. Se pravi, suverenost je na prvem mestu.

Da se seveda iz tega izhodišča naprej sprašujemo o tem, kakšne so prvine, ki definirajo naše možnosti, da opredelimo svojo vlogo in svoje poslanstvo v svetu, bi rekli lahko naslednje: Slovenija ima izjemno dober geopolitični položaj, ima diplomacijo, ki je uspešna diplomacija, in je ta položaj v preteklem desetletju ali dveh še okrepila. Slovenija ima možnost igrati določene povezovalne funkcije v mednarodni skupnosti. Ima za to ustrezen geopolitični položaj in ima dovolj diplomatskega talenta, da to naredi.

Ko govorim o geopolitičnem položaju in o diplomatskem talentu, mi verjemite, da sem o obeh teh pojmih temeljito razmišljal. Imamo dober položaj in imamo dobro diplomacijo. Mi dostikrat podlegamo maniri, po kateri se pretirava s samokritiko, pri kateri se pretirava s politično motiviranimi opazkami, in to ni dobro. Vedeti moramo, da smo v teh kratkih letih slovenske samostojnosti opravili že kar zahtevne diplomatske naloge. Vključno s takimi, kot so, recimo, predsedovanje Evropski uniji lansko leto, predsedovanje Svetu Evrope v letošnjem letu, delo, ki smo ga opravili v Varnostnem svetu Združenih narodov, v Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi itd. Na nek način bi lahko rekli, da smo bili celo skorajda preobremenjeni s tem, ampak to je bila dragocena šola in skupaj z vsemi drugimi nalogami, ki jih je slovenska diplomacija opravljala, imamo za sabo pomembne izkušnje in na podlagi teh izkušenj lahko govorimo o dovoljšnem talentu za uspešno povezovalnost v svetu.

Sedaj pa bi rad v nekaj točkah opisal nekatere naloge, ki se mi zdijo v tem smislu pomembne. Jasno, Slovenija mora imeti urejene odnose doma in v sosedstvu. Slovenija bo uspešna v diplomaciji, v zunanjepolitični dejavnosti nasploh, če bo kredibilna s svojim domačim razvojem. Tu je zunanja politika podsistem širšega sistema države in ne sme imeti vtisa, da se lahko od parametrov, ki jih ta širši sistem določa, samostojno oddalji. Je del sistema. Po drugi strani mora v tem sistemu uživati določeno avtonomijo in, seveda, v tem kontekstu se pojavljajo zelo konkretne naloge.

Naj dam ilustracijo ali dve. Kadar se pogovarjamo z državami, ki so pomembne ekonomske partnerice Slovenije, posebno tistimi bolj oddaljenimi, nikoli ne zmanjka časa za razpravo o naši tranzitni funkciji v Evropi. Seveda pa moramo o naši tranzitni funkciji razmišljati tudi, rekel bi, aktivistično in, če želite, nekoliko problemsko. Aktivistično v tem smislu, da tranzitna funkcija zahteva nenehno dograjevanje. Plinovod Južni tok za nas ni samo vprašanje, kako pridobiti energetske vire. Za nas je to vprašanje, kako afirmirati položaj Slovenije kot tranzitne države, ki opravlja pomembno funkcijo tranzita in povezovanja v Evropi. Ko govorimo o Slovenskih železnicah, ne govorimo samo o težavah, ki jih ima ta naš sistem v naši ekonomski stvarnosti in v naši tranziciji. Govorimo o izjemno nevarnem zaostajanju na tem področju. Kajti, če ne bomo železniškega sistema posodobili in razvili tako, da bomo lahko odigrali svojo tranzitno funkcijo, bo za slovensko vlogo v mednarodnih odnosih in za naš splošni razvoj slabo. Zato moramo tudi iz zunanje politike in iz diplomatskega delovanja prenašati v naš prostor ustrezna spoznanja in tudi opozorila, kadar se soočamo z vprašanji, ki izkazujejo zaostanke v našem razvoju. Primer železnic omenjam kot izrazit primer povezanosti mednarodnega položaja in razvojnih prioritet. Verjetno bi se dalo govoriti tudi o kakšnih drugih.

Vprašanje povezovalnosti pa je vedno povezano tudi z vprašanjem političnega nivoja te povezovalnosti.

Minister je na začetku omenil našo vlogo na Balkanu in prav je, da o tem govorimo. In prav je, da smo pri tem realistični. Slovenija ima, glede na svojo zgodovino in glede na svoj geografski položaj, določeno vlogo na Balkanu. Vendar moramo biti realni pri tej vlogi. Včasih nastaja vtis, da si domišljamo, da je ta vloga lahko večja, kot je to realno mogoče. Vedeti moramo, da Veljko Rus, ki je govoril o civilizatorski funkciji, ni imel prav. Ta funkcija ni bila zaželjena takrat in ni zaželjena danes, zlasti ne danes. Danes je čas enakopravnega sodelovanja z vsemi državami, tudi državami Zahodnega Balkana.

Nadalje, vedeti moramo, da velike sile ne potrebujejo več nasvetov Slovenije pri določanju svojih potez na Balkanu. Nekoč je bilo drugače, v letih od 1991 do 1995, ampak kasneje so se stvari spremenile. Danes naši nasveti niso več nujno potrebni. So lahko zaželjeni, ampak samo takrat, če so v resnici premišljeni in resnično dobri. In za takšno kvaliteto se je treba potruditi.

Seveda moramo na Balkanu opazovati vsa dogajanja. Balkan je prostor, kjer še vedno niso izginila s prizorišča občasna domnevanja, da je možno vzpostaviti nekakšno hegemonijo te ali druge države naslednice nekdanje Jugoslavije. Slovenija je takim hegemonističnim idejam vselej nasprotovala. Naprej in seveda najbolj intenzivno, ko je to poskušala Srbija. In če se bodo kakšne hegemonistične ideje obnavljale, bo Slovenija morala temu nasprotovati. Kajti hegemonija kakšne države na Balkanu ni pot do napredka na Balkanu.

Skratka, na Balkanu imamo določene naloge in naša povezovalnost se lahko izkazuje s kvalitetnim poznavanjem dogajanja in z dobro premišljenimi potezami. Za te ni treba, da so posebno dramatične. Rekel bi, da to kar Slovenija ta čas počne s pomočjo Bosni in Hercegovini na področju viznega urejanja in zagotavljanja pogojev za to, da se vizni režim sprosti, je pomembna naloga in pomemben prispevek, ki ga Slovenija lahko da. Morebiti se bo Slovenija v prihodnje v odnosu do Bosne in Hercegovine lahko pojavila s kakšnimi koristnimi sugestijami glede ustavne razprave, seveda ob najstrožjem upoštevanju, da je Bosna in Hercegovina država prebivalcev Bosne in Hercegovine in njihovih političnih sil. Če bo torej Slovenija v tistem obdobju, ko se bo vprašanje ustavne ureditve resneje in bolj dinamično obravnavalo, lahko prispevala kakšno dobro misel, bo to seveda prispevek itd. In takih prispevkov je še več, da ne govorim posebej o gospodarskem sodelovanju, kjer je naša naloga lahko aktivna. Toda naše prispevke moramo vselej dimenzionirati realno.

Seveda pa se povezovalnost Slovenije ne konča na Balkanu. Več moramo storiti na področju povezovanja v okviru Srednje Evrope in povezovanja med Evropsko unijo in Rusijo. Tudi tu moramo stvari zelo skrbno in dobro premisliti. Sam bom čez dober teden dni potoval na Poljsko na sestanek šefov držav Višegrajske skupine, kjer bom prvič nastopil kot posebni gost Višegrajske skupine. Seveda, pri vsakem takem dogodku je treba biti realen. Zato ne gojim nobenih nerealnih pričakovanj. Bo pa to vsekakor zanimiva priložnost, da se nekoliko bolj natančno spozna razpoloženje v Višegrajski skupini, pričakovanja za naprej. To, ali in kako lahko Slovenija igra kakšno partnersko vlogo v razmerju do držav članic Višegrajske skupine in kaj bi ta vloga lahko bila, je zanimivo vprašanje. Hvaležen sem za razmišljanja, ki sem jih dobil iz veleposlaništev držav članic Višegrajske skupine v preteklih tednih, in moram reči, da sem bil zelo zadovoljen s kvaliteto teh analiz, kritičnostjo razmišljanj, realnostjo ocen itd. To vse skupaj zelo pomaga. Vendar, seveda, stvari se bodo nadaljevale in prav je, da o tem razmišljate še naprej, in hvaležen vam bom za vsako sugestijo.

Kar zadeva Rusijo, je Slovenija v času predsedovanja Evropski uniji imela zanimivo izkušnjo, ko je pomagala doseči, da se je oblikoval mandat za nova pogajanja med Evropsko unijo in Rusijo. Veleposlanik Šinkovec, ki je na tem projektu takrat aktivno sodeloval, je danes tu in spominjam se razprav, ki sva jih v tistem času imela. Poudariti bi želel, da se naše naloge in možnosti v tem kontekstu s tistim obdobjem niso končale. Spet, bodimo realni, bodimo premišljeni, ampak bodimo tudi dovolj ambiciozni, da ponudimo kakšen svoj prispevek v procesu povezovanja EU in Rusije. In seveda, takih prispevkov je lahko več in o njih je vredno razpravljati.

Končno, tu nastaja tudi vprašanje, ali imamo kakšno nalogo na globalnem planu, ki bi imela lahko kakšno povezovalno funkcijo. Mislim, da je prav, da Slovenija nadaljuje s politiko, s katero je začela že v preteklosti. Namreč, identifikacije svoje mednarodne vloge z določenimi idejami, določenimi pobudami, ki bi jih lahko imenovali tudi progresivne pobude: tiste na področju človekovih pravic, na področju humanitarnosti, na področju zavezništva civilizacij in na drugih podobnih področjih.

Včasih se morebiti zdi, da v primerjavi z aktualnimi diplomatskimi nalogami, ki jih imamo, praktičnimi nalogami in medijsko pozornostjo, ki jo razne teme uživajo, tovrstni angažmaji delujejo nekoliko ezoterično, da delujejo nekoliko abstraktno. Vedeti pa moramo, da na dolgi rok taka identifikacija države izjemno veliko pomeni. Slovenija mora postati znana kot država, ki se vključuje v globalne pobude. In, seveda, pričakovati moramo, da se na dolgi rok tako angažiranje izkaže kot bistveno za definicijo neke države in njene vloge.

V tej zvezi bi rad poudaril, da sem letos v začetku leta na svojem obisku v Ramali sprožil aktivnost za pomoč, določeno vrsto humanitarne pomoči Gazi v obliki, kot veste, rehabilitacije otrok, ki so bili prizadeti v tej vojni in so postali trajni invalidi. Mi smo prvo skupino takih otrok pripeljali v Slovenijo v juniju. Ta projekt se je posrečil in rad bi, da ga dobro razumemo. Ta projekt ni bil enostaven, ne samo medicinsko in logistično, ampak tudi diplomatsko.

Diplomacija, ki je bila potrebna za to, da se je to uspešno izvedlo, je pokazala naš diplomatski talent. Talent vseh tistih diplomatk in diplomatov, ki so v tem procesu sodelovali. Tu bi rad posebej omenil izjemno prizadevnost in učinkovitost Tatjane Miškove v Tel Avivu in Igorja Pogačarja v Ramali, ki sta s svojim prispevkom pomagala, da smo to nalogo uspešno izvedli, in to v času, ko se drugim državam kaj takega ni posrečilo. Irski so celo zavrnili neko humanitarno pošiljko, ki jo je hotela poslati v Gazo. Diplomatska občutljivost te operacije je bila takšna, da moramo znati pravilno ceniti sposobnost ljudi, ki so bili v to vključeni: veleposlanikov v veleposlaništvih, kjer se je ta aktivnost dogajala, ministrstev in vseh tistih diplomatov, ki so delovali na tem projektu, in pa zlasti tistih, ki so bili najbolj izpostavljeni. In v tem vidim tudi neko pomembno izkušnjo za naprej. V naši diplomaciji moramo gojiti kulturo osebnega angažiranja, kulturo osebne privrženosti k uspehu diplomatskih nalog, ki jih imamo, in moramo znati nagraditi ljudi, pohvaliti ljudi, ki se pri tem izkažejo, ne glede na njihov rang, ne glede na njihovo trenutno delo. Ko pride trenutek, ko je treba izreči zahvalo in pohvalo, moramo najti energijo za to.

In seveda, vedeti moramo, ko govorimo o teh najširših vidikih diplomatske aktivnosti, da imamo lepe možnosti za identificiranje Slovenije s plemenitimi nalogami, da pa te naloge nikoli niso lahke in da tudi drugi, ki so se s takimi projekti srečevali, niso imeli lahkega dela.

Rad bi dal še eno primerjavo, ki se mi zdi, da je za izostritev razumevanja teh zadev pomembna. Včasih se Slovenijo in njene aspiracije primerja s standardom Norveške. Norveška država, ki je razmeroma majhna, je ustvarila posebno vlogo na mednarodni sceni s svojimi diplomatskimi iniciativami in svojo humanitarno pomočjo. Te so naredile Norveško za zelo zaželjenega partnerja v celi vrsti najtežjih mednarodnih vprašanj. Mi seveda nimamo ambicije, da bi poskušali doseči ta nivo in kopirati norveški model. Za to nimamo niti finančnih sredstev niti drugih pogojev. Ampak vedeti moramo eno stvar. Norveška se je identificirala s takimi projekti kot so Šrilanka, Kolumbija, Palestina in Sudan. Na nobenem od teh kriznih žarišč ni prišlo do uspeha, četudi je na nekaterih od njih, ob velikih naporih, prišlo do napredka. In tisto, kar pravzaprav definira uspešnost norveške aktivnosti, ni nek dramatičen, pompozen, medijsko viden uspeh, nekaj, kar se da, kako bi rekel, piarovsko prodajati. Njena kvaliteta je v vztrajnosti njenega angažmaja. In mi moramo razumeti, da so tiste države, manjše države, ki so se uspele afirmirati kot pomemben dejavnik v mednarodni sceni, to dosegle s kvalitetnim in vztrajnim angažmajem. Ta pot je Sloveniji odprta, ne samo glede na njen geopolitični položaj, glede na to, kaj Slovenija je, ampak tudi glede na to, kakšno diplomacijo imamo.

To svoje razmišljanje bi rad zaključil še z enim ali dvema poudarkoma glede diplomacije.

Kot sem že povedal, gojiti moramo potrebno samozavest in razumeti, da je za svojo velikost in svojo izkušnjo Slovenija pokazala, da ima dovolj diplomatskega talenta. Seveda pa mora znati dobro definirati svoje neposredne naloge in dobro organizirati svoje delo. Sem med bralci vaših depeš. Verjetno sem med najbolj skrbnimi bralci, ker jih berem zgodaj zjutraj, pozno ponoči, ob sobotah, nedeljah, praznikih in ob raznih drugih priložnostih. Vedno, kadar imam čas, vedno vse depeše preberem. In vidim, da je v teh depešah včasih zelo veliko kvalitetnega dela, zelo veliko tehtnih misli, dobrih analiz, in rad bi vas pozval, da čim več energije vlagate v to. Kajti vedeti morate, da je ravno ta vir zelo pomemben za delo vseh nas, ki delamo v Sloveniji. Ne imejte občutka, vem, da ta občutek včasih obstaja, tudi sam sem ga imel, ko sem pisal depeše, da vaše delo ni deležno dovolj velike pozornosti. Vaše delo je deležno večje pozornosti, kot si včasih predstavljate.

Drugič, imejte čim več lastnih analiz. Ne bojte se razprave. Tudi če se kasneje izkaže, da kakšna trditev ni bila utemeljena. Brez iskanja ni napredka. Ne bojte se razprave, tudi določene polemičnosti, če je ta potrebna. Skratka, sem za to, da se ta del diplomatske funkcije čim bolj razvije.

Nadalje, zavedajmo se tistega zlatega diplomatskega pravila, ki je pravzaprav temelj celotnega početja diplomacije, "Négocier toujours", "Vedno se pogajajmo", vselej, ob vsaki priliki, za vsako stvar. V naših izkušnjah s Hrvaško smo lahko videli, kako je to opravilo pomembno. Ta čas imamo v teku diskretno diplomacijo, zaupna pogajanja. Ampak ta pogajanja se niso začela danes, se niso začela s to fazo. Imamo tudi osnove, ki so bile dosežene s predhodno fazo pogajanj. Ne pozabimo, da je dopolnjeni Rehnov predlog za arbitražo iz 15. junija dober predlog in da je bil ta dosežen s pogajanji. Tu je bil nek napredek dosežen. Včasih v pogajanjih napredek ni takoj viden in razumljen. Ampak pogajati se je treba vselej.

In končno - ne bom govoril veliko o gospodarski diplomaciji, ker verjamem, da se boste o tem posebej pogovarjali. Rad bi dodal samo neko svojo perspektivo. Rad bi se zahvalil vsem tistim, ki ste doslej sodelovali pri mojih obiskih. Imam kar nekaj uradnih obiskov v tem obdobju. V prvem letu svojega mandata sem imel bolj predstavitvene obiske, sedaj imam več obiskov, za katere bi resnično želel, da so gospodarsko definirani, in temu posvečamo v mojem uradu veliko pozornost. Tak obisk pripravljamo kakšen mesec ali dva, se tudi temeljito pogovarjam z našimi diplomatskimi predstavništvi, z Ministrstvom za zunanje zadeve, z Gospodarsko zbornico in vsemi dejavniki v Sloveniji. Mislim, da je lahko obisk šefa države uspešen, če ga pripravljamo najmanj mesec dni. Bolje je, če imamo dva do tri mesece časa za priprave, zato da se tudi gospodarski dejavniki lahko pripravijo ustrezno. In mislim, da smo tu lahko optimistični. Imamo nekaj prvih rezultatov. Verjamem, da jih bomo sčasoma imeli še več. Tu se bomo vključevali vsi. Predsednik vlade ima dobre načrte za naprej in verjamem, da bomo lahko dobro uskladili vse poti, naše v tujino in poti tujih državnikov k nam.

Moram reči tudi to, da imamo tudi tu, kot sicer, neko določeno razhajanje med dejstvi in percepcijami. Če boste pogledali današnje Finance, kar bi vam tudi svetoval, boste našli precej obširen zapis skupine gospodarstvenikov in Društva Manager, ki izpodbija, ki zavrača neko precej površno in nepremišljeno kritiko tega vidika gospodarske diplomacije, ki je bila objavljena v Financah prejšnji teden. Morda ste tisto kritiko prejšnji teden opazili. Videli ste, da je bila napisana v tistem značilnem, površnem in ne posebno resnem stilu, ki je včasih v naših medijih zelo močno zastopan.Videli boste lahko danes, kako gospodarstvo razmišlja o teh rečeh in kako pravzaprav gospodarstvo razume in čuti pomen pomoči, ki ga lahko država in diplomacija da. Ne gre tukaj seveda samo za predsednika države, četudi je ta ponavadi najbolj izpostavljen, gre vselej za vse, ki sodelujejo v nekem procesu. Od ljudi na Ministrstvu za zunanje zadeve in drugih resorjih vlade, v samem gospodarstvu, v diplomatskih predstavništvih in drugje.

Skratka, naloge so tu, rezultate imamo. Bodimo samozavestni.

Hvala lepa.